|
||||||
|
|||||||
Piše: Franc Rozman
Ali to pomeni, da neke omejitve obstajajo tudi pri Bogu?
Isto vprašanje bi se dalo drugače zastaviti in sicer: Ali je Bog popolnoma
svobodno bitje? Temu vprašanju pa bi sledila tudi naslednja vprašanja: Kaj pa
je popolna svoboda? Kje bi lahko bile meje svobode? Predlagam, da poskušaš opisati
največjo možno svobodo, ki si jo lahko predstavljaš.
"Mizica pogrni se", bi bil primer popolne svobode. Karkoli bi
si poželel, bi se znašlo na mizici, brez omejitev.
Odličen primer. Zakaj misliš, da je to popolna svoboda?
Zato, ker si popolnoma svoboden v izbiri živil. Katerokoli živilo si zamisliš,
se pojavi na čarobni mizici. Še več, svoboden si pri izbiri, kako hitro naj
se živilo pojavi na čarobni mizici. Rečeš takoj in želeno živilo je že na mizici.
Pravzaprav ni ničesar, kar bi človeka omejevalo.
Za najin miselni poizkus imaš preveč skromne želje po svobodi. Zakaj si ne bi zaželel, da se vsa živila pojavijo v obliki atomov, nevezanih v molekule. Še več si lahko zaželiva. Atomom naj se preuredijo atomska jedra tako, da bodo vsi imeli po osem protonov, osem nevtronov ter šestnajst elektronov.
Na ta način bi dobila le atome kisika. To je pa tisto, kar je že sedaj na
mizi in okoli nje. Če natanko pomislim, nama takšna čarobna mizica že deluje.
Iz tega lahko ugotoviva, da vsaka svoboda ni ustvarjalna. Ustvarjalna svoboda
je usmerjena in s tem omejena.
Orkester je uspešen takrat, ko je usklajen. V kolikor bi glasbenikom v orkestru
dali popolno svobodo in bi vsak igral svojo melodijo, si ne znam zamisliti,
kaj bi se dogajalo v dvorani med poslušalstvom. V nobenem primeru ne bi mogla
pričakovati usklajene glasbe.
Če ocenjujeva božjo svobodo, ni njena veličina v popolni svobodi, ki običajno
prinaša kaos in nered, ampak v usmerjeni svobodi, takšni, ki omogoča maksimalno
ustvarjalnost. Božja veličina je torej v ustvarjalnost usmerjeni svobodi.
Lahko bi rekla, da je ustvarjalnost odvisna od svobode in da je največja
pri določeni stopnji svobode. Ob preveliki svobodi se začne anarhija in ustvarjalnost
se zmanjša. Premajhna svoboda pa tudi omejuje ustvarjalnost.
Tako je. Največjo ustvarjalnost dosežemo pri ravno pravi stopnji svobode. Če
bi na košarkaški tekmi vsak lahko počel, kar bi hotel, ne bi bilo uspeha. Ravno
tako ne bi bilo uspeha, če posamezen napadalec ne bi bil dovolj svoboden pri
izvedbi napada.
Ustvarjalnost je torej kot vrh gore, preko katere vodi pot. Ko prispemo
na vrh, se ne moremo več vzpenjati. V katerokoli smer z vrha se odpravimo, vedno
se spuščamo.
Tudi pri ustvarjalnosti je podobno. Ko glede na stopnjo svobode dosežemo največjo
stopnjo ustvarjalnosti, večanje ali zmanjševanje stopnje svobode le zmanjšuje
ustvarjalnost.
To pa obenem pomeni, da ustvarjalnost ne more biti neskončna, ampak je vedno
končna.
Povezava med stopnjo svobode in ustvarjalnostjo tu na Zemlji mi je jasna.
Ali misliš, da ta pravila veljajo tudi za Stvarnika?
Pomisli, kako je Bog ustvarjal vesolje. Ali je udaril s čarobno palico in bilo
je vesolje ali pa ga je ustvarjal sedem vesoljskih dni?
Tukaj ni dvoma. Vesolje ni nastalo po načinu "čira čara".
