Človek ni nikoli dejansko prav to, kar bi rad bil. Je v nenehnem sporu med ideali, ki jih ima pred očmi, in realnostjo, v kateri živi in je nekako v hinavščini pred samim seboj: živi v zavesti kakor, da je res tak, kakršen si želi biti. Hudo je užaljen, če mu kdo predoči njegovo realno podobno. Nepopolnost človek težko priznava.

Zakaj je to tako? Človeku je boj, ljubezen, mišljenje in zavojevanje sonaravna pot življenja. Njegova narava je v tem, da gre »prek narave«. Izkazuje se kot bitje tveganja. Ljudje ljubimo tveganje, napore, skrajnosti, skratka andrenalin.

Človek ne hodi samo nad prepadi, temveč gre prek svojih meja v vesolje. Človek je v tem konfliktno bitje. Nekdaj so ljudje živeli v enotnem življenjskem stilu, ki ga je uravnavala vrhovna vrednota. Danes to ne velja več. Posamezna življenjska področja se razvijajo po svojih zakonitostih in načrtih. Človek je hkrati član več področij, zato je v njem razcepljenost v več prednostnih in življenjskih smeri. Seznanjen je s številnimi kulturami iz preteklosti in sedanjosti, kjer vladajo zelo različni življenjski slogi.


Eden najusodnejših razkolov v sodobnem človeku je ravno pomanjkanje osebne zavzetosti, globokega osebnega prepričanja in izpostavitve za vrednote. Vrednote mu pomenijo vprašljivost. Niti za tiste vrednote, po katerih se vsak dan ravna, se človek ne more ogreti s svojim osebnim prepričanjem. Ker ga ne vodi nobena absolutna vrednota, ga tudi realativna ne more pritegniti.

Tako stojimo pred klavrno podobno sodobnega človeka, brez značaja. Vrednote človeku le toliko pomenijo, kolikor imajo pragmatično vrednost in gospodarsko konjukturo ali pa so skladne z vsakokratno politično smerjo. Človek je tako razklan in klecne pred vsakim političnim pritiskom. Režimi se naslanjajo na upogljive hrbte, ker vedo, da človeku brez težave operejo glavo.

Človek je v resnici skregan s samim seboj. To pa zato, ker živi in raste iz dveh korenin. Eno je njegov genetski ustroj s programirano instinktivnostjo, ki smo je podedovali iz živalskega sveta. Z razvojem razuma se le-ta počasi atrofira in razum se počasi razvija. Pri človeku gre torej za dvojnost čustvenega in racionalnega, podzavestnega in zavestnega življenja. Erazem Roterdamski je to razklanost med telesom in duhom leta 1503 v Amsterdamu označil: »Če ne bi imel telesa, bi bil božanski, če ne bi imel duha, bi bil žival.« Ta dva drug drugemu pravita: »Brez tebe ne morem živeti, s tabo pa tudi ne.«

Človek je torej dvojnik, ki ima v sebi dva jaza, da je vedno z enim skregan, skregan je pravzaprav sam s seboj. Človek nima v prsih le dve duši, temveč ima v sebi kar več »jazov« kolikor različnim skupinam, območjem in vrednostnim usmerjenostim je pokoren. Človek trpi krizo identičnosti, saj niti samega sebe ne pozna. Le pri primitivnih ljudstvih je človek enota sama zase. Ko je kruti Neron še mlad podpisal prvo smrtno obsodbo, ki jo je moral podpisati, je vzkliknil: »O, ko bi bogovi hoteli, da se nisem nikoli naučil pisati!« O papežu Bonifacu pripovedujejo, da je prišel na papeški prestol kot lisjak, se na njem obnašal kot lev in umrl kot pes.

In če imenujemo človeka, da je nepopolno bitje, potem je ta nepopolnost med drugim tudi v tem, da to nepopolnost vsak zase težko priznava. Rimljani so z idealom humanitas, ki je pomenila obseg najvišjih umskih in naravnih naravnav, prvi humanisti v sodobnem pomenu besede. Kristus je imenoval to filius hominis, sin človekov, in so njegovo človečnost častili. Krščanstvo je povzelo od Judov, da smo vsi »otroci božji«. Po tej misli ima vse človeštvo skupno usodo. Prava svetovna zgodovina povezanosti vseh ljudstev in kultur pa se začenja šole v našem stoletju z odpravo kolonializma in izrednim porastom tehnično izpopolnjenih informacijskih in prometnih sredstev. Pravi sunek za človeštvo pa pomeni dobra razsvetljenstva. Človek skoz zgodovino se kot vprašujoče bitje sprašuje za svojo podobo, kakršna naj bi bila in katera je avtentična. V zgodovini se je humanizem prevesil v nacionalizem do bestialnosti, ki je dosegla v nacizmu svoj višek, že kar demonstvo človeka. Zgodovinska podoba človeka je kar vprašljiva in celo grozljiva. Človek je bolj »etični postulat« kot pa resnična podoba. »Človeško« ravnanje je v nasprotju z »nečloveškim«, če kdo brani slabotnega, pomaga revežu, ima čut za potrebe bližnjega, ki ga časti tudi v bolniku in beraču. To pa je skoraj dobesedno povzeto po evangeliju, zato ni čudno, da je francoski filozof J.J. Maritain razvil misel, da pravi humanizem ni mogoč brez krščanstva.

