Piše: Neža Žigon www.viva.si

Odpuščanje je neizogiben sestavni del življenja. Vsakdo med nami je namreč vsak dan ali celo večkrat na dan v položaju, ko mora nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, prijatelju, sodelavcu, včasih celo neznancu. Kje so meje, ko gre za ljudi in dejanja, "vredne" našega usmiljenja in odločitve, da odpustimo, in kdo pravzaprav največ pridobi z dejanjem odpuščanja: tisti, ki odpušča, ali tisti, ki mu je odpuščeno?

Najtežja stvar v zvezi z odpuščanjem v vsakodnevnem življenju (odnosih) je to, da odpuščanje od nas zahteva, da se soočimo z realnostjo naših čustev do ljudi, ki jih najbolje poznamo. Dovolj težko je odpustiti že tujcu, ki ga nemara ne bomo nikdar več videli, kaj šele osebi, ki jo ljubimo in ji zaupamo. Naša družina, prijatelji, ljudje, s katerimi smo si blizu doma in v službi – vsi ti ne poznajo le naših dobrih plati, vrlin, temveč tudi slabosti in napake. In kadar se obrnejo proti nam, smo razočarani in prizadeti.

Grešiti je človeško; odpuščati je božansko.
(Aleksander Pope)

KAJ JE ODPUŠČANJE?

Vsi imamo boleče izkušnje iz preteklosti in prej ali slej vsakdo med nami zagreši napako, ko skuša tej preteklosti ubežati. Težava je v tem, da nas preteklost, ne glede na to, kako hitro tečemo ali kako daleč pridemo, vedno nekako lovi. Odpuščanje je oblika spopadanja s preteklostjo tako, da nam ni več treba teči pred njo. Je dejanje, ki nam pomaga premagati jezo in sovraštvo znotraj in od znotraj, obenem pa je dejanje velikega moralnega in čustvenega poguma, zlasti če odpuščamo hude stvari, kot je, denimo, varanje zakonca, kraja, laganje, v najhujših primerih celo telesno nasilje, rop ali še kaj hujšega. Gre za izkušnjo miru in razumevanja, ki jo dosegamo, ko postopno zmanjšujemo zagrenjenost in zamero do človeka, ki nas je prizadel. Odpuščanje je v tem pogledu obenem proces učenja in spoznavanja, da žalitve oziroma dejanja, ki so nas prizadela, ne smemo jemati preveč osebno. Obenem gre pri odpuščanju za dejanje imaginacije: izzove nas, da opustimo destruktivne misli in si predstavljamo boljšo prihodnost, v katero verjamemo, ne da bi se pri tem čutili prizadete. Povedano drugače: začenjamo se zavedati, da ne moremo živeti v sedanjosti in ustvarjati novo, vznemirljivo prihodnosti zase in za najbližje, če smo pri tem nenehno ujetniki preteklosti. Skozi proces odpuščanja se osvobajamo stališč in dejanj, ki jih imajo drugi nad nami, ter se približujemo resnici o lastni dobroti in všečnosti.

Lahko bi torej dejali, da je odpuščanje nekaj, kar storimo zase in ne za drugega. Odpuščanje je dejanje, ki se poteka v nas in za nas. Če odpuščamo, se rešimo preteklosti in odkrijemo skrite motive, ki so nas bremenili.

KAJ NI ODPUŠČANJE?

Odpuščanje, v splošnem, pomeni opustiti sovražen odnos do osebnostnih lastnosti in/ali dejanj, ki jih druga oseba ni zmožna ali jih noče nadzorovati oziroma s katerimi vas je prizadela – ne da bi nam bilo pri tem treba s to osebo vnovič skleniti prijateljstvo. Odpustiti ne pomeni vnovič skleniti prijateljstvo z osebo, ki vas je prizadela, marveč le to, da izbrišete besedo "sovraštvo" ter nehate mučiti sebe in okolico.

Ne pomeni pa:
- da dovolite drugi osebi (čeprav je ta oseba vaš najožji družinski član), da vas še naprej zlorablja, vara ali kako drugače žalosti,
- da boste ostali v slabem zakonu, če, denimo, vaš partner ne more spremeniti svojega vedenja,
- da boste nadaljevali prijateljstvo z osebo, ki je do vas sovražno nastrojena,
- da v skrajnih primerih (kot je, denimo, diskriminatoren ali spolno nasilen šef) ne boste iskali pravne pomoči pri reševanju problema,
- da odpuščate proti svoji volji.

