Vsak otrok med odraščanjem naredi zaključke o sebi, drugih in svetu, v katerem
živi. Ne glede na to, ali so pravilni ali napačni, jih otrok vedno jemlje kot
resnično in pravo sliko stvarnosti. Napačni zaključki so osnova življenjskega
scenarija, po katerem lahko otrok živi tudi, ko odraste.
Pod vplivom staršev, bratov, sester in pomembnih drugih ljudi oblikuje neke
vrste program, ki odloča o njegovem življenju, odnosu do sebe, drugih in sveta.
Zato so sporočila, ki jih starši namenjamo svojim otrokom, zelo pomembna, saj
oblikujejo njihovo osebnost in življenjsko pot. Poenostavljeno povedano, kakršni
so bili starši do otroka, tak je, ko odraste, do sebe in drugih. Če so otrokovi
zaključki o pomembnih stvareh pravilni, bo imel realistično predstavo o sebi,
drugih in svetu, v življenju se bo dobro znašel, znal bo ločiti rešljive probleme
od nerešljivih, se z njimi soočiti in živeti ali jih rešiti.
Če otrok sprejme napačne zaključke o pomembnih življenjskih vprašanjih, bo
imel tudi kasneje v življenju izkrivljeno predstavo o sebi, drugih in svetu.
Kot odrasel se bo vedel v skladu s svojo (napačno) predstavo o stvarnosti, njegovo
življenje bo obremenjeno z nekaterimi nerazumskimi, iracionalnimi prisilami
ali mejami, ki delujejo kot nezavedna pravila in odločajo o njegovem življenju.
Zanimive so raziskave življenja uspešnih ljudi, ki so pokazale, kakšna sporočila
so dobivali v otroštvu od svojih staršev in tudi to, da je dobro razlikovati
dve skupini uspešnih ljudi. Tiste, ki so le uspešni, in one, ki so tudi zadovoljni.
Prvi so imeli pogosto tako oblikovan življenjski načrt, da so morali uspeti,
da bi sebi in drugim dokazali, da so vredni in pomembni, zadovoljni ljudje pa
bi bili takšni tudi, če ne bi bili uspešni, in svoje vrednosti niso merili po
uspehu. Negativna sporočila, ki jih starši namenjajo otrokom, v transakcijski
analizi imenujejo scenarijske prepovedi in zapovedi, pravi dr. Zoran Milivojević,
znan psihoterapevt, ki tudi v Sloveniji vodi delavnice transakcijske analize
in usposabljanje psihoterapevtov te šole. Hkrati opozarja: "Otrok sporočil
staršev ne sprejema avtomatsko, ampak tako, kot jih sam razume in dojema, lahko
tudi povsem napačno in izkrivljeno. Še več! Vsak otrok je nagnjen k temu, da
sprejema napačne sklepe o pomembnih življenjskih vprašanjih, ker je fiziološko
nezrel, ker je povsem odvisen od staršev in dogajanje pogosto precenjuje.
Če me mama krega, me ne mara
Otrokovi sklepi so praviloma pretirano splošni, tako da otrok, ki ga mama na
primer kara, ker je nekaj narobe naredil, namesto da bi zaključil: 'V tej situaciji
me mama nima rada,' sklepa posplošeno: 'Mama me sploh nima rada,' ali še bolj:
'Nihče me ne mara. Mene ni mogoče imeti rad!'" Otrok je torej nagnjen k
temu, da dela napačne zaključke o pomembnih življenjskih vprašanjih, hkrati
pa svojim staršem neskončno in brez pomisleka verjame. Zato je odgovornost staršev
za to, da otroci stvarnost pravilno dojemajo in vrednotijo, zelo velika.Življenjski
scenarij omejuje in usmerja življenjski tok posameznika, nezavedno ga sili v
določen, vnaprej predviden način življenja in odnosov ter ga pelje k predvidljivemu
koncu. Otrokova osnovna potreba je, da ga imajo starši radi in ga sprejemajo
takšnega, kakršen je. Otroci takole razmišljajo: "Ko ti nekdo reče, rad
te imam, s tem pove, da si zanj zelo pomemben. In nasprotno: če nekdo ni ljubljen,
ni pomemben in torej ni vreden, da živi." Vsako sporočilo, ki ga dobi otrok
in ki na neki način krši njegovo pravico do življenja ter ljubezni, oblikuje
zablode, s katerimi otrok živi vse življenje, pojasnjuje Zoran Milivojević.
