Jeza

Mlad fant, ki je bil nagle jeze in jo je zelo težko obvladal, se je nekega dne ponovno močno razburil. Tistega dne mu je oče dal vrečko polno žebljev in mu dejal, naj vedno, ko bo razburjen in ne bo mogel obvladati svoje jeze, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil bolje obvladovati svojo jezo in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je čez čas odkril, da je lažje obvladovati jezo, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. To je povedal očetu in ta mu je rekel, da naj odslej vsak dan, ki bo minil brez njegovega razburjenja, vzame en žebelj ven iz ograje. Dnevi in meseci so minevali in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da v ograji ni več žebljev. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka kot je bila. Ko nekomu rečeš neprimerne besede v jezi in besu, to pusti v njem brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Tudi če se kasneje opravičiš in neštetokrat rečeš, da ti je žal, rana ostane za vedno."

Toda jeza je samo eden od številnih načinov izvajanja čustvenega nasilja nad drugimi in nad samim seboj. Da, prav ste prebrali! Ko se jezimo na druge, škodujemo tudi sebi. Jezljivi ljudje so pogosto napeti in negotovi, imajo težave s srcem, z visokim krvnim pritiskom, s prebavo ali kake druge psihosomatske težave. Ko se jezimo nase, si seveda še bolj škodujemo, vendar, zanimivo, tudi v tem primeru ne škodujemo samo sebi. Čustvena energija, ki jo v takih primerih izžarevamo, ustvarja neprijetno vzdušje, ki ne vpliva ravno dobro na ljudi okoli nas. Torej ne glede na to, kam usmerjamo svojo jezo, nase ali na druge, vedno povzročamo neravnovesje v sebi in v medsebojnih odnosih.

Druge oblike čustvenega nasilja

Čustveno nasilje seveda ni omejeno samo na čustvo jeze, temveč se lahko kaže v številnih 'preoblekah'. Nekatere od teh preoblek so videti povsem nenasilne, čeprav v resnici to ne drži.

Poglejmo si nekaj bolj ali manj znanih načinov izvajanja čustvenega nasilja.

Ko po nepotrebnem nergamo ali se pritožujemo čez druge, sami pa nič ne naredimo za razrešitev nastalega problema, zelo obremenjujemo svojega poslušalca ali poslušalce, če jih je več. Druge v tem primeru uporabljamo kot nekakšen 'koš za svoje čustvene odpadke'. To pomeni, da se v resnici želimo zgolj znebiti napetosti, ki je v nas in sprostiti svoje nezadovoljstvo, pri tem pa nam sploh ni mar, kako se ob tem počutijo poslušalci.

Ko druge obtožujemo ali jim pridigamo, smo prav tako nasilni. Na ta način na njih vršimo pritisk zato, da bi se podredili našim zahtevam, predstavam ali pričakovanjem, pri čemer pa nas njihova stališča in potrebe ne zanimajo pretirano.

Nasilni smo tudi, ko smo ljubosumni, še zlasti ko za ljubosumje ni nikakršne osnove. Takrat svojega partnerja dvojno prizadenemo. Prvič, z odkritim izražanjem nezaupanja, drugič, z omejevanjem svobode gibanja in druženja s prijatelji ali sodelavci nasprotnega spola.

Ignoriranje, 'kuhanje mule', užaljenost in podobni 'prijemi' se lahko komu ne zdijo nasilni, ker ne gre za odkrito izražanje čustvenega nasilja, vendar je resničnost povsem drugačna. Taki odzivi so v resnici lahko zelo nasilni, ker gre za podtalno in včasih zelo grobo čustveno izsiljevanje. Takrat zlorabljamo šibke točke drugih in v njih skušamo vzbuditi občutek krivde, občutek da niso dovolj dobri ali kaj podobnega, samo zato, da dokažemo svoj prav, da jih kaznujemo ali da se jim maščujemo za besede in dejanja, s katerimi so nas prizadeli.

Nasilni smo tudi, ko sogovorniku posegamo v besedo, ne da bi mu zares prisluhnili. To pomeni, da ne upoštevamo njegovega mnenja, marveč nam gre zgolj za uveljavitev svojih stališč in interesov.
Prikrito čustveno nasilje je prisotno tudi v dobrikanju, prilizovanju, podkupovanju ipd. Druge na ta način razorožimo: "Saj sem prijazen s teboj, v povračilo pa moraš upoštevati moje interese!" To ni nič drugega kot čustveno izsiljevanje.

Nasilni smo tudi, ko se norčujemo iz drugih, ko jih opravljamo, ko smo cinični ali vzvišeni do ljudi, s katerimi delamo ali živimo in še bi lahko naštevali. Zanimivo, nasilni smo lahko tudi z vsiljevanjem tako imenovanih pozitivnih čustev, kot so ljubezen, naklonjenost in veselje, če drugi tega ni pripravljen sprejeti.

Precej tega počnemo ali pa smo deležni s strani drugih, mar ne?

