 "To, kar naj bi ženska živela in kar naj bi dihala, je družina; kajti to je njen resničen poklic. Ženska, ki je poklicana v zakon, mora razmišljati o otrocih, kako jih vzgajati in kako se z njimi igrati. Zaradi tega se ženska ne sme poigravati s svojimi užitki. Mora se znati obvladovati, ker je sama dar svojemu življenju. In ta dar, zgrajen z Ijubeznijo, v zastonjskosti prinaša resničen mir njenemu srcu. Pomembno je zasejati, vzgajati in v duši otroka negovati resničnost Boga, ki je edina resnica, s katero smo lahko v odnosu. Ženska ima prav posebno nalogo, da razglaša življenje nad smrtjo, ne nad fizično, temveč nad tisto, ko se izgubi upanje in zgreši naloga, kadar se zdi, da seje vse okrog tebe zrušilo in se prestrašiš. Tja je poklicana ženska, da z njo vznikne upanje, radost, življenje in gotovost vstajenja.
Ženska ima nalogo, da to zaseje in vstajenje pride po njenem vstajenju. Če je zaprta v svojo lupino, če je omejena s strani svoje družine, ni več nevesta, kajti ženskaje naročje, ki sprejema celotno človeštvo. Torej se mora prikloniti vsaki človeški resničnosti s tisto nežnostjo, s tisto pripravljenostjo, s tisto Ijubeznijo, ki je lastna materi. Ženska je ustvarjena zato, da daje življenje za ceno svoje krvi in svojega lastnega življenja. S tem se uresničuje, s tem se osvobaja svojih meja, omejenosti, strahov in zaprtosti.
Ženska mora svetu dajati življenje, da se lahko v polnosti začuti zgrajeno. Gospod je dal v srce, v glavo, v telo ženske življenje človeštva in ona se tej vlogi ne sme odreči. Ženska, ki se ne zaveda svoje poklicanosti matere, je pošast. Verjeti v resničnost, ki jo je Gospod položil v nas, pomeni predvsem sprejemati same sebe kot ženske in s hvaležnostjo odpreti srce za Boga, da bi potem lahko načrtovale, mislile in želele tako. Če ženska z vsem svojim bitjem ne dopusti, da jo prevzame Ijubezen, če se otepa biti mati, ne bo mogla biti niti žena. Materinstvo je zelo pomembna in posebna stvar. Ne zato, da bi se pokazali drugim, ampak da bi to živeli.
Poročena ženska, ki se otepa materinstva, ubija samo sebe. V resnici ženske, ki ne želijo otrok, niso vedre, radostne in optimistične. Vendar je najpomembnejša stvar v materinstvu sprejemati otroka kakor božjega otroka s tem, da podarimo Bogu popolno zaupanje, kajti on ve, kdaj je trenutek in čas, da položi svojega otroka v maternico ženske in potem v roke staršev. Prav zaradi tega naj se ženska ne omeji samo na to, da daje fizično življenje, kajti tak otrok bo obsojen na smrt. Sprejeti in verjeti moramo to, da je ta otrok, preden je postal otrok nekega moškega in ženske, bil otrok Boga, kije oče, mati, brat, sestra, nežni mož. Družina se mora rojevati iz svete Trojice, ki komunicira, ki nenehno misli na nas, ki daje stvarstvu življenje zaradi nas. Verjeti v to pomeni vdihovati v družino dialog, občestvo in darovanje samega sebe drugim. Bog potrebuje naravno resničnost, da nam podari otroka, prav tako kot je potreboval naravno naročje Marije za svojega izvoljenega Sina, za učlovečeno besedo, ki je postala vidna v Jezusu.
Danes se veliko govori o odgovornem materinstvu in očetovstvu, vendar kdaj moški in ženska dosežeta resničen smisel odgovornosti? Takrat, ko razumeta, da je podarjanje življenja gesta, ki je spočeta, želena in ustvarjena od Boga. Ženska mora sprejeti, da Bog v njej svobodno deluje. Lahko se zgodi, da otrok iz maternice odide na spontan način in se vrne v nebeško kraljestvo. V materi je gotovo trpljenje vendar ta otrok ni izgubljen, saj bo obstajal za vedno. Če to resnico zanikamo, se iz tega rodi zavračanje življenja. Tako je pri abortusu, ki je umor. Veliko žensk živi danes v strahu in ne želijo postati matere. Ne zaradi tega, ker jim otroci ne bi bili všeč, temveč zato, ker zavračajo Boga.