Tako je. Ravno omejena ustvarjalnost daje Bogu njegovo veličino. Kakšne zasluge bi imel Bog ob neskončni ustvarjalnosti in neskončni svobodi? Če bi le udaril s čarobno palico, bi nastalo vesolje. Če ne bi bil zadovoljen, bi udaril še enkrat in vesolje bi izginilo. Takšno početje bi bilo prej otročje in smešno, kot vredno zapisovanja v Svetem pismu. To, da si je Bog zamislil vsak naravni zakon ob tudi Bogu omejeni ustvarjalnosti, delovanje naravnih zakonov uskladil, sproti preverjal stvarjenje in na koncu prišel do čudovitega rezultata, mu daje pravo veličino. V mojem videnju je takšen Bog, ki je z razumom, trudom in postopnim delom ustvaril vesolje, mnogo "večji", kot bi bil Bog, čarovnik, s čarobno palico.
Mogoče pa so se Bogu nekatere stvari pri stvarjenju vesolja dogodile same
od sebe. Če stvari na Zemlji nastanejo same od sebe, zakaj ne bi same nastale
tudi Bogu?
Sodelovanje Boga z nami si pogosto predstavljamo tako, kot da se stvari na
Zemlji dogajajo same od sebe. Bog je človeku dajal hrano, ko človek še ni znal
kmetovati tako, da je človek hrano preprosto našel v naravi. Ustvarjalnost je
človeku pomagala, da se je naučil kmetovati. Od takrat naprej pridelujeta hrano
Bog in človek v sodelovanju. Človek se odloči, kje in kdaj bo posejal pšenico,
Bog poskrbi za kaljenje, rast in dozorevanje pšenice preko naravnih zakonov.
Tudi ustvarjanje novih človeških življenj poteka na tak način.
Ocene o tem, kolikšen je človekov delež pri spočetju, so zelo različne.
Nekateri starši menijo, da so kar sami naredili otroka.
Celotno človeštvo zaenkrat ne zna narediti niti navadne muhe, takšne, ki jo
včasih kar mimogrede ubijemo. Poglejmo, kako čudovite lastnosti ima navadna
muha! Hodi, leta, se brani pred napadalci, zna najti hrano in rojeva nove muhe.
V človekovem ustvarjalnem izrazoslovju bi se to glasilo takole: muha je helikopter,
velik nekaj milimetrov, ki zna leteti, zna sam(a) proizvajati gorivo in si ga
točiti, ima radarski sistem za protiobrambo ter je obenem tovarna za proizvodnjo
novih helikopterjev.
Opisan helikopter je še vedno neprimerno preprostejša naprava od muhe, človek
pa ga še dolgo ne bo sposoben napraviti. Na področju živih bitij je človek zaenkrat
le opazovalec božje veličine.
Človek na področju genetike dosega vidne rezultate. Poleg umetnih oploditev
zna človek sprožiti proces rojevanja enakih ljudi iz istega kromosomskega sistema.
Ugotovila sva, da je ustvarjalnost človeku omogočila, da je pri pridelovanju hrane pričel sodelovati z Bogom. Vse večje sodelovanje človeka pri ustvarjanju lahko pričakujemo tudi v prihodnje. Iz Svetega pisma pa vemo, da bo Bog sodeloval z nami le, dokler bo to sodelovanje skladno z božjimi načrti. Če ne bo, bo Bog sodelovanje prekinil, tako kot ga je v Babilonu.
Vrniva se še na področje božje vsemogočnosti. Nisem še zadovoljen z odgovorom,
zakaj Bog sebe ne more spremeniti?
Na vprašanje bova odgovorila v dveh korakih. Najprej bova tvoje vprašanje preoblikovala
v naslednjo obliko: Ali je časovno neodvisen Bog lahko hkrati časovno odvisen?
Tako preoblikovano vprašanje pomeni isto, le na drug način sva vprašala. Če
dobro prisluhneš vprašanju, opaziš, da je prvo vprašanje negacija drugega, saj
je Bog lahko le eno ali drugo, ne pa oboje hkrati.
Napeljuješ na to, da je že v samem vprašanju protislovje. Potem pa posplošiva
najino vprašanje in se vprašajva: Ali Bog lahko napravi nelogično, protislovno
dejanje?