Posledice čustvenega nasilja

Vsaka čustvena agresivnost, ne glede na to, kako odkrita ali prikrita je, pušča sledi v človekovi duševnosti, tako kot žeblji puščajo luknje v ograji. Bolj globoke sledi so prave psihološke poškodbe, ki jih nevede nosimo v sebi in nam povzročajo številne težave. Na čustveni ravni se to kaže kot razdražljivost, utesnjenost, depresivnost, zbeganost, bojazljivost, agresivnost . Psihološke rane in brazgotine so tudi vzrok za večino težav na socialnem področju. V prvi vrsti so odgovorne za neustrezno medsebojno komunikacijo in vzgojo, zato se vzorci čustveno nasilnega vedenja prenašajo iz roda v rod.

Nadaljnje težave, ki iz tega izvirajo so: nasilje med vrstniki, v družinah in v delovnem okolju ter različne oblike odvisnosti kot npr. alkohol, mamila, hrana, odnosi, nakupovanje . Čustveno neravnovesje botruje tudi relativno velikemu številu samomorov in prometnih nesreč pri nas. Največ prometnih nesreč je namreč posledica prevelike hitrosti, ker čustvene napetosti sproščamo za volanom. Le okrog 10 - 15 % prometnih nesreč je posledica vinjenosti. Za vsakim opijanjem pa se zopet skriva taka ali drugačna oblika čustvenega nasilja.

Čustveno nasilje slabo vpliva tudi na zdravje, saj je večina težav in bolezni, ki pestijo današnjo družbo, psihosomatskega izvora.

Odnos družbe do čustvenega nasilja

Vsi vemo, da je fizično nasilje nezakonito in da je sankcionirano, kljub temu pa je še vedno prisotno v družbi. Zakaj? Ker je zgolj skrajni izraz predhodnega čustvenega nasilja, ki pa (z izjemo nekaterih oblik, kot so denimo žalitve) ni nezakonito. To pomeni, da se kot družba premalo zavedamo nevarnosti čustvenega nasilja. Številne negativne družbene pojave (nekatere med njimi sem omenil v prejšnjih odstavkih) že vrsto let skušamo omiliti z različnimi sankcijami, programi, družbenimi akcijami in podobnimi pristopi. Učinek je zelo majhen ali nikakršen. Razlog? Premalo se zavedamo, da se za vsemi temi pojavi v resnici skriva en in isti vzrok - čustveno nasilje. Zakaj hudiča pa smo ljudje tako čustveno nasilni, saj to ne osrečuje ne nas ne drugih? Zato, ker ne znamo obvladovati svojih čustvenih impulzov. Razlog pa je preprost: nihče nas ni poučil, kako se tej reči streže.

In kot da to ne bi bilo dovolj, nas mediji vsakodnevno 'bombardirajo' z novicami, ki so povezane z nasiljem. Tako si človek nehote ustvari predstavo, da živi v zelo nasilnem in nevarnem svetu. Res je, da svet, v katerem živimo, ni vedno prijazen, toda to še ne pomeni, da se na tem svetu ne dogaja nič lepega. Seveda se. Veliko lepih in plemenitih stvari se vsak dan zgodi na vseh kontinentih sveta, le da to za medije ni tako zanimivo. Zakaj nihče ni pomislil, da bi črno kroniko nadomestili z belo kroniko?
Tu so še reklame, ki so poglavje zase. Skorajda ni več kotička, kjer nas reklame ne bi dohitele. Z njimi se srečujemo v poštnih nabiralnikih, na vetrobranskih steklih svojih avtomobilov, v vseh časopisih in revijah, na cestah nas nagovarjajo majhni, veliki in jumbo plakati, prek radijskih in TV sprejemnikov pa dobesedno vdirajo v naše domove. Že ta vsiljivost je sama po sebi dovolj nasilna, da o tem, kako v nekaterih reklamah manipulirajo z našimi čustvi in nagoni sploh ne govorimo.

Naj omenim še številne filme (zlasti ameriške), ki so polni povsem nepotrebnega nasilja, in znana 'talk-showa' Ricki Lake in Jerryja Springerja, kjer iz TV ekranov čustveno nasilje kar 'šprica' naravnost v naše dnevne sobe.

Vse to stoično sprejemamo, čeprav gre za masovno 'čustveno onesnaževanje', ki vpliva na naše odnose, na naš način življenja in v veliki meri oblikuje naše vrednote. Verjamem, da se bomo kot družba nekoč bolje zavedali nevarnosti čustvenega nasilja in da ga bodo posledično tudi zakoni bolj jasno opredeljevali in prepovedovali. Do takrat pa je najbolje, da se tega problema lotimo sami, vsak pri sebi. Naučiti se moramo dveh pomembnih stvari. Postaviti jasne meje in se zaščititi pred nepotrebnim čustvenim nasiljem iz okolja ter postati bolj prijazni in strpni do sebe in drugih.

Brane Krapež

Vir: www.cdk.si/soutripanje