|  "Da bi znali vzgajati otroke, moramo iti skozi njihovo šolo, imeti odprto srce in misli za njihove potrebe, odkritja in igre. To je najboljši način, da rastejo z vero v življenje. Vzgajati je težka naloga. Ne obstaja težji in bolj skrivnosten poklic v svetu od vzgoje. V otroke moramo biti zaljubljeni, ker takrat pazimo. Osredotočeni smo na drugega. Učimo in čutimo preko tega, kar vidimo, razumemo dušo, vidimo vse rane. Če samo za trenutek nehamo Ijubiti življenje in verovati vanj, nam grozi nevarnost, da otroci postanejo samo objekt naših želja in ambicij. Ne moremo uresničevati sebe preko svojih otrok. Vzgoja nam nalaga, da smo previdni in odprti do njihovih potreb, spoznanj, iger, šole.
Prvo, kar želim naučiti matere je to, da nikoli ne zahtevajo od otroka, da vstopi v svet odraslih, preden same ne vstopijo v svet otrok. Otroci nas obvezujejo, da se spustimo na kolena, če se želimo z njimi pogovarjati. Učijo nas, da ne obstaja utrujenost, če se Ijubi. Učijo nas biti življenje, srce življenja, ker so bliže njemu, ki nas je ustvaril.
Nedavno sem srečala enega od naših fantov, ki mi je rekel: "Veš, Elvira, Sabrina in jaz pričakujeva drugega otroka. Šla sva na ultra zvok in videla sva malo piko, ki je močno bila in delala tum, tum, tum." Pomislite, da je temu otroku, staremu tri do štiri tedne, bila glava, roke, noge, vse je bilo eno samo srce. Kasneje se začnejo oblikovati roke, glava, telesce, pljuča, bronhiji, črevesje ... in nastaneš ti, toda začel si od srca. Glej od kod je naša potreba, da bi bili Ijubljeni Nikoli se ne bi poročili, če ne bi obstajala v vas potreba po nekom, zaradi katerega vam srce močneje bije. Toda to samo po sebi ni dovolj. Ne velja samo zaljubljenost; ta mine. Potrebna je Ijubezen; tista prava, resnična, globoka. Starši vedo, da vsak njihov otrok potrebuje drugačno vzgojo, drugačen pristop, ker je vsako bitje 'sui generis'. In lepo je, da je tako.
Bog ima rad različnost, raznovrstnost, bogastvo obrazov in barv. Bog Ijubi vse svoje z nenehno Ijubeznijo in ima posebno in enkratno Ijubezen za vsakega. Prosimo ga, da nam da čuječe oko, ki bo pazilo na resnične in globoke potrebe našega otroka. Prosimo za luč Svetega Duha, da nas pouči v življenju, resnici in molitvi.
Nataliteta je zaskrbljujoča. Vsi se trudimo z delom, zaslužkom. Želimo, da se ta svet spremeni, da postanemo humani, bolj pravični, da bomo resnični. A kaj delamo? Ne dajemo življenja, ubijamo ga! Otroci so namesto daru postali breme in napota. Vi, ki imate veliko otrok, se boste morda pokesali zaradi mnogih stvari, ki ste jih naredili, toda gotovo se ne boste zato, ker ste dali življenje. Ali zares želimo spremeniti svet? Začnimo spreminjati sebe in svoje otroke. Naučimo otroke zaupanja, upanja, radosti, ne vežimo jim rok v odkrivanju življenja. S svojim življenjem jim bodimo zgled, ker nas gledajo in poslušajo. Svet spoznavajo in se učijo po naših dejanjih. Pomagajmo jim s svojo doslednostjo, da odrastejo v zdrave in stabilne osebe. Ne kupujte jih z darili, poklonite jim sebe, svoj čas. Želijo videti starševsko Ijubezen. Ko začenjajo razumevati, da imate človeške slabosti, napake, se opravičite drug drugemu pred njimi. Opazujejo nas, poslušajo, gledajo in vse razumejo.
Otroci te gledajo in prebrali te bodo, kdaj si jezen, dvoličen, lažen. Vedeli bodo, kdaj si rekel eno, naredil pa drugo. Bog je z nami, pa če to vemo ali ne, in to v teh otrocih. Spoštujte svoje otroke. Imejte jih veliko. Preden pa se za otroke odločite, morate zanje imeti sobo. Življenje je tako zahtevna šola. To je najpomembnejša univerza. Preden začnemo resnico zahtevati izven nas, je pomembno, dajo želimo v sebi. Tako bodo naši otroci razumeli, da se ne bojimo žrtve. Bodite prepričani, da vzgaja bolj en ne, kakor tisočkrat da. Vzgojimo se s takšno Ijubeznijo, ki je zahtevna, toda neskončno nežna in bodimo gotovi, da bodo naši otroci rasli v najboljšem svetu".
Prispelo po E-pošti.
|
NE ZAMUDITE
Otroci nas obvezujejo
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 27. oktober 2005 @ 10:37 CEST
Vzgoja otrok je nekaj zelo pomembnega, za svet kot celota, za nas in nenazadnje za otroka samega. Starši vzgajamo z lastnim vzorom, kažemo jim svoje vrednote za katere se je potrebno potruditi, dajemo jim znanje, ki ga imamo sami. Kar nimamo, ne moremo dati. Če imamo v sebi mir, harmonijo in ljubezen, se to vidi navzven. Ni potrebno, da ves čas govorimo o ljubezni, potrebno jo je izkazovati tako njim, kot vsem ostalim, ki so okoli nas. Le na tak način otrok, kateremu smo v prvih letih življenja vzornik, spozna in verjame, kaj je prav in dobro in kaj je slabo. S tem si ustvari sliko in verjame v hierarhijo vrednot, ki smo jo mi, starši postavili in, ki je lastna nam.
