|  Ne poznam človeka, ki ga negativna kritika ne bi tako ali drugače prizadela. Nekateri znajo svoja občutja ob sprejemanju kritike ali graje dobro skriti, spet drugim se prizadetost (užaljenost, jeza, sram...) jasno odraža na obrazu.
Zakaj ljudje tako radi kritiziramo druge? Je to morda zaradi strahu, da bi kdo kritiziral nas zaradi enakih ali podobnih napak, prekrškov, slabosti, karakternih potez...? Se morda čutimo superiorne nad drugimi, pa si zato kritiziranje drugih pač lahko privoščimo? Si morda domišljamo, da smo sami brez napak in da vse vedno storimo prav, drugi pa se nenehno motijo? Ali pa smo preprosto le negativno naravnani in opazimo najprej slabo, dobrega pa zlepa ne ali pa le redkokdaj?
Če velja to zadnje - zakaj sploh smo negativno naravnani? So nas do tega privedle nesrečne življenjske razmere, neuspehi, smola, pomanjkanje ljubezni, nenehni stresi...? Ali pa smo se preprosto taki že rodili?
Morda pa je naša negativna naravnanost preprosto le izraz duševne lenobe? Je res lažje godrnjati, sitnariti, obupavati, se jeziti in bentiti... kot pa izražati veselje, optimizem, upanje, oziroma izražati vzpodbudo in izrekati pohvalo sočloveku?
Sama kar precej nagibam k tej razlagi. Iz lastne izkušnje vem, da mi je včasih lažje na koga "zabevskati" kot pa mu reči nekaj prijaznega. In ko se končno prisilim to storiti, opazim sicer, da je bilo potrebno v to vložiti nekaj več energije kot pa v "bevskanje", je pa zato učinek toliko ugodnejši, kajti nazaj navadno sprejmem še veliko več lepega. Kar me potem dvigne na višjo raven zavesti, kjer potem poskušam tudi ostati.
Spoznala sem, da se v izreku "kar seješ to žanješ" skriva temeljna vesoljna resnica, s katero se srečujemo na čisto vsakem koraku, ki ga storimo v življenju na kateremkoli področju. Karkoli storiš drugemu, se ti vrne z obrestmi, pa najsi bo to dobro ali slabo!
Zakaj torej ne bi raje nenehno izražali veselja, vzpodbud, pohval, priznanj... vsem svojim bližnjim, prijateljem, sodelavcem, pa tudi čisto neznanim ljudem, saj bi s tem vse pozitivne izjave v bistvu izražali sebi, kajti po vesoljnem zakonu odboja se bodo zagotovo vrnile nazaj k nam!
Za podkrepitev zgoraj povedanega še deset (mojih) modrih misli:
Je mogoče, da je kritika lahko konstruktivna,
dobronamerna, vzpodbujajoča in objektivna?!
Mar ni njen namen, odkrivati predvsem napake
in avtorju predpisovati "prave" korake?!
V avtorjevo kožo naj se kritik kdaj postavi,
da čutil bo, kaj resno ustvarjati se pravi!
Kritik često povzroči več škode kot koristi,
ker avtorjev pogled na izdelek pač ni isti!
Od kod pravica kritiku, da kritizira,
obsoja, posmehuje se in provocira?!
Iz česa sklepa, da on mnogo bolje ve,
kako naj kak izdelek oblikuje se?!
Ta, ki vsevprek kritizira, končno naj spozna,
da pohvala več željenih rezultatov da!
Kakšna čustva v drugih beseda naša bo izzvala?
Odvisno - je beseda kritika ali pohvala?
Kdor o vas slabo in zahrbtno govori,
ne na vaš - na svoj značaj s tem opozori!
Umetniki brez umetnin in pesniki brez rim
so kritiki! Ne plamenov - v zrak spuščajo le dim!
Ni važno, koliko pohval, nagrad si kdo nabere -
že ena kritična pripomba vse lahko podere!
Ena kritična izjava, ki kdo jo "producira",
šele z enajstimi dobrimi se nevtralizira!
Ljuba Žerovc
|
NE ZAMUDITE
O kritiki, kritiziranju in kritizerstvu
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 13. december 2005 @ 16:40 CET
Kritikika v nam in drugih povzroča, da zajame naše telo in dušo in tako ne moremo razviti naklonjenosti, razumevanje in nujno potrpežljivost. Zublji kritike v naši lastni notranjosti vedno pustijo opekline. Kdor sodi, spremeni svoje okolje in le redko na bolje.
