"Šla bi nazaj za zmeraj, vendar imam tu družino," mi je s pogledom, zazrtim nekam za menoj, razložila Brenda Colarič. Tako se začne zgodba mnogih, ki so Slovenijo zamenjali za mesto z enako številno populacijo ter prav tako idilično kombinacijo hribov in morja: kanadski Vancouver.

Kanada, dandanes znana po svoji multikulturnosti, prijaznosti, toplini, visokem standardu življenja, brezplačni zdravstveni oskrbi in drugih sanjskih razmerah, ni vedno kazala takšnega obraza. Če bi vse prišleke obravnavala tako, kakor je sprejela (oziroma zavrnila) azil iščoče Jude pred drugo svetovno vojno in med njo, bi se lahko približno 15.000 Slovencev oziroma skoraj 30.000 takih s slovenskim poreklom obrisalo pod nosom.

Od 1400 Slovencev, ki živijo v provinci Britanska Kolumbija, jih je večina v Vancouvru. S svojo kulturo se stapljajo v zelo živahnem slovenskem društvu, v katerega je včlanjenih približno 400 izseljencev. Kako majhen je svet, se je nazadnje pokazalo skozi objektiv slovenske leče na letošnji obletnici društva: harmonikar je spoznal bratranca svoje babice; moja prijatelja sta prva dva tedna stanovala pri Slovencih, ki jih je poznala neka druga gospa; prijateljica mi je letos poleti pravila o študentu veterine, ki ga je poznala spet neka druga gospa, in tako naprej. Vse je bilo že sumljivo slovensko, kjer vsakdo pozna vsaj nekoga, ki ga pozna prijatelj, ali pa prijatelj od prijatelja ali pa prijatelj od prijateljevega prijatelja... Očitno je tudi sredi Vancouvra slovenska oaza, kjer - tako kot ob večernem poletnem sprehodu po bregu Ljubljanice - srečaš vsaj nekaj znanih obrazov.

V slovensko življenje na tej strani Pacifika me je vpeljala Silva Plut. Ženska, ki je svojevrstno energijo izžarevala že po elektronski pošti (tako sem jo nadlegovala že spomladi), jo je v živo samo potrdila. Njena skoraj brezhibna slovenščina me je za trenutek zavedla, da sploh nisem v Kanadi. "Tu sem že več kot 35 let in sem se navadila na življenje priseljenke, tako da se danes počutim popolnoma enakovredno domačinom in članom drugih narodnostnih skupnosti," pravi Plutova. K tem občutkom nedvomno prispeva njeno delo v tukajšnjem slovenskem društvu, saj vodi pevski zbor, njen mož pa je bil nekaj časa tudi predsednik tega društva. "V druženju z rojaki najdem smisel in zadoščenje," mi je razložila Plutova, "sicer pa živim tudi zunaj te sfere, kjer pa so moje slovenske korenine prej prednost kot zapreka".


Nova država, novo veselje


Najbrž je selitev v drugo državo nekaj tako pomembnega, da tega ne pozabiš nikoli. Nekdanji predsednik društva Vinko Močnik se datuma odhoda spomni do potankosti; to je bilo 2. oktobra 1967. Že v osmem razredu osnovne šole je na zemljevidu odkril magično mestece na meji z ZDA. "V rodnem Mariboru nisem dobil stanovanja, težko je bilo. Bil sem nezadovoljen in radoveden, zato sem najprej odšel na delo v Nemčijo. Po dveh letih tudi tam ni bilo več prihodnosti in moral bi zamenjati jugoslovansko državljanstvo za nemškega, česar pa nisem hotel. Zato sem odšel sem in poleg jugoslovanskega državljanstva dobil še kanadskega," se spominja Močnik.

Tone Željko, živeč v Osoyoosu v dolini Okanagan, je eden najbolj aktivnih slovenskih izseljencev, predvsem po umetniški plati. "V naši dolini je veliko Slovencev in delam njihov arhiv s posebnim poudarkom na pionirjih. Poslušam njihove zgodbe in jih zapišem v verzih. Ko bom arhiv končal - računam, da bo to še letos - ga bom poslal v Slovenijo. Nekdo ga bo že vesel!" Njegova prizadevanja (leta 2000 je pionirjem postavil celo spomenik) je s priznanjem nagradilo tudi mesto Osoyoos.

Od tam prihaja tudi Plutova, ki zdaj živi v Vancouvru. Na začetke novega življenja ima lepe spomine: "Najbolj sta me prevzeli prijaznost ljudi in solidarnost. Učiteljica klavirja mi je celo ponudila brezplačne ure, saj na začetku nismo imeli veliko denarja." Nasmeh se ji na ustnice nariše tudi, ko se spomni na piknikovanje med Slovenci v Osoyoosu, kjer "ni bilo ne konca ne kraja petju slovenskih narodnih pesmi".


