Vsak otrok med odraščanjem naredi zaključke o sebi, drugih in svetu, v katerem živi. Ne glede na to, ali so pravilni ali napačni, jih otrok vedno jemlje kot resnično in pravo sliko stvarnosti. Napačni zaključki so osnova življenjskega scenarija, po katerem lahko otrok živi tudi, ko odraste.

Pod vplivom staršev, bratov, sester in pomembnih drugih ljudi oblikuje neke vrste program, ki odloča o njegovem življenju, odnosu do sebe, drugih in sveta. Zato so sporočila, ki jih starši namenjamo svojim otrokom, zelo pomembna, saj oblikujejo njihovo osebnost in življenjsko pot. Poenostavljeno povedano, kakršni so bili starši do otroka, tak je, ko odraste, do sebe in drugih. Če so otrokovi zaključki o pomembnih stvareh pravilni, bo imel realistično predstavo o sebi, drugih in svetu, v življenju se bo dobro znašel, znal bo ločiti rešljive probleme od nerešljivih, se z njimi soočiti in živeti ali jih rešiti.

Če otrok sprejme napačne zaključke o pomembnih življenjskih vprašanjih, bo imel tudi kasneje v življenju izkrivljeno predstavo o sebi, drugih in svetu. Kot odrasel se bo vedel v skladu s svojo (napačno) predstavo o stvarnosti, njegovo življenje bo obremenjeno z nekaterimi nerazumskimi, iracionalnimi prisilami ali mejami, ki delujejo kot nezavedna pravila in odločajo o njegovem življenju.

Resničnost je takšna, kakršno vidimo, in ne takšna, kakršna je, trdijo psihoterapevti, ki se ukvarjajo s transakcijsko analizo. Gre za vejo psihologije, razlaga psihoterapevt dr. Zoran Milivojević, ki tudi v Sloveniji vodi šolo transakcijske analize, ki pomaga človeku spreminjati vzorce vedenja in odnosov do sebe, do drugih in do sveta. "O njih v veliki meri odloča življenjski scenarij ali skript, to je nezavedni načrt, ki ga človek oblikuje v zgodnjem otroštvu, tja do šestega, sedmega leta starosti, in po katerem živi vse svoje življenje. Nerodno in pogosto tragično je, da scenarij oblikujemo kot otroci, po njem pa živimo vse svoje odraslo življenje," pravi.

"Kot otroci si odgovarjamo na vprašanja, kdo in kakšni smo, kdo in kakšni so drugi, kakšen je svet, ki nas obdaja, na kakšen način je vredno živeti naše življenje. Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja imajo odločilno vlogo starši in druge avtoritete, od katerih je otrok odvisen, pa tudi bratje in sestre, pomembni drugi. Življenjski scenarij je zasidran v nezavednem, nanj naše poznejše izkušnje zelo malo vplivajo, še več, človek, ki hočeš nočeš živi po svojem življenjskem scenariju, poznejše izkušnje prilagaja svojemu scenariju. Če se izkušnje ne ujemajo s scenarijem, toliko slabše zanje! Nepomembne so, poiskal bom druge, takšne, ki se bodo prilegale mojemu scenariju, si nezavedno rečeš in, kar je še slabše, realnost, ki ogroža tvoj scenarij, izkrivljaš in si jo razlagaš tako, da se ujema s tvojo predstavo resničnosti," opisuje dr. Milivojević.

"Šla bi nazaj za zmeraj, vendar imam tu družino," mi je s pogledom, zazrtim nekam za menoj, razložila Brenda Colarič. Tako se začne zgodba mnogih, ki so Slovenijo zamenjali za mesto z enako številno populacijo ter prav tako idilično kombinacijo hribov in morja: kanadski Vancouver.

