Neka davna avtobiografska zgodba črnskega pisatelja, katerega ime ni znano, govori:

V plemenu, iz katerega se je rodil in v katerem je odrasel, je bilo ne samo dovoljeno, temveč tudi sprejeto, in lahko bi rekli uzakonjeno, da so sinovi svoje matere, ko so dosegle petdeset let, metali krokodilom. Taka naloga je zadela tudi bodočega pisatelja.

Mater je imel rad in smilila se mu je, kakor pripoveduje, toda zakon je zakon, ni ga kršiti, čeprav se ti njegova izpolnitev upira. In tako je prišel dan, ko si je mater naložil na hrbet in odšel z njo na strašno pot. Mati je seveda vedela kaj jo čaka. Jokala je, jadikovala in govorila sinu: »Zdaj nosiš ti mene to kratko pot v grozno smrt, jaz sem te nosila v sebi devet mesecev za v življenje. In vzredila sem te in to mi je zdaj plačilo.« In še in še je jadikovala v obupu in nepopisnem strahu pred pošastnimi krokodiljimi žreli. Bodoči pisatelj se je boril sam v sebi; če se usmili, bo v vasi zasmehovan v svojem rodu, če pa meter izroči ostudni smrti, ne bo imel več miru sam v sebi.


»In če že moram umreti«, ga je rotila mati, »me ubij vsaj ti, da bom vedela, zakaj sem ti dala življenje.« Takrat mu je prekipelo v srcu. Obrnil se je in odnesel mater domov, kjer ga je čakalo zasramovanje. Kaj se je zgodilo? Njegov primer je premagal izročilo, ki je nastalo iz bogvedi zaradi kakšnih stisk rodu. Takšna izročila so veljala tudi na Islandiji, da so ostarele matere, ki niso mogle več skrbeti za sebe, izročali krutim zverem in jih zapuščali na ledeni ploskvi. Materam in sinovom so se odprle oči in grozovita navada je povsem zamrla v rodu v razmeroma kratkem času.

Poslušanje zgodb o takšnih dejanjih nas dandanes preseneča. Tuj nam postaja vsak zakon, ki ni zakon človeškega srca in našega sožitja. Kdor bi nam poskušal tak zakon, to samoumevno stvar samo po sebi dokazovati, ali nas poučevati o njej, bi se zapisal pozabljenju. Kajti ta zakon čustvenega ravnanja ima zapisan v srcu vsak blagomisleč preprostež. Pri tem ni potrebno, da se opiramo na zapisane moralne norme ali drugačno ustoličeno in okostenelo etiko razumnikov. Zakon je lahko vsakomur umsko in čustveno razumljiv, zanj ni potrebno velikega znanja. Vsa zla dejanja izzivajo vse odločnejši in usodnejši odpor. Zakon dobrote, ljubezni in usmiljenja je navzoč povsod v življenju sveta in oživljen nam sproža občutek lepote z odkrivanjem nenapisanih moralnih pobud in le ta zakon sodeluje v razvoju človeške moralne zavesti.

Ta prisotnost moralnega zakona srca je naravna in razumljiva sama po sebi, ne da bi hotela poučevati in vzgajati. In prav nobeno učenje, ne more obstajati brez te moralne zavesti, ki je in ostane eden od temeljev življenja. Koliko Judežev je v kompozicijah Michelangelove "Poslednje sodbe" v Sikstinski kapeli, v Rembrandtovih svetniških usodah in tudi v našem vsakdanjem življenju. Toda prihodnost je naravna in razumljiva sama po sebi. Ne pozabimo na človeško žlahtnost in na vse življenjsko veselje, kakršno izvira iz nje, iz zakona, ki ga nosimo zapisanega v srcu.