Na mladih slovenščina stoji


Toda tu nastopi bolj negativna stran izseljenstva. Težave so pri prenašanju slovenske identitete na mlajše rodove, saj le redko kateri mladostniki danes govorijo jezik svojih staršev. Željko je svojo hčer do šestega leta obvaroval angleščine, enako je storil s sinom. Vendar je vnukom slovenščina že neznan jezik. Spraševala sem se, zakaj, kako je to mogoče? Sekretar društva Vilko Maček me je potolažil: "Glasilo društva je v slovenščini in angleščini. Mnogi pravijo, kako radi berejo slovenski del. Tudi maše in kulturne prireditve so skoraj izključno v slovenščini." Maček skrbi še za slovensko šolo: vsako sredo se v društvu zbere približno 25 ljudi, ki gojijo ljubezen do jezika. "Prav ganljivo je, kako si prizadevajo. Nekateri sploh nimajo slovenskih korenin," je pojasnil Maček.

Zelo aktivna je tudi Plutova: "Čutim dolžnost, da pomagam ohranjati tisto malo slovenstva, ki ga je mogoče ohranjati v tukajšnjih razmerah." Za Mačka je slovenska kultura še živa in jo uspešno ohranjajo. "Bojim pa se, da bo izumirala z nami, z ljudmi, ki smo vse starejši in starejši," se je v prihodnost zazrl Maček in se nekako spet vrnil na začetek moje dileme: kako pritegniti mlade? Vprašanje je za zdaj še retorično.

Tegobe se zaveda tudi trenutni predsednik društva Ivan Rožanc: "Starejši predsedniki so menili, da naše aktivnosti niso za mlade. Krivda je torej njihova, saj niso pripeljali svojih otrok. Ko sem prevzel ta položaj pred petimi leti, sem si močno prizadeval za izboljšanje." Bil je uspešen: popravili so halo, zgradili priključek v obliki kozolca, poskrbeli za "boče" (balinanje), pred božičem bodo prenovili še kuhinjo. "Potem se bom upokojil in si vzel čas zase. Društvu sem se posvetil 150-, ne, 200-odstotno!"


Slovenija, od kod lepote tvoje?


Mnogi se pogosto vračajo v Slovenijo. Močnik obišče domovino vsakih pet let, Željko jo bo obiskal ponovno čez 25 let, na svoj 105. rojstni dan. "Kupil bom hišo in se za stalno preselil nazaj," je trdno odločen Željko. Kljub visoki starosti njegove besede izzvenijo karseda resno.

Mimo politike pač ne moremo in slovenska osvoboditev je še vedno vroča tema. Kako goreči navijači za samostojnost so to morali biti, če sodimo po njihovih izjavah. "Vedno sem upal, da bo Slovenija morda nekoč neodvisna," pravi Močnik. Rožanc je le prikimal: "Dosti smo kričali, ko smo se osamosvojili - to priznava tudi vlada. Zdaj imamo lepe odnose in upam, da bo tako še naprej." V nasprotju z mnogimi se Željko v politiko noče vmešavati, vendar s časopisi skrbi za to, da je na tekočem z dogajanjem.

"Doma smo zmeraj govorili slovensko, še vedno smo zavedni Slovenci - ne Jugoslovani," me je opozoril Rudi Tušek, še eden iz armade nekdanjih predsednikov slovenskega društva. Osemdesetletniku, ki je med drugim postavil tri kanadske rekorde v skokih v smučanju na vodi in se je do nedavna še potapljal, gre, jasno, verjeti na besedo. "V Ljubljani sem videl same BMW-je in mercedese, vse je krasno! Najbolje pa je, da ni treba več podpirati Beograda s tujim denarjem," je pogrelo gospoda iz Sodražice.

Dobro, obdelali smo svetlo plat medalje z imenom Slovenija. Kaj pa je njena črna stran? "Da, v Jugoslaviji je bilo slabo, zaničevali so nas ... " se je skoraj nemudoma oglasilo kar nekaj mojih sonarodnjakov. Ne, pustimo zdaj nekdanjo državo pri miru. Zanima me, kaj je narobe z zdajšnjo - če sploh kaj? Za odgovor so se morali moji sogovorniki kar pošteno popraskati po glavi. "Sicer imam zelo pozitivno mnenje, a birokracija in zdravstveni sistem bi lahko bila prijaznejša," je menila Colaričeva, ki zadnje čase skrbi za oslabelo mamo doma v Brežicah. A to je bila skoraj edina pripomba.

Po besedah Boštjana Sedmaka, harmonikarja skupine Laufarji, ki je Slovence zabavala na obletnici, je tu še nekaj grenkega: pojem doma. "Pravijo mi, da ko gredo 'domov' v Slovenijo, so sami. Ko se vrnejo sem, tu ni njihov dom. Tako ostajajo brez doma."

Ni dvoma, Slovenija je v očeh večine izseljencev raj v praksi, za katerega živeči v Sloveniji niti ne vemo. Logično - zadnja stvar, za katero ve riba, je voda. Vseeno njena magična privlačnost ni dovolj močna, da bi posrkala po svetu razkropljene izseljence. "Večina nas ima domotožje. Zdaj je prepozno, vsi imamo tu družine. Le če bi kdaj zaškripalo, bi se vrnili. Težka je bila naša pot, vendar jo moramo nadaljevati," je sklenil Rožanc. Vsi pa se zavedajo, da v Vancouvru škripajo samo koraki po podu lesenih hišk, ki krasijo kvadratne metre poseljene površine. V nekaterih od njih se skrivajo tudi slovenski ljudje, slovensko vino, slovenske pesmi, slovenske knjige, slovenske slike in slovenski duh.
Iva Gruden - Nika
www.dnevnik.si