Kanada, dandanes znana po svoji multikulturnosti, prijaznosti, toplini, visokem standardu življenja, brezplačni zdravstveni oskrbi in drugih sanjskih razmerah, ni vedno kazala takšnega obraza. Če bi vse prišleke obravnavala tako, kakor je sprejela (oziroma zavrnila) azil iščoče Jude pred drugo svetovno vojno in med njo, bi se lahko približno 15.000 Slovencev oziroma skoraj 30.000 takih s slovenskim poreklom obrisalo pod nosom.

Od 1400 Slovencev, ki živijo v provinci Britanska Kolumbija, jih je večina v Vancouvru. S svojo kulturo se stapljajo v zelo živahnem slovenskem društvu, v katerega je včlanjenih približno 400 izseljencev. Kako majhen je svet, se je nazadnje pokazalo skozi objektiv slovenske leče na letošnji obletnici društva: harmonikar je spoznal bratranca svoje babice; moja prijatelja sta prva dva tedna stanovala pri Slovencih, ki jih je poznala neka druga gospa; prijateljica mi je letos poleti pravila o študentu veterine, ki ga je poznala spet neka druga gospa, in tako naprej. Vse je bilo že sumljivo slovensko, kjer vsakdo pozna vsaj nekoga, ki ga pozna prijatelj, ali pa prijatelj od prijatelja ali pa prijatelj od prijateljevega prijatelja... Očitno je tudi sredi Vancouvra slovenska oaza, kjer - tako kot ob večernem poletnem sprehodu po bregu Ljubljanice - srečaš vsaj nekaj znanih obrazov.

Piše: Primož Škoberne

Potrošništvo ni enak problem kot na primer odvisnosti od drog. Je neprimerno večji, ker ne gre samo za odvisnost posameznikov, marveč za kolektivno hipnozo in stil življenja. Ima tudi dolgoročnejše negativne posledice za posameznike, družbo in okolje. Povzroča vsesplošno otopelost ljudi, nasilnost v družbi in propadanje okolja.

Za kolektivno hipnozo skrbi nasilna propaganda, ki se sicer zvito predstavlja kot reklamiranje, vendar že zdavnaj ni več to. Reklamiranje je 'javno ponujanje', propaganda pa je 'načrtno širjenje idej in pridobivanje privržencev'. In v tem je bistvena razlika! Izraz propaganda je prva uporabila Katoliška cerkev, ko je leta 1622 ustanovila kongregacijo za širjenje vere. Tokrat gre za širjenje posebne vere: v zveličavnost materialnih dobrin, materialnega blagostanja in potrošnje. Vere, ki z navidez prijaznim nasmehom, v ozadju katerega so vsiljivost, brezobzirnost in nasilnost, nakupovalce spreobrača v potrošnike.

Nekega vročega dne je mlada žena sedela na zofi s svojo mamo in pili sta ledeni čaj. Ko sta se pogovarjali o življenju, poroki, odgovornostih v življenju, o obveznostih odraslih ljudi, je mama nežno potrkala po kozarcu z ledenim čajem, ter z jasnim glasom dejala hčerki: 'Ne pozabi na svoje prijateljice,' ji je svetovala in vrtela kozarec s čajem.

'Starejša ko boš, bolj pomembne bodo v tvojem življenju. Ne glede na to, kako močno boš ljubila svojega moža, na glede na to, kako zelo boš imela rada svoje otroke, še vedno boš potrebovala prijateljice. Zapomni si, da greš z njimi nekam - danes in kasneje. In zapomni si, da prijateljice niso samo prijateljice, ampak tudi tvoje sestre, hčerke, snahe, tašče in druge sorodnice. Potrebovala boš druge ženske. Ženske jih vedno potrebujemo.'

'Kako smešen nasvet,' si je mislila mlada žena. 'A se nisem ravnokar poročila? Se nisem ravnokar pridružila svetu parov?
Sedaj sem ja poročena ženska, za boga, odrasla in ne mladenka, ki bi potrebovala prijateljice! Seveda bosta moj mož in družina, ki jo bova ustvarila, vse, kar bom potrebovala za srečno življenje!'

