|  »Mir je osebni občutek« vedno poudarja moj učitelj.
Tudi tvoja ljubezen in resnica je tvoj osebni občutek,
ljubezen, mir in resnica pa niso daleč drug od drugega,
ampak nasprotno celo izhajajo eden iz drugega,
se prepletajo znotraj tvojega srca,
se plemenitijo in ves čas poglabljajo.
Ali jih tudi ti skozi svoj dih
prav zdaj v tem trenutku čutiš in poglabljaš v sebi,
pa zase veš izključno le ti.
Seveda se tam prepletajo tudi vsi tvoji drugi občutki,
vendar jih za zdaj pustiva ob strani, ker niso toliko pomembni.
Zdajle mi je pred oči prišla Leonardo Da Vincijeva slika človeka,
ki ga obdaja krog.
Tudi tebe in mene
obdaja tak neviden krog tvojih misli besed in dejanj,
ampak ta krog ima tudi svoje notranje srčno središče.
Bolj so tvoje misli, besede in dejanja usmerjene
stran od tvojega notranjega srčnega središča,
večja je njihova centrifugalna sila,
večji so potem pretresi,
ki jih tvoje notranje božansko srčno središče doživlja
na makadamskih poteh življenja,
seveda vse po zakonu vseh tvojih akcij in reakcij.
Večkrat sem že napisal, da je najdaljša pot tega sveta
od tvojega razuma pa do tvojega srca,
če pa bi znal tako kot majhni otroci izhajati iz svojega srca,
bi ta pot zate lahko bila najkrajša.
Zame je.
Ampak za to sem moral prositi svojega mojstra Maharajija naj mi pokaže,
kako se lahko povežem s svojim notranjim srčnim središčem
in mi je, tako kot stotinam tisočev ljudi po vsem svetu.
Ampak šele po nekajmesečni predpripravi razumevanja
in občutenja tega mojega notranjega srčnega središča.
Najprej se moraš skozi svoj dih naučiti
začutiti svoje božansko srčno središče,
potem pa sledi učenje poglabljanja tega notranjega stika.
Ali to pomeni, da sem jaz ali tisoči drugih,
ki so sprejeli mojstrove ključe,
zaradi tega kaj pametnejši od drugih?
Daleč od tega.
Vem pa kako se lahko v vsakem trenutku povežem
s svojim božanskim notranjim srčnim središčem,
v katerem je vse moje zadovoljstvo,
vsa moja ljubezen, ves moj mir in vsa moja resnica.
Ali je tudi v tvojem srčnem središču vsa tvoja ljubezen
ves tvoj mir in vsa tvoja rsnica?
Seveda je, pa še kako je v tvojem
in srcu prav vsakega posameznika na obličju te zemlje.
In zakaj zaboga potem ne težijo prav vsi ljudje
k spoznanjem svojih božanskih srčnih središč?
Večina ljudi
in samo ti veš, če si med njimi tudi ti,
hoče na vsak način spreminjati svet
po svojih ustvarjenih lažnih miselnih podobah,
čeprav v globini samega sebe vsak še kako dobro ve,
da se svet lahko spremeni samo in izključno tako,
da začneš spreminjati samega sebe.
In kako lahko to storiš?
Samo in izključno s tistim mirom,
s tisto ljubeznijo in tisto resnico
kot prav posebnim občutkom,
ki ni od tega sveta,
ampak od sveta tvojega srčnega božanskega središča.
Tvoj mir je tvoja notranja resnica
in tvoja notranja resnica
je tvoja luč in zvok,
ki sveti in odzvanja v tebi
in če ju ne čutiš, pač nisi v notranji resnici,
nisi v miru sam s seboj.
Tako preprosto je to.
Tako smešno in hkrati žalostno je,
ko srečam kdaj kakega težkega »filozofa«,
ki se v razgovoru dela hudo pametnega,
sicer je pa hudo nervozen,
se na stolu kar naprej obrača,
mežika in zavija z očmi
pri tem pa ne more sedeti niti pet sekund pri miru,
kot bi imel kakega čmrlja v riti.
