Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2005081200350947

Brigaj se zase četrtek, 18. avgust 2005 @ 06:15 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Bernarda Pavko Prava Namenjena na Štajersko sem na avtocesti prepoznala avto dobre znanke, ki jo že dolgo nisem videla. Star avto je prav izstopal od ostalih. Barbari sem hupala, ji mahala in se smejala, medtem ko je ona ostala vsa osredotočena na vožnjo. V takem avtu je res dobro, da si ves prisoten, sem pomislila in odpeljala naprej. Ko sem se čez nekaj ur vračala v izjemni nevihti, sem pred sabo spet zagledala Barbarin avto v prav počasni vožnji. Med ulivanjem dežja sem ustavila pod nadvozom in jo poklicala po telefonu. Na avtocesti tako dežuje, da sem kar ustavila, je rekla. Že pred urami mi je avto nagajal, pa so mi pomagali na cestninski postaji, da sem lahko pripeljala do serviserja v bližini, je hitela pripovedovat. Saj ne vem, ali naj kupim nov motor ali nov avto... Upam, da avto, mi je ušlo, verjetno zato, ker je Barbara o novem avtu govorila že pred dvema letoma. Denarja ima več kot dovolj, vendar finančno že leta podpira odrasle, sicer uspešne otroke. Tele posvetitve Svaha so pa res izjemne, je rekel Zvone, ko sva končala seanso, rad bi se naučil teh tehnik zdravljenja. Ljudje, ki prihajajo k meni po pomoč, imajo velike težave in čeprav s svojimi načini pomoči dobivam res dobre povratne informacije, bo tole krasna dopolnitev. Fino, sem rekla, čeprav sta njegova stavka na en način bila klicaj. Ta prijatelj ima namreč trenutno eno zoprno diagnozo, misli pa na druge ljudi, ne nase. Mija je moja srečno poročena prijateljica iz otroštva, trenutno soočena z izzivom težje moževe bolezni. Pred tedni sta me obiskala za nekaj ur in povedala sem jima, do kdaj tudi po telefonu ne bom dosegljiva, ker imam delavnico na Kolpi. Med podaljšanim bivanjem v kolpski dolini sem po telefonu dobila sporočilo, kdaj bo njen mož operiran, poklicala pa nista več. A veš, da sem poklicala Mijo in ji rekla, da sem ji zdaj, ko ji je težko, vedno na razpolago za pogovor, mi je včeraj rekla naša skupna znanka. Omenila je, da so nekateri pa pozabili nanjo, je še dodala. Hmhm..., je prišlo iz mojega miru ven. Že leta se ukvarjam samo s seboj (kot da edina imam toliko dela s sabo J), v odnosih do okolice pa sem dodobra shodila stališče: Kakor vam drago! Če ti je pri tem dobro - razglasi to svetu, nariši, napiši, odpleši! Povej in pokaži ljudem, da se je v današnjih časih možno lepo in dobro imet! Če ti pa v tvojem prostoru ni prijetno ali je celo težko - ja, samo bučko ne poišče pomoči, če si že sam ne ve pomagat. In v tem prostoru se slej ko prej znajde vsak od nas; izjeme ni in jo ne bo. Izzivi novega tisočletja so take narave, da terjajo poiskanje pomoči. Slej ko prej bo za vsakega od nas namen poiskanje pomoči pri bogu ali pri ljudeh, še bolj verjetno enkrat pri obeh! Prosim, pomagaj, pomeni eno pripogibanje in obenem potrditev resnice, da človeška dosedanja "moč" je - iluzija. Globji namen pa je sodelovanje. Sodelovanje z bogom in z ljudmi, potem enkrat pa z Bogom v sebi in z Bogom v ljudeh in vseh stvareh. Vrata v ta prostor komaj čakajo, da jih boš odprla, saj eno pomanjkljivost pa res imajo - ne odprejo se sama; takega čudeža ni. Čudeži se začnejo dogajat, ko se začneš zavestno brigat zase. Prošnja na pomoč je zdravilo, saj potrjuje lastno nemoč, pomeni odsotnost človeške moči stare vrste, moči osebnosti, ki je posledica primerjanja, tekmovanja in "zmagovanja" v prejšnjih in v tem življenju. Nekaj desetletij že, gotovo pa v novem tisočletju ne gre več za zmagovanje. Zato taka nemoč koristi, saj je most do edine prave moči, ki je dovoljevanje in sprejemanje, pomeni srce. Tudi dovoljevanje in sprejemanje bolezni, različnih vrst izdajstev v odnosih in drugih težav. Ta prehod je za (pre)mnoge ljudi izziv. Izziv, ki je izhod ven in vstop v eno novo spoznavanje sebe; samo nova izkušnja je. Prošnja na pomoč je izziv zato, ker pomeni poskrbeti zase, ker je korak naprej v ukvarjanje s seboj. Ukvarjanje s seboj pa na dan lahko prinese neželjene stvari, ki jim rečemo resnica. Resnica o sebi, ne resnica o drugih ljudeh. Vrednost resnice je v tem, da je nova izkušnja in človek se spoznava samo v izkušnjah. Kdo res sem, zvem, ko se na novo doživim - ne, ko mi ti zagotavljaš, da sem dobra, boljša ali grda, slabša. In glava seveda skuša ohranjat