Jeza
Mlad fant, ki je bil nagle jeze in jo je zelo težko obvladal, se je nekega
dne ponovno močno razburil. Tistega dne mu je oče dal vrečko polno žebljev in
mu dejal, naj vedno, ko bo razburjen in ne bo mogel obvladati svoje jeze, zabije
en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih
nekaj mesecih se je naučil bolje obvladovati svojo jezo in število zabitih žebljev
v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je čez čas odkril, da je lažje
obvladovati jezo, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko
se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. To je povedal
očetu in ta mu je rekel, da naj odslej vsak dan, ki bo minil brez njegovega
razburjenja, vzame en žebelj ven iz ograje. Dnevi in meseci so minevali in prišel
je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da v ograji ni več žebljev. Oče je
prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj,
dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo
nikoli več taka kot je bila. Ko nekomu rečeš neprimerne besede v jezi in besu,
to pusti v njem brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Tudi če se kasneje
opravičiš in neštetokrat rečeš, da ti je žal, rana ostane za vedno."
Toda jeza je samo eden od številnih načinov izvajanja čustvenega nasilja nad
drugimi in nad samim seboj. Da, prav ste prebrali! Ko se jezimo na druge, škodujemo
tudi sebi. Jezljivi ljudje so pogosto napeti in negotovi, imajo težave s srcem,
z visokim krvnim pritiskom, s prebavo ali kake druge psihosomatske težave. Ko
se jezimo nase, si seveda še bolj škodujemo, vendar, zanimivo, tudi v tem primeru
ne škodujemo samo sebi. Čustvena energija, ki jo v takih primerih izžarevamo,
ustvarja neprijetno vzdušje, ki ne vpliva ravno dobro na ljudi okoli nas. Torej
ne glede na to, kam usmerjamo svojo jezo, nase ali na druge, vedno povzročamo
neravnovesje v sebi in v medsebojnih odnosih.
Druge oblike čustvenega nasilja
Čustveno nasilje seveda ni omejeno samo na čustvo jeze, temveč se lahko kaže
v številnih 'preoblekah'. Nekatere od teh preoblek so videti povsem nenasilne,
čeprav v resnici to ne drži.
Poglejmo si nekaj bolj ali manj znanih načinov izvajanja čustvenega nasilja.
Ko po nepotrebnem nergamo ali se pritožujemo čez druge, sami pa nič ne naredimo
za razrešitev nastalega problema, zelo obremenjujemo svojega poslušalca ali
poslušalce, če jih je več. Druge v tem primeru uporabljamo kot nekakšen 'koš
za svoje čustvene odpadke'. To pomeni, da se v resnici želimo zgolj znebiti
napetosti, ki je v nas in sprostiti svoje nezadovoljstvo, pri tem pa nam sploh
ni mar, kako se ob tem počutijo poslušalci.
Ko druge obtožujemo ali jim pridigamo, smo prav tako nasilni. Na ta način na
njih vršimo pritisk zato, da bi se podredili našim zahtevam, predstavam ali
pričakovanjem, pri čemer pa nas njihova stališča in potrebe ne zanimajo pretirano.
Nasilni smo tudi, ko smo ljubosumni, še zlasti ko za ljubosumje ni nikakršne
osnove. Takrat svojega partnerja dvojno prizadenemo. Prvič, z odkritim izražanjem
nezaupanja, drugič, z omejevanjem svobode gibanja in druženja s prijatelji ali
sodelavci nasprotnega spola.
Ignoriranje, 'kuhanje mule', užaljenost in podobni 'prijemi' se lahko komu
ne zdijo nasilni, ker ne gre za odkrito izražanje čustvenega nasilja, vendar
je resničnost povsem drugačna. Taki odzivi so v resnici lahko zelo nasilni,
ker gre za podtalno in včasih zelo grobo čustveno izsiljevanje. Takrat zlorabljamo
šibke točke drugih in v njih skušamo vzbuditi občutek krivde, občutek da niso
dovolj dobri ali kaj podobnega, samo zato, da dokažemo svoj prav, da jih kaznujemo
ali da se jim maščujemo za besede in dejanja, s katerimi so nas prizadeli.