Vsak človek potrebuje ključ
za dostop do svojega božanskega notranjega srčnega središča,
vendar ko ga enkrat že dobiš,
če ga ne uporabljaš prav vsak dan,
občutek tega tvojega prav posebnega srčnega središča
v katerem je ves tvoj mir, vsa ljubezen, in vsa resnica,
ki seveda ni od tega sveta lahko kaj hitro izgine
in potem ti ostanejo le še iluzija in spomini
in vse tiste teorije v katerih si živel,
še preden si dobil mojstrove ključe.
Ja, resnično pot tvojega diha
iz tvojega božanskega srčnega središča,
je tista tvoja edina in hkrati tista najožja pot,
ki te lahko pripelje do tvojih srčnih nebes miru, ljubezni in resnice.
Priložnost je
in tudi ti lahko prideš do njih
s pomočjo mojstrovih ključev.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Tvoj mir je osebni občutek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 31. avgust 2005 @ 08:21 CEST
Tvoj mir je osebni občutek
Prispeval/a: stojči dne četrtek, 1. september 2005 @ 14:30 CEST
1. Filozofija je nauk o biti.
2. Do biti se ne da z razumom priti.
3. Bit, ali Sveti duh, ali srce,
je v sami osnovi najgloblje občuteni mir,
ki ga človek zmore občutiti znotraj sebe.
4. Filozof, ki ne čuti svojo bit,
kot svoj najgloblji mir,
pa je lahko le nervoznež in mislozlof.
Toliko v pojasnilo bralcem
o filozofih z moje strani.
V mojih člankih je bilo o tem že dosti napisanega.
Prosim urednika,
da se tadva komentarja pobrišeta.
Hvala
lp
---
stojči
Tvoj mir je osebni občutek
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 1. september 2005 @ 17:33 CEST
Mogoče pa se oglasi tudi kakšen filozof in debata lahko postane zanimiva.
LP Igor
Tvoj mir je osebni občutek
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 1. september 2005 @ 18:13 CEST
enega filozofa svobode je to že napeljalo v kratek odgovor na temo o filozofih. Nikolaj Berdjajev - filozof svobode, pravi da je v svojem doživljanju sebe in ljudi svojega časa je videl vedno v ozadjem razvoja k Bogu - človeku." V človeku sta se mi pogosto mešala nižji in višji jaz; v odnosu z ljudmi sem izkusil veliko nizkotnost, zlaganost, nezvestobe, trdosrčnosti, izdaj, številna razočaranja in jaz sam sem bil krivec, vzrok teh razočaranj. In vendarle sem obdržal vero v božji načrt o človeku." ( Samospoznanje, 1950)
Samospoznanje je za Berdjajeva instrument, ki omogoča potovanje do spremenljivega. "Človek, spoznaj samega sebe", je začetek vsakega filozofskega razmišljanja. Začenja se s spoznanjem ega in se nadaljuje s spoznanjem ljudi in sveta. Esenco njegovega spoznanja opisuje takole:
" Pomen mojih ekstencialnih misli sem odkril ravno v tem pojmu, v tem spoznanju dveh poti, ki se odpreta pred človekom: pot objektivizacije, eksterioriziranja-pridobivanja in ohranjanja v smislu izgubitve v tem svetu, ujetosti v strašljivo popolnost moči ter masivnost in pot v svet transcedentnega, vse tja do razsvetljenega in osvobojenega sveta, v božji svet.
Ne le ustvarjalne misli, ampak ustvarjalno trpljenje in trpeče občutenje morajo raztreliti okamenelo zavest in raztopiti objektivni svet, kot se kaže tej zavesti. V življenju sem se lahko ohranil tako, da se nisem oprl na nič drugega, kot na iskanje božje resnice." ( Samospoznanje, 1950).
lep pozdrav,
Miran
Tvoj mir je osebni občutek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 1. september 2005 @ 18:16 CEST
sprehodimo se skupaj in skupno razmišljajmo o filozofiji.
Beseda filosofija izhaja iz sestavljenka iz grščine in pomeni: filos - prijatelj, sofija - modrost, v prvotnem pomenu spoznavanje temeljnih principov bivajočega (tistega, kar je), delovnja v moralni, umetnostni in politični sferi, vedenja v ožjem smislu (znanost in sposobnosti). Od Platona in Aristotela izvira opredelitev filozofije kot prvega, temeljnega spoznanja, ki nima razlogov niti namena v čemer koli drugem razen v samem sebi (theoria) in se kot tako naslanja na človekovo "naravno" željo po spoznavanju. Po spisih Cicerona in Diogena Laertskega, ki se sklicujeta na neko kasneje izgubljeno delo Heraklita iz Ponta, so se modreci (sofoi) do Pitagore imenovali tisti, ki so se ukvarjali s spoznavanjem božanskih in človeških stvari, z izvorom in vzrokom obstoječega sveta; po teh pričevanjih je besedo filosofia prvič uporabil Pitagora.