Piše: Aleš Pevc

Zadnjič sva s simpatično, nadebudno deklico presedela nekaj ur za zvezki iz naravoslovnih predmetov in ob predelovanju snovi sva ugotovila, da je učenje predvsem osebna rast, ne pa toliko pridobivanje znanja.
Oziroma to dejstvo sem se potrudil prenesti tej deklici, ki se ji učenje zdi neverjetno naporno.

"Glej Sanja", sem ji rekel, "samo učenje in znanje snovi ni nič v primerjavi s tem kar pomeni znanje o tem, kako se učiš in kako skozi učenje za šolo lahko spoznaš lastne navade in lastnosti, tako dobre in slabe".

Dogovorila sva se takole. Določila sva prvo pravilo: Šolo bova naredila zabavno. Sicer mi Sanja ni ravno verjela na besedo, zato sem jo najprej vprašal, kaj je njej zabavnega pri enem od opravil, ki ga današnja mladina navdušeno opravlja in sicer izdelovanje obeskov iz kroglic.

»Hm, veš kaj, meni je zabavno to, da se lahko igram, da delam, da na koncu nekaj lepega nastane« je dejala Sanja..
»Ok, torej če ne nastane nekaj lepega in se zmotiš, igranje potem ni zabavno in moraš ponovit?«
»Ja, seveda, to ponavljanje me prav nič ne zabava«.
»Evo, torej dajva učenje naredit takšno, dajva se igrat in poskrbet, da nama za rezultat pride nekaj lepega, najbolj pomembno pa je, da ne bova ponavljala«.

Ne poznam človeka, ki ga negativna kritika ne bi tako ali drugače prizadela. Nekateri znajo svoja občutja ob sprejemanju kritike ali graje dobro skriti, spet drugim se prizadetost (užaljenost, jeza, sram...) jasno odraža na obrazu.

Zakaj ljudje tako radi kritiziramo druge? Je to morda zaradi strahu, da bi kdo kritiziral nas zaradi enakih ali podobnih napak, prekrškov, slabosti, karakternih potez...? Se morda čutimo superiorne nad drugimi, pa si zato kritiziranje drugih pač lahko privoščimo? Si morda domišljamo, da smo sami brez napak in da vse vedno storimo prav, drugi pa se nenehno motijo? Ali pa smo preprosto le negativno naravnani in opazimo najprej slabo, dobrega pa zlepa ne ali pa le redkokdaj?

Če velja to zadnje - zakaj sploh smo negativno naravnani? So nas do tega privedle nesrečne življenjske razmere, neuspehi, smola, pomanjkanje ljubezni, nenehni stresi...? Ali pa smo se preprosto taki že rodili?

Površen prijatelj začne pogovor s kopico novic o svojem življenju.
Pravi prijatelj reče: "Kaj je novega pri tebi?"

Površen prijatelj misli, da so težave, o katerih tožiš, nedavne.
Pravi prijatelj pravi: "O tej isti reči tarnaš že 14 let. Zmigaj se že in ukreni nekaj!"

Površen prijatelj te nikoli ni videl jokati.
Pravi prijatelj ima ramena premočena od tvojih solza.

Površen prijatelj ne pozna tvojih staršev po imenu.
Pravi prijatelj ima njihovo telefonsko številko v adresarju.

Površen prijatelj prinese gotovo jed na tvojo zabavo.
Pravi prijatelj pride zgodaj, da ti pomaga skuhati, in ostane dolgo, da ti pomaga pospraviti.

Življenje z enim od staršev je drugačno od tistega, v katerem si naloge in obveznosti vsakdana razdelita mati in oče. Ker je mama samohranilka sama tista, ki skrbi za vzgojo zdravih in uspešnih otrok, je pomembno, da zase dobro poskrbi in da pozna pasti svoje vloge.