Sporočila, ki jih starši dajejo svojim otrokom, so trojna: dovoljenja, zapovedi
in prepovedi. Dovoljenje za neko ravnanje, čutenje ali odnos otroka ne omejuje
v rasti in razvoju ter ne omogoča napačnih zaključkov, zablod o otrokovi vrednosti,
odnosu do drugih in sveta. Otroku daje svobodo, zlasti svobodo izbire, ter spodbuja
njegovo osebnostno rast in razvoj. Zapovedi niso le navodila staršev otroku
o tem, kako je treba živeti, ampak tudi navodila, ki otroku sporočajo, kakšen
mora biti, da bi ga starši imeli radi ali da bi imel pravico do obstoja. Otrok
sklepa, da ga starši ne bodo imeli radi, če ne bo izpolnil pogoja, ki mu ga
starši z neko zapovedjo postavljajo. Otrok, ki so ga imeli starši radi samo,
kadar je bil najboljši, ko ni delal napak, ko je bil urejen in priden, ko se
je trudil in trdo delal, bo do sebe tak tudi, ko bo odrasel. Spoštoval se bo
le, če bo najboljši, če bo delal brez napak, kot mravljica, od zore do mraka,
če bo popoln. Pričakoval bo tudi, da ga bodo drugi cenili le zaradi tega, ker
je delaven in "popoln". Ko ni tak, ni pomemben, ni vreden ljubezni.
Da bi me ljubili, moram biti popoln
A nihče ne more biti vedno popoln. In to je zanka, v katero se ujame človek,
ki si je kot otrok resničnost napačno razlagal. Najpogostejše zapovedi, ki jih
starši posredujejo otrokom, so "ugajaj, trdo delaj, močno se potrudi, bodi
najboljši, bodi popoln, bodi močan". Ljudje, ki so take zapovedi vzeli
za svoj način življenja, se z njimi kitijo in so nanje ponosni. Ne zavedajo
pa se, kako nevarne in nezdrave so. Delujejo namreč po logiki, ki je uničujoča
in ki pravi: če nisem najboljši, najmočnejši, popoln, nisem nič vreden in nihče
me ne bo imel rad. V življenju je mnogo situacij, ko starši otroku sporočajo,
da je vreden ljubezni le, če je tak in tak, če se obnaša tako, kot od njega
zahtevajo. Otrok seveda verjame, da ga bodo starši zapustili, če ne bo izpolnil
njihovega pogoja. Če se mu to prepričanje usidra v življenjski scenarij, bo
po njem živel in "dokazoval", da ga nihče na svetu ne more imeti rad,
če ni tak, kakor pričakujejo od njega starši. In vse bo naredil, da bi si zaslužil
ljubezen.
Nezavedne vzgibe, ki človeka silijo, da na neki način izpolnjuje zahteve, in
mu omogočajo, da bi bil ljubljen, strokovno imenujemo gonilniki, saj človeka
gonijo k nekemu povsem določenemu mišljenju, čutenju in ravnanju. "Moram
biti priden, delaven, močan, popoln, moram ugajati. Moje želje niso pomembne,
pomembno je, da ugodim staršem, saj me bodo le tako imeli radi.
Si moram ljubezen zaslužiti?
Notranja prisila, ki vodi njihovo življenje, je zaslužiti ljubezen, ugajati
staršem, izpolniti njihove pogoje. "Ljubezni sem namreč vreden le, če ugajam,
če delam, dokler delam ... Če ne bom delal, ne bom vreden ljubezni, zato moram
neprestano delati, da bom vreden!" Logika je torej: ali delam ali nisem
vreden nič. Če nisem popoln, nisem vreden ljubezni, če moj izdelek ni popoln,
nisem popoln jaz in ... nihče me ne bo imel rad.
Tretja vrsta sporočil staršev, ki so prav tako škodljiva in nevarna, so prepovedi.
Ne gre za navadne, normalne prepovedi, na primer: ne dotikaj se elektrike, ampak
za prepovedi osnovnih človekovih pravic. To so prepovedi tipa ne obstajaj, ne
bodi, ne misli, ne bodi otročji, ne čuti, ne uživaj, ne bodi pomemben, ne pripadaj
... Skupni imenovalec jim je beseda ne. Otrok jih sprejme v svoj življenjski
scenarij in če hoče, da ga imajo starši radi, ne sme biti otročji, ne sme kazati
čustev, ne sme uživati, čutiti ... Nekatere so zelo hude in so bile v preteklosti
prisotne zlasti v zelo patriarhalnih družbah ali družinah, upati pa je, da so
danes silno redke. Če se je na primer po treh dekletih rodila še četrta, je
bil oče silno razočaran, saj si je želel sina. In hčerka je bila pogosto deležna
(gotovo tudi nezavednih) sporočil očeta: Ne obstajaj, ker si ženska, ali tudi:
Rad bi te imel, če bi bila fant. Dekle je to sporočilo seveda prevedlo v "nima
me rad, ker sem dekle, nisem vredna ljubezni, nihče me ne mara, mene ni mogoče
imeti rad ... O sebi misli slabo, prezira se, vse bi naredila, da bi bila vsaj
podobna fantom, če že ne more biti fant, ali pa skuša dokazati, da je vredna
ljubezni. Četudi ni fant. Oboje je enako težko in boleče. Trdo delo s sabo je
potrebno, pomoč skupine in če je le mogoče, terapevta, da se človek "iznebi"
gonilnikov, ki mu nezavedno grenijo življenje.
