Piše: Vesta Vanell

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prej manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem zakaj.

Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad, ampak me je bilo preveč strah in se zdaj ne vem zakaj.

Piše: Damijana

V prejšnjem članku z istim naslovom sem napisala par dejstev o čustveni inteligenci, danes pa bi vas rada popeljala nekoliko bližje - skozi zgodovinska dejstva. Pa naj začnem nekje tukaj, nekje na začetku…

»Corgito, ergo sum« Descartesov slavni izrek, za katerega smo že vsi slišali, danes očitno počasi a vztrajno izgublja svojo vrednost. Današnji čas prinaša nova spoznanja, katera prinašajo s sabo nov proti izrek: » Čustvujem, torej sem.« Navidezna igra besed odpira prostor velikih sprememb, katerim ljudje zaenkrat nismo še ravno kos.

Kot nam je iz zgodovine znano je (bilo) za zahodni miselni svet značilno strogo razumstvo, sistematičnost in celo matematičnost, tega dejstva so se oklepali vsi veliki filozofi in misleci. Čustva v tem svetu niso imela svojega pravega prostora in so bila razumljena kot ovira pri razumu, katera so preprečevala jasno videnje stvari. V večini primerov, ki jih beremo v knjigah lahko opazimo, da so bila potisnjena v ozadje in uporabljena le kot predmet pri filozofskih in medicinskih razpravah z opredelitvijo motečega faktorja oz. kot nekaj kar se podreja razumu.

Piše: Robert Linar

Že od vsega začetka čutimo nejasno podobo samega sebe. V sebi nosimo praznino in nevednost. Naša čutila so zazrta navzven in naša pozornost prav tako. Osamljenost in samota nas dušita in v brezupu se predamo tujim, vendar zmotnim prepričanjem o tem, kdo in kaj smo.

To so različna mnenja, s katerimi se strinjamo, in verjamemo, da so prava in resnična, ker se skladajo z našimi željami glede tega, kakšni bi radi bili. Pomembno pa je vedeti, da smo se rodili brez želja, zato so te želje sposojene, so od drugih. So le zahteve drugih, kakšni bi morali biti, da bi ustrezali ali ugajali drugim. Najprej so to vaši starši, sčasoma pa se jim pridruži vsa družba, s katero se vsak dan srečujete. In kaj kmalu pride dan, ko spoznamo, da je podoba nas samih lažna in da nam prinaša le neprijetnosti in trpljenje. Takrat se zavemo, da smo izgubljeni, da smo se izgubili. In vse, kar nam preostane, je, da stare laži in želje zamenjamo z novimi. A ne bo dolgo, ko bo spet prišel dan izgubljenosti, nemira in obupa, in ta dan bo samo še hujši, bolj boleč.

Piše: Roy Goreya

Kaj me je pripravilo do pisanja tega članka? Preprosto to, da sem se že naveličal različnih izgovorov pri različnih ljudeh. Veliko ljudi slišim kako dan za dnem pravijo: "Nimam časa!". Vsi ljudje na svetu, ne glede na to, ali smo uspešni poslovneži, predsedniki, delavci, upokojenci, športniki ... imamo na voljo 1440 minut na dan. Samo od nas samih je odvisno kako jih bomo izkoristili. Lahko jih izkoristimo za gledanje in posedanje pred TV, za posedanje v kafičih, ali pa za druge bolj kreativne in pomembne dejavnosti, ki nam bodo prinesle uspeh in srečo. Če se nekaj res hoče, se vedno najde čas. Če pa človek nečesa noče narediti že najde izgovor, ter tako celo življenje živi s pomočjo izgovorov. Če česa nočete narediti, pa nekomu rajši recite, nočem tega in tega. Morda to res ni najbolj prijazno, ampak drugega človeka vsaj ne zavajate s praznimi upi in lažnimi obljubami.

Nekateri ljudje so navajeni, da vseskozi iščejo izgovore zakaj ne morejo storiti tega in tega... prelagajo svojo odločitev v nedogled v prihodnost. In kaj se zgodi? Nikoli ne storijo tega, kar so si zamislili. Brezciljno živijo iz dneva v dan. Žalostno, a tako je.

