Neki dan grem malo zamišljena po cesti mimo neke kranjske osnovne šole, kar pritegne mojo pozornost živahno dogajanje okoli nje.
"Halo," si rečem, "tule se bo pa nekaj gradilo!"
Na veliki modri tabli pred ograjenim gradbiščem preberem:
(imena so, jasno, izmišljena!)
Projekt. podj.: CEGU NA CEGU
Odg. vodja projekta: Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh.
Odg. projektanti: ARHITEKTURA:
Pepi Malta, univ.dipl.inž.arh. strojne instalacije
Toni Beton: univ.dipl.inž. strojno-gradbene konstrukcije
Matevž Drat: univ.dipl.inž. gradb. elektroinstalacije
Voranc Kovinar: univ.dipl.inž.el. instalacije telekomunikacije
Francelj Mašina: univ.dipl.inž.el....itd., itd.
Kar stisnilo me je okrog srca. Toliko pomembnih mož nadgrajuje šolsko stavbo, mi "navadni" učitelji, ki smo zaposleni v njihovih stvaritvah, pa se ne moremo niti v sanjah kititi s toliko nazivi. Morda pa ravno zaradi tega učitelji nismo tako visoko spoštovani in cenjeni, ker pač spredaj pred svojim imenom in priimkom nimamo še vseh tistih univ.dipl...., če seveda izvzamem profesorje - ti si pač lahko privoščijo dolge nazive - n.pr. naziv univ.dipl.prof.mat. Janko Računalo.
Da sploh ne govorim o raznih doktorjih, n.pr. dr.med.spec.radiolog Zdravko Žila!
Tudi sama sem učiteljica. V komunističnih časih sem bila samo "tršica" in tudi učenci so uporabljali le ta "naziv", kadar so hoteli pritegniti mojo pozornost. "Tršica ali "šica" so se nenehno drli, medtem ko so dvigovali roke.
Nato je z osamosvojitvijo nastopilo obdobje kapitalizma in učiteljice smo se iz tršic čez noč prelevile v gospe učiteljice. Učenci so nas morali klicati n.pr. gospa učiteljica Korenčkova.
Naj povem, da mi je ta naziv povzročal prebavne motnje. Nikoli nisem marala, da me kdo kliče gospa. Takim sem vedno odgovarjala:"Gos pa nisem! Ime mi je Ljuba!"
In vsi so me čudno gledali. Zato sem učencem 1. in 2. razreda dostikrat rekla, naj me kličejo preprosto učiteljica Ljuba, če že moram imeti kak naziv. Toda učenci so instiktivno začutili, da mi tudi tista učiteljica ni prav pogodu, zato so me enostavno klicali kar Ljuba. In tako se je dogajalo, da so po hodniku klicali za mano:"Ljuba, Ljuba, živjo Ljuba!" Ob tem sem se samo nasmihala in jim mahala v pozdrav. Jasno, da so (nekatere) druge učiteljice ob tem vihale nosove.
Velikokrat sem razmišljala o tem, zakaj se nekateri ljudje tako radi kitijo s svojimi nazivi. Ali s tem poudarjajo svojo večvrednost, ali z njimi zapolnjujejo notranjo praznino, ali pa so preprosto le domišljavi, naduti snobi? Mar ni človek že tedaj, ko se rodi, nadvse dragoceno in visokovredno bitje? Ali sploh potrebuje kak naziv? Dobro, druga stvar sta ime in priimek, saj po nečem se vendarle moramo ločiti med seboj. Toda - mi nismo svoje ime, nismo svoj naziv, in nismo svoje delo, kot tudi ne svoje imetje. Smo le duhovna bitja, ki so prišla na ta svet po svojo človeško izkušnjo. Vsi ti atributi pa označujejo le našo zunanjo pojavo, naš Ego. V resnici pa smo veliko več kot to. V svoji notranjosti smo vsi enaki, vsi enakovredni, vsi enakopravni!
Naziv univ.dipl.inž. naj bi povedal le, da je neko duhovno bitje pač specialist v svoji stroki in je pač nekaj več časa porabilo za študij kot pa recimo neka prodajalka. Je zato prodajalka zaradi tega kaj manj vredna, pa zato ni upravičena do zvenečega naziva? Kako bi izgledalo, če bi dali tudi prodajalki nek naziv, recimo izobr.usposob.strok.posredovalka dobrin? Ali pa bi se neka snažilka okitila recimo z nazivom "usposobljena strokovnjakinja za odpravljanje nečistoče", ali krajše kvalif.strok. za odpr. nečistoče.
Mar bi vsi ti dipl.univ.dr.prof.inž.arh. ... kaj izgubili na vrednosti, če bi se preprosto predstavili le z imenom in priimkom, pa morda še kakšno črko s piko pred imenom. n.pr. Z.Božidar Mišica (zdravnik) ali A.Stojko Gradnja (arhitekt) itd.
Dejavnosti, ki jih opravljamo, so v bistvu le naše poslanstvo, ki je bilo določeno že davno pred našim rojstvom. Lahko bi bili namreč tudi kaj drugega, n.pr. vrtnarji, peki ali dimnikarji. Bi bili v tem primeru kaj manj vredni?
Po tej logiki bi morali potemtakem tistega, ki hodi plavat, nazivati plavalec. "Plavalka Ljuba je preplavala dva kilometra!" Ko bi se vrnila domov, bi se v hipu prelevila v kuharico. Nato bi sedla za računalnik in bi postala pesnica. Vsakič, ko bi spremenila dejavnost, bi spremenila tudi svoj naziv Tako bi bila v enem dnevu lahko n.pr. sprehajalka, klepetulja, pletilja, gledalka TV, mama, soseda, čistilka, pesnica, negovalka, poslušalka, nakupovalka, vzgojiteljica, učiteljica... lahko bi naštevala v nedogled.
Vsak človek je vreden spoštovanja in čaščenja, že zaradi tega, ker obstaja. Tudi tisti, ki imajo nižjo izobrazbo, ali pa tisti brez nje, si zaslužijo časten naziv. Brez njih vesolje oz. človeštvo ne bi bilo popolno. Kajti vsakdo med nami predstavlja le droben kamenček v vesoljnem mozaiku, brez katerega bi v njem zevala praznina. Najrazličnejši doktorji, profesorji, inženirji, pravniki, ekonomisti... pa so samo malo bolj bleščeči kamenčki v tem mozaiku - ali pa si to le domišljajo - a zaradi tega še niso več vredni od drugih. So samo drugačni, nikakor pa bolj dragoceni!
Torej - stran s pretiravanjem z nazivi! Bodimo le tisto, kar v resnici smo - duhovno bitje v človeški preobleki!
Voditelj, ki naziv svoj pretirano časti ali uporablja, spoštovanje izgubi!
Neki dan grem malo zamišljena po cesti mimo neke kranjske osnovne šole, kar pritegne mojo pozornost živahno dogajanje okoli nje.