Pot iz začaranega kroga
Kaj narediti s prepričanjem, ki kljuje iz nezavednega in te sili k neprestanemu
trdemu delu, popolnosti, ugajanju, ustrežljivosti, upoštevanju prepovedi in
zapovedi? Dr. Zoran Milivojević pravi, da naj bi se človek takrat vprašal: "Kaj
me sili k temu, da moram biti najboljši, močan, trdo delati, biti popoln, ugajati
drugim? Kaj bi se mi zgodilo, če ne bi bil popoln, najboljši, če ne bi trdo
delal in naredil vsega, da bi ugajal drugim? Kaj se mi lahko najhujšega zgodi?"
To je seveda prvi korak iz začaranega kroga prisilnega vedenja in čustvovanja,
ki mnogim greni življenje ali jim onemogoča zadovoljno življenje in kakovostne
odnose z ljudmi. Cilj je brezpogojno sprejemanje samega sebe ter odstranitev
zapovedi in prepovedi, s katerimi skušamo vzpostaviti samospoštovanje in ljubezen
do sebe. Pomoč psihoterapevta pri spreminjanju življenjskega scenarija pa je
seveda dragocena, saj se človek z naplavinami preteklosti in zasidranimi vzorci
odnosov le težko spopade sam ter jih spremeni.
JasnaTepina
www.dnevnik.si
|
Ujeti v stopinje staršev
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 22. januar 2006 @ 10:16 CET
Z napisanim se čisto strinjam - a to je šele en vidik vzgoje!
Človeka pa ne oblikuje samo vzgoja (da o genih niti ne govorim), ampak tudi lastno mišljenje, opazovanje življenja, izobraževanje, lastna dejavnost, lastni interesi - skratka SAMOVZGOJA.
Saj končno ljudje nismo le lutke, s katerimi naj bi vse naše življenje upravljali drugi ljudje ali morda celo neka neoprijemljiva sila (usoda...). Pustimo otroštvo - tu imajo starši in okolje (šola, prijatelji...) res odločujočo vlogo. A z umskim, socialnim, čustvenim, telesnim...zorenjem se človek postopoma uči in navaja sam upravljati s svojim življenjem. Tako naj bi vsaj bilo - in pri marsikom tudi je.
Povsem druga pesem so razvajenci, ki so jim starši naklonili celo preveč ljubezni oz. so svojo ljubezen izražali na napačen način, na primer tako, da so jih za vsako malenkost (nekritično) hvalili do neba, jim izpolnilili vsako najmanjšo željo, jih nikoli kaznovali, jim dajali občutek, da so za vse, kar se jim slabega v otroštvu (življenju) dogaja, krivi izključno drugi (učitelji, šefi, partner...), delali vse namesto njih (celo domače naloge!), jih zalagali z denarjem, najmodernejšimi tehničnimi predmeti (mobi, računalnik, motor, avto...) - in v nedogled bi še lahko naštevala. Skratka - v razvajencu so hranili in negovali le en sam velikanski vase zagledan EGO, ki je prepričan, da je središče vesolja oz. da se mora vse vrteti le okoli njega.
Sama sem imela zelo težko otroštvo, saj sem z obema bratoma preživljala dobesedno pekel na zemlji. "Vzgajala" nas je ostra, neljubeča, da ne rečem hudobna stara mama, ki nas je zatirala, kadar in kjer nas je le mogla. Mama je bila takrat za vzgojo povsem nesposobna, ker jo je zapustil oče, zato se dolga leta ni mogla izkopati iz težke depresije. Takrat sem bila stara 8 let, brata pa 6 in 10. Kdo bi nas v takih razmerah lahko ljubil?! Pa smo se kar nekako pobrali. Vsi trije smo zrasli v ljubeče osebke, ki znamo dajati ljubezen in jo tudi sprejemati. Nismo se izgubili, a to se je zgodilo (skoraj) izključno na osnovi lastne SAMOVZGOJE.
Do polnoletnosti te oblikuje vzgoja,
naprej pa to naj bi bila naloga tvoja!
***
Otroci so velikokrat udarce dobili,
ki bolj bi si jih njihovi starši zaslužili!
***
Če ljubiš svojega otroka, s strogostjo ne varčuj,
če ti kaj dosti ni do njega, pa ga ves čas ljubkuj!
***
Otrokom, ki so ljubljeni preveč,
ki vse od staršev že vnaprej dobijo,
razvajanje je kot dvorezen meč -
zaradi njega čustva otopijo!
***
Otrok, ki pred Te-Ve-jem preveč ima sedenja,
ki vse preveč igrač po policah se mu drenja,
bo zamudil vse pomembne vidike učenja!
***
Če na pot manipuliranja se otrok poda,
nemudoma, pri priči moraš ga spregledati,
ukrepati in kot roditelj se zavedati,
da, česar Janezek se nauči, to Janez zna!
***
Lepo in prijetno nedeljo vsem bralkam/bralcem Pozitivk
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com