Takole sklepajva: Popolna svoboda je popoln nered, kjer je vse možno, celo
logično in nelogično hkrati. Vsaka stvar, ki ni popoln nered, ki jo je možno
opisati in ima neke stalne lastnosti, je nekaj določenega, na nek način omejenega,
kjer ni vse možno. To pa pomeni, da vsaka urejenost zmanjšuje svobodo.
Oglejva si primer. Ko je arhitekt Cankarjevega doma začel projektirati to zgradbo,
je bil svoboden pri izbiri števila dvoran, velikosti dvoran, njihove namembnosti
ter še v marsičem. Ko je zaključil projekt so bile dvorane določene in znane
in bile so takšne, za kakršne se je arhitekt odločil. Svobodo je zamenjala stvaritev,
ki jo imenujemo Cankarjev dom.
Kot vidiš, sta svoboda in stvarstvo povezana. Vsaka stvaritev zmanjšuje svobodo.
Ta povezava velja tudi pri Bogu. Tisto kar Bog ustvari, je takšno kot je in
ne drugačno.
Bog sam predstavlja urejenost. Ali Bog sebi s svojo urejenostjo zmanjšuje
lastno svobodo tako, da se ne more spremeniti?
Nekatere vrednote, omenjala sva logiko, niso bile ustvarjene. Tiste vrednote,
ki so večne, sva midva imenovala Bog. Odnos med svobodo in urejenostjo najbrž
velja tudi za Boga. Iz tega lahko logično sklepava, da nelogičnih dejanj najbrž
ni zmožen niti Bog.
Zakaj najbrž. Zakaj o tem nisi prepričan?
Zato, ker logike s pomočjo logike same ne moreva dokazovati.
Dvom o logičnosti logike same bi bil tako rušilen in uničevalen za celotno stvarstvo;
celo za Boga samega, da brez velike nevarnosti lahko zaupava, da logika je in
da deluje izven časa. Logika je navsezadnje osnovni mehanizem usmerjanja stvarstva.
Vse najine dosedanje razprave sva gradila izključno na logičnih sklepanjih in povezavah. Med vsemi razmišljanji sva Bogu ves čas pripisovala le logična dejanja. Če bi midva dvomila o logiki, bi bil navsezadnje nesmiseln ves najin pogovor, ki vseskozi temelji predvsem na logiki.
Prav je, da široko in vsestransko razmišljava o svobodi in logiki. Seveda pa
bo to razmišljanje koristno le, če nama bo dalo usmeritve, kako naj se midva
obnašava danes in tukaj, da bo najino početje smiselno.
V najinem dosedanjem pogovoru me je presenetilo dejstvo, da je svoboda omejena
in je ni v izobilju, zato moramo z njo gospodarno ravnati.
Tudi denarja običajno nimamo v izobilju, zato moramo tudi z njim gospodarno
ravnati. Ravnanje z denarjem nam običajno še kar uspeva, o ravnanju s svobodo
pa imamo pogosto večje težave.
Stvar se zdi dokaj preprosta. Vsakdo si želi čim več svobode. Nihče se ji
najbrž ne bi hotel odreči, niti je izgubiti.
Tvoje ugotovitve veljajo tako za svobodo kot za denar. Tudi denarja si želimo
čim več. Denar pa si lahko pridobimo na pošten način ali neupravičeno na račun
drugega.
Podobno je možno razmišljati tudi pri svobodi. Svobodo si lahko pridobimo na
pravičen, lahko pa tudi na nepravičen način. Primeri neupravičenega prilaščanja
svobode se ponavadi dogajajo s strani nekoga, ki ima moč in oblast. Kot primere
neupravičenega kratenja svobode sva omenjala totalitarne družbene sisteme.
Ker nimava moči in oblasti, midva najbrž nimava velikih možnosti kratenja
svobode.
