|  Neki dan grem malo zamišljena po cesti mimo neke kranjske osnovne šole, kar pritegne mojo pozornost živahno dogajanje okoli nje.
"Halo," si rečem, "tule se bo pa nekaj gradilo!"
Na veliki modri tabli pred ograjenim gradbiščem preberem:
(imena so, jasno, izmišljena!)
Projekt. podj.: CEGU NA CEGU
Odg. vodja projekta: Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh.
Odg. projektanti: ARHITEKTURA:
Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh. strojne instalacije
Toni Beton: univ.dipl.inž. strojno-gradbene konstrukcije
Matevž Drat: univ.dipl.inž. gradb. elektroinstalacije
Voranc Kovinar: univ.dipl.inž.el. instalacije telekomunikacije
Francelj Mašina: univ.dipl.inž.el....itd., itd.
Kar stisnilo me je okrog srca. Toliko pomembnih mož nadgrajuje šolsko stavbo, mi "navadni" učitelji, ki smo zaposleni v njihovih stvaritvah, pa se ne moremo niti v sanjah kititi s toliko nazivi. Morda pa ravno zaradi tega učitelji nismo tako visoko spoštovani in cenjeni, ker pač spredaj pred svojim imenom in priimkom nimamo še vseh tistih univ.dipl...., če seveda izvzamem profesorje - ti si pač lahko privoščijo dolge nazive - n.pr. naziv univ.dipl.prof.mat. Janko Računalo.
Da sploh ne govorim o raznih doktorjih, n.pr. dr.med.spec.radiolog Zdravko Žila!
Tudi sama sem učiteljica. V komunističnih časih sem bila samo "tršica" in tudi učenci so uporabljali le ta "naziv", kadar so hoteli pritegniti mojo pozornost. "Tršica ali "šica" so se nenehno drli, medtem ko so dvigovali roke.
Nato je z osamosvojitvijo nastopilo obdobje kapitalizma in učiteljice smo se iz tršic čez noč prelevile v gospe učiteljice. Učenci so nas morali klicati n.pr. gospa učiteljica Korenčkova.
Naj povem, da mi je ta naziv povzročal prebavne motnje. Nikoli nisem marala, da me kdo kliče gospa. Takim sem vedno odgovarjala:"Gos pa nisem! Ime mi je Ljuba!"
In vsi so me čudno gledali. Zato sem učencem 1. in 2. razreda dostikrat rekla, naj me kličejo preprosto učiteljica Ljuba, če že moram imeti kak naziv. Toda učenci so instiktivno začutili, da mi tudi tista učiteljica ni prav pogodu, zato so me enostavno klicali kar Ljuba. In tako se je dogajalo, da so po hodniku klicali za mano:"Ljuba, Ljuba, živjo Ljuba!" Ob tem sem se samo nasmihala in jim mahala v pozdrav. Jasno, da so (nekatere) druge učiteljice ob tem vihale nosove.
Velikokrat sem razmišljala o tem, zakaj se nekateri ljudje tako radi kitijo s svojimi nazivi. Ali s tem poudarjajo svojo večvrednost, ali z njimi zapolnjujejo notranjo praznino, ali pa so preprosto le domišljavi, naduti snobi? Mar ni človek že tedaj, ko se rodi, nadvse dragoceno in visokovredno bitje? Ali sploh potrebuje kak naziv? Dobro, druga stvar sta ime in priimek, saj po nečem se vendarle moramo ločiti med seboj. Toda - mi nismo svoje ime, nismo svoj naziv, in nismo svoje delo, kot tudi ne svoje imetje. Smo le duhovna bitja, ki so prišla na ta svet po svojo človeško izkušnjo. Vsi ti atributi pa označujejo le našo zunanjo pojavo, naš Ego. V resnici pa smo veliko več kot to. V svoji notranjosti smo vsi enaki, vsi enakovredni, vsi enakopravni!