MOŽNOST IZBIRE

Pomemben sestavni del odpuščanja je vedno izbira. Povedano drugače: odpuščanje je možno le zato, ker se lahko sami odločite, ali bomo posamezna besede, dejanja, dogodke odpustili ali ne; nihče vas ne more prisiliti, da bi se odločili v nasprotju s svojim prepričanjem. Nihče vas ne more prisiliti k temu, da bi nekaj ali nekomu odpustili. Če čutite, da za odpuščanje niste "zreli", da bi bila takšna odločitev vendarle pretrd zalogaj, raje še naprej vztrajajte pri svojem. Notranji glas ima namreč vedno prav. Sicer je odpuščanje v večini primerov težka izbira, toda predstavljajte si, kakšna bi bila naša življenja, če ne bi nikdar uporabili svoje moči izbire sprejeti žalitev.
Odločitev o odpuščanju mora vedno priti od znotraj, vendar za to ni nikdar dovolj samo močna volja. Najmočnejši vir moči je lastna potreba, lastno spoznanje slabosti in izkušnja, ko ste bili sami v vlogi, ko vam je moral odpustiti kdo drug.

Vedno odpustite sovražniku … nič ga ne razjezi bolj.
(Oscar Wilde)

STOPNJE ODPUŠČANJA

Dejanje odpuščanja obsega štiri stopnje:
1. Jeza na osebo, za katero menite, da vam je storila nekaj slabega, zaradi česar jo obtožujete za svoje občutke. Kot vzrok stresa, ki ga doživljate, določite dejanje, ki ga je storila ta oseba, ne svoje izbire odgovora/odziva na to dejanje. Pri tem pozabljate, da lahko sami izberete, kako se odzvati, ali pa ste tako zelo prizadeti, da ste prepričani, da oprostitev povzročene krivice ne bi bila prava odločitev. Na tej stopnji sta izjemno dejavni ter izraziti jeza in velika mera bolečine.

2. Po prvem navalu jeze in žalosti se zaveste, da vam oboje pravzaprav ne koristi ter da slabo vpliva na vaše čustveno ravnovesje, v hujših primerih celo na telesno počutje in zdravje. Preučujete možnost popravljanja škode v odnosu med vami in osebo, ki vas je prizadela, in storite prve korake na poti k odpuščanju. Nemara začnete problem zaznavati z gledišča osebe, ki vas je prizadela, ali pa se preprosto odločite, da boste na neprijetni dogodek pozabili. Čez čas jeza popusti in osebi, na katero ste bili jezni, odpustite njeno dejanje. Posledice so lahko različne – jeza na povzročitelja krivice se lahko prenese v jezo na samega nase, na okolico, na življenje nasploh itd.

3. Tretja stopnja odpuščanja nastopi, ko vidite konkretne rezultate odpuščanja in se odločite, da se boste nehali jeziti in biti zagrenjeni. Na tej stopnji ste manj časa prizadeti in dejavno delujete bodisi v smeri bodisi popravljanja odnosa bodisi prenehate gledati na nastalo situacijo kot na problem. V vsakem primeru se odločite odpustiti, ker imate s tem že nekaj izkušenj in v tem vidite določene koristi. Na tej stopnji odpuščanja se zavedate, da je dolžina obdobja, v katerem izkušate položaj kot žalovanje, odvisna predvsem od vas.

4. Četrta stopnja obsega proaktivno odločitev, ali boste sploh kdaj žrtev žalitve ali dejanja, ki bi vas lahko prizadelo. To pomeni, da ste pripravljeni odpustiti vnaprej – še preden sploh pride do neprijetnega dogodka. Ta stopnja se pogosto pojavi hkrati z naslednjimi mislimi:
- Nočem zapravljati dragocenega življenja z jezo in bolečino, zato bodo moji občutki drugačni. Sposobna/sposoben sem odpustiti sebi in drugim.

- Vem, kako boli, kadar drugi ne odpustijo meni. S svojimi dejanji nočem prizadeti drugih, zato bom gledala/gledal na problem tako, da se bom z njim bodisi spopadla/spopadel ali pa nanj pozabila/pozabil.

- Življenje je polno lepega in vse to zamujam, če tičim v preteklosti in obujam neprijetne spomine. Odpustila/odpustil bom in živel naprej.

- Ljudje se trudijo po svojih najboljših močeh in če grešijo, je najboljši način, da jim pomagamo, to, da jim ponudimo razumevanje. Prvi korak v tem procesu je odpustiti tisto, kar je povzročilo določeno zamero.

- Vsakdo, skupaj z mano, deluje predvsem za lastne interese. Pričakovati moram, da me bo včasih pri zasledovanju lastnih interesov zmotilo to, kako kdo drug izraža svoje interese. Če lahko razumem, da je to sestavni del življenja, zakaj se potem sploh vznemirjati? Če lahko razumem, da me v življenju vodijo lastni interesi, kako ne bi mogla/mogel nuditi odpuščanja vsakomur, skupaj s samo/samim seboj?