Človek ni nikoli dejansko prav to, kar bi rad bil. Je v nenehnem sporu med ideali, ki jih ima pred očmi, in realnostjo, v kateri živi in je nekako v hinavščini pred samim seboj: živi v zavesti kakor, da je res tak, kakršen si želi biti. Hudo je užaljen, če mu kdo predoči njegovo realno podobno. Nepopolnost človek težko priznava.

Zakaj je to tako? Človeku je boj, ljubezen, mišljenje in zavojevanje sonaravna pot življenja. Njegova narava je v tem, da gre »prek narave«. Izkazuje se kot bitje tveganja. Ljudje ljubimo tveganje, napore, skrajnosti, skratka andrenalin.

Človek ne hodi samo nad prepadi, temveč gre prek svojih meja v vesolje. Človek je v tem konfliktno bitje. Nekdaj so ljudje živeli v enotnem življenjskem stilu, ki ga je uravnavala vrhovna vrednota. Danes to ne velja več. Posamezna življenjska področja se razvijajo po svojih zakonitostih in načrtih. Človek je hkrati član več področij, zato je v njem razcepljenost v več prednostnih in življenjskih smeri. Seznanjen je s številnimi kulturami iz preteklosti in sedanjosti, kjer vladajo zelo različni življenjski slogi.

Odkril in prevedel: dr. France Susman

J.B. Newbrough (1828-1891) je leta 1882 v Londonu in New Yorku objavil delo z naslovom: Knjiga o navdihu. On sam je v članku, ki ga je poslal reviji The Banner of Light opisal kako je knjiga Oahspe nastala: «Knjiga je nastala mehanično skozi roke tega zobozdravnika. Zelo veliko je ljudi, ki imajo sposobnost, da zaznavajo inspiracijo iz drugih svetov. Sčasoma sem razumel, da modri in visoki angeli z nami lahko bolje komunicirajo, če smo fizično in duhovno očiščeni. Tako sem opustil meso, ribe, mlečne izdelke. Vstajal sem pred zoro, dvakrat dnevno sem se kopal. Živel sem sam v majhni sobi, kjer sem sedel po pol ure vsako jutro pred sončnim vzhodom.« Po 6 letih discipline je shujšal od 125 kg na 90 kg. Revmatizem je bil ozdravljen in ni imel več glavobolov. Rekli so mu, naj si nabavi pisalni stroj, ki ima take tipke kot klavir. Roke so mu vodili angeli, ki jih je deloma tudi videl.

Ves čas, ko je nastajala ogromna knjiga na 900 straneh, je delal v svojem poklicu. Tako je nastala ta obširna knjiga Oahspe-Kozmična biblija, ki vsebuje izgubljene ključe do raznih verskih naukov in simbolov, zgodovino velikih učiteljev, ki so bili poslani človeštvu in značaj civilizacije, ki bo nastala, ko bo naša zatonila.

V 12. in 13. poglavju posreduje presenetljiva razmišljanja:

Zadnje čase se res veliko govori o čustveni inteligenci, lahko bi rekli, da smo bombardirani z različnimi informacijami in pogledi, ki jih pišejo različni ljudje, nihče pa pri vsem tem ne omenja, da je bistvo te nove paradigme staro kar 2500 let in sega v staro Grčijo z imenom ETIKA o kateri piše v svojih knjigah Aristotel. Vendar o tem drugič, ko vam bom poskušala podati zgodovinska dejsta in narediti primerjavo med EQ in Aristotelovo sredino, katera predstavlja najtežji del v Nikomahove etiki.

Torej zakaj se ravno danes polaga tolikšna teža in pozornost na Čustveno inteligenco? Zakaj nam svet racionalizma ne pomeni več toliko? Odgovor je popolnoma enostaven.

Basen o sraki in oslu:

»Samo poslušaj in me razumi« !

Zadnje čase, ko smo začeli proučevati razlike med moškim in žensko, pogosto slišim, da če moški hoče, da se ženska počuti ob njemu sprejeta, jo mora on samo poslušati, ko ona razlaga o svojih problemih in težavah, jo razumeti in ji ne dajati nasvetov.
Ko sem se malo bolj poglobila v to temo in sem opazovala podobne situacije, sem ugotovila, da se za takšnimi razlagami lahko skrivata dva popolnoma nasprotujoča si namena. Postalo mi je jasno, da če podpiram enega od teh namenov, je to dobro za oba partnerja, če pa podpiram drugi namen, lahko to postane za oba škodljivo.