Popolnih mam ni. Vsaka se sooča z lastnimi izzivi in težavami, le da so te zaradi občutljivega družinskega položaja pri materah samohranilkah pogostejše. Zato naj se mame samohranilke držijo določenih "pravil", ki jim bodo gotovo prihranila marsikatero zadrego ali zapleteno situacijo.
Najpomembnejše osebe v življenju matere samohranilke so njeni otroci. To pomeni, da njihove potrebe, želje in predvsem varnost običajno postavlja pred vse drugo. Zato mama samohranilka nikoli ne da prednosti moškemu pred dobrim počutjem lastnih otrok. Če se znajdete v razmerju s še tako čudovitim partnerjem, ne dovolite, da ta prekorači dovoljene meje pri ravnanju z vašim podmladkom. Če je izbranec pravi, bo že vedel, kakšno mesto mu pripada v vašem življenju, in se bo temu primerno tudi obnašal.

"To, kar naj bi ženska živela in kar naj bi dihala, je družina; kajti to je njen resničen poklic. Ženska, ki je poklicana v zakon, mora razmišljati o otrocih, kako jih vzgajati in kako se z njimi igrati. Zaradi tega se ženska ne sme poigravati s svojimi užitki. Mora se znati obvladovati, ker je sama dar svojemu življenju. In ta dar, zgrajen z Ijubeznijo, v zastonjskosti prinaša resničen mir njenemu srcu. Pomembno je zasejati, vzgajati in v duši otroka negovati resničnost Boga, ki je edina resnica, s katero smo lahko v odnosu. Ženska ima prav posebno nalogo, da razglaša življenje nad smrtjo, ne nad fizično, temveč nad tisto, ko se izgubi upanje in zgreši naloga, kadar se zdi, da seje vse okrog tebe zrušilo in se prestrašiš. Tja je poklicana ženska, da z njo vznikne upanje, radost, življenje in gotovost vstajenja.

Ženska ima nalogo, da to zaseje in vstajenje pride po njenem vstajenju. Če je zaprta v svojo lupino, če je omejena s strani svoje družine, ni več nevesta, kajti ženskaje naročje, ki sprejema celotno človeštvo. Torej se mora prikloniti vsaki človeški resničnosti s tisto nežnostjo, s tisto pripravljenostjo, s tisto Ijubeznijo, ki je lastna materi. Ženska je ustvarjena zato, da daje življenje za ceno svoje krvi in svojega lastnega življenja. S tem se uresničuje, s tem se osvobaja svojih meja, omejenosti, strahov in zaprtosti.

Od kod prihaja moč našega življenja? Kako se ustvarja? Kam je usmerjena?

Če bi vprašali znanstvenike, bi nam odgovorili, da moč dobivamo z vnosom hrane in pijače v telo, ter z mnogimi procesi, ki se odvijajo znotraj naših organizmov. Vendar je resnica v tem, da moč, ki nas resnično žene naprej, ki nas premika in usmerja, torej tista globoka moč in energija, ki se nahaja v vsakem od nas, prihaja iz našega srca in duše. V življenju smo se velikokrat ustavili, padli, se spotaknili, vendar po vsakem padcu počasi vstanemo, postanemo močnejši in gremo naprej.

Po vsakem padcu sledi obdobje, ko se nam zdi, da se težko pobiramo in gremo naprej. Sprašujemo se, če sploh imamo voljo za takšen korak. Sprašujemo se, kam sploh naj gremo. In seveda, zakaj, če pa se nam vse ruši in nas dela nemočne. Ne vidimo sonca kako sije, ne vidimo čudovite narave okoli nas, počutimo se, kot da hodimo po dolgem tunelu, vendar po kar nekaj prehojene poti, se nam na koncu tunela začne prikazovati svetloba in ko izstopimo iz tunela, opazimo sonce, naravo, življenje okoli nas.