Naziv univ.dipl.inž. naj bi povedal le, da je neko duhovno bitje pač specialist v svoji stroki in je pač nekaj več časa porabilo za študij kot pa recimo neka prodajalka. Je zato prodajalka zaradi tega kaj manj vredna, pa zato ni upravičena do zvenečega naziva? Kako bi izgledalo, če bi dali tudi prodajalki nek naziv, recimo izobr.usposob.strok.posredovalka dobrin? Ali pa bi se neka snažilka okitila recimo z nazivom "usposobljena strokovnjakinja za odpravljanje nečistoče", ali krajše kvalif.strok. za odpr. nečistoče.
Mar bi vsi ti dipl.univ.dr.prof.inž.arh. ... kaj izgubili na vrednosti, če bi se preprosto predstavili le z imenom in priimkom, pa morda še kakšno črko s piko pred imenom. n.pr. Z.Božidar Mišica (zdravnik) ali A.Stojko Gradnja (arhitekt) itd.
Dejavnosti, ki jih opravljamo, so v bistvu le naše poslanstvo, ki je bilo določeno že davno pred našim rojstvom. Lahko bi bili namreč tudi kaj drugega, n.pr. vrtnarji, peki ali dimnikarji. Bi bili v tem primeru kaj manj vredni?
Po tej logiki bi morali potemtakem tistega, ki hodi plavat, nazivati plavalec. "Plavalka Ljuba je preplavala dva kilometra!" Ko bi se vrnila domov, bi se v hipu prelevila v kuharico. Nato bi sedla za računalnik in bi postala pesnica. Vsakič, ko bi spremenila dejavnost, bi spremenila tudi svoj naziv Tako bi bila v enem dnevu lahko n.pr. sprehajalka, klepetulja, pletilja, gledalka TV, mama, soseda, čistilka, pesnica, negovalka, poslušalka, nakupovalka, vzgojiteljica, učiteljica... lahko bi naštevala v nedogled.
Vsak človek je vreden spoštovanja in čaščenja, že zaradi tega, ker obstaja. Tudi tisti, ki imajo nižjo izobrazbo, ali pa tisti brez nje, si zaslužijo časten naziv. Brez njih vesolje oz. človeštvo ne bi bilo popolno. Kajti vsakdo med nami predstavlja le droben kamenček v vesoljnem mozaiku, brez katerega bi v njem zevala praznina. Najrazličnejši doktorji, profesorji, inženirji, pravniki, ekonomisti... pa so samo malo bolj bleščeči kamenčki v tem mozaiku - ali pa si to le domišljajo - a zaradi tega še niso več vredni od drugih. So samo drugačni, nikakor pa bolj dragoceni!
Torej - stran s pretiravanjem z nazivi! Bodimo le tisto, kar v resnici smo - duhovno bitje v človeški preobleki!
Voditelj, ki naziv svoj pretirano časti ali uporablja, spoštovanje izgubi!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Članek je bil objavljen v brezplačnem e-mesečniku KORAKI DO USPEHA
http://www.osebna-rast.com
|
NE ZAMUDITE
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: gabriel s dne nedelja, 19. februar 2006 @ 08:09 CET
Hahahaha, dobra so tale imena.. Ja, sam sem bil učenec in hodil v OŠ, tako kot vsi otroci in v tistih časih so (ste) bili tovarišice in tovariši, tako da o kakšnih mr., dr., itd. niti ni bilo možno pomišljati. Že dovolj je bilo, da si rekel - tovarišica gre,
pa smo se razbežali na vse strani.., heheheh! Kako bi pa sicer izgledalo, da bi npr. bilo - dr. tovarišica Leska Šibovc -
že samo ime je dovolj strašno, kakšne travme bi nam šele tisti "dr." povzročal.., hahah! Danes pa itak "ne rabite", ste učitelji! Recimo - učitelj Tihomir Bodi, ali pa - učiteljica Nička Nesprašuj itd..., haha! Malo za šalo..
Lep pozdrav! gabriel s
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 19. februar 2006 @ 09:25 CET
Hja, pa smo le imele tršice nekaj besede - če ne drugje, pa pri vas, nebogljenih učenčkih. Pa bali da ste se nas - kdo bi si mislil kaj takega... ts ts ts ts...?!
No, tista tvoja imena so pa tudi prav posrečena, dragi Gal Beri...he he he...
