"To, kar naj bi ženska živela in kar naj bi dihala, je družina; kajti to je njen resničen poklic. Ženska, ki je poklicana v zakon, mora razmišljati o otrocih, kako jih vzgajati in kako se z njimi igrati. Zaradi tega se ženska ne sme poigravati s svojimi užitki. Mora se znati obvladovati, ker je sama dar svojemu življenju. In ta dar, zgrajen z Ijubeznijo, v zastonjskosti prinaša resničen mir njenemu srcu. Pomembno je zasejati, vzgajati in v duši otroka negovati resničnost Boga, ki je edina resnica, s katero smo lahko v odnosu. Ženska ima prav posebno nalogo, da razglaša življenje nad smrtjo, ne nad fizično, temveč nad tisto, ko se izgubi upanje in zgreši naloga, kadar se zdi, da seje vse okrog tebe zrušilo in se prestrašiš. Tja je poklicana ženska, da z njo vznikne upanje, radost, življenje in gotovost vstajenja.

Ženska ima nalogo, da to zaseje in vstajenje pride po njenem vstajenju. Če je zaprta v svojo lupino, če je omejena s strani svoje družine, ni več nevesta, kajti ženskaje naročje, ki sprejema celotno človeštvo. Torej se mora prikloniti vsaki človeški resničnosti s tisto nežnostjo, s tisto pripravljenostjo, s tisto Ijubeznijo, ki je lastna materi. Ženska je ustvarjena zato, da daje življenje za ceno svoje krvi in svojega lastnega življenja. S tem se uresničuje, s tem se osvobaja svojih meja, omejenosti, strahov in zaprtosti.

Od kod prihaja moč našega življenja? Kako se ustvarja? Kam je usmerjena?

Če bi vprašali znanstvenike, bi nam odgovorili, da moč dobivamo z vnosom hrane in pijače v telo, ter z mnogimi procesi, ki se odvijajo znotraj naših organizmov. Vendar je resnica v tem, da moč, ki nas resnično žene naprej, ki nas premika in usmerja, torej tista globoka moč in energija, ki se nahaja v vsakem od nas, prihaja iz našega srca in duše. V življenju smo se velikokrat ustavili, padli, se spotaknili, vendar po vsakem padcu počasi vstanemo, postanemo močnejši in gremo naprej.

Po vsakem padcu sledi obdobje, ko se nam zdi, da se težko pobiramo in gremo naprej. Sprašujemo se, če sploh imamo voljo za takšen korak. Sprašujemo se, kam sploh naj gremo. In seveda, zakaj, če pa se nam vse ruši in nas dela nemočne. Ne vidimo sonca kako sije, ne vidimo čudovite narave okoli nas, počutimo se, kot da hodimo po dolgem tunelu, vendar po kar nekaj prehojene poti, se nam na koncu tunela začne prikazovati svetloba in ko izstopimo iz tunela, opazimo sonce, naravo, življenje okoli nas.

Ko se odločimo za potovanje v svojo notranjost, se na poti do lastnega bistva srečamo z mnogimi svojimi lastnostmi, čustvi, prepričanji in vzorci, ki smo jih iz različnih strahov skrili pred sabo in svetom.

Življenje nas v vsem podpira, tudi na potovanju k svojemu bistvu in nas zato radodarno zasipa s priložnostmi, da ozavestimo te dele sebe.

Stvarstvo, Univerzum, kakorkoli, da rečemo neskončno zmogljivemu procesorju, ki na osnovi naših naravnanosti ustvarja dogodke in v njih združuje akterje, ki lahko v danem trenutku drug drugemu kar največ damo.

S pridevnikom »moteče«, lahko označimo tista prepričanja, ki niso v skladu z čisto radostjo, ljubeznijo in svetlobo, kar naše bistvo je, nas od njega ločujejo in izkrivljajo naš samo-izraz.

Piše: Brane Krapež

>Je ljubosumje posledica ljubezni ali sebičnosti? Vsekakor gre za čustvo, ki lahko partnerjema zelo zagreni življenje in učinkovito zaduši življenjsko radost in srečo. O tem zgovorno priča primer vdove, ki jo poznam že dolga leta.