Nasilni smo tudi, ko sogovorniku posegamo v besedo, ne da bi mu zares prisluhnili.
To pomeni, da ne upoštevamo njegovega mnenja, marveč nam gre zgolj za uveljavitev
svojih stališč in interesov.
Prikrito čustveno nasilje je prisotno tudi v dobrikanju, prilizovanju, podkupovanju
ipd. Druge na ta način razorožimo: "Saj sem prijazen s teboj, v povračilo
pa moraš upoštevati moje interese!" To ni nič drugega kot čustveno izsiljevanje.
Nasilni smo tudi, ko se norčujemo iz drugih, ko jih opravljamo, ko smo cinični
ali vzvišeni do ljudi, s katerimi delamo ali živimo in še bi lahko naštevali.
Zanimivo, nasilni smo lahko tudi z vsiljevanjem tako imenovanih pozitivnih čustev,
kot so ljubezen, naklonjenost in veselje, če drugi tega ni pripravljen sprejeti.
Precej tega počnemo ali pa smo deležni s strani drugih, mar ne?
Posledice čustvenega nasilja
Vsaka čustvena agresivnost, ne glede na to, kako odkrita ali prikrita je, pušča
sledi v človekovi duševnosti, tako kot žeblji puščajo luknje v ograji. Bolj
globoke sledi so prave psihološke poškodbe, ki jih nevede nosimo v sebi in nam
povzročajo številne težave. Na čustveni ravni se to kaže kot razdražljivost,
utesnjenost, depresivnost, zbeganost, bojazljivost, agresivnost . Psihološke
rane in brazgotine so tudi vzrok za večino težav na socialnem področju. V prvi
vrsti so odgovorne za neustrezno medsebojno komunikacijo in vzgojo, zato se
vzorci čustveno nasilnega vedenja prenašajo iz roda v rod.
Nadaljnje težave, ki iz tega izvirajo so: nasilje med vrstniki, v družinah
in v delovnem okolju ter različne oblike odvisnosti kot npr. alkohol, mamila,
hrana, odnosi, nakupovanje . Čustveno neravnovesje botruje tudi relativno velikemu
številu samomorov in prometnih nesreč pri nas. Največ prometnih nesreč je namreč
posledica prevelike hitrosti, ker čustvene napetosti sproščamo za volanom. Le
okrog 10 - 15 % prometnih nesreč je posledica vinjenosti. Za vsakim opijanjem
pa se zopet skriva taka ali drugačna oblika čustvenega nasilja.
Čustveno nasilje slabo vpliva tudi na zdravje, saj je večina težav in bolezni,
ki pestijo današnjo družbo, psihosomatskega izvora.
Odnos družbe do čustvenega nasilja
Vsi vemo, da je fizično nasilje nezakonito in da je sankcionirano, kljub temu
pa je še vedno prisotno v družbi. Zakaj? Ker je zgolj skrajni izraz predhodnega
čustvenega nasilja, ki pa (z izjemo nekaterih oblik, kot so denimo žalitve)
ni nezakonito. To pomeni, da se kot družba premalo zavedamo nevarnosti čustvenega
nasilja. Številne negativne družbene pojave (nekatere med njimi sem omenil v
prejšnjih odstavkih) že vrsto let skušamo omiliti z različnimi sankcijami, programi,
družbenimi akcijami in podobnimi pristopi. Učinek je zelo majhen ali nikakršen.
Razlog? Premalo se zavedamo, da se za vsemi temi pojavi v resnici skriva en
in isti vzrok - čustveno nasilje. Zakaj hudiča pa smo ljudje tako čustveno nasilni,
saj to ne osrečuje ne nas ne drugih? Zato, ker ne znamo obvladovati svojih čustvenih
impulzov. Razlog pa je preprost: nihče nas ni poučil, kako se tej reči streže.
