Piše: Damijana

V prejšnjem članku z istim naslovom sem napisala par dejstev o čustveni inteligenci, danes pa bi vas rada popeljala nekoliko bližje - skozi zgodovinska dejstva. Pa naj začnem nekje tukaj, nekje na začetku…

»Corgito, ergo sum« Descartesov slavni izrek, za katerega smo že vsi slišali, danes očitno počasi a vztrajno izgublja svojo vrednost. Današnji čas prinaša nova spoznanja, katera prinašajo s sabo nov proti izrek: » Čustvujem, torej sem.« Navidezna igra besed odpira prostor velikih sprememb, katerim ljudje zaenkrat nismo še ravno kos.

Kot nam je iz zgodovine znano je (bilo) za zahodni miselni svet značilno strogo razumstvo, sistematičnost in celo matematičnost, tega dejstva so se oklepali vsi veliki filozofi in misleci. Čustva v tem svetu niso imela svojega pravega prostora in so bila razumljena kot ovira pri razumu, katera so preprečevala jasno videnje stvari. V večini primerov, ki jih beremo v knjigah lahko opazimo, da so bila potisnjena v ozadje in uporabljena le kot predmet pri filozofskih in medicinskih razpravah z opredelitvijo motečega faktorja oz. kot nekaj kar se podreja razumu.


V tem času in svetu je bil značilen absoluten dualizem, ki je razum in čustva med seboj popolnoma ločeval v prepričanju, da duhovni razvoj tako človeka kot družbe temelji na izničevanju vrednosti le-teh in poveličevanju razuma - intelekta. In tako je tudi bilo vse do današnjih dni.

Če se ozremo samo v staro Grčijo, jasno vidimo hierarhično razporeditev kvalitet, ki so bile pripisane kot lastnost in kvaliteta različnim družbenim slojem. Najvišji- vladajoči razred: razum; srednji sloj: volja in ubogljivost; najnižji sloj: potrpežljivost in nekontrolirane strasti. V tem je jasno vsebovana misel o ničvrednosti čustev in manjvrednosti nižjega sloja, kateremu so bila nekako pripisana.
In kdo od nas si želi biti pripisan nižjemu sloju?? Verjetno nihče, zato je tudi skozi zgodovino prevladalo mišljenje, da je razum in IQ tista kvaliteta, ki povzdigne ljudi nad vse višave in je cenjen in upoštevan v družbi!!!

Naj predhodne besede podkrepim z besedami velikih mož:
- Platon: v njegovem času velja obvladovanje čustev kot krepost.
- Akvinski: pravi, da bolj ko je človek razumski, bližje je Bogu.
- Kant: pravi, da so strasti in afekti »patološki« pojav, ki izključijo suverenost razuma in je ta pojav imenovan kot bolezen duha.
- Gandhi: na poti k resnici se je treba otresti strasti, sicer Resnice nikoli ne dosežeš.

Tako je, skozi zgodovino gledano, dihotomija med čustvi in razumom vplivala na mišljenjske vzorce v ljudeh, poglede na posameznika, družbeno življenje, resnico, etiko in moralo v moderni družbi.
Nadaljevanj prihodnjič…