Omenjena gospa mi je že večkrat pripovedovala o tem, kako je morala prenašati ljubosumne izpade svojega zdaj že pokojnega moža. V slabih štiridesetih letih zakona ni nikoli niti razmišljala o skoku čez plot, saj je bila preveč zaposlena z dokaj zahtevno službo (bila je vzgojiteljica v dijaškem domu) in z lastno družino. Mož je zaradi službenih obveznosti bil pogosto zdoma, zato je v glavnem sama skrbela za tri odraščajoče otroke. Njen mož je bil zelo ljubosumen, čeprav za to ni bilo nobenega pravega razloga. Kadarkoli jo je videl govoriti s kakim sosedom, sodelavcem ali kakšno drugo moško osebo, jo je nekaj dni 'davil' in 'moril' s številnimi vprašanji in obtožbami.

Piše: Aleš Pevc

To, o čemer bom pisal danes, po moje predstavlja enega izmed izzivov sodobnega časa. Bistveno vprašanje je ali z vpetostjo v sodobni način dela in v nek življenjski slog sploh še lahko uživamo v tem kar imamo, ali se je treba stalno poganjati za več. In kje je tista meja, ko si rečemo: »Dovolj je, sedaj bom zadovoljen s tem, kar imam!«

Na takšno razmišljanje me je napeljal pogovor ob mizi, za katero je sedel del uredništva Mojega uspeha in Pozitivk in kjer smo razpravljali o tem, da za ustvarjanje na projektih za popolnoma običajen zaslužek namenimo vse več našega časa.

»Denarja imam dovolj, ker enostavno nimam velikih potreb«, je nato ob pogovoru rekel eden izmed prijateljev.

Huh, smo se vsi spogledali.

"Da bi znali vzgajati otroke, moramo iti skozi njihovo šolo, imeti odprto srce in misli za njihove potrebe, odkritja in igre. To je najboljši način, da rastejo z vero v življenje. Vzgajati je težka naloga. Ne obstaja težji in bolj skrivnosten poklic v svetu od vzgoje. V otroke moramo biti zaljubljeni, ker takrat pazimo. Osredotočeni smo na drugega. Učimo in čutimo preko tega, kar vidimo, razumemo dušo, vidimo vse rane. Če samo za trenutek nehamo Ijubiti življenje in verovati vanj, nam grozi nevarnost, da otroci postanejo samo objekt naših želja in ambicij. Ne moremo uresničevati sebe preko svojih otrok. Vzgoja nam nalaga, da smo previdni in odprti do njihovih potreb, spoznanj, iger, šole.

Prvo, kar želim naučiti matere je to, da nikoli ne zahtevajo od otroka, da vstopi v svet odraslih, preden same ne vstopijo v svet otrok. Otroci nas obvezujejo, da se spustimo na kolena, če se želimo z njimi pogovarjati. Učijo nas, da ne obstaja utrujenost, če se Ijubi. Učijo nas biti življenje, srce življenja, ker so bliže njemu, ki nas je ustvaril.

V šolo grem. Narest maturo. Čeprav je sistem zastarel, čeprav vsi, ki govorijo o novi energiji to odsvetujejo. Res je, da bo kasneje lažje, ampak zame je čas ZDAJ! Ne lansko leto, ne leta 2007, zdaj.
Mnogo možnosti je šlo skozi mene, mnogo potencialov sem si ogledala preden sem izbrala. Prihajalo je kot nekakšna prošnja z nebes... bodi tam... bodi z njimi. Otroci! En sam njihov pogled lahko mojo energijo premakne, pretrese do korenin. Vleče me k njim - k novodobnim otrokom. Z njimi želim stati na novi zemlji, v varnem prostoru, kjer je vsakršen izraz svoboden.

Sebe čutim kot eno izmed njih. Nekaj se nas je rodilo prej, redki so se rodili pred mano in mnogo jih je zdaj v srednjih in osnovnih šolah.
(Tudi) jaz odpiram poti po katerih bodo hodili. Zato izbiram jasnost pri izbiranju potencialov. Utelešam se in delujem v energijah, ki so nam sorodne.