Ko se odločimo za potovanje v svojo notranjost, se na poti do lastnega bistva srečamo z mnogimi svojimi lastnostmi, čustvi, prepričanji in vzorci, ki smo jih iz različnih strahov skrili pred sabo in svetom.

Življenje nas v vsem podpira, tudi na potovanju k svojemu bistvu in nas zato radodarno zasipa s priložnostmi, da ozavestimo te dele sebe.

Stvarstvo, Univerzum, kakorkoli, da rečemo neskončno zmogljivemu procesorju, ki na osnovi naših naravnanosti ustvarja dogodke in v njih združuje akterje, ki lahko v danem trenutku drug drugemu kar največ damo.

S pridevnikom »moteče«, lahko označimo tista prepričanja, ki niso v skladu z čisto radostjo, ljubeznijo in svetlobo, kar naše bistvo je, nas od njega ločujejo in izkrivljajo naš samo-izraz.

Piše: Brane Krapež

>Je ljubosumje posledica ljubezni ali sebičnosti? Vsekakor gre za čustvo, ki lahko partnerjema zelo zagreni življenje in učinkovito zaduši življenjsko radost in srečo. O tem zgovorno priča primer vdove, ki jo poznam že dolga leta.

Omenjena gospa mi je že večkrat pripovedovala o tem, kako je morala prenašati ljubosumne izpade svojega zdaj že pokojnega moža. V slabih štiridesetih letih zakona ni nikoli niti razmišljala o skoku čez plot, saj je bila preveč zaposlena z dokaj zahtevno službo (bila je vzgojiteljica v dijaškem domu) in z lastno družino. Mož je zaradi službenih obveznosti bil pogosto zdoma, zato je v glavnem sama skrbela za tri odraščajoče otroke. Njen mož je bil zelo ljubosumen, čeprav za to ni bilo nobenega pravega razloga. Kadarkoli jo je videl govoriti s kakim sosedom, sodelavcem ali kakšno drugo moško osebo, jo je nekaj dni 'davil' in 'moril' s številnimi vprašanji in obtožbami.

Piše: Aleš Pevc

To, o čemer bom pisal danes, po moje predstavlja enega izmed izzivov sodobnega časa. Bistveno vprašanje je ali z vpetostjo v sodobni način dela in v nek življenjski slog sploh še lahko uživamo v tem kar imamo, ali se je treba stalno poganjati za več. In kje je tista meja, ko si rečemo: »Dovolj je, sedaj bom zadovoljen s tem, kar imam!«

Na takšno razmišljanje me je napeljal pogovor ob mizi, za katero je sedel del uredništva Mojega uspeha in Pozitivk in kjer smo razpravljali o tem, da za ustvarjanje na projektih za popolnoma običajen zaslužek namenimo vse več našega časa.

»Denarja imam dovolj, ker enostavno nimam velikih potreb«, je nato ob pogovoru rekel eden izmed prijateljev.

Huh, smo se vsi spogledali.

"Da bi znali vzgajati otroke, moramo iti skozi njihovo šolo, imeti odprto srce in misli za njihove potrebe, odkritja in igre. To je najboljši način, da rastejo z vero v življenje. Vzgajati je težka naloga. Ne obstaja težji in bolj skrivnosten poklic v svetu od vzgoje. V otroke moramo biti zaljubljeni, ker takrat pazimo. Osredotočeni smo na drugega. Učimo in čutimo preko tega, kar vidimo, razumemo dušo, vidimo vse rane. Če samo za trenutek nehamo Ijubiti življenje in verovati vanj, nam grozi nevarnost, da otroci postanejo samo objekt naših želja in ambicij. Ne moremo uresničevati sebe preko svojih otrok. Vzgoja nam nalaga, da smo previdni in odprti do njihovih potreb, spoznanj, iger, šole.