. Ljudje, ki so izpostavljeni kritiki, bodo svoje prednosti čedalje pogosteje prikrivali in dajali videz ostre in trdne osebnosti. Posamezni ljudje zavoljo kritike celo razvijejo ostrino in trdoto. Kritik pa v tem vidi potrdilo in utemeljitev svoje kritike. Toda ali ni že od nekdaj vedel, da drug ni za nobeno rabo? Toda samo pomislimo, kakšen človek je ta kritik, sam in brez prijateljev. Podcenjuje in maskira resničnost, da mu v njej ni treba gledati lastne ničevosti in omejenosti.
Če bi lahko prenehal s konfliktom, bi se osvobodil. Ne bi več podlegel želji po kritiziranju. Izkoreninil bi predsotke, ki ga omejujejo in zavirajo. Kritika namreč ne zavira samo razvoja novega pogleda na ljudi, ampak tudi uničuje seme novih pogledov v ostalih ljudeh. Le kdo je namreč tako neodvisen in močan, da ne bi podlegel kritiki in začel kritizirati, če je z vseh strani obkoljen in neprestano bombandiran s kritiko. S svojo kritiko srca ljudi sprevrača v kamen, ljudje se odzivajo z orožjem kritike. In zato moramo vstopiti v lastni mir, kjer lahko prepoznamo negativne posledice kritike pri nas samih in drugih ljudeh.
Ljudje postanemo preprosti in skromni v sorazmerju, v varni in notranji nevtralnosti in čutom za resničnost. Tako s pomočjo ljubezni in sočutja, ki izvirata iz soraznernosti, pa se lahko resnično izognemo kritiziranju ostalih ljudi. Če si prizadevamo za duhovno pot in nov pristop, potem živimo čedalje bolj v svobodi, enotnosti in resničnosti, ne da bi pri tem občutili nujo po ego-tripu. To je namreč naša edina izbira. Ljubezen je namreč mila in nežna. Občutimo jo kot dobroto za sebe in za druge.
Nočemo več živeti brez nje. Zato tudi potrpimo, kadar smo izpostavljeni (ne) upravičeni kritiki. Če bi se na napad odzvali z obrambo, potem bi se ljubezen neizogibno umaknila od nas stran. V našem življenju popolne pravičnosti in enakosti ne bomo našlo pa če jo še tako iščemo.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
O kritiki, kritiziranju in kritizerstvu
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 13. december 2005 @ 16:50 CET
Mislim, da ljudje vse preveč radi kritiziramo drug drugega, manj pa drug drugega pohvalimo ali vzpodbujamo. Potem pa se čudimo, zakaj so naši medsebojni odnosi napeti, nezadovoljujoči, prazni...
Prepričana sem, da ja "kritizirati " treba z ljubeznijo in s sočutjem, se pravi, da je v "kritiko" treba vključiti tudi srce, ne zgolj "zdrav" razum, kar pa zahteva seveda nekoliko več psihičnega napora. A splača se, kajti karkoli storimo dobrega komurkoli, se povrne z 200% obresmi!
Marja, še zate dve modri misli z mojega "zelnika":
Nekomu ostra kritika v veliko je vzpodbudo,
občutljivega človeka pa spravi v stisko hudo.
***
Izrazi pohvalo, pa še ti je boš deležen,
pri kritiki pa čaka te sunek neizbežen!
***
Marja, vse dobro! (-:
Ljuba Žerovc
O kritiki, kritiziranju in kritizerstvu
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 13. december 2005 @ 17:01 CET
Ne bi se mogla bolj strinjati s tabo! S svojim komentarjem si mi pomagal priti do še globjega razumevanja in dojemanja stvari. Hvala ti!
Še zate bom dodala dve iskrici:
Ta, ki drugim kritike radodarno daje,
se kritikam vseh drugih izogiba raje.
***
Kdor pravi, da ga kritika sploh ne gane - laže!
Telesna govorica drugačno sliko kaže!
***
Tudi tebi vse dobro, Miran! (-:
Ljuba Žerovc
O kritiki, kritiziranju in kritizerstvu
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 14. december 2005 @ 09:24 CET
Lep dan ti želim
Miran
O kritiki, kritiziranju in kritizerstvu
Prispeval/a: ljudmil dne nedelja, 25. december 2005 @ 18:31 CET