Gledam v obraz Tatanje (jaz iz prihodnosti). Smehlja se mi, prikimava in me vabi k sebi. "vse je prav, vse je v redu," pravi. Kajti strah me je. Zakaj grem v to, se sprašujem, ko gledam v zunanje plasti energije šole. Pa se skozi prebije žarek svetlobe. V njenem jedru je seme, pripravljeno, da vzklije. Love generation čaka. Pripravljeni so. Ti otroci so pripravljeni na boljše pogoje. Brez besed nas spominjajo, učijo. Rodili so se že v novo energijo in čakajo nas, da se jim pridružimo.

Piše: Boštjan Trtnik

Tale grafit me je nagovoril, ko sem se danes sprehajal po stari Ljubljani. Pritegnil me je s svojim sporočilom in v meni sprožil niz vprašanj: Le kdo je njegov avtor? Zakaj ga je napisal? Kakšno je njegovo življenje? Kakšni so njegovi odnosi s soljudmi? Kaj je želel z grafitom sporočiti?

Veliko vprašanj, veliko razmišljanj: čustva, življenje, lastna vrednost, medsebojni odnosi … Vse te vsebine se dotikajo vsakogar izmed nas - če se tega zavedamo ali ne. Mnogo ljudi je danes sicer tako ujetih v vsakdanji ritem obveznosti in hitenja, da preprosto nimajo časa za razmislek o sebi, o svojem življenju, o medsebojnih odnosih. Škoda, saj življenje na nek način polzi mimo njih. Pravijo, da si človek vzame čas za vse, kar ga veseli in se mu zdi pomembno. Pa smo pri vrednotah - kaj je komu pomembno: imeti ali biti, denar ali notranje zadovoljstvo, prestiž v družbi ali iskreni medsebojni odnosi, kvantiteta ali kvaliteta, zunanjost ali notranjost …

Vsi po svoje iščemo in hrepenimo po sreči. Marsikdo se v tem iskanju že zelo dobro zaveda, kako pomembno je prevzeti odgovornost za svoje življenje in poiskati srečo v majhnih, preprostih rečeh. Veliko ljudi se danes zavestno trudi izboljšati kakovost svojega življenja, saj ni dovolj le materialno blagostanje; tisto, kar nas lahko zares osreči so pravilni odnosi - tako do samega sebe kot tudi s soljudmi. V vseh odnosih pa se seveda srečujemo s čustvi. S prijetnimi in neprijetnimi, s takimi, ki so nam všeč, in z onimi, ki jih ne maramo …

V ljubezni je najpomembnejše, da naša ljubezen naredi iz nas ljubljeno bitje. Ljubezen ne sme nikogar oropati vitalnosti in narediti nesrečnega, če ni recipročno izpolnjena. Izkazovanje človeške ljubezni potrebnemu je izpolnjeno s preprosto besedo: "Hvala!".

Ljubezni je več vrst. Nikoli ni samo ena. Materinska ljubezen je brezpogojna ljubezen, ki povzroča veliko zadoščenje, celo ugodje. To je čustvena vez, v kateri mati pomeni toplino, pomoč in varnost, dejansko jamči za življenje samo, za vse kar je potrebno, da otrok živi in da se ogne stisk. Starševska ljubezen je zelo pomembna za vse ljubezni, ki jih bo človek v poznejši dobi doživljal v vseh odnosih. Veliko je ljubezni, s pomočjo katerih in prek katerih uresničujemo naša ustvarjalna hotenja in hrepenenja (ljubezen do slikarstva, ljubezen do pesnikovanja, pisateljevanja, itd). Skoraj vsak človek ima veliko ljubezen do narave in v njej uživa. V ljubezni do narave običajno nismo razočarani, ker je narava sporžila v nas to ugodje, da uživamo v njeni lepoti.

