Prišla je pomlad in se bliža dan, ko bo treba umiti okna, da bomo jasno videli skoz steklo, kako sije sonce in kako hodijo po promenadi kulturni ljudje, ki ne bentijo in ne pljuvajo po pločnikih.

Zbrati je treba toliko moči, da bomo to pomlad umili tudi tiste obraze, ki se prikazujejo kot anemične »face« ki delujejo tako, da bi davčna politika učinkovala kot totalni učinek nekulture kulturi.

Z zlato barvo se umijmo, da bo sonce sijalo iz našega srca in z našega obraza. Zavedati se moramo, da smo liričen narod. Slovenke smo prave literarne deve, moški pa asketični in sramežljivi, a pri ženskah čislani lirični ptiči feniksi. Tudi pri delanju otrok smo Slovenke in Slovenci lirični in romantični, kosmatosti skorajda ne poznamo.

Že zato si zaslužimo, da vlada ravna z nami spoštljivo in podpira kulturniške vizije slovenstva. Kristusov nauk o človeški ljubezni uči, da se je treba ljubiti med seboj. Tudi nadangel Rafael je Tobiju sporočil: »Poslušaj in povedal ti bom, do katerih ima oblast hudobni duh.« Pri tem pa ni nič omenil tistih, ki odločajo o kulturi, temveč le tiste, ki jih ima hudobni duh v oblasti in se v svoji pohoti vdajajo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma in ne potrebujeta kulture.


Smo prenavljajoči se narod z najfinejšimi erotičnimi občutji v spolnem svetu, zato potrebujemo bogato kulturo. Kulturo, ki ne bo skoparila pri vsakem tolarju. Menda ja vlada ne želi, da bi se Slovenci znojili po nagi koži in banalnih strasteh ter veseljih samo s svojimi dišečimi telesci, brez Cankarjeve "Erotike", za katero je treba odšteti tudi kakšen tolar in ni zastonj. Tudi spolnovzgojni priročnik »pouk za srečen zakon« bi potreboval vsak novoporočen zakonski par. Prav je, da razvijamo s pisano besedo to do nekdaj zavrženo področje, ki je predstavljalo tabu. Tudi kakšna knjižica za ohranitev deviške čistosti in zakonske nedolžnosti ne bi škodila. Vendar za vse to kultura potrebuje denar. Ali naj se ljudje sprevržejo v perverzneže, razbrzdance ali spolno bolestne razpoložence, ki gledajo samo še »porniče«? Ne, dragi moji, ljudje potrebujemo kulturo.

Od kulture pričakujejo kulturo dialoga, kulturo mišljenja, kulturo izražanja, kulturo hranjenja, in kulturo pri mizi, ko se oglasijo živci v želodcu, vsekakor pa kulturo v parlamentu. Celo kulturo prepira pričakujejo, kulturo umivanja obrazov, da ne bo nihče prizadet. Miljenje in spiranje obraza je občutljiva stvar. Narod, ki je bil tisoče let suženj, trpinčen in preizkušan je zelo občutljiv, pogosto zamišljen, melanholičen in zelo čustven. Zato v parlamentu pišejo celo poslovnik, kako se je treba kulturno obnašati, kulturno govoriti in kulturno glasovati, kadar je na dnevnem redu vprašanje o kulturi.

Od kulture pričakujejo tisto kulturo, ki nam bo pomagala preživeti nekulturo. Razumem jih, da brez kulture ne more nihče preživeti. Tudi jaz ne bi mogla. Kako naj gledamo kulturo, nalito v velik kelih resnice in pijemo ob polni mizi duhovnosti, ob poslušanju trditev (Mićo), da se mora kultura potrditi na trgu. Pa saj še duhovi kulture vstajajo od mrtvih? Ali naj se gredo pesniki straniščne poete. Ali nimajo ti pravico objavljati pesmi o svojih lepih ljubicah in ženah, ljubezni in o vsem, kar jih pesniško vznemirja v pesniških zbirkah, za katere bi primaknila država kakšen tolar?

Mit kulture je star že tisočletja in kako naj se mu odrečemo? Ne preostane nam drugega, kot da se vedemo kulturno, tako kot pričakujete vi od mene in jaz od vas. Včasih me navdaja občutek, da živimo pod streho kulture brez nosilnih stebrov. Le ramena državljanov so steber, s katerimi moramo na trgu podpreti tržno kulturo.

Davno tega je Karničar zapisal pripoved o Kristusu in svetem Petru, ko sta na svojih pohodih po širnem svetu naletela na moškega in žensko pri »združitvi«. Kristusu je bilo seveda nerodno zaradi Petra, da se ne bi preveč pohujšal, zato je vzdignil prst in svečano zaklical:«Glej, Peter, tukaj se pa človek dela!« Peter si je zadevo natančno ogledal, zgodbo je poznal že iz Biblije, potem pa je prikimal in dodal: »Je že skoraj narejen, samo med nogami ga še malo pilijo«. Tako je z našo kulturo v parlamentu, le da so tam malo bolj »poštirkani«.

Kultur je na tem svetu najmanj šest do sedem milijard, kolikor je ljudi na svetu. In še vsak človek ima celo plejado kultur, ki si jih nadene, ko katero od njih potrebuje. Kultura ima izredno moč. Odvisno kje se je osamljena čudaška želva na pesku šolala. Namesto politične replike o financiranju kulture, napiše epigram: »Kultura je tržno blago, zato naj ji bo izrečeno slovo!«

In tako se je kultura arogantno postavila nad mano, tabo, naravo in celo nad Boga. Kultura je eksperimentalno minsko polje, na katerem padajo ljudje, če niso dovolj kulturni, ostanejo brez udov, mnogim pa gre celo glava, če enotno davčno stopnjo hočejo na vsak način naprtiti kulturi. Vesela sem, da se je vlada malo zamislila, vse z veliko erudicijo in kulturo. Kultura se je rodila, da bi organizirala naše kulturno življenje in vlada ne bo dovolila, da bi se politika sprevrgla, da bi organizirala njeno nekulturo na »kulturni« način. Na vsakem koraku mi zmanjka sape, ko jih gledam kako se borijo za njeno preživetje.

Ko sem se zjutraj zbudila, sem imela občutek, da sem najmanj Dante. Uspelo mi je napisati Božansko komedijo o kulturi, o njenem peklu, vicah in nebesih. Njeno lastno vstajenje, danes na dan Velike noči. Aleluja!