1. namen: spoznati in rešiti problem.
Velikokrat partnerju zelo pomagamo že s samim poslušanjem, ker le-ta med govorom lahko urejuje svoje misli in občutke. Najprej se mu razjasni, kaj se mu sploh dogaja in pogosto tudi sam pride do lastnega odgovora ali rešitve problema, ker je ta odgovor že itak nosil v sebi.

Vsak naj najprej pod svojim pragom pomete, potem naj gre gledati drugam. Ali ni v človeški naravi ravno obratno? Seveda, ker je bolj enostavno, saj je lažje govoriti kaj je treba narediti nekomu drugemu, biti pameten namesto njega in modrovati, kaj dela narobe. Znamo celo povedati kako je prav in zakaj, da nekaj naredi ter čemu dela nekaj narobe. Tudi obsojanje in opravljanje zahteva pri človeku manj napora, včasih tako naše početje vzbuja v nas celo naslado, zadovoljstvo in občutek pomembnosti.

Ampak, kaj se zgodi, ko smo mi na oni strani, ko nas obsojajo, opravljajo, govorijo kaj in kako naj delamo in so pametni, če delamo kaj narobe? Oh. Mi imamo izbiro, ker vemo, da človek, ki ima svoja čustva pod kontrolo, svoj um opazovan in sposobnost pogleda od daleč. Ja, vse te stvari so potrebne, da zunanji dejavniki, situacije in ljudje ne morejo vplivati na naše razpoloženje.

Na internetu sem našla takšnole razlago kaj je meme ali po slovensko mem:

Fenomen širjenja idej je imel v zgodovini različne oblike, prilagajal se je različnim družbeno-kulturnim okoljem in deloval na različne načine. V mnogih primerih je ta okolja tudi odločilno spreminjal. Njegovi učinki so raznoliki in odvisni predvsem od načinov in namenov širjenja. Širjenje ideje - njen uspeh biti sprejeta s strani čim večje množice ljudi, ter njena vrednost - njena resničnost, njena politična, znanstvena, ekonomska, družbena ali etična izjemnost nista nujno povezani.

Ideja nikoli ne stoji sama zase. Njena vrednost se pokaže samo v odnosu do okolja v katerem se širi. Učinek ideje se oblikuje v procesu širjenja in končni naselitvi le te v človekovih možganih.

Neka davna avtobiografska zgodba črnskega pisatelja, katerega ime ni znano, govori:

V plemenu, iz katerega se je rodil in v katerem je odrasel, je bilo ne samo dovoljeno, temveč tudi sprejeto, in lahko bi rekli uzakonjeno, da so sinovi svoje matere, ko so dosegle petdeset let, metali krokodilom. Taka naloga je zadela tudi bodočega pisatelja.

Mater je imel rad in smilila se mu je, kakor pripoveduje, toda zakon je zakon, ni ga kršiti, čeprav se ti njegova izpolnitev upira. In tako je prišel dan, ko si je mater naložil na hrbet in odšel z njo na strašno pot. Mati je seveda vedela kaj jo čaka. Jokala je, jadikovala in govorila sinu: »Zdaj nosiš ti mene to kratko pot v grozno smrt, jaz sem te nosila v sebi devet mesecev za v življenje. In vzredila sem te in to mi je zdaj plačilo.« In še in še je jadikovala v obupu in nepopisnem strahu pred pošastnimi krokodiljimi žreli. Bodoči pisatelj se je boril sam v sebi; če se usmili, bo v vasi zasmehovan v svojem rodu, če pa meter izroči ostudni smrti, ne bo imel več miru sam v sebi.

»Mir je osebni občutek« vedno poudarja moj učitelj.

Tudi tvoja ljubezen in resnica je tvoj osebni občutek,
ljubezen, mir in resnica pa niso daleč drug od drugega,
ampak nasprotno celo izhajajo eden iz drugega,
se prepletajo znotraj tvojega srca,
se plemenitijo in ves čas poglabljajo.

Ali jih tudi ti skozi svoj dih
prav zdaj v tem trenutku čutiš in poglabljaš v sebi,
pa zase veš izključno le ti.

Seveda se tam prepletajo tudi vsi tvoji drugi občutki,
vendar jih za zdaj pustiva ob strani, ker niso toliko pomembni.