Jeza

Mlad fant, ki je bil nagle jeze in jo je zelo težko obvladal, se je nekega dne ponovno močno razburil. Tistega dne mu je oče dal vrečko polno žebljev in mu dejal, naj vedno, ko bo razburjen in ne bo mogel obvladati svoje jeze, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil bolje obvladovati svojo jezo in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je čez čas odkril, da je lažje obvladovati jezo, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. To je povedal očetu in ta mu je rekel, da naj odslej vsak dan, ki bo minil brez njegovega razburjenja, vzame en žebelj ven iz ograje. Dnevi in meseci so minevali in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da v ograji ni več žebljev. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka kot je bila. Ko nekomu rečeš neprimerne besede v jezi in besu, to pusti v njem brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Tudi če se kasneje opravičiš in neštetokrat rečeš, da ti je žal, rana ostane za vedno."

Toda jeza je samo eden od številnih načinov izvajanja čustvenega nasilja nad drugimi in nad samim seboj. Da, prav ste prebrali! Ko se jezimo na druge, škodujemo tudi sebi. Jezljivi ljudje so pogosto napeti in negotovi, imajo težave s srcem, z visokim krvnim pritiskom, s prebavo ali kake druge psihosomatske težave. Ko se jezimo nase, si seveda še bolj škodujemo, vendar, zanimivo, tudi v tem primeru ne škodujemo samo sebi. Čustvena energija, ki jo v takih primerih izžarevamo, ustvarja neprijetno vzdušje, ki ne vpliva ravno dobro na ljudi okoli nas. Torej ne glede na to, kam usmerjamo svojo jezo, nase ali na druge, vedno povzročamo neravnovesje v sebi in v medsebojnih odnosih.

Slovensko družino so v zadnjih petdesetih letih doletele velike spremembe, izgubile so se tradicionalne vrednote - Nekatere družine so na hitro obogatele in prav otroci iz teh družin so najbolj nesrečni, opozarja profesor sociologije Matej Kos Durjava

To, kar je v posameznikovem življenju najbolj dragoceno, za čimer posameznik strmi, vse to, kar v njej najde: prostor, družbo, duhovno srečo, partnerstvo, materialno zadovoljstvo, vse to in še več bi morala posodabljati družina. Družina je najbolj pomemben dejavnik socializacije, saj funkcionalno združuje osnovne celice družbe. V njej se posameznik razvija, dosega vrhunec in dopolni življenje. Posameznik se v družini razvija biološko, socialno, duhovno in prav zato so družinsko okolje in družinski vplivi glavni dejavnik socializacije in osebnostnega razvoja.

Piše: Primož Škoberne

Na nas se je obrnil eden od poslušalcev zanimive okrogle mize, ki je potekala v okviru konferece kognitivne znanosti v Ljubljani. Zanimalo ga je, kako je z nasprotji med starimi tradicijami in novimi pogledi na zunajtelesne izkušnje, pa tudi širše, na subtilnejša telesa in čakre. Očitno je, da preteklost in sedanjost nimata vedno enakih pogledov na te stvari. Kako je s tem?

Najprej velja, da tradicija sama po sebi še ni jamstvo, da je nekaj bolj pravilno ali resnično. Res dajejo tradicije in stara izročila občutek urejenosti, zanesljivost in s tem varnosti, vendar to še ne pomeni, da so tradicije nezmotljive, da so že vse dorekle in da jim moramo slepo zaupati.

Na primer, že različne tradicije si med seboj nasprotujejo. Krščanska tradicija ima drugačen pogled na posmrtno življenje, kot budistična tradicija, ki verjame v reinkarnacijo. Budistična predstava reinkarnacije je spet drugačna kot hinduistična. V krščanski tradiciji ni predstave o energijskih centrih kot jih pozna hinduizem. Hinduistične predstave o čakrah so spet drugačne, kot si jih večinoma predstavljamo danes. Kdo ima potemtakem prav?

