Piše: Miro Šter

Pred kratkim sem doživel čudovito izkušnjo, ki bi jo rad delil z vami. Opažam, kako se ljudje vedno obremenjujejo s starostjo, no in če sem odkrit, sam nisem pri tem prav nobena izjema. Star sem šestinštirideset let in včasih sem bil mnogo bolj zadovoljen s svojim videzom kot danes.

Nekega dne, ko sem končal s svojim ritualnim jutranjim britjem in sem še nekaj časa v ogledalu iskal zgrešena mesta, ki jih nisem dobro obril, sem kot običajno opazil gube na obrazu in sive lase na glavi. Povsem jasno mi je bilo, da se moje telo zagotovo stara. Potem pa sem za trenutek počakal in se še enkrat zazrl v svojo podobo v ogledalu. Zgodilo se je nekaj čarobnega. Opazil sem, da se moje gube zdijo bolj kot smejalne črtice in da moje oči sijejo z radostjo in lučjo. Pogledal sem še globlje v tiste oči in videl svojo lastno dušo kako se mi prijazno in ljubeznivo nasmiha. Takrat sem spoznal, da čeprav se moje telo stara, je moj duh z vsakim dnem mlajši. Spoznal sem tudi to, da ne glede na to, kako staro postane moje telo, še vedno bom lahko izbiral in delil ljubezen in radost, ki resnično naredita življenje vredno živeti.


Res ni pomembno, ali je naše telo staro osem, osemnajst, trideset ali osemdeset let, vedno je pravi čas za ljubezen do drugih, za deljenje veselja, za proslavo, da smo živi, da ta svet naredimo boljši in da živimo življenje, ki nam ga je namenil naš Stvarnik. Nikoli ni prepozno, da poslušamo svojo notranjo, mladostno dušo, naše ljubeče srce in tisoč angelskih glasov, ki nas opominjajo, da moramo živeti, ljubiti, skrbeti, deliti, rasti in pomagati drugim, da počno enako.

Pustimo svojemu telesu, da se stara. Naj bo staro ali mlado, živeti moramo danes! Izberimo ljubezen, kot je še nikoli doslej nismo izbrali. Delimo veselje, kot da je danes edini dan našega življenja. Podarjajmo smeh, prijazne besede in dobroto vsakomur, ki ga srečamo. Napolnimo naš dan z lepoto, veličino in dejanji ljubezni.

Ko sem spoznal, da jaz nisem moje telo, da sem nekaj več kot to, da sem na svetu zato, da naredim spremembo, pa čeprav malenkostno, sem odšel iz kopalnice, poljubil svojo ženo in objel hčer. Povedal sem jima, kako rad ju imam, zazrl sem se v njune oči in znova ugledal tisto mlado, vsak dan mlajšo dušo, ki se mi nasmiha. Kako lepo je življenje!

Prispelo po E-mailu.