Zdajle mi je pred oči prišla Leonardo Da Vincijeva slika človeka,
ki ga obdaja krog.

Piše: Joša Medved:

Janezek je bil edinček, saj je njegov oče odšel še preden bi ga Janezek lahko rabil kot očeta, vzornika in vodnika. Zapuščen edinec pa pomeni ne samo nesposobnost ozirati se na druge in deliti z njimi, temveč tudi določene prednosti: nikogar ni, za kogar bi se bilo treba pretvarjati. Postal je egoist, ki je sam vedel, koliko je vreden, ne da bi bil odvisen od ocene soljudi. Zanesel se je lahko sam nase in sčasoma si je postavil svoja lastna merila in vrednostni sistem. Razvojna pot je bila sicer daljša in počasnejša, a naučil se je vztrajnosti. Bilo mu je komaj petdeset let, ko si je ozavestil škodljivost globoko vkoreninjenih vzorcev, kot na primer o zdravju in ljubezni.

Ko mu je bilo šest let, je nekega dne po nesreči skočil na šivanko, ki se je zataknila v razpoki lesenega poda in vsa je izginila v peti. Janezkov stric je bil na srečo zdravnik in pripravil je vse potrebno za operacijo. Ko pa je narkoza, ki so jo dali Janezku, že zdavnaj popustila, so mu pričeli pri polni zavesti izrezovati šivanko, katera je potovala ob kosti v globino. Ker so Janezku zvezali obe roki skupaj pod operacijsko mizo, je od bolečin tako tulil in se zvijal, da je z njim vred poskakovala tudi miza. Nikoli ni mogel tega pozabiti in poslej si je v teku vsega življenja poškodoval vedno isto nogo, da bi vsaj naknadno lahko predelal takratno travmo.

Piše: Miro Šter

Pred kratkim sem doživel čudovito izkušnjo, ki bi jo rad delil z vami. Opažam, kako se ljudje vedno obremenjujejo s starostjo, no in če sem odkrit, sam nisem pri tem prav nobena izjema. Star sem šestinštirideset let in včasih sem bil mnogo bolj zadovoljen s svojim videzom kot danes.

Nekega dne, ko sem končal s svojim ritualnim jutranjim britjem in sem še nekaj časa v ogledalu iskal zgrešena mesta, ki jih nisem dobro obril, sem kot običajno opazil gube na obrazu in sive lase na glavi. Povsem jasno mi je bilo, da se moje telo zagotovo stara. Potem pa sem za trenutek počakal in se še enkrat zazrl v svojo podobo v ogledalu. Zgodilo se je nekaj čarobnega. Opazil sem, da se moje gube zdijo bolj kot smejalne črtice in da moje oči sijejo z radostjo in lučjo. Pogledal sem še globlje v tiste oči in videl svojo lastno dušo kako se mi prijazno in ljubeznivo nasmiha. Takrat sem spoznal, da čeprav se moje telo stara, je moj duh z vsakim dnem mlajši. Spoznal sem tudi to, da ne glede na to, kako staro postane moje telo, še vedno bom lahko izbiral in delil ljubezen in radost, ki resnično naredita življenje vredno živeti.

Na svetu je veliko vojn, ker nekateri deli družbe ne marajo početja svojih sosedov. Neka država je nesrečna zaradi početja druge, tudi verske skupine skušajo drugim vsiliti svoj ideal.

Vsak od vas se je rodil z odločitvijo uporabe svobodne volje. Imate možnost svobodnega odločanja. Za vse vas, ki pravite "Ni mi všeč način življenja mojega soseda", ali ste kdaj pomislili na to, da lahko tudi on razmišlja enako v zvezi z vami? Vseeno vam dopušča nadaljevati z vašim življenjem, medtem ko se vi pritožujete in protestirate čez njegovo življenje.

Niste se rodili zato, da ste enaki, niti dve duši nista isti, vsakdo izmed vas ima edinstveno mesto na zemljskem nivoju in s tem tudi edinstveno življensko pot.

Človeštvo ne more napredovati, dokler je toliko poudarka na pritoževanju drugih ali povzročanju konfliktov v družbi. Šele ko bodo ljudje resnično razumeli, da je treba pustiti preteklost za seboj, bodo lahko napredovali.