Ljuba
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: zelvica dne ponedeljek, 20. februar 2006 @ 14:34 CET
niste morda pomislili, da naša zakonodaja in predpisi zahtevajo primerno ureditev gradbišča in med to sodi tudi tabla z oznako vseh odgovornih oseb. In to nima nobene veze s tem, koliko je kdo vreden.
So stvari, ki jih lahko počne skoraj vsakdo, ne da bi šel v dolgotrajen uk in dokazal, da določeno profesijo obvlada, se jih lahko priuči, jih dela bolj ali manj kakovostno itd. in so stvari, ki jih ne moreš početi, če določenim pogojem ne zadostiš. Kar je tudi prav, saj je zadaj vedno odovornost za opravljeno delo. Tisti okraski okrog imena pomenijo pač to, da imaš licenco in nič drugega. Kako dober si, pa kaže tvoje delo in rezultati.
Mimogrede, tudi jaz imam en kup takih okraskov (tudi takšne med njimi, ki so kot primer predstavljeni zgoraj) in mimogrede, tudi jaz delam v izbraževanju (na visoki šoli) in samo v akademskem svetu me naslavljajo z vsemi mojimi nazivi (ker jih ne izpostavljam in razen najbližjih prijateljev nihče itak ne ve, kaj vse sem v življenju študirala in doštudirala): moja izkušnja je torej, da se v prosveti še najbolj obešajo na titule.
Štejejo pa itak samo tvoja dejanja in naravnanost. In od tod prihaja vrednost... Samo tisti, ki je prehodil pot do svojega znanja in posledično do svojega naziva, ve, koliko truda je v to vloženo - za vse se je treba potruditi. In potem znaš ceniti, ne da bi častil...
In vsakemu inženirju na tisti tabli privoščim, da se njegovo/njeno ime vidi z vsem okraski. Pač nimam manjvrednostnega kompleksa...
Pozdrav
Mateja (če se le da brez okraskov, ker jih nosim v glavi :-)
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 20. februar 2006 @ 14:49 CET
razmišljam ali je pametno, da se vam javljam z Vsemirske univerze, kjer preučujejo posebnosti vokalov besed, ki smiselno obvladujejo zemeljske akademske nazive, kajti akademski naslovi so odločujoči element za ohranitev planeta Zemlje.
Tam v Vsemirju priporočajo asketsko obladovanje in samozadržanje pri predstavljanju ob kofetkih in ob stiku s človeško duhovno materijo brez akademskega naslova. Takšno predstavljanje lahko povzroči bolečino zavisti tistega, ki akademskega naslova nima, da ima nekdo kakšen hudo zveneči akademski naslov, ki krasi njegov priimek in ime.
Prava sreča, da nam akademik pripravlja svoj prizor predstavitve svojega akademskega naslova, kajti v tem potrjujemo resničnost svojega obstoja sanj, da bi tudi mi radi imeli takšen ali podoben akademski naslov, ki bi se svetlikal ob našem imenu daleč naokrog. Univerze so ob delitvi akademskih naslovov hudo nerodne in delajo nosilcem nazivov krivice, kajti en naslov od drugega se lahko hudo razlikuje po zvenu in dolžini pa zato lahko povzroči krivice in jezo. Da je čaščenje univerzitetnih nazivov in univerzitetnih naslovov pravi obred, ni sporno. Bogovi na Olimpu zahtevajo svojo božjo slavo.
Spominjam se nekega seminarja v Bohinju, kjer smo po ustaljenem redu organizatorja seminarja morali vsi obiskovalci napisati na posebne kartončke ime in priimek obiskovalca seminarja, akademski naslov ter položaj v službi, ki je krasil ime in priimek ter ime podjetja kjer smo bili zaposleni.
Ko smo vsi obiskovalci sedeli na svojih komandnih mestih svojih malo manj ali malo več zvenečih akademskih naslovov in položajev, si je neka dipl. pravica (imena ne bom navajala) privoščila neslan dovtip. Obrnila je svoj kartonček in napisala z velikimi črkami nanj: 'Dreki'.