Priznati napako bi za moškega pomenilo, da se je izneveril samemu sebi

Moški počnejo nešteto stvari, ki jih ženske preprosto ne razumejo. Njihova navada, da ko so doma, ves čas čepijo ob računalniku ali niti za trenutek ne spustijo iz rok daljinca, lahko ženske spravlja ali v smeh ali ob pamet, vsekakor pa se sprašujejo, zakaj je tako. O tem, da smo si moški in ženske različni, ni nobenega dvoma, in čeprav o razlikah pišejo mnogi strokovnjaki, je vedno znova zanimivo in koristno prebrati, kaj so (spet) ugotovili. Barbara in Allan Pease, avtorja knjige Zakaj moški lažejo, ženske pa jočejo, sta odgovorila na nekaj pogostih vprašanj.

Zakaj moški govorijo, kaj moramo narediti in kako?

Glavna naloga primitivnega moškega je bila, da hodi na lov in priskrbi hrano. Preživetje ljudi je bilo odvisno od sposobnosti moškega, da cilja v tarčo. Takrat se je naučil meriti svoj uspeh na podlagi svojega učinka, spoznanj in sposobnosti, da najde rešitev. Ženske so medtem razvijale in organizirale svoje možgane za komunikacijo, ker so ustvarjale čustvene odnose z otroki in drugimi člani družine.

Verjetno nihče nima preveč denarja, da ne bi pomagalo še malo vspodbude. Afirmacije so zato, da svojo podzavest namagnetimo za nov pritok, prav tako pa tudi zato, da povozimo blokade ter strahove, ki smo jih povzeli v zvezi z denarjem. Denar je uporabna energija, od nas pa je odvisno, kaj bomo z njim naredili. Ali ga bomo uporabili za dober namen ali za slabega. Dober namen je tudi to, da ga privoščimo sebi, ter si dovolimo biti bogati. Prav nič se mi ne zdijo duhovni tisti, ki pravijo, da je slabo imeti denar. Kdo pa jim plača položnice? Mobitel in Petrol ter drugi najbrž nimajo razumevanja za našo duhovnost, zato ga potrebujemo.

Če imamo področje denarja kolokor toliko urejeno, pomeni, da smo se naučili uporabljati nižje čakre, ter generirati in harmonizirati to, kar smo znali že v večnosti. Tam je bilo vse enostavno. Že samo misel je materializirala vse kar smo potrebovali. Tukaj na zemlji pa moramo ozemljiti energije in jih na ta način materializirati.

Piše: Vesta Vanell

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prej manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem zakaj.

Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si, da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad, ampak me je bilo preveč strah in se zdaj ne vem zakaj.

Piše: Damijana

V prejšnjem članku z istim naslovom sem napisala par dejstev o čustveni inteligenci, danes pa bi vas rada popeljala nekoliko bližje - skozi zgodovinska dejstva. Pa naj začnem nekje tukaj, nekje na začetku…

»Corgito, ergo sum« Descartesov slavni izrek, za katerega smo že vsi slišali, danes očitno počasi a vztrajno izgublja svojo vrednost. Današnji čas prinaša nova spoznanja, katera prinašajo s sabo nov proti izrek: » Čustvujem, torej sem.« Navidezna igra besed odpira prostor velikih sprememb, katerim ljudje zaenkrat nismo še ravno kos.

Kot nam je iz zgodovine znano je (bilo) za zahodni miselni svet značilno strogo razumstvo, sistematičnost in celo matematičnost, tega dejstva so se oklepali vsi veliki filozofi in misleci. Čustva v tem svetu niso imela svojega pravega prostora in so bila razumljena kot ovira pri razumu, katera so preprečevala jasno videnje stvari. V večini primerov, ki jih beremo v knjigah lahko opazimo, da so bila potisnjena v ozadje in uporabljena le kot predmet pri filozofskih in medicinskih razpravah z opredelitvijo motečega faktorja oz. kot nekaj kar se podreja razumu.

Piše: Robert Linar

Že od vsega začetka čutimo nejasno podobo samega sebe. V sebi nosimo praznino in nevednost. Naša čutila so zazrta navzven in naša pozornost prav tako. Osamljenost in samota nas dušita in v brezupu se predamo tujim, vendar zmotnim prepričanjem o tem, kdo in kaj smo.