Ko bo človeštvo razumelo, da je imelo vsako bitje, vsaka duša na zemeljskem nivoju, svobodno voljo in bi lahko IZVRŠEVALA svojo svobodno voljo, ne bi bilo nobenih konfliktov.

Piše: Bernarda Pavko Prava

Namenjena na Štajersko sem na avtocesti prepoznala avto dobre znanke, ki jo že dolgo nisem videla. Star avto je prav izstopal od ostalih. Barbari sem hupala, ji mahala in se smejala, medtem ko je ona ostala vsa osredotočena na vožnjo. V takem avtu je res dobro, da si ves prisoten, sem pomislila in odpeljala naprej. Ko sem se čez nekaj ur vračala v izjemni nevihti, sem pred sabo spet zagledala Barbarin avto v prav počasni vožnji. Med ulivanjem dežja sem ustavila pod nadvozom in jo poklicala po telefonu.

Na avtocesti tako dežuje, da sem kar ustavila, je rekla. Že pred urami mi je avto nagajal, pa so mi pomagali na cestninski postaji, da sem lahko pripeljala do serviserja v bližini, je hitela pripovedovat. Saj ne vem, ali naj kupim nov motor ali nov avto...
Upam, da avto, mi je ušlo, verjetno zato, ker je Barbara o novem avtu govorila že pred dvema letoma. Denarja ima več kot dovolj, vendar finančno že leta podpira odrasle, sicer uspešne otroke.
Tele posvetitve Svaha so pa res izjemne, je rekel Zvone, ko sva končala seanso, rad bi se naučil teh tehnik zdravljenja. Ljudje, ki prihajajo k meni po pomoč, imajo velike težave in čeprav s svojimi načini pomoči dobivam res dobre povratne informacije, bo tole krasna dopolnitev.
Fino, sem rekla, čeprav sta njegova stavka na en način bila klicaj. Ta prijatelj ima namreč trenutno eno zoprno diagnozo, misli pa na druge ljudi, ne nase.

Piše: Barbara Novak Škarja

Volja je po svoji naravi čista življenjska energija, ki izvira iz našega višjega jaza in je temelj naše individualnosti. Kot nekakšna živa elektrika se nenehno pretaka skozi celo naše bitje in nas giblje. Kako se bo volja gibala skozi nas, je odvisno od miselne, čustvene in fiziološke strukture naše osebnosti. Zato volja skozi vsako človeško bitje dobi svoj lasten izraz.

Volja in njeni obrazi

Mehanska volja - volja navad
Večina ljudi v življenju uporablja samo mehansko voljo - voljo, ki omogoča preživetje. Živijo kot avtomati: zjutraj vstanejo, zajtrkujejo, gredo na delo, imajo kosilo, še malo delajo, nato sledi večerja, televizija in spanje. In tako iz dneva v dan, iz tedna v teden ... Večina njihovih dejanj je stvar navade in delujejo vedno na enak način. Tudi njihovo miselno in čustveno življenje je vklenjeno v vzorce, ki se povečini samo ponavljajo. Ko je vzorec preživetja enkrat vzpostavljen, se ne spreminja več oziroma se spreminja zelo malo.

Fiziološka volja - volja čutov in čustev
Jok novorojenčka je prvi izraz fiziološke volje, katere namen je odstraniti iz življenja vse, kar je neprijetno. Večina ljudi se v življenju nikoli ne dvigne nad ta nivo. Njihova volja služi izogibanju neprijetnostim in ustvarjanju ugodja. Ko začutijo, da jih nekaj privlači, "jokajo za tem" in mislijo, da brez tega ne bodo mogli živeti. Da bi se izognili občutku nelagodja, nekateri ljudje posežejo po pijači, alkoholu, tobaku ali se predajajo spolni zasvojenosti, zasvojenosti s hrano in podobno. Vse to jim otopi čute, tako da se ne zavedajo nelagodja. Hkrati pa prav te razvade uničujejo in paralizirajo zametke volje. Fiziološka volja je podvržena diktatu čutov in čustev. Kakršno koli nelagodje, ki mu skušamo ubežati tako, da se izogibamo odgovornosti in krivimo za svoje stanje druge, devitalizira našo voljo. Ko se človek enkrat preda tem razvadam, zelo hitro postane njihov suženj in izgubi občutek, da ima možnost izbire.