Tedaj so vsi onemeli, zavladal je preplah in nastopil je izziv totalne mobilizacije vseh navzočih s protestnimi ogorčenimi izjavami, kaj si je ta propadajoča babnica v svoji kaieri in svoji neolianosti lahko privošči, le kaj si misli doseči v tej brezmejni avaturi predrznega duha?
Preden je predavatelj utegnil opaziti sceno, je na hitro obrnila kartonček in na njem se je spet zalesketala njena originalna deklaracija univerzitetnega izdelka: univerzitetna dipl. iur.
Vsi prisotni, užaljeni ter prazni in izvotljeni spričo svoje pomembnosti, da si nekdo drzne dotakniti nedotakljivo, so se divje zgorzili do najvišje stopnje mobilizacije vojne pripravljenosti in napovedi vojnega stanja.
Sleherna disharmonija ima omejeno polje, zato z akademskimi nazivi previdno! Akademski naslov je neuničljiva bit. S tem ko ga zadeneš v njegovo ranljivo točko, se strašno maščuje, niti ne veš kje in kako. Maščuje se pa zagotovo. Vsi ki imate akademske naslove se raje predstavljajte :Pinko Palinko in nihče vam za akademski naslov ne bo zavisten. Ko diplomirate ob delu, tega nikomur ne povejte, svojo diplomo vložite v personalni dosje naskrivaj, da ne bo nihče opazil. Kajti zavist je brezmejna.
S tisto tovarišico juristko, ki si je privoščila neslano šalo, nihče več ni govoril, vsi so jo ignorirali, napisali so jih duhovno oporoko s škarjami. Enostavno so jo odrezali. Ostala je več dni sama s svojim akademskim naslovom, s katerim se je tako neslano ponorčevala.
Zatorej previdno!
Z vami sem kramljala
Tatjana
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 20. februar 2006 @ 14:54 CET
Sem kar pričakovala, da se bo oglasila kakšna užaljena veličina, katere Ego so hudo prizadele moje pikre besede.
Ja, gospa Mateja, verjamem vam, da ste se trdo borili in se mučili za vse tiste svoje naslove. Naj vam povem, da sem se jaz tudi, kajti dandanes morajo imeti učiteljice razrednega pouka oziroma devetletke visoko izobrazbo, torej bi tudi jaz morala imeti pred svojim priimkom naziv univ.dipl...., pa se vendarle ne kitim z njima. Učiteljskega poklica pa jasno da ne bi mogla opravljati, če ne bi imela vseh svojih osvojenih in pravilno žigosanih papirjev oziroma diplomo o svoji izobrazbi.
Vsak človek se po svoje bucka skozi življenje, gospa Mateja, vsak se po svoje trudi za svojo izobrazbo, pa vendarle ostaja večina njih skromnih, kajti veličina se najbolj izraža ravno v skromnosti!
Pa brez zamere
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 20. februar 2006 @ 15:02 CET
Joj, Tatjana, sem se nahahljala ob tvojem komentarju - dobro si povedala!
Tisti Palinko je pa sploh špica.. ha ha ha ha...!
Prisrčno te pozdravljam
Ljuba
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: Andres dne ponedeljek, 20. februar 2006 @ 23:34 CET
V življenju sem imel srečo, saj vsi, oziroma 95% ljudi ki jih poznam in imajo naziv se z njim ne kitijo. Temu sledi tudi, da sem primerjal te iste ljudi z njihovim uspehom. Najpogosteje so to tudi bolj uspešni ljudje, medtem, ko tisti ki naziv nosijo kot okras to niti niso.
Celo nama z A. skupno poznane osebe z nazivom, tega nekako prikrijejo, na cesti pa veljajo kot vsi drugi državljani. Pravzaprav leto in pol nisem vedel o nazivu ene osebe čisto nič. Preprosta oseba pač. Danes ta ista oseba dela v zasebni praksi. Verjamem, da enako ali boj uspešno kot prej, ko je imela delodajalca.
