Piše: Barbara Novak Škarja
 Znani rek 'zdrav duh v zdravem telesu' lahko z enako veljavo opišemo z drugimi
besedami 'zdrav človek v zdravem odnosu'. Danes se vedno bolj zavedamo, da je
zdravje telesa povezano s stanjem naše duševnosti in z načinom našega razmišljanja.
Ted Andrews v svoji zadnji knjigi o samozdravljenju poudarja, da je resnična
ozdravitev možna šele, ko vzpostavimo ravnovesje na fizični, čustveni, miselni
in duhovni ravni.
Z lajšanjem simptomov bolezni na fizični ravni samo prikrivamo resnične vzroke
bolezni, ki so povezani z odnosom, ki ga imamo do svojih čustev, do sebe in
do soljudi. Večina bolezni ima svojo korenino v naši duševnosti. Večina naših
čustvenih težav pa ima svojo korenino v medsebojnih odnosih. Partner nam gre
na jetra, tašča nam pritiska na živce, zaradi otrok nam bo razneslo glavo. V
ozadju takšnih izjav se skrivajo neizražena čustva jeze, zamere, nemoči . Čeprav
imamo težave v mnogih odnosih, pa se nas najbolj živo dotikajo prav partnerski
odnosi.
Partnerski odnos je odnos med moškim in žensko - odnos, ki na zelo intimen
način vključuje vse ravni življenja. To je odnos dveh, med seboj zelo različnih,
predstavnikov človeške vrste. O vseh razsežnostih njune različnosti lepo piše
dr. John Gray, ki pravi, da izgleda, kot da ženske prihajajo z Venere, moški
pa z Marsa. Zlahka ugotovimo tudi, da ženske povečini izražajo človekovo čustveno
plat, medtem ko moški bolj izražajo človekovo razumsko plat. Ker ima vsak človek
v sebi tako razum kot duševnost lahko rečemo, da se 'moški' in 'ženska' skrivata
v vsakem človeku. In vsak človek mora najti dialog med svojim 'moškim' - razumskim
in svojim 'ženskim' - čustvenim delom. Če po tej analogiji sklepamo dalje, ugotovimo,
da je smisel partnerskega odnosa v tem, da se skozi odnos z drugim spolom učimo
vzpostavljati ravnovesje v odnosu med čustvi in razumom znotraj sebe. Tudi ta
dva se med seboj močno razlikujeta. Razumski del nas je analitično-logičen in
usmerjen k enemu samemu cilju; omogoča nam, da poskrbimo zase in se uveljavimo
v družbi. Skozenj se na psihološki ravni izraža nagon po samoohranitvi. Čustveni
del pa je bolj celosten in intuitiven. Kot tak nam omogoča, da se povežemo z
drugimi in da sočutimo z njimi. Skozenj se do neke mere zrcali nagon po ohranitvi
vrste.
Živeti samo z ženskim delom sebe pomeni živeti za druge, pozabiti nase, zabrisati
meje med seboj in drugimi, se potopiti v družinsko atmosfero, katere del smo
in zadovoljevati predvsem potrebe partnerja in drugih članov družine. To je
pogosto edini smisel in način življenja mnogih mater in žena. Posledice so:
izguba občutka zase, za svoje potrebe, za svoja hrepenenja, za lastno ustvarjalno
izražanje. Z eno besedo, gre za izgubo veselja do življenja. Iz tega izhajajo
mnoge depresije, glavoboli in težave z rodili. Življenje postane polno zadolžitev
in izpolnjevanja potreb drugih. Nasprotno pa, živeti samo z moškim delom sebe,
pomeni videti samo sebe, svoje potrebe, svojo vizijo, svoj prav in uveljavljati
svoje interese in svojo moč. Danes niso redke ženske, ki so se bodisi zaradi
take naravnanosti družbe, bodisi zaradi osebnega razočaranja v odnosih z moškimi,
odločile, da bodo živele na tak 'moški' način. Prav zato je danes odnos med
moškim in žensko še posebej zapleten.
Osnova vsakega partnerskega odnosa je ljubezen - prava globoka ljubezen, v
kateri se predamo in zavežemo drug drugemu. Ljubiti pa je nevarno. Kdor zares
ljubi, je na nek način nemočen, svojo moč je namreč podelil tistemu, ki ga ljubi.
Ali je mogoče resnično ljubiti in pri tem ohraniti svojo moč in dostojanstvo?
Ali je možno ta dva različna pristopa do življenja med seboj povezati? Očitno
je, da nas ne prvi ne drugi življenjski slog ne zadovoljujeta in ne omogočata
harmoničnega partnerstva. V prvem primeru živimo v svetu drugih, v drugem primeru
pa smo ujetniki sveta, ki ga oblikujemo samo po sebi. Pri tem se poslužujemo
moči in manipulacij. Kar se ne vklaplja v naš svet, preprosto izločimo. Tako
pač deluje razum. Povozi čustva. A čustva se ne dajo. Povozijo telo. In razum
se sprašuje in vpije v nebo - zakaj jaz, zakaj to?
Rešitev je preprosta. Čustva in razum lahko povežemo s pomočjo duha - duha
sodelovanja, prijateljstva, duha odpuščanja, ljubezni, zaupanja in odprtosti.
Tega duha se učimo v medsebojnih odnosih, navzamemo pa se ga lahko tudi v nas
samih. Kako? Tako da se obrnemo vase in umirimo svoja čustva, umirimo svoj razum.
Ko se to zgodi, se lahko na nov način povežeta med seboj in postaneta partnerja.
Drug drugemu pomagata, da znamo tako poskrbeti zase, kot se tudi povezati z
drugimi. In ko se zgodi sprememba znotraj nas, se to pozna tudi v naših odnosih
- pozna se na našem zdravju in počutju. Tako se inteligenca čustev in inteligenca
razuma povežeta v notranjo modrost, s katero lahko krmarimo v življenju.
Barbara Novak Škarja
www.cdk.si/sci
|