Piše: Joša Medved

Vsakdo si hote ali nehote ustvari svoj sistem vrednot, katere si prizadeva doseči v življenju. Za nekoga je pomemben denar, za drugega ljubezen, za tretjega ego itn. Načeloma bi lahko razdelili ljudi na dva dela: večji del si vse življenje želi predvsem tisto, česar nima, manjši del pa je zadovoljen s tistim, kar ima. Prvi so najmanj srečni, drugim pa tudi vedno nekaj manjka, a ne vedo točno kaj. Najzanimivejše je dejstvo, da se vsi v polni meri šele takrat zavemo pomembnosti kakšne vrednote, ko smo jo ravnokar izgubili. Ena teh vrednot je nedvomno zdravje. Po izgubi nastane panika in zaman si prizadevamo izgubljeno nadoknaditi, kupiti, prenašati odgovornost za izgubo na druge. V glavnem vse preostalo življenje tečemo za vlakom, ki je že odpeljal.

Z dozorevanjem in rastjo osebnosti poizkušamo izpopolniti svoj sistem vrednot, ga uravnotežiti in uskladiti, da bi dosegli čim večjo harmonijo in notranji mir. Iz bolečih izkušenj spoznamo svoje napake in jih bolj ali manj uspešno popravljamo vse življenje. To je šola življenja. Žal nobena druga uradna šola ne posreduje znanja o najpomembnejših stvareh v življenju. Že od rane mladosti se obremenjujemo s kopico nepomembnih podatkov, katere bi lahko dobili iz vsakega računalnika, zapravljamo po nepotrebnem čas, energijo, denar in življenje, ne da bi se zares naučili nečesa, kar je potrebno za napredovanje posameznika in vrste. V naravi pa je tako, da ko preneha napredovanje, takoj prične odmiranjke.

Ljudje radi kot papige ponavljajo,
da ima vsak človek svojo pot,
pri tem pa obilno pozabljajo,
da je prav vsak prišel iz maternice svoje matere
in da se bo zemeljska pot,
prav za vsakega od nas končala
nekje na nekem pokopališču.

To je tvoj pravi začetek in pravi konec tvoje zemeljske poti
in med temi začetki in konci teh naših poti
ni nobenih razlik, mar ne?

Vsak ima svobodno voljo,
da s svojim življenjem počne kar mu je ljubo,
ampak vse poti, ki ti ne dajejo odgovora na vprašanje:
od kje si prišel,
kaj tu počneš
in kam boš po svoji fizični smrti odšel,
te lepo vračajo spet nazaj na tvoj začetek
na začetek tvoje labirintne zemeljske poti,
v tvoja ponovna prerajanja in ponovne popravne izpite.

Glas mi je prišepnil, da je v mojem primeru, če želim, da se mi želja izpolni, potrebno izpolnjevati tri P-je. To pa so:

ponižnost, potrpežljivost in poslušnost.

Ponižnost do božje volje, saj če pogledam nazaj, je bilo res vse prav, kot se je zgodilo, če z željami nisem izsiljevala. Ko pa sem na vsak način molila in prosila, naj mi izpolni željo, se je pa tudi zgodilo, da mi izpolnitev želja ni prinesla zadoščenja, niti veselja, kaj šele sreče, v smislu, kot sem pričakovala. Imela sem napačno predstavo, napačen vpogled v stvari, ki sem si jih želela. Nisem vedela za določene podrobnosti, ki so del tega, kar sem si želela, spregledala sem slabosti, saj nisem kot On imela celotnega vpogleda k stvari. Ko sem se jezila pred leti na Boga, da mi ne izpolni želje, da naredi po svoji volji, sem kasneje videla, da mi je bilo prihranjeno mnogo bolečin. Dobila sem možnost, da sem rasla v miru in njegovi svetlobi. Kaj pa sedaj, ko imam nekaj izkušenj, ko gledam nazaj, kako mi je izpolnjeval želje, ko sem ga prosila na način, da mi izpolni mojo voljo. Kaj sedaj? Koliko je močna moja želja, se moram vprašati? Vem, da nisem še tako duhovno zrela, da bi popolnoma zaupala v Njegovo voljo in se mu predala. Vem, da se moram še mnogo naučiti, a počasi grem naprej in se učim. Torej, razmišljam, kaj sedaj. Bogu povem za željo. Rekla sem povem. A sem odkrita do sebe in Njega, ne vem? Mislim, da ne. Prosim ga, naj mi izpolni željo. Pa se na tiho vprašam: je to prav zame, mi bo izpolnitev želje prineslo srečo in veselje? Je tisto, kar si resnično želim ali spet ne vidim tistega, kar "paše" zraven. Seveda ne vidim, vidi On od daleč, tako, kot vidi celoto. Ampak, joj. Jaz bi vseeno…. Prosim te v molitvi, da urediš Ti s to mojo željo. Lahko pa mi jo odvzameš, če meniš, da je Tvoja volja drugačna in da so Tvoji načrti z menoj drugačni.