Prvo, kar želim naučiti matere je to, da nikoli ne zahtevajo od otroka, da vstopi v svet odraslih, preden same ne vstopijo v svet otrok. Otroci nas obvezujejo, da se spustimo na kolena, če se želimo z njimi pogovarjati. Učijo nas, da ne obstaja utrujenost, če se Ijubi. Učijo nas biti življenje, srce življenja, ker so bliže njemu, ki nas je ustvaril.

V šolo grem. Narest maturo. Čeprav je sistem zastarel, čeprav vsi, ki govorijo o novi energiji to odsvetujejo. Res je, da bo kasneje lažje, ampak zame je čas ZDAJ! Ne lansko leto, ne leta 2007, zdaj.
Mnogo možnosti je šlo skozi mene, mnogo potencialov sem si ogledala preden sem izbrala. Prihajalo je kot nekakšna prošnja z nebes... bodi tam... bodi z njimi. Otroci! En sam njihov pogled lahko mojo energijo premakne, pretrese do korenin. Vleče me k njim - k novodobnim otrokom. Z njimi želim stati na novi zemlji, v varnem prostoru, kjer je vsakršen izraz svoboden.

Sebe čutim kot eno izmed njih. Nekaj se nas je rodilo prej, redki so se rodili pred mano in mnogo jih je zdaj v srednjih in osnovnih šolah.
(Tudi) jaz odpiram poti po katerih bodo hodili. Zato izbiram jasnost pri izbiranju potencialov. Utelešam se in delujem v energijah, ki so nam sorodne.

Gledam v obraz Tatanje (jaz iz prihodnosti). Smehlja se mi, prikimava in me vabi k sebi. "vse je prav, vse je v redu," pravi. Kajti strah me je. Zakaj grem v to, se sprašujem, ko gledam v zunanje plasti energije šole. Pa se skozi prebije žarek svetlobe. V njenem jedru je seme, pripravljeno, da vzklije. Love generation čaka. Pripravljeni so. Ti otroci so pripravljeni na boljše pogoje. Brez besed nas spominjajo, učijo. Rodili so se že v novo energijo in čakajo nas, da se jim pridružimo.

Piše: Boštjan Trtnik

Tale grafit me je nagovoril, ko sem se danes sprehajal po stari Ljubljani. Pritegnil me je s svojim sporočilom in v meni sprožil niz vprašanj: Le kdo je njegov avtor? Zakaj ga je napisal? Kakšno je njegovo življenje? Kakšni so njegovi odnosi s soljudmi? Kaj je želel z grafitom sporočiti?

Veliko vprašanj, veliko razmišljanj: čustva, življenje, lastna vrednost, medsebojni odnosi … Vse te vsebine se dotikajo vsakogar izmed nas - če se tega zavedamo ali ne. Mnogo ljudi je danes sicer tako ujetih v vsakdanji ritem obveznosti in hitenja, da preprosto nimajo časa za razmislek o sebi, o svojem življenju, o medsebojnih odnosih. Škoda, saj življenje na nek način polzi mimo njih. Pravijo, da si človek vzame čas za vse, kar ga veseli in se mu zdi pomembno. Pa smo pri vrednotah - kaj je komu pomembno: imeti ali biti, denar ali notranje zadovoljstvo, prestiž v družbi ali iskreni medsebojni odnosi, kvantiteta ali kvaliteta, zunanjost ali notranjost …

Vsi po svoje iščemo in hrepenimo po sreči. Marsikdo se v tem iskanju že zelo dobro zaveda, kako pomembno je prevzeti odgovornost za svoje življenje in poiskati srečo v majhnih, preprostih rečeh. Veliko ljudi se danes zavestno trudi izboljšati kakovost svojega življenja, saj ni dovolj le materialno blagostanje; tisto, kar nas lahko zares osreči so pravilni odnosi - tako do samega sebe kot tudi s soljudmi. V vseh odnosih pa se seveda srečujemo s čustvi. S prijetnimi in neprijetnimi, s takimi, ki so nam všeč, in z onimi, ki jih ne maramo …

V ljubezni je najpomembnejše, da naša ljubezen naredi iz nas ljubljeno bitje. Ljubezen ne sme nikogar oropati vitalnosti in narediti nesrečnega, če ni recipročno izpolnjena. Izkazovanje človeške ljubezni potrebnemu je izpolnjeno s preprosto besedo: "Hvala!".

