Resničnost je takšna, kakršno vidimo, in ne takšna, kakršna je, trdijo psihoterapevti, ki se ukvarjajo s transakcijsko analizo. Gre za vejo psihologije, razlaga psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, ki tudi v Sloveniji vodi šolo transakcijske analize, ki pomaga človeku spreminjati vzorce vedenja in odnosov do sebe, do drugih in do sveta. "O njih v veliki meri odloča življenjski scenarij ali skript, to je nezavedni načrt, ki ga človek oblikuje v zgodnjem otroštvu, tja do šestega, sedmega leta starosti, in po katerem živi vse svoje življenje. Nerodno in pogosto tragično je, da scenarij oblikujemo kot otroci, po njem pa živimo vse svoje odraslo življenje," pravi.

"Kot otroci si odgovarjamo na vprašanja, kdo in kakšni smo, kdo in kakšni so drugi, kakšen je svet, ki nas obdaja, na kakšen način je vredno živeti naše življenje. Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja imajo odločilno vlogo starši in druge avtoritete, od katerih je otrok odvisen, pa tudi bratje in sestre, pomembni drugi. Življenjski scenarij je zasidran v nezavednem, nanj naše poznejše izkušnje zelo malo vplivajo, še več, človek, ki hočeš nočeš živi po svojem življenjskem scenariju, poznejše izkušnje prilagaja svojemu scenariju. Če se izkušnje ne ujemajo s scenarijem, toliko slabše zanje! Nepomembne so, poiskal bom druge, takšne, ki se bodo prilegale mojemu scenariju, si nezavedno rečeš in, kar je še slabše, realnost, ki ogroža tvoj scenarij, izkrivljaš in si jo razlagaš tako, da se ujema s tvojo predstavo resničnosti," opisuje dr. Milivojević.


"Če je na primer deklica v otroštvu prepričana, da je nekdo ne more imeti rad, bo kot odrasla ženska to dokazovala z vsem svojim ravnanjem. Našla bo partnerja, ki je res nima rad, ali pa bo sebi in partnerju, ki jo ljubi, na vse mogoče nezavedne načine dokazovala, da njegova ljubezen ni resnična, ni iskrena. 'Dokaze' partnerjeve ljubezni bo diskvalificirala, vsako njegovo obnašanje si bo razlagala v skladu s svojim prepričanjem: če se bo na primer vedel, kot da jo ljubi, ga bo označila za licemerca, če bo do nje ravnodušen, bo to zanjo dokaz, da je ne ljubi več. Na osnovi svoje definicije resničnosti se bo tudi žena začela obnašati tako, kot da je mož ne ljubi, in zakonska kriza je tu. Resnična, ker mož zares ne ljubi več žene, ali le kot posledica 'ustvarjanja' resničnosti. Če bo na primer mož s potovanja prinesel ženi darilo, mu bo očitala, da se hoče odkupiti, ker jo je varal, če ji darila ne bo prinesel, bo 'vedela', da je ne ljubi več," slikovito pojasnjuje dr. Milivojević, kako smo ljudje navajeni, da verjamemo svojim občutkom in čutom ter na njihovih temeljih (pogosto napačno) zaključujemo. Resničnost torej prilagajamo svojim občutkom. Če ti ustrezajo resničnosti, se bo človek dobro znašel v življenju, uspešno bo uresničeval svoje cilje, znal bo izpolniti svoje želje, občutil bo zadovoljstvo in srečo.

Seveda to ne pomeni, da bo njegova življenjska pot brez problemov, pač pa, da se bo srečeval le z nujnimi, neizogibnimi problemi. Znal bo razlikovati med rešljivimi in nerešljivimi problemi, znal se bo spopasti z rešljivimi, vedel pa bo tudi, kako se izogniti nerešljivim ali kako jih sprejeti. Če bo človek resničnost tlačil v svoj življenjski scenarij, če bo njegova predstava o resničnosti izkrivljena, prilagojena njegovemu nerealnemu občutenju stvarnosti, bo nezadovoljen, nesrečen, neprestano se bo čudil ali jezil, kako to, da se svet ne ujema z njegovo "resničnostjo", in za to bo krivil druge ali ves svet. Človekove predstave o sebi, drugih ljudeh in svetu so torej za naše življenje izjemno pomembne. So vrednostno zastavljene sodbe in odločilno vplivajo na to, kako dojemamo sebe, druge in svet okoli nas. V transakcijski analizi razlikujemo štiri življenjske pozicije, ki jih označujemo s plusi in minusi, razlaga dr. Milivojević. Življenjske pozicije je opredelil oče transakcijske analize Američan Eric Berne v zgodnjih 70. letih minulega stoletja kot sodbe in predstave ljudi o sebi in drugih.