Praviš, da si tršica. Zelo veliko se gibam v osnovni šoli kjer sta moja dva otroka in tam se vse tršice kliče po imenu. Ravno tako na mesečnem sestanku z ravnateljem tudi jaz njega kličem po imenu. (Vikamo se ne.) Posledica tega je, da otrok odraste v lepšem spominu na učitelje v kar sploh ne dvomim. To lahko potrdim tudi iz svojega odraščanja, saj hitro po osnovni šoli sem začel razredničarko klicati po imenu, noben od nekdanjih sošolcev pa je nit ne vika več. To taktiko je naša razredničarka Meta izbrala sama, bila pa je mlada perspektivna modna kreatorka. Ker ni imela naziva učitelj, a so bili njeni učenci bolje nagrajeni kot učenci učiteljice s tovrstno izobrazbo, se je Meta umaknila v drugo šolo kjer je še naprej uspešno poučevala. Z Meto se še danes občasno pokličeva, tja pa grem obvezno na kavo, kadar sem v bližini. Enako velja za tršico iz 3. razreda OŠ.
Torej. Manj ko je nazivov, bolj so ljudje uspešni.
Andres
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: midvasva dne torek, 21. februar 2006 @ 01:26 CET
...nekaj časa je minilo in...prišel je ŠOK
izkazalo se je, da je po poklicu prodajalka...res je bila sposobna tudi brez formalne izobrazbe opravljati zelo pomembno delo...včasih se je dalo tako...
reveža je čisto sesulo, saj je bila na poti njegova mama, da jo bo spoznala...to čudovito žensko...ki pa potem ni bila več tako čutovita...namesto poroke je nekje izbrskal možnost o registraciji skupnega življenja...
preden se je povsem osmešil, se je sama umaknila...še danes mu je nerodno, ko se srečata...ji daje komplimente...njej pa gre na smeh...tudi ko ga gleda, vsega spedenanega po TV, s kvišku dvignjeno brado od same pomembnosti...tako je to
O čaščenju svojih nazivov
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 21. februar 2006 @ 08:21 CET
Da, dragi jazsem, bi ti kar pritrdila - osebkov z dvignjenimi nosovi okoli nas kar mrgoli.
Na enem od mojih prejšnjih delovnih mest se spomnim kolegice - poučevala je na višji stopnji (5. do 8. razred) - ki je imela popolnoma enako izobrazbo kot jaz, pa se je ona kitila s prof. pred svojim priimkom in se tako tudi podpisovala. (Ne vem, kako je do tega naziva sploh prišla, saj smo učitelji le učitelji - naš naziv je le učitelj RP ali učitelj višje stopnje. Sumim, da si je ta naziv nadela kar sama!) Kot osebnost pa je bila sila neprijetno in naduto bitje, ki je bilo v zelo slabih odnosih tako s kolegicami kot z učenci in njihovimi starši. Vse "spoštovanje", ki ga je uživala, je baziralo le na tistem njenem lažnem prof.
Zanimiva je tvoja pripoved o velmožu, ki je v sosedi upal najti "sebi enakovredno" partnerico, pa se je "kruto" prevaral, in jo je potem zaradi njenega "nizkega porekla" obdržal le za posteljne usluge - kot neke vrste priležnico - in jo s tem ponižal. Sploh je značilnost takih povzpetnežev, da večajo svoj ugled na ta način, da druge ponižujejo in jim jemljejo vrednost. To vrednost potem dodajajo svojemu Egu. A koga šopajo? V resnici je ravno obratno - s takim dejanjem večajo vrednost ponižanemu, sebi jo pa zmanjšujejo - vsaj okolje na to tako gleda!
No, na misel mi je prišlo še nekaj modrih misli, s katerimi bi vse tole lahko podkrepila:
Z iskanjem prave partnerice življenja ne zapravi!
Si pomislil, da morda ti si tisti, ki ni pravi?!
Šele, ko sam z zorenjem boljši človek boš postal,
nezavedno prave partnerice boš privlačeval!
O tem, kaj človek v bistvu je,
ni treba govoriti!
V dejanjih bistvo kaže se,
kjer se ne da ga skriti!
Od vsakogar lahko se česa naučiš,
če le zviška nanj domišljavo ne strmiš.
Zavedaj se, da vsakdo med nami nekaj ve -
če svoje znanje združimo, pa vsi vemo vse!
Lep sončen dan želim vsem
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com