Grobega kratenja svobode res nikomur ne povzročava, spomni pa se, da tudi v
okviru naše družine stalno trgujemo s svobodo. Ko se v nedeljskem jutru zbudimo,
imamo veliko možnosti, kaj bi lahko počeli. Ti predlagaš, da bi se šli kopat;
kar na morje. Sestra predlaga izlet v Bohinj, kjer se bo srečala s svojimi prijateljicami,
ki tam taborijo. Midva z mami imava tretji predlog.
Svobodni smo, dokler se ne odločimo in nekam odidemo. Odločitev pa pomeni, da
smo del svobode unovčili. Kot vidiš moramo s svobodo ravnati preudarno.
Unovčiti svobodo!? Vidim, da skušaš svobodo res pojmovati podobno kot denar.
Svobodo unovčujemo tudi takrat, ko smo sami in nismo vezani na nikogar. Razmisliva,
kaj boš počel danes popoldan. si popolnoma svoboden v tem, da greš lahko igrat
košarko, pomagat babici urejati drvarnico, da se greš kopat ali kaj drugega.
Svoboden si le do takrat, dokler se ne boš odločil, kaj boš delal. Po tvoji
odločitvi, je dejavnost tvojega popoldneva določena, če se seveda ne premisliš.
Odločil si se na primer, da boš odšel igrat košarko in s tem si unovčil del
svobode.
Prav vztrajen si pri uporabi besede "unovčil"?
Zato, ker si svobodo res unovčil. Če boš igral košarko, istočasno najbrž ne
boš pomagal babici zlagati drv, niti odšel na kopališče. Stvar je zelo podobna
denarju. Ko si nek denar namenil nakupu neke knjige, tega denarja ne moreš nameniti
plačilu avtobusne vozovnice.
Preudarnost pri odločanju, kar bi bil boljši izraz za tisto, kar ti imenuješ
unovčevanje svobode, se mi zdi smiselno. Še vedno pa se mi ne zdi tako pomembno,
da bi temu morala posvečati toliko pozornosti.
Poigrajva se še malo s primerjavo med svobodo in denarjem. Nekaterim ljudem
je tako všeč, da prihajajo do denarja, da ga na noben način ne želijo izgubiti.
Shranjujejo ga v nogavico in tudi za najnujnejše stvari ga ne vzamejo iz nje.
Skopuhi kljub denarju živijo v hudem pomanjkanju in uboštvu. Denar običajno
ne ostane niti dedičem, ker njegovo vrednost izniči inflacija ali ga celo požrejo
miši.
Nekaj podobnega se lahko dogodi tudi z našo svobodo. Tudi svoboda je pokvarljiva,
in če je pravi čas ne uporabimo, od nje ne bomo imeli ničesar.
Ko se zbudiš v nedeljsko jutro, imaš nešteto možnosti, kaj bi lahko ta dan delal;
lahko bi rekel, da imaš brezmejno svobodo. Nekateri so tako navdušeni nad svojo
svobodo, da se ne odločijo in cel dan preživijo v zadovoljstvu nad svojo svobodo.
Konec dneva seveda razočarani ugotovijo, da jim je dan nekoristno minil v sanjarjenju,
kaj vse bi lahko delali.
Če te prav razumem, imamo svobodo zato, da jo tudi v celoti izkoristimo.
Tako je. Svobodo imamo zato, da nam omogoča dosegati vsemogoče ustvarjalne
cilje. To pa pomeni, da se moramo pravočasno in odločno odločati. Tisti, ki
cele dneve preživi doma na kavču v samozadovoljstvu nad svojo svobodo, je podoben
skopuhu. Življenje bo šlo mimo njega, tako kot gre mimo skopuha.
Ali nimaš občutka, da tudi midva sedaj, ko tukaj v brezdelju počivava v
prijetni senci, kradeva Bogu čas in tudi midva premalo izkoriščava svobodo,
ki nama je dana? Ali nisva podobna skopuhu?
Mogoče bi za najino lenarjenje lahko našel izgovor, vendar ga nočem iskati. Raje se vprašajva, kako imava izpolnjen najin popoldanski čas, kaj bova ustvarjala jutri. Če ugotoviva, da bo najin popoldan minil v brezcilju, če bo v brezcilju minil jutrišnji dan, potem nisva vredna svobode, ki nama je naklonjena.
Se nadaljuje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam12
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