Ženska, ki ne sprejema materinstva, ni izkusila Ijubezni in kadar manjka Ijubezen, lahko rodi otroka le fizično, vendarje že pred rojstvom obsojen na smrt, ker ni bil Ijubljen, želen, sprejet. Tak otrok trpi že v maternici, ni miren. Rodi se že z občutki strahu, dvoma in osamljenosti. Postal bo žrtev zavrženosti, ki mu bo odvzela upanje, entuziazem v tveganju, da bo sam ponovil isto napako, ko bo odrasel. Samo pogled na Jezusa kot tistega, ki nas je želel in hotel še pred našim očetom in mamo, nas osvobaja od vseh negativnih dediščin, ki nam jih je preteklost pustila v srcu, da lahko zaživimo svobodo božjih otrok. Temeljnega pomena se je vrniti v kulturo življenja. Hraniti se moramo iz vere, ki nam zagotavlja mir in Ijubezen, in prav iz te polnosti se morajo rojevati, brsteti in cveteti življenja."
Prispelo po E-pošti.
|
Ženska in materinstvo
Prispeval/a: ljudmil dne torek, 6. december 2005 @ 05:46 CET
Ženska in materinstvo
Prispeval/a: ana dne torek, 6. december 2005 @ 11:52 CET
pozdrav
ana
PS:imam tri otroke, stari bodo 14, 16 in 18 let.
Ženska in materinstvo
Prispeval/a: ljudmil dne torek, 6. december 2005 @ 12:10 CET
Ženska in materinstvo
Prispeval/a: ana dne torek, 6. december 2005 @ 18:03 CET
Sama se izogibam besedi greh (ker je izum človeka in ne Boga) in izogibam se reči, kaj je dobro in kaj je slabo. So samo mnenja različnih ljudi, s katerimi se strinjam ali pa tudi ne. In včasih se mi pač ne da pojasnjevati mojega stališča, ki ni enako drugim.
Ljudmil, želim ti mnogo dobrega
ana
Ženska in materinstvo
Prispeval/a: ljudmil dne torek, 6. december 2005 @ 21:34 CET
Ženska in materinstvo
Prispeval/a: ana dne sreda, 7. december 2005 @ 11:02 CET
Ljudmil, sam veš, da je lahko pisati o sočutju, ljubezni, prijateljstvu, saj pišemo počasi. Govorimo seveda mnogo hitreje, naša dejanja pa znajo biti še hitrejša, ker so včasih spontana. In v tisti spontanosti smo mi res MI, neponarejeni in resnični. Zatorej je to tudi eden od razlogov, ko se na pisano besede nerada odzivam. Življenje živimo, in ne pišemo. Ljudmil, sam tudi veš, da so naši besednjaki (tako v tvojem jeziku kot v mojem) ubogi in skromni, ko začnemo opisovati svoje notranje doživljanje. Zunanjo pojavnost je lažje pojasniti kot pa notranje doživljanje. In nikoli, čisto zares NIKOLI ne dosežemo bistva sočloveka, lahko se mu samo približamo. Ljudmil, moram ti priznati, da me dolgo pojasnjevanje ravno iz tega razloga izčrpava, me ne poteši in me ne zadovolji. Rada govorim/izmenjujem svoje misli z ljudmi iz oči v oči, ker takrat veliko lažje začutim človeka kot celoto, kot energijsko bitje, in takrat veliko lažje začutim med besedami tisto, kar NI povedano, pa vendar je ponavadi pomembnejše od povedanega.
Ljudmil, skozi življenje sem prišla do spoznanja, da potujemo po poti življenja vedno sami. Tudi, če imamo družbo. Zares močni smo samo, kadar vemo, da moč izhaja iz nas (spoznanje, da smo povezani z Višjim/Nezmotljivim preko svojega duha). Takrat niti ne čutimo potrebe, da bi iskali oporo v partnerju, starših, otrocih… in jemljemo življenje tako kot je, brez sojenja, v dobrem in slabem. Delujemo v skupno dobro, ne da bi si želeli, da bi se nam naša dobrota kdajkoli povrnila, in, ker se ne navezujemo na dejanja (ne na svoja, ne na tuja), nam življenje vrača z naklonjenostjo v najbolj pravih trenutkih za nas. Edina odgovornost, ki jo v življenju imamo (če odštejem čas, ko so otroci mali in zato odvisni od nas), je odgovornost do samega sebe. Ne čutim potrebe po tem, da bi drugim dopovedovala, kaj je boljše in kaj ne, saj mora vsak najti svojo lastno pot skozi svoje lastne odločitve, za katere mora tudi prevzeti polno odgovornost. Za vsako žensko pride čas, ko lahko odvrže okove, ki so ji bili dani – a najprej se mora šele zavedat, da jo ti okovi vežejo. Če tega občutka nima: kje naj najde vzrok, da naj bi jih odvrgla?
Ljudmil, hvala za prijazne besede, vedno preberem tvoje misli. Ker so polne življenjske modrostji, ki jo ima lahko samo človek, katerega trpljenje ni zlomilo, temveč izmodrilo.
Srečno, vedno, vsepovsod.
ana