Prva pozicija, pozicija + +, pravi: jaz sem v redu, ti si v redu. Je pozicija realnosti in v njej človek sprejema sebe in druge kot dobre, v redu ljudi. Prepričan je, da so njegove potrebe in sposobnosti ter tudi potrebe in sposobnosti drugih ljudi nekaj povsem normalnega in sprejemljivega, tak človek ima ustvarjalen in zdrav odnos tako do sebe kot do drugih, prav tako do problemov, s katerimi se srečuje. Sposoben je iskrenosti, bližine in ljubezni, težave jemlje kot izziv, realnost kot priložnost, ne kot katastrofo, pač pa kot nujno zlo. Po teoriji, ki jo je zagovarjal Eric Berne, se v to življenjsko pozicijo otrok rodi kot princ ali princeska, skladna je z našo naravo in jo lahko spremenijo šele poznejše izkušnje, socialno okolje, odnosi z drugimi, predvsem pa sporočila, ki jih v taki ali drugačni obliki dobivamo kot otroci od svojih staršev in pomembnih drugih. Tako se človekova osnovna pozicija lahko spremeni v eno od treh nezdravih pozicij.

Ena med njimi je tako imenovana pozicija + -, kar pomeni: jaz sem v redu, drugi niso v redu. Že matematična znaka, ki označujeta ta položaj, povesta vse - človek, ki so ga v otroštvu starši in drugi ljudje, od katerih je bil takrat odvisen, razvajali ali zanemarjali in njegove potrebe niso bile zadovoljene, bo o drugih menil, da so slabi, prepričan bo, da mu svet dela krivico, nihče ga ne mara. Pogosto je jezen ali celo besen, do drugih je lahko posmehljiv ali se vede do njih podcenjujoče, sebe pa precenjuje.

Tretja, enako slaba ali še slabša je pozicija - +, ko človek o sebi misli, da ni v redu, da pa so vsi drugi v redu. Tudi ljudje, ki imajo do sebe in do drugih tak odnos, so bili v otroštvu zanemarjeni, ljubezen in pozornost staršev, ki so ju bili premalo deležni, so skušali pridobiti (ali zaslužiti) s pretirano prilagodljivostjo in ustrežljivostjo, staršem in pomembnim drugim so brali želje iz oči, kot pravimo. Zanje je značilno, da poveličujejo vrednost drugih ljudi in zmanjšujejo lastno, pogosto imajo občutke krivde, samoobtoževanja, lastne sposobnosti podcenjujejo, sposobnosti drugih poveličujejo. Takšna pozicija lahko v skrajnem primeru privede so samouničevalnosti, celo do samomora.

Najslabša pa je tako imenovana pozicija - -, ki pomeni: jaz nisem v redu, drugi niso v redu, nič ni v redu. Takšna oseba sprejema, daje in išče vsepovsod (pri sebi, drugih in dogodkih) le slabo, nihče in nič ni vredno, vedenje take osebe je destruktivno do sebe in do drugih. Žalost, občutek samote, zapuščenosti, pretirana samokritičnost in kritičnost do drugih, jeza in zavist so značilnosti takega človeka.


Opisane življenjske pozicije so pomembne zato, ker ljudje razmišljamo o sebi in drugih "iz sebe". Obnašanju drugih pripisujemo pomen, ki bi ga to obnašanje imelo, če bi bilo naše. Želje, vrednote, stališča, čutenja in obnašanje drugih dojemamo skozi svoje vrednote, želje, stališča, čustva in pri tem ne pomislimo, da morda nimamo prav.

"Življenjski scenarij je zasidran v nezavednem, nanj naše poznejše izkušnje zelo malo vplivajo, še več, človek, ki hočeš nočeš živi po svojem življenjskem scenariju, poznejše izkušnje prilagaja svojemu scenariju."
Jasna Tepina - Nika
www.dnevnik.si