In kot da to ne bi bilo dovolj, nas mediji vsakodnevno 'bombardirajo' z novicami,
ki so povezane z nasiljem. Tako si človek nehote ustvari predstavo, da živi
v zelo nasilnem in nevarnem svetu. Res je, da svet, v katerem živimo, ni vedno
prijazen, toda to še ne pomeni, da se na tem svetu ne dogaja nič lepega. Seveda
se. Veliko lepih in plemenitih stvari se vsak dan zgodi na vseh kontinentih
sveta, le da to za medije ni tako zanimivo. Zakaj nihče ni pomislil, da bi črno
kroniko nadomestili z belo kroniko?
Tu so še reklame, ki so poglavje zase. Skorajda ni več kotička, kjer nas reklame
ne bi dohitele. Z njimi se srečujemo v poštnih nabiralnikih, na vetrobranskih
steklih svojih avtomobilov, v vseh časopisih in revijah, na cestah nas nagovarjajo
majhni, veliki in jumbo plakati, prek radijskih in TV sprejemnikov pa dobesedno
vdirajo v naše domove. Že ta vsiljivost je sama po sebi dovolj nasilna, da o
tem, kako v nekaterih reklamah manipulirajo z našimi čustvi in nagoni sploh
ne govorimo.
Naj omenim še številne filme (zlasti ameriške), ki so polni povsem nepotrebnega
nasilja, in znana 'talk-showa' Ricki Lake in Jerryja Springerja, kjer iz TV
ekranov čustveno nasilje kar 'šprica' naravnost v naše dnevne sobe.
Vse to stoično sprejemamo, čeprav gre za masovno 'čustveno onesnaževanje',
ki vpliva na naše odnose, na naš način življenja in v veliki meri oblikuje naše
vrednote. Verjamem, da se bomo kot družba nekoč bolje zavedali nevarnosti čustvenega
nasilja in da ga bodo posledično tudi zakoni bolj jasno opredeljevali in prepovedovali.
Do takrat pa je najbolje, da se tega problema lotimo sami, vsak pri sebi. Naučiti
se moramo dveh pomembnih stvari. Postaviti jasne meje in se zaščititi pred nepotrebnim
čustvenim nasiljem iz okolja ter postati bolj prijazni in strpni do sebe in
drugih.
Brane Krapež
Vir: www.cdk.si/soutripanje
|
Čustveno nasilje
Prispeval/a: en_bk dne sreda, 19. oktober 2005 @ 10:22 CEST
Kako pa preobraziti sebe, da bi ne čutili več potrebe po čustvenem nasilju v kakršnikoli obliki že?
en bk
Čustveno nasilje
Prispeval/a: titanic dne sreda, 19. oktober 2005 @ 11:04 CEST
Izredno dober članek, kjer opisujete naša čustva in posledice le-teh. Popolnoma se strinjam in sem tudi sama že pisala o podobnih stvareh, vendar nikoli ne preveč informacij, ki so pozitivne in prinašajo korist za posameznika in s tem za celotno človeštvo.
Vemo, da bo svet lepši, da bomo prispevali k celoti, da bomo bolj zadovoljni, če bomo spremenili sebe. Zgolj sebe lahko tudi spremenimo, saj drugih ne moremo. Možnost, da kaj naredimo, pa je edino le to, da dobimo informacijo, kako priti do tega, kako delovati in kakšne koristi bomo imeli, če bomo spremenili svoje ravnanje.