Ko nekoliko odrastejo ima tudi okolica v kateri živi, šola, prijatelji in ustanove, katere obiskuje velik vpliv na otrokovo čustvovanje in zaznavanje sveta. Opazi še drugo, kar morda doma v družini ne vidi in poskuša raziskovati. Naloga staršev pa je, da dovoli raziskovanje, se pridruži in poskuša pokazati dobre in slabe posledice, ki jih želi preizkusiti.
S silo in prepovedovanjem so vzgajali otroke včasih in jih zlomili lastno voljo. To je popolnoma napačno, saj tak otrok, ki zraste v odraslo osebo, se nauči uporabljati silo za dosego svojih ciljev, za dosego avtoritete nad tistimi, ki si jih želi podrediti. Kar vidi in občuti, to sprejme in oponaša. Otrok je kot nepopisan list papirja, na katerega pišemo starši, kasneje zapisuje sam in ohrani kar se mu zdi primernega, ter izbriše, kar mu ni pomembno. Kakor velja za odrasle ljudi, velja tudi pri vzgoji otrok. Živi in pusti živeti. Seveda to ne pomeni, da jih prepustimo, da popolnoma vse stvari, tudi nevarne, škodljive in nemoralne skusi z raziskovanjem.
Pogovor, pogovor, pogovor. Ljubezen v mislih, besedah in dejanjih. Upanje v prihodnost, ki je lepa, če si jo sami naredimo s svojim delom in prizadevanjem ter zaupanje, da je od nas odvisno s pomočjo Boga, ko mi ne zmoremo, kako bo jutri.
Življenje pomeni uporabljati vsa čutila: vid, sluh, vonj, okus in otip. Vsa ta čutila je potrebno razvijati in pokazati otroku, kako to delamo mi ter tudi posledice, če se katerega od teh čutil zanemari. Samo razvijanje čutil, svojega telesa kakor tudi duha, pa ni dovolj. Potrebno je pokazati in vzpodbujati otroka na njegovi stopnji razvoja tudi, da neguje tako fizično, kot duhovno sfero svojega življenja. Vendar tudi to ni vse. Starši so v prvi vrsti tisti, ki pokažejo s svojim obnašanjem in prizadevanjem, da je potrebno imeti sebe rad, se ceniti, spoštovati in imeti pozitivno sliko o sebi. Ko to otrok spozna, začne nezavedno to uporabljati in to postane njegovo prepričanje. S tem, ko se ceni, ko vidi, da ga cenimo in spoštujemo tudi mi, da ga imamo radi, zato, ker je, ne zato, kar naredi, začne otrok razvijati pravo podobo o sebi in pridobivati moč in energijo za kasnejše preizkušnje in premagovanja ovir.
Otroka ne moremo zaščititi pred težavami, bolečinami in razočaranji. To bo in je prav, da doživi. Vendar je naša dolžnost, da jim v njihovem otroštvu, pri manjših težavah, bolečinah in razočaranjih stojimo ob strani, da se počutijo varne, da se izoblikujejo v močne in pozitivne odrasle ljudi. Postaviti moramo trdne in zdrave temelje, da bo otrok na njih lahko gradil zdravo in močno prihodnost, ko nas ne bo več potreboval.
Ne strinjam se s člankom, da je dobro imeti veliko otrok. Menim namreč, da jih ima vsak tolikor, za kolikor se čuti sposobnega, da jih ima. Ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta, da bodo oni lahko imeli naprej zdravo in srečno potomstvo.
Ne zdi se mi najpomembnejše, da ima otrok sobo. Seveda je dobro, da ima svojo sobo, ampak kako naj tisti, ki živijo v bloku, v najemniškem stanovanju in si želijo v ljubezni vzgajati in imeti npr. tri ali več otrok, ima vsak svojo sobo? To ni na prvem mestu. Poznam veliko otrok, ki si želijo spati pri starših, ker pri njih le tako čutijo varnost in toplino, saj so podnevi zaposleni in odsotni. Otroci se igrajo radi v družbi. Ko so starši doma, se otrok ne bo igral v svoji sobi, ampak v prostoru, kjer so odrasli, če jim bodo le dovolili. Tudi kasneje, če imajo le to dovoljenje, večina otrok dela domače naloge in se uči v dnevnih prostorih in v kuhinji, kljub temu, da imajo svoje sobe.
Pomembnejše je počutje in strpnost, ljubezen in sprejemanje otroške bližine tudi takrat, ko smo utrujeni. Pokažimo jim, da potrebujemo malo, čisto malo, da smo sami, potem se veselimo in smo srečni v njihovi bližini. Tako hitro mine čas, leta in pride trenutek, ko nas otroci ne bodo več potrebovali in bodo odšli. Takrat nam bo žal, da nismo bili več z njimi, več se pogovarjali, smejali, igrali in objemali.
Tudi se ne strinjam s tem, da se vzgaja bolj z enim ne, kot s tisočkrat da. Tu mora biti absolutno ravnotežje. Prej bi rekla, da za enkrat ne, mora biti trikrat da. Otroci potrebujejo in zahtevajo ograjo, ki jih varuje, vendar morajo biti svobodni v notranjosti.
Lepo pozdravljam tistega, ki je to napisal, kot vse, ki berete.
Titanic