Če je humanost človečnost, pomenila pravzaprav popolnost in če je naravnava v človeštvu položena v nas v moči naše človečnosti, potem vsekakor velja, da mora človečnost v nas šele zoreti. Dokler pa ta človečnost v nas šele zori, ostaja še zmeraj vprašljiva, kdaj in kako bo vsak izmed nas postal »človek«.

Čustveno vrednotenje, ko je za človeka ista stvar dobra in slaba, privlačna in odbijajoča, rešilna in pogubna, bi lahko imenovali ambivalentnost (obojevrednost). To potezo človekove razdvojenosti srečamo tudi v Goethejevem Faustu. Črni hudič nas zapeljuje, sijoči angel pa nas vzpodbuja. Človek je tako na razpotju med grehom in krepostjo. Ta se kaže v mišljenju, čustvovanju in hotenju. Vse tri duševne funkcije so združene v človeku z različnim težiščem. Človeška temeljna struktura je nagnjena k izravnavi »prizadevanju za harmonizacijo življenja«. Človek je sporno bitje in nenehno stremi za izravnavo svojih konfliktov. Njegovo ravnotežje je labilno in njegova temeljna potreba je po dinamični izravnavi tega ravnovesja. Kljub vsej spremenljivosti je človek nagnjen k stalnosti, ki utegne biti celo nekakšna togost. Ta dobiva pogosto predznak »zvestoba samemu sebi, življenjskim načelom in vzorom«. Skoz vso zgodovino vidimo, da se pri človeku razodeva strmljenje za enotnim končnim počelom in ciljem, ki naj bi za njim hodil in uravnaval svoje življenje.

Dogaja se tudi, da človek postane odpadnik svojim nazorom. Če je sprememba na poboljšanje, tudi takšna nezvestoba ali odpadništvo ne velja kot neznačajnost, temveč kot spoznanje. Človek se dviga v iskanju resnice in strmi za enotnim in končnim ciljem svoje biti in misli.Čim preprostejši je človek manj pretresov doživlja, bolj je tog in bolj je zvest samemu sebi. V znanosti pa žene človeka v nezvestobo resnici. Tu je vprašanje kaj je resnica, prejšnja ali poznejša. Tu pa imamo pravico in dolžnost spremeniti svoje prepričanje, če nam opazovanje pokaže nekaj drugega. Za človeka ima tudi resnica dvoumnost, se pravi dvojno vrednost. Človek kot vprašujoče bitje živi v mirni posesti vrednot in resnice. Zanimivo je, da ko je Kirstus umrl na križu, kot pravi poročevalec, je nastal silen potres in so pokale skale. Ali je človekova smrt le tak potres, ob katerem se ločita v njem dva bitna temelja in nastajajo novih kontinenti bivanja? V človeku je tendenca k bitnemu mirovanju in bitnemu gibanju. Človek je torej bitje nastajanja. Je nebitje in hkrati bitje.

V konfliktnosti človeka je prauravnava, ki opozarja, da je bilo potrebno vzroke in okoliščine, ki človeku mimogrede dajejo zavest ravnovesja, harmonije in varnosti, temeljito preučiti, saj ga svarijo pred napeto prilagojenostjo, konformizmom, malomeščansko udobnostjo in jalovim samozadovoljstom. Človek nenehno niha v svojih vrednostnih sodbah, vrednotah in navskrižji spoznanja. Človek ne more živeti brez stalnega zaupanja v nekaj neuničljivega v sebi, v upanje, ki je v njem skrito. Svoje fundamentalno upanje prepoznamo šele v odprtem konfliktu, zlomu upanja, ko zazeva v nas praznota, zdolgočasenost in utrudljivo pričakovanje z globoko otožnostjo, ko je človek v eksistenčni stiski. Prek sitsk, upanja in želja preidemo vedno v razmišljanje, ki vodi k nastajanju človeka v novi podobi.