Vsa negativna čustva in nasilje, ki jih začutimo v sebi in jih proiciramo na ljudi, ki so v naši bližini, delajo veliko škodo nam, ker se nam negativnost vrne v pomnoženi obliki, ter tistemu, proti kateremu smo misel ali celo besedo usmerili. Ustvarjamo dvojno bolečino, dvojno zlo. Ko imamo enkrat informacijo, vemo, da delamo narobe in potem ni več opravičila. Dokler živimo v nevednosti, se ne moremo odpreti novostim, saj jih ne poznamo, ko pa imamo orodje in vedenje, pa ni več izgovorov. Prizadenejo nas zemeljski zakoni, če ne spoštujemo božanskih (npr. oprosti jim Bog, saj ne vedo, kaj delajo).
Živimo v času, ko je poplava informacij, ki so za nas bolj v breme, kot v korist. Kako si naj povprečni zemeljski človek naredi sito in ugotovi, katere informacije so zanj koristne in katere mu delajo škodo? Tisti, ki je usmerjen izven sebe, na dogajanja in pomembnost mnenj drugih, ne pa na svoje počutje, bo kmalu, če že ni, začutil prenasičenost, zmedo, nezadovoljstvo in zbeganost. Prisiljen bo v vsakem primeru, za ohranitev lastnega zdravja in življenja, narediti selekcijo informacij in izbor redkih, ki jih bo pustil v svoje zavedanje.
Informacija, ki nam je vsiljena, jo lahko pustimo na zavednem nivoju tako, da si je ne vtisnemo v spomin, da gre "mimo nas" in ostanemo ravnodušni. Ne sprejmemo jo s svojimi čustvi in ji ne posvečamo pozornosti. Mirno pustimo, da gre stran in je za nas nepomembna. Tista, ki pa v nas vzbudi pozitivne občutke, ljubezen, nežnost, toplino, tiste občutke, ki so primarni za razvoj naše duše, tiste pustimo in se jim do neke mere predamo. Seveda pa je potrebno najprej narediti prostor v naši zavesti, da se očistimo vseh negativnih čustev, dobimo nadzor nad svojimi mislimi in čustvovanjem, ter razumsko in intuitivno izberemo nove načine, nove navade, nove informacije, ki nas bodo preoblikovale in nas naučile, da sami ustvarjamo trajnejšo srečo, tisto, ki ni odvisna od zunanjih potreb, ampak potreb, ki jih čutimo v svojem srcu in ki si jih lahko zadovoljimo sami.
Pot do spoznanja zdravih informacij je dolga in naporna. Boleča so spoznanja, da smo delali toliko časa narobe, naporna je pot v zvestobi do samega sebe, a se izplača. Kar dajemo, prejemamo, kar smo, prispevamo k celotnemu človeštvu. Nagrada, ki jo dobimo za delo je neprecenljiva in presega vse obljubljene iluzije, materialne naslade, ki nam jih ponujajo in obljubljajo drugi, zunanji dejavniki in profesionalno pripravljene dejavnosti, da jih poslušamo. Sreča in zadovoljstvo, ki si jo vsak želi, ljubezen, ki nam vsakič, ki jo začutimo tako hitro med prsti spolzi, lahko ostanejo pri nas in v nas za dlje časa, kot si lahko le mislimo.
Odločitev je prvi korak, da postanemo boljši, srečnejši ter prepričanje, da zmoremo. Vsak ima moč, da živi, ne pa životari, pa čeprav se nahaja v navidezno nerešljivi situaciji. Čudeži obstajajo za vsakogar, le omejevati se moramo nehati sami in dovoliti, se odpreti in sprejeti vse blagoslove, ki so na razpolago, da nas dosežejo v vsej svoji veličini.
Ni družba tista, ki je odgovorna za našo srečo in zadovoljstvo. Ni partner dolžan, da nam izkazuje ljubezen, ni prijatelj tisti, da nas vedno znova "vleče iz dreka" za napake, ki jih ponavljamo sami, ker se ne odločimo za ljubezen. Sami smo krivi, sami smo tisti, ko moramo sprejeti odločitev in se odpreti ljubezni ter jo začutiti v sebi.
Pozdrav Melita