To so različna mnenja, s katerimi se strinjamo, in verjamemo, da so prava in resnična, ker se skladajo z našimi željami glede tega, kakšni bi radi bili. Pomembno pa je vedeti, da smo se rodili brez želja, zato so te želje sposojene, so od drugih. So le zahteve drugih, kakšni bi morali biti, da bi ustrezali ali ugajali drugim. Najprej so to vaši starši, sčasoma pa se jim pridruži vsa družba, s katero se vsak dan srečujete. In kaj kmalu pride dan, ko spoznamo, da je podoba nas samih lažna in da nam prinaša le neprijetnosti in trpljenje. Takrat se zavemo, da smo izgubljeni, da smo se izgubili. In vse, kar nam preostane, je, da stare laži in želje zamenjamo z novimi. A ne bo dolgo, ko bo spet prišel dan izgubljenosti, nemira in obupa, in ta dan bo samo še hujši, bolj boleč.

Piše: Roy Goreya

Kaj me je pripravilo do pisanja tega članka? Preprosto to, da sem se že naveličal različnih izgovorov pri različnih ljudeh. Veliko ljudi slišim kako dan za dnem pravijo: "Nimam časa!". Vsi ljudje na svetu, ne glede na to, ali smo uspešni poslovneži, predsedniki, delavci, upokojenci, športniki ... imamo na voljo 1440 minut na dan. Samo od nas samih je odvisno kako jih bomo izkoristili. Lahko jih izkoristimo za gledanje in posedanje pred TV, za posedanje v kafičih, ali pa za druge bolj kreativne in pomembne dejavnosti, ki nam bodo prinesle uspeh in srečo. Če se nekaj res hoče, se vedno najde čas. Če pa človek nečesa noče narediti že najde izgovor, ter tako celo življenje živi s pomočjo izgovorov. Če česa nočete narediti, pa nekomu rajši recite, nočem tega in tega. Morda to res ni najbolj prijazno, ampak drugega človeka vsaj ne zavajate s praznimi upi in lažnimi obljubami.

Nekateri ljudje so navajeni, da vseskozi iščejo izgovore zakaj ne morejo storiti tega in tega... prelagajo svojo odločitev v nedogled v prihodnost. In kaj se zgodi? Nikoli ne storijo tega, kar so si zamislili. Brezciljno živijo iz dneva v dan. Žalostno, a tako je.

Človek ni nikoli dejansko prav to, kar bi rad bil. Je v nenehnem sporu med ideali, ki jih ima pred očmi, in realnostjo, v kateri živi in je nekako v hinavščini pred samim seboj: živi v zavesti kakor, da je res tak, kakršen si želi biti. Hudo je užaljen, če mu kdo predoči njegovo realno podobno. Nepopolnost človek težko priznava.

Zakaj je to tako? Človeku je boj, ljubezen, mišljenje in zavojevanje sonaravna pot življenja. Njegova narava je v tem, da gre »prek narave«. Izkazuje se kot bitje tveganja. Ljudje ljubimo tveganje, napore, skrajnosti, skratka andrenalin.

Človek ne hodi samo nad prepadi, temveč gre prek svojih meja v vesolje. Človek je v tem konfliktno bitje. Nekdaj so ljudje živeli v enotnem življenjskem stilu, ki ga je uravnavala vrhovna vrednota. Danes to ne velja več. Posamezna življenjska področja se razvijajo po svojih zakonitostih in načrtih. Človek je hkrati član več področij, zato je v njem razcepljenost v več prednostnih in življenjskih smeri. Seznanjen je s številnimi kulturami iz preteklosti in sedanjosti, kjer vladajo zelo različni življenjski slogi.

