Ne poznam človeka, ki ga negativna kritika ne bi tako ali drugače prizadela. Nekateri znajo svoja občutja ob sprejemanju kritike ali graje dobro skriti, spet drugim se prizadetost (užaljenost, jeza, sram...) jasno odraža na obrazu.
Zakaj ljudje tako radi kritiziramo druge? Je to morda zaradi strahu, da bi kdo kritiziral nas zaradi enakih ali podobnih napak, prekrškov, slabosti, karakternih potez...? Se morda čutimo superiorne nad drugimi, pa si zato kritiziranje drugih pač lahko privoščimo? Si morda domišljamo, da smo sami brez napak in da vse vedno storimo prav, drugi pa se nenehno motijo? Ali pa smo preprosto le negativno naravnani in opazimo najprej slabo, dobrega pa zlepa ne ali pa le redkokdaj?
Če velja to zadnje - zakaj sploh smo negativno naravnani? So nas do tega privedle nesrečne življenjske razmere, neuspehi, smola, pomanjkanje ljubezni, nenehni stresi...? Ali pa smo se preprosto taki že rodili?
Morda pa je naša negativna naravnanost preprosto le izraz duševne lenobe? Je res lažje godrnjati, sitnariti, obupavati, se jeziti in bentiti... kot pa izražati veselje, optimizem, upanje, oziroma izražati vzpodbudo in izrekati pohvalo sočloveku?
Sama kar precej nagibam k tej razlagi. Iz lastne izkušnje vem, da mi je včasih lažje na koga "zabevskati" kot pa mu reči nekaj prijaznega. In ko se končno prisilim to storiti, opazim sicer, da je bilo potrebno v to vložiti nekaj več energije kot pa v "bevskanje", je pa zato učinek toliko ugodnejši, kajti nazaj navadno sprejmem še veliko več lepega. Kar me potem dvigne na višjo raven zavesti, kjer potem poskušam tudi ostati.
Spoznala sem, da se v izreku "kar seješ to žanješ" skriva temeljna vesoljna resnica, s katero se srečujemo na čisto vsakem koraku, ki ga storimo v življenju na kateremkoli področju. Karkoli storiš drugemu, se ti vrne z obrestmi, pa najsi bo to dobro ali slabo!
Zakaj torej ne bi raje nenehno izražali veselja, vzpodbud, pohval, priznanj... vsem svojim bližnjim, prijateljem, sodelavcem, pa tudi čisto neznanim ljudem, saj bi s tem vse pozitivne izjave v bistvu izražali sebi, kajti po vesoljnem zakonu odboja se bodo zagotovo vrnile nazaj k nam!
Za podkrepitev zgoraj povedanega še deset (mojih) modrih misli:
Je mogoče, da je kritika lahko konstruktivna,
dobronamerna, vzpodbujajoča in objektivna?!
Mar ni njen namen, odkrivati predvsem napake
in avtorju predpisovati "prave" korake?!
V avtorjevo kožo naj se kritik kdaj postavi,
da čutil bo, kaj resno ustvarjati se pravi!
Kritik često povzroči več škode kot koristi,
ker avtorjev pogled na izdelek pač ni isti!
Od kod pravica kritiku, da kritizira,
obsoja, posmehuje se in provocira?!
Iz česa sklepa, da on mnogo bolje ve,
kako naj kak izdelek oblikuje se?!
Ta, ki vsevprek kritizira, končno naj spozna,
da pohvala več željenih rezultatov da!
Kakšna čustva v drugih beseda naša bo izzvala?
Odvisno - je beseda kritika ali pohvala?
Kdor o vas slabo in zahrbtno govori,
ne na vaš - na svoj značaj s tem opozori!
Umetniki brez umetnin in pesniki brez rim
so kritiki! Ne plamenov - v zrak spuščajo le dim!
Ni važno, koliko pohval, nagrad si kdo nabere -
že ena kritična pripomba vse lahko podere!
Ena kritična izjava, ki kdo jo "producira",
šele z enajstimi dobrimi se nevtralizira!
Ne poznam človeka, ki ga negativna kritika ne bi tako ali drugače prizadela. Nekateri znajo svoja občutja ob sprejemanju kritike ali graje dobro skriti, spet drugim se prizadetost (užaljenost, jeza, sram...) jasno odraža na obrazu.