Tem štirim stopnjam odpuščanja ne sledijo vsi ljudje in vsi odnosi enako. Obstajajo ljudje, ki jih imamo tako radi, da smo skoraj vedno na četrti stopnji: odprtega srca in pripravljeni odpuščati. Spet drugi nam niso tako ljubi in zaradi njih lahko več let prebijemo na prvi stopnji. Pomembno si je zapomniti, da imamo vselej možnost izbire in da velja to možnost uporabljati tako, da bo za nas najbolje.

Ljubezen je dejanje neskončnega odpuščanja.
(Peter Ustinov)

IN ČE SE ODLOČIMO NE ODPUŠČATI?

Seveda imamo do tega vso pravico in verjetno se nam bo v življenju zgodilo vsaj enkrat, da nečesa nekomu ne bomo mogli odpustiti. Prav je, da to ne postane praksa, kajti s pretirano zamerljivostjo vnašate neprijetno zgodovino v vsak vidik svojega življenja. To je težko breme, zaradi česar odvračate druge ljudi in ste še bolj prizadeti. Ne odpuščati v končni fazi pomeni, da ne boste zmožni ljubezni do drugih. Ne odpuščati lahko vodi k jezi, občutku krivde in nezaupanju, odrivanju intimnosti, zapiranju vase ter zamujanju novih priložnosti in izkušenj. Lahko komu zlomite srce in zavračate ljudi, ki vam hočejo dobro, do drugih postanete nespoštljivi in tudi sami dovzetnejši za to, da vam kdo zlomi srce; govorite stvari, ki jih v resnici ne mislite, in ne govorite tistega, kar bi morali, in tako naprej. V končni fazi lahko postanete živčne razvaline ter grenite življenje sebi in ljubljenim osebam.

Odpustite sovražnikom, a nikdar ne pozabite njihovih imen.
(John F. Kennedy)

KAJ NI ODPUŠČANJE?!

- pozabljenje. Pogosto nas sicer učijo preprostega reka »odpusti in pozabi«, vendar to v večini primerov ni realno. Nekega dogodka nemara ne boste nikdar pozabili, odločite pa se, da ga boste odpustili. Povedano drugače: dogodka se spominjate, toda spominjate se lahko tudi tega, da ste nekoč odpustili.Resda bi bilo prav prijetno, če bi lahko uro zavrteli nazaj (bodite iskreni: kolikokrat na dan/teden/mesec si to zaželite?) in izbrisali vse neprijetne dogodke iz preteklosti. Toda to ni možno. Trik ni v tem, da pozabite preteklost, marveč v tem, da se iz preteklosti naučite in jo skušate uporabiti za to, da pomagate sebi in drugim - tako zdaj kot v prihodnosti.
- sprijaznjenje. Odpuščanje ne pomeni, da preteklost "ni bila tako slaba". Dejstvo je, da ste bili prizadeti, da imate za sabo bolečo izkušnjo, ki je vplivala na vaše življenje. Odpuščanje omogoča, da se s preteklostjo spopadete učinkoviteje; da je ne minimizirate v celoti, ampak minimizirate le njene učinke na vašo sedanjost in prihodnost. "Prvotne" škode, ki vam je bila z določenim dejanjem povzročena v preteklosti, odpuščanje ne more olepšati oziroma omiliti.
- odrešitev krivde. Odpuščanje ne "razreši" povzročitelja odgovornosti za njegova dejanja. Zanje je odgovoren sam in sam mora obračunati s svojo preteklostjo, tako kot morate vi s svojo. Drugim ne odpuščate zaradi njih, marveč zaradi vas in zaradi vašega duševnega miru.
- oblika samožrtvovanja. Odpuščanje ni pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu, kadar globoko v sebi čutite, da ni tako. To je najtežje razumljiv del odpuščanja, saj je meja med odpuščanjem in zanikanjem oziroma potlačitvijo jeze in bolečine nejasna. To, da si na obraz nadenete lažen nasmeh in se delate, da ste veseli, še ni odpuščanje. Pri odpuščanju ni vmesne poti: bodisi odpustite bodisi ne. Predvsem pa morate biti pošteni s seboj. Če niste pripravljeni odpustiti, si to priznajte in se ne pretvarjajte.
- znak šibkosti. Nasprotno: odpuščanje je znak notranje moči. Kadar odpustite, razumemo, da za svojo zaščito niste (upo)rabili jeze in sovraštva.