V zgodovini evropske kulture se je formalno strukturirala in vsebinsko-problemsko udejanjala na različne načine in se konstituirala v skladu z različnimi nameni; vendar je v temelju ohranila izvirno grško obliko metodičnega imenovanja, t.j. širokega in fundamentalnega teoretskega mišljenja, katerega namen je doumevanje, strukturiranje, pojasnjevanje celote bivajočega in bivanja ter ocenjevanje vrednot in spreminjanje temeljnih komponent človeškega življenja. Zgodovinsko je glede na namen in področje in cilj problemskih situacij, ki jih podpira in razrešuje, recimo takole:
1. filozofija bivajočega, metafizika ali "prva filozofija", ontologija, dialektika v Platonovem in Heglovem smislu;
2. prirodna filozofija, fizika v smislu jonskih filozofov Empedokla, Anaksagore, Demokrita in Aristotela, phisolophia naturalis principia mathematica v pomenu, ki ji ga je dal Newton: pozitivno "antimetafizično", teoretsko eksperimentalno spoznavanje naravnih zakonov;
3. Filozofija spoznanja, temeljna raziskovanja moči človekovega razuma in uma v smislu Locka, Huma in Kanta;
4. Filozofija duha v Heglovem smislu; filozofija religije, filozofija umetnosti, filozofija filozofije t.j. fenomenologija duha, zgodovina filozofije, v smislu filozofije pozitivnih znanosti (Comte, Brunschievicg, logični empiristi).
5. Filofozija življenje v smislu Kiderkegaarda, Schopenhauerja, Nietzscheja, Diltheya, dalje Husserla, Heideggerja in Jaspersa;
6. Filozofija zgodovine v smislu Platona, Rousseauja, Hegla in Marxa.
Vsako od teh šestih področij filozofskega mišljenja lahko gledamo kot dominanten tip, značilen za posamezna obdobja ali za posamezna ožja področja kulture. Vsako od njih se jemlje kot osnova, katere principi dajejo temeljno shemo, ki razjasni in pojasnjuje vsa druga področja; če pa to zaradi teoretske ozkosti izhodiščne osnove ni mogoče, tedaj ta osnova daje kriterij za izbiro vprašanj, ki sodijo v središče filozofskega zanimanja.
Bralcem, ki jih zanimajo filozofska vprašanja bi priporočala branje Adornovih zbranih filozofskih del, Marcusea, vse do Slavoja Žižka in Rada Rihe (Kritična teorija družbe) in številnih drugih, tudi domačih avtorjev. Zadnje filofofsko delo, ki me je zelo pritegnilo je bilo "Spontatnost in avtonomnost mišljenja", filozofinje Cvetke Toth, z zanimanjem sem večkrat vračam k filozofu Karlu Kosiku (Dialektika konkretnega), čeprav sodi v prejšnjo generacijo filozofov, itd.
Filozofija gotovo sodi med najtežjo literaturo, zato je namenjena predvsem tistim, ki obvladajo njene temeljne pojme, da lahko dojamejo smisel zapletenih abstraktivnih konstrukcij, brez katerih filozofija skorajda ne more prebiti.
Po rasti originalne in prevedene filozofske kulture nekega naroda je moč soditi tudi o stopnji duhovne kulture nekega naroda. Filozofija je prav tako internacionalne kot umetnost, je last vseh ljudi, vendar pa velja za filozofijo celo bolj kot za umetnost, da se je treba naučiti razumevati. Filofozija odsira človeku tista duhovna obzorja, ki se jih drugače sploh ne bi zavedal, pomaga mu, da bolje in predvsem globlje pojmuje sebe, svoje mesto v svetu in družbi in tudi svet, v katerem živi.
V upanju da vas je komentar malce filozofsko zdramil in spodbudil k filozofskemu razmišljanju, vas lepo pozdravljam.
Tatjana Malec