Odkril in prevedel: dr. France Susman

J.B. Newbrough (1828-1891) je leta 1882 v Londonu in New Yorku objavil delo z naslovom: Knjiga o navdihu. On sam je v članku, ki ga je poslal reviji The Banner of Light opisal kako je knjiga Oahspe nastala: «Knjiga je nastala mehanično skozi roke tega zobozdravnika. Zelo veliko je ljudi, ki imajo sposobnost, da zaznavajo inspiracijo iz drugih svetov. Sčasoma sem razumel, da modri in visoki angeli z nami lahko bolje komunicirajo, če smo fizično in duhovno očiščeni. Tako sem opustil meso, ribe, mlečne izdelke. Vstajal sem pred zoro, dvakrat dnevno sem se kopal. Živel sem sam v majhni sobi, kjer sem sedel po pol ure vsako jutro pred sončnim vzhodom.« Po 6 letih discipline je shujšal od 125 kg na 90 kg. Revmatizem je bil ozdravljen in ni imel več glavobolov. Rekli so mu, naj si nabavi pisalni stroj, ki ima take tipke kot klavir. Roke so mu vodili angeli, ki jih je deloma tudi videl.

Ves čas, ko je nastajala ogromna knjiga na 900 straneh, je delal v svojem poklicu. Tako je nastala ta obširna knjiga Oahspe-Kozmična biblija, ki vsebuje izgubljene ključe do raznih verskih naukov in simbolov, zgodovino velikih učiteljev, ki so bili poslani človeštvu in značaj civilizacije, ki bo nastala, ko bo naša zatonila.

V 12. in 13. poglavju posreduje presenetljiva razmišljanja:

Zadnje čase se res veliko govori o čustveni inteligenci, lahko bi rekli, da smo bombardirani z različnimi informacijami in pogledi, ki jih pišejo različni ljudje, nihče pa pri vsem tem ne omenja, da je bistvo te nove paradigme staro kar 2500 let in sega v staro Grčijo z imenom ETIKA o kateri piše v svojih knjigah Aristotel. Vendar o tem drugič, ko vam bom poskušala podati zgodovinska dejsta in narediti primerjavo med EQ in Aristotelovo sredino, katera predstavlja najtežji del v Nikomahove etiki.

Torej zakaj se ravno danes polaga tolikšna teža in pozornost na Čustveno inteligenco? Zakaj nam svet racionalizma ne pomeni več toliko? Odgovor je popolnoma enostaven.

Basen o sraki in oslu:

»Samo poslušaj in me razumi« !

Zadnje čase, ko smo začeli proučevati razlike med moškim in žensko, pogosto slišim, da če moški hoče, da se ženska počuti ob njemu sprejeta, jo mora on samo poslušati, ko ona razlaga o svojih problemih in težavah, jo razumeti in ji ne dajati nasvetov.
Ko sem se malo bolj poglobila v to temo in sem opazovala podobne situacije, sem ugotovila, da se za takšnimi razlagami lahko skrivata dva popolnoma nasprotujoča si namena. Postalo mi je jasno, da če podpiram enega od teh namenov, je to dobro za oba partnerja, če pa podpiram drugi namen, lahko to postane za oba škodljivo.

1. namen: spoznati in rešiti problem.
Velikokrat partnerju zelo pomagamo že s samim poslušanjem, ker le-ta med govorom lahko urejuje svoje misli in občutke. Najprej se mu razjasni, kaj se mu sploh dogaja in pogosto tudi sam pride do lastnega odgovora ali rešitve problema, ker je ta odgovor že itak nosil v sebi.

Vsak naj najprej pod svojim pragom pomete, potem naj gre gledati drugam. Ali ni v človeški naravi ravno obratno? Seveda, ker je bolj enostavno, saj je lažje govoriti kaj je treba narediti nekomu drugemu, biti pameten namesto njega in modrovati, kaj dela narobe. Znamo celo povedati kako je prav in zakaj, da nekaj naredi ter čemu dela nekaj narobe. Tudi obsojanje in opravljanje zahteva pri človeku manj napora, včasih tako naše početje vzbuja v nas celo naslado, zadovoljstvo in občutek pomembnosti.

Ampak, kaj se zgodi, ko smo mi na oni strani, ko nas obsojajo, opravljajo, govorijo kaj in kako naj delamo in so pametni, če delamo kaj narobe? Oh. Mi imamo izbiro, ker vemo, da človek, ki ima svoja čustva pod kontrolo, svoj um opazovan in sposobnost pogleda od daleč. Ja, vse te stvari so potrebne, da zunanji dejavniki, situacije in ljudje ne morejo vplivati na naše razpoloženje.