Spominjam se, da sem kot otrok velikokrat naredila nekaj, potem pa zbežala. To je bilo kot neka nagonska sila, ki me je potegnila stran, da se zaščitim, pred posledicami. Beg kot nemoč, kot boj za obstanek, pa se pri odraslemu človeku kaže kot neodgovorno ravnanje. Tak posameznik se ni pripravljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Če je delal nekaj slabega, se želi izogniti, tako da zbeži, če je delal dobro, nima samozavesti in je prestrašen, da morda pa le ni tako dober kot misli, da je.

Mnogo je danes zakonov, ko se partnerja ne moreta dogovoriti o skupnih stvareh, pa gresta raje narazen. Nič ni bolj preprostega kot oditi, z novo osebo bo sigurno bolje, me bo bolje razumela in bo po "moje". Tako razmišlja veliko zakonskih partnerjev, zapusti družino in živi z novim partnerjem "od začetka". Vsa zgodba pa se kmalu ponovi. Ponovno je taka oseba soočena z preprekami, nalogami, ki jih mora rešiti, na način, ki ni enostaven. V delo je potrebno vložiti nekaj truda, ljubezni, potrpežljivosti in sprejemanja. Razlika je le v tem, da je naloga, ki bi jo morali opraviti že prvič, v družini, s partnerjem, tokrat težja, čeprav na začetku ni bilo videti. Ali bomo spet zbežali?

Tako nekako potekajo ločitve družin, ki jih sestavljajo nezreli, odrasli, neodgovorni ljudje, posledice pa nosijo otroci, ki so prepuščeni enemu partnerju, ter k drugemu hodijo le občasno, če imajo srečo.

Ljudje radi govorijo okoli, da ima vsak človek svojo resnico.

Res jo ima. Vzemiva primer:

Trije ljudje iz različnih krajev si telefonirajo in se pogovarjajo o vremenu.
Onemu, ki je na obali morja sije sonce,
drugemu, ki živi v notranjosti dežele pada dež,
tretji pa naj bo recimo slep od rojstva in neba nikoli niti ni videl,
niti si ga ne predstavlja kako izgleda, ampak sodeluje v razpravi,
kajti tudi on je že kdaj bil moker od dežja.
Zdaj kakšen smisel ima,
da drug drugega prepričujejo,
kdo od teh treh ima glede vremenske resnice najbolj prav,
če pa ima vsak svojo takšno, ali drugačno sliko in izkušnjo.

Še bolj bizarne so primerjave očividcev nesreč,
kjer so njihove trditve ob videnju istega dogodka popolnoma različne.

Približno podobna so tudi razpravljanja razpravljavcev
o resnici, o biti, o Bogu, o miru,
kjer so vsi razpravljavci hudo radi pametni kar se da.

SSKJ pravi, da je zamera trajnejši negativen odklonilen odnos do koga, zaradi njegovega neprimernega žaljivega ravnanja.

Poglejva najprej od kje izvira neprimerno žaljivo ravnanje nekoga?

Seveda iz njegovega egoizma,
koristoljubja v svojem polnem razkošju.

In kaj je tisto, kar je v tebi, ali pa meni zaradi žaljivega ravnanja prizadeto?

Spet tvoj ali moj egoizem v svojem polnem razkošju.

Ne pozabiva da se podobne energije privlačijo.

Niti žaljenje, niti užaljenost nista pozitivni energiji,
ampak negativni.

Sam Bog ve, zakaj ljudje tako ljubijo negativne energije žaljenja,
ampak tvoje žaljenje ti nedvomno zapira vrata tvojega srca,
zapira ti vrata v vibracijo tvojega svetega duha.