staro stanje, duh človeka pa še bolj. Vse v nas, nas drži nazaj, saj vsaka energijska oblika skuša zadržat svoje stanje, vsaka entiteta skuša obdržat svojo identiteto! Osnovna lastnost energije je, da ima več plasti, torej imamo več plasti tudi ljudje. Dosti ravni duha imamo, mišljenja, čustvovanja, pa telesa tudi. Zato je ukvarjanje s seboj tako zanimivo in za mnoge strašljivo - konca ni. Nove in nove dele sebe spoznavaš, take, ki jim rečemo dobre in zaželjene in tiste druge. Predvsem tiste druge! Ti "temni" človeški deli človeka delajo človeka in tu je naslednji razlog izogibanja. Več ukvarjanja s seboj na dan prinese naslednjo raven človeškosti, ki ji rečemo tema. In da to malo odložim, se bom ukvarjala z drugimi stvarmi, z okolico. Samo ne s seboj. Saj vendar tolikim ljudem lahko pomagam z bližino ali besedo, pa deževnemu gozdu lahko pomagam in tjulnom na drugem koncu sveta, z nezemljani se lahko ukvarjam, za delfine in kite lahko molim in če drugega ne, bom obvestilo o potrebni pomoči rakavemu otroku poslala na 25 elektronskih naslovov... Ljudje smo tisočletja vzgajani v ukvarjanje z okolico, programirani smo, naravnost hipnotizirani in tako se obnašamo. Na stotine življenj smo se vsi tako obnašali, vsi. Novo tisočletje pa je po mojem tak čas, da tisti, ki smo podpiranja okolice že zelo vešči, to lahko nehamo delati, da bodo za ljudi, živali in oblake naprej skrbeli drugi, tisti, ki tega še niso počeli. Mi pa lahko uporabimo svoj pogum in stopimo v preobrazbo svojih naslednjih človeških ravni. Tudi to je namreč služenje Zemlji. Okolica nas določa, od nje smo odvisni in če ne upoštevamo njenih pravil, nas kaznuje. Tvojo energijo terja in obenem usmerja, vendar v svojem interesu, ne v tvojem. Tu in tam v dobro tvoje osebnosti, vedno manj pa v dobro tvoje svetlobe. Vedno manj v dobro tvoje izvirnosti, živosti, razširjanja, veselja in strasti srca. Vedno manj v prizemljitev tvojih sanj in nikakor ne v dobro tvoje notranje resnice. Okolica terja, da podpiraš ali živiš njene sanje, ne svojih, da slediš njeni resnici, ne svoji. Pozornost ti daje in denar, otroke ti pazi, stanovanje kupi, na kosila te vodi, tvoje iluzije neguje, tvoja zastarela prepričanja podpira. Okolica podpira staro stanje, ne spremembe! S tabo se ukvarja, ne s sabo in vleče te v isti prostor. Vsak, ki ti na tak ali drugačen način pomaga, te lahko pripelje samo v prostor, v katerem je on; nikamor drugam. Vsak, ki skrbi za svojo svetlobo, bo znal negovati tudi tvojo. In vsak, ki živi svoje sanje, ti bo lahko pomagal najti in zaživeti tudi tvoje. Če so življenjske situacije ljudi v tvoji bližini to, kar izbiraš zase - krasno! Ko pa se v bližini nekoga ne počutiš (več) dobro, potem je nekaj za spremenit. Spremeniš pa lahko samo sebe in s tem svoje življenje. Korak, ki te bo vsakič znova pripeljal nazaj k sebi, je briganje zase. Kako veš, da skrbiš zase? Zaveš se kaj-bodo-pa-drugi-rekli-misli, za katero je strah, da te okolica ne bo marala; celo zavrne te lahko. Delati začneš stvari, ki si jih vedno želela - naučiš se angleščino, napišeš zgodbico, po svoje pobarvaš vrata omar, greš na sanjsko potovanje, potencialni partner lahko pride v tvoje življenje (tudi ljubimci so kdaj prav koristni), svoje pesmi lahko izdaš. Na eni drugi ravni zase skrbiš, ko ne greš na družinski rojstni dan, če ti res ni do tega. Pa ko spustiš jasnost v svoje življenje, ko se zaveš osamljenosti ali strahu pred naslednjim korakom, ko te preplavijo dvomi vase ali obide spoznanje, da se nečesa ne čutiš vreden. Pa tudi boleti lahko začne drugače. Ko se razideš z dolgoletno ljubeznijo ali pustiš službo, v katero si hodil samo zaradi denarja, ko ne iščeš stikov s prijatelji, s katerimi že nekaj časa nimaš nič več skupnega. Ko se želiš vrniti nazaj v staro sebe, čeprav veš, da to ni možno. Zase skrbiš, ko si dovoliš imeti se dobro, kljub temu, da je okolici prav takrat težko. In ko hči z dopusta tri tedne ne pokliče, je to potrditev, da se ima krasno in da si jo naučila skrbeti zase (ne zate J). Da zase uspešno skrbiš, ti potem enkrat potrdijo posebej žive sanje in jasnejši občutki, novo zavedanje svojih potencialov in dejstvo, da stvari, ki bi jih utegnila rabiti, same začnejo prihajati k tebi. Življenje postane res lepo in kar traja in traja; tako je zate vedno bilo, samo ti si se ukvarjala z drugimi. Nisi se brigala zase. Komentarji (1) www.pozitivke.net