Ljubezni je več vrst. Nikoli ni samo ena. Materinska ljubezen je brezpogojna ljubezen, ki povzroča veliko zadoščenje, celo ugodje. To je čustvena vez, v kateri mati pomeni toplino, pomoč in varnost, dejansko jamči za življenje samo, za vse kar je potrebno, da otrok živi in da se ogne stisk. Starševska ljubezen je zelo pomembna za vse ljubezni, ki jih bo človek v poznejši dobi doživljal v vseh odnosih. Veliko je ljubezni, s pomočjo katerih in prek katerih uresničujemo naša ustvarjalna hotenja in hrepenenja (ljubezen do slikarstva, ljubezen do pesnikovanja, pisateljevanja, itd). Skoraj vsak človek ima veliko ljubezen do narave in v njej uživa. V ljubezni do narave običajno nismo razočarani, ker je narava sporžila v nas to ugodje, da uživamo v njeni lepoti.

Jeza

Mlad fant, ki je bil nagle jeze in jo je zelo težko obvladal, se je nekega dne ponovno močno razburil. Tistega dne mu je oče dal vrečko polno žebljev in mu dejal, naj vedno, ko bo razburjen in ne bo mogel obvladati svoje jeze, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je naučil bolje obvladovati svojo jezo in število zabitih žebljev v ograjo se je počasi začelo zmanjševati. Fant je čez čas odkril, da je lažje obvladovati jezo, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil, in tako tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. To je povedal očetu in ta mu je rekel, da naj odslej vsak dan, ki bo minil brez njegovega razburjenja, vzame en žebelj ven iz ograje. Dnevi in meseci so minevali in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da v ograji ni več žebljev. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: "Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka kot je bila. Ko nekomu rečeš neprimerne besede v jezi in besu, to pusti v njem brazgotine, ki so kot te luknje v ograji. Tudi če se kasneje opravičiš in neštetokrat rečeš, da ti je žal, rana ostane za vedno."

Toda jeza je samo eden od številnih načinov izvajanja čustvenega nasilja nad drugimi in nad samim seboj. Da, prav ste prebrali! Ko se jezimo na druge, škodujemo tudi sebi. Jezljivi ljudje so pogosto napeti in negotovi, imajo težave s srcem, z visokim krvnim pritiskom, s prebavo ali kake druge psihosomatske težave. Ko se jezimo nase, si seveda še bolj škodujemo, vendar, zanimivo, tudi v tem primeru ne škodujemo samo sebi. Čustvena energija, ki jo v takih primerih izžarevamo, ustvarja neprijetno vzdušje, ki ne vpliva ravno dobro na ljudi okoli nas. Torej ne glede na to, kam usmerjamo svojo jezo, nase ali na druge, vedno povzročamo neravnovesje v sebi in v medsebojnih odnosih.

Slovensko družino so v zadnjih petdesetih letih doletele velike spremembe, izgubile so se tradicionalne vrednote - Nekatere družine so na hitro obogatele in prav otroci iz teh družin so najbolj nesrečni, opozarja profesor sociologije Matej Kos Durjava

To, kar je v posameznikovem življenju najbolj dragoceno, za čimer posameznik strmi, vse to, kar v njej najde: prostor, družbo, duhovno srečo, partnerstvo, materialno zadovoljstvo, vse to in še več bi morala posodabljati družina. Družina je najbolj pomemben dejavnik socializacije, saj funkcionalno združuje osnovne celice družbe. V njej se posameznik razvija, dosega vrhunec in dopolni življenje. Posameznik se v družini razvija biološko, socialno, duhovno in prav zato so družinsko okolje in družinski vplivi glavni dejavnik socializacije in osebnostnega razvoja.

