Na nas se je obrnil eden od poslušalcev zanimive okrogle mize, ki je potekala v okviru konferece kognitivne znanosti v Ljubljani. Zanimalo ga je, kako je z nasprotji med starimi tradicijami in novimi pogledi na zunajtelesne izkušnje, pa tudi širše, na subtilnejša telesa in čakre. Očitno je, da preteklost in sedanjost nimata vedno enakih pogledov na te stvari. Kako je s tem?
Najprej velja, da tradicija sama po sebi še ni jamstvo, da je nekaj bolj pravilno ali resnično. Res dajejo tradicije in stara izročila občutek urejenosti, zanesljivost in s tem varnosti, vendar to še ne pomeni, da so tradicije nezmotljive, da so že vse dorekle in da jim moramo slepo zaupati.
Na primer, že različne tradicije si med seboj nasprotujejo. Krščanska tradicija ima drugačen pogled na posmrtno življenje, kot budistična tradicija, ki verjame v reinkarnacijo. Budistična predstava reinkarnacije je spet drugačna kot hinduistična. V krščanski tradiciji ni predstave o energijskih centrih kot jih pozna hinduizem. Hinduistične predstave o čakrah so spet drugačne, kot si jih večinoma predstavljamo danes. Kdo ima potemtakem prav?
Že Buda je dejal, da ni potrebno slepo verjeti v kako resnico, izjavo ali besedilo samo zato, ker je del starodavne tradicije, ker je njen avtor velika avtoriteta in znan modrec, ali ker je prišla kot razodetje (danes bi rekli kanaliziranje). Menil je, da naj sprejmemo nauk šele, ko ga podpira naše lastno umevanje in prepoznanje.
Tista področja, ki si jih je včasih izrazito lastila religija ali pa so spadala pod duhovnost, postajajo počasi predmet raziskovanj. Tako je tudi z obsmrtnimi doživetji in sploh s fenomenom posmrtnega življenja, z zunajtelesnimi doživetji in raznimi paranormalnimi pojavi, z drugimi nivoji bivanja in subtilnejšimi telesi (aure, energijski centri) .... Tradicionalni pogledi in predstave so tako deležni novih premislekov in pretresanj. Na primer, tradicionalna hinduistična upodobitev energijskih centrov ali čaker je lotosov cvet s črkami iz sanksrtske abecede in z mitološkimi simboli. Vendar to ne pomeni, da so ti centri lotosovi cvetovi. Takšna upodobitev je prej formula, ki s simboli neke kulture opisuje značilnosti čakre. To so matematične formule tistega časa, ki pa so za današnji čas izgubile svojo zgovornost.
Tradicije tudi niso nujno povedale vsega o teh pojavih. Marsikaj so zadržale kot ezoterično, to je skrito, tako na Vzhodu, v jogijskih tradicijah, kot tudi na Zahodu, v krščanstvu, ki je posejano z božjimi skrivnostmi. Morda ne zato, ker so to skrivnosti same po sebi, marveč ker ni bil še čas zrel zanje. Zato se lahko v tovrstne pojave še vedno poglabljamo, skušamo razvozlati njihove skrivnosti in jih dojeti v drugačni perspektivi in z drugačnim ozadjem. Z današnjim, neprimerno bogatejšim razumevanjem materialnega sveta in bogatejšimi pojmi, lahko bolj temeljito dojamemo tudi sfere življenja, ki smo jih do sedaj puščali ob strani kot religijo ali mistiko. Če poleg tega premoremo še dovolj srčne kulture, potem je današnji čas kar pravi čas, da odstremo slepilo materializma in se poglobimo v sfere, ki so za običajnim dojemanjem sveta.
Na nas se je obrnil eden od poslušalcev zanimive okrogle mize, ki je potekala v okviru konferece kognitivne znanosti v Ljubljani. Zanimalo ga je, kako je z nasprotji med starimi tradicijami in novimi pogledi na zunajtelesne izkušnje, pa tudi širše, na subtilnejša telesa in čakre. Očitno je, da preteklost in sedanjost nimata vedno enakih pogledov na te stvari. Kako je s tem?