Nobeno maščevanje ni tako popolno kot odpuščanje.
(Josh Billings)

KORAK ZA KORAKOM

Pri odpuščanju sledite naslednjim korakom:
- Točno vedite, kako čutite o tem, kar se vam je zgodilo, in določite, kaj v zvezi s tem položajem ni v redu. Svojo izkušnjo zaupajte osebi, vredni zaupanja.
- Zavežite se, da boste storili vse, kar je treba, da se boste počutili bolje. Odpuščanje je dejanje, ki ga boste storili zase in za nikogar drugega; z vašo odločitvijo torej ni treba seznaniti nikogar drugega.
- Razumite svoj cilj. Odpuščanje ne pomeni nujno sprave z osebo, ki vas je vznemirila (prizadela, užalila) ali strinjanje z njenim dejanjem, ampak poiskati notranji mir in razumevanje ter obravnavati negativno življenjsko izkušnjo manj osebno.
- To, kar se je zgodilo, postavite v pravo perspektivo. Zavedajte se, da so glavni razlog vašega stresa občutki bolečine in vznemirjenost, ki jo izkušate zdaj, ne tisto, kar vas je prizadelo pred nekaj tedni/meseci/leti.
- V trenutku, ko ste v največjem stresu, vadite tehnike sproščanja.
- Prenehajte pričakovati nekatere stvari od ljudi in njihovega ravnanja, obnašanja. Vsakdo se v življenju drži svojih "pravil".
- Energijo vložite v iskanje drugačnega doseganja pozitivnih ciljev, ki jih ne boste dosegali skozi izkušnjo, ki vas je prizadela, marveč po novih poteh.
- Zavedajte se, da je kakovostno življenje vaše najboljše maščevanje. Namesto da se osredotočite na ranjene občutke in tako dajete osebi, ki vas je prizadela, moč nad vami, se raje naučite iskati ljubezen, lepoto in prijaznost okrog vas.

Mednarodni dan odpuščanja: prva nedelja v avgustu
(izumitelj: Robert W. Plath)

Odpuščanje je:
- oblika realizma. Omogoča vam, da vidite svoje življenje takšno, kot je v resnici. Odpuščanje ni zanikanje, minimiziranje ali opravičevanje tega, kar so vam drugi storili; omogoča pa vam, da spoznate, koliko energije ste zapravili in koliko škode ste (si) povzročili, ker niste odpuščali.
- znak pozitivne samopodobe. Omogoča vam, da postavite preteklost v pravo perspektivo. Nič več se ne identificirate s preteklimi ranami in krivicami, nič več niste žrtve; na tej točki odpuščanje postane možnost – čeprav lahko traja dalj časa, da se realizira do konca.
- pozabljanje na preteklost. Omogoča vam, da zmanjšate in morda celo izbrišete bolečino preteklosti in, kar je še pomembnejše, bolečina preteklosti vam ne narekuje več, kako morate živeti v sedanjosti, kot tudi ne narekuje več vaše prihodnosti.
- odkritje notranjega miru. Ko odpuščate, zavestno nočete več prizadeti tistih, ki so prizadeli vas, nočete se več maščevati in ne sanjarite več o tem, kaj bi jim prizadejali. Spoznate, da si nikoli ne boste "bot" in da vas tudi to, da jih kaznujete, ne bo dokončno "ozdravilo".
- korak naprej. Odpuščanje je spoznanje, da je energijo, ki ste jo doslej usmerjali v preteklost, bolje usmeriti v izboljšanje vaše sedanjosti in prihodnosti.

ODPUŠČANJE V PARTNERSKEM ODNOSU

Prositi partnerja za odpuščanje in narobe, partnerju odpustiti posamezno dejanje, ni vedno preprosto, saj zahteva ponižnost, ranljivost ter priznanje slabosti in neuspeha. Vendar brez odpuščanja ne preživi noben odnos. Kako bi se končali zakoni, če se ne bi že od samega začetka naučili odpuščanja, in to na dnevni ravni? Koliko parov spi v isti postelji in si deli isto hišo, a so si v resnici daleč narazen, ker med seboj zgradijo zid zamer? Opeke v tem zidu so sicer lahko zelo majhne: pozabljena obletnica, nesporazum, poslovni sestanek, zaradi katerega je propadel dolgo pričakovani družinski izlet, itd.
Veliko zakonov bi bilo rešenih, če bi si preprosto priznali, da partner nikoli ne bo popoln. Nasprotno mnogi pari predvidevajo, da je zdrav odnos tisti, v katerem nikoli ne pride do nestrinjanja. Ker takšnih pričakovanj ni možno izpolniti, oba ukalupita svoje občutke drug do drugega, se vdata v "usodo" ter v takšnem odnosu, utemeljenem na vnaprej določeni nezdružljivosti, životarita, "dokler ju smrt ne loči".

Neža Žigon