Piše: Primož Škoberne

Na nas se je obrnil eden od poslušalcev zanimive okrogle mize, ki je potekala v okviru konferece kognitivne znanosti v Ljubljani. Zanimalo ga je, kako je z nasprotji med starimi tradicijami in novimi pogledi na zunajtelesne izkušnje, pa tudi širše, na subtilnejša telesa in čakre. Očitno je, da preteklost in sedanjost nimata vedno enakih pogledov na te stvari. Kako je s tem?

Najprej velja, da tradicija sama po sebi še ni jamstvo, da je nekaj bolj pravilno ali resnično. Res dajejo tradicije in stara izročila občutek urejenosti, zanesljivost in s tem varnosti, vendar to še ne pomeni, da so tradicije nezmotljive, da so že vse dorekle in da jim moramo slepo zaupati.

Na primer, že različne tradicije si med seboj nasprotujejo. Krščanska tradicija ima drugačen pogled na posmrtno življenje, kot budistična tradicija, ki verjame v reinkarnacijo. Budistična predstava reinkarnacije je spet drugačna kot hinduistična. V krščanski tradiciji ni predstave o energijskih centrih kot jih pozna hinduizem. Hinduistične predstave o čakrah so spet drugačne, kot si jih večinoma predstavljamo danes. Kdo ima potemtakem prav?

Priznati napako bi za moškega pomenilo, da se je izneveril samemu sebi

Moški počnejo nešteto stvari, ki jih ženske preprosto ne razumejo. Njihova navada, da ko so doma, ves čas čepijo ob računalniku ali niti za trenutek ne spustijo iz rok daljinca, lahko ženske spravlja ali v smeh ali ob pamet, vsekakor pa se sprašujejo, zakaj je tako. O tem, da smo si moški in ženske različni, ni nobenega dvoma, in čeprav o razlikah pišejo mnogi strokovnjaki, je vedno znova zanimivo in koristno prebrati, kaj so (spet) ugotovili. Barbara in Allan Pease, avtorja knjige Zakaj moški lažejo, ženske pa jočejo, sta odgovorila na nekaj pogostih vprašanj.

Zakaj moški govorijo, kaj moramo narediti in kako?

Glavna naloga primitivnega moškega je bila, da hodi na lov in priskrbi hrano. Preživetje ljudi je bilo odvisno od sposobnosti moškega, da cilja v tarčo. Takrat se je naučil meriti svoj uspeh na podlagi svojega učinka, spoznanj in sposobnosti, da najde rešitev. Ženske so medtem razvijale in organizirale svoje možgane za komunikacijo, ker so ustvarjale čustvene odnose z otroki in drugimi člani družine.

Verjetno nihče nima preveč denarja, da ne bi pomagalo še malo vspodbude. Afirmacije so zato, da svojo podzavest namagnetimo za nov pritok, prav tako pa tudi zato, da povozimo blokade ter strahove, ki smo jih povzeli v zvezi z denarjem. Denar je uporabna energija, od nas pa je odvisno, kaj bomo z njim naredili. Ali ga bomo uporabili za dober namen ali za slabega. Dober namen je tudi to, da ga privoščimo sebi, ter si dovolimo biti bogati. Prav nič se mi ne zdijo duhovni tisti, ki pravijo, da je slabo imeti denar. Kdo pa jim plača položnice? Mobitel in Petrol ter drugi najbrž nimajo razumevanja za našo duhovnost, zato ga potrebujemo.

Če imamo področje denarja kolokor toliko urejeno, pomeni, da smo se naučili uporabljati nižje čakre, ter generirati in harmonizirati to, kar smo znali že v večnosti. Tam je bilo vse enostavno. Že samo misel je materializirala vse kar smo potrebovali. Tukaj na zemlji pa moramo ozemljiti energije in jih na ta način materializirati.