Bern Jurečič iz zadnje številke Karme plus

Pred dnevi se je po eni od ljubljanski vpadnic peljal bleščeč avtomobil. Od ostalih vozil na cesti je bil različen do take mere, da je prav moral pasti v oči. Ne posebno velik, škatlast in poln robov nikakor ni spominjal na svoj nekdanji ugled. Prav nasprotno bi ga danes lahko gledali z nekakšnim pomilovanjem, mlajša generacija bi temu nemara dodala celo prezir. A ta avtomobil nekdaj ni bil karsibodi - natanko štiri desetletja nazaj je bil renault 16 eden od največjih in najbolj elegantnih avtomobilov na naših cestah, poln tehnoloških novotarij, o katerih so časopisi pisali prave hvalospeve. Danes pa - danes je nekdanja prestižna "šestnajstica" nekaj takega kot škatla.

A NEKDAJ JE BILO DRUGAČE …

Stavek, ki smo ga v različnih okoljih in okoliščinah slišali že tolikokrat, da se kar malo nasršimo. Kajti, če drugega ne, nas spominja na pridige staršev, tet ali starih staršev o tem, kako je bilo včasih še lepo in vse v redu, danes pa svet samo nori. In vedno smo ob tem malo priprli ušesa in počakali, da je šlo mimo, saj se s seniorji kregati res ne spodobi, poleg tega smo bili mnenja, da se jih itak ne da spremeniti, torej …

Svet seveda res nori. Krivulja razvoja gre danes - relativno gledano - že skoraj navpično navzgor, zato smo prepričani, da "tako več dolgo ne more iti". Ampak čisto enako so bili prepričani tudi tisti pred nami, pa tisti pred njimi tudi. Vedno je šlo vse hitreje in vse hitreje. Kajti danes zveni nekoliko smešno, toda pred enim stoletjem so v nekaterih deželah, kjer so že imeli prve avtomobile, pred njimi hodili pešci z zastavo, da bi opozarjali mimoidoče pred nevarnostjo novega stroja na cesti (!). Hitrosti so komaj presegale 10 km na uro, šlo je pa le.

Danes gre ta reč seveda veliko hitreje, poleg tega pa avtomobil že "zdavnaj" - pri čemer pa je "star" vsega dobro stoletje! - ne pomeni zgolj prevoznega sredstva, torej tiste naprave, ki te precej pripravno pripelje od točke A do točke B, ampak je postal prava večnamenska naprava: znak prestiža, pomemben trgovski artikel, igrišče za mehanike, planerje in oblikovalce, v primeru dovolj velikih zadnjih sedežev bi se našla še kakšna uporabna vrednost. Časi se spreminjajo. Naši predniki so to - kadar se je bilo že potrebno skrivati - raje opravljali na senikih …

KUPITE, KUPITE …!

Vrednote danes so večinoma bistveno drugačne od tistih včeraj. Zato je trditev "Če je bilo za mojega očeta dobro in za starega očeta tudi, bo zate tudi!" preživeta kot še nikoli. Današnji čas prinaša nove izzive in nove možnosti. To seveda lahko opazimo dobesedno na vsakem koraku. Če se ozremo po ekologiji in pobrskamo po spominskih celicah, s presenečenjem ugotovimo, da pred nekaj desetletji plastičnih in drugih kontejnerjev za smeti nismo poznali, vsaj na deželi ne. In če pogledamo dovolj stare razglednice večjega mesta, jih niti tam ne bomo videli - ker jih preprosto ni bilo. Kaj so ljudje včasih počeli s smetmi?!

Težava ni morda v nemarnosti, ampak predvsem v tem, da čisto vsaka reč za v usta ni bila posebej pakirana v plastiko, karton, pločevinko ali karkoli že, da o čistilih, mehčalcih in podobni kemijski nesnagi ne govorimo. Bombone so nam iz štirioglatih steklenih škatel natresli v papirnato vrečko, v drugo spustili nekaj žemljic ali prest (ne da bi si pri tem morali na roko vsakič sproti nadeti plastično rokavičko za enkratno uporabo!) in z nitko odrezali kocko kvasa. Če te papirnate embalaže doma nismo skurili ali porabili kako drugače in je nekako končala v naravi, jo je le-ta razgradila. Včasih tako, danes drugače.

Nekdaj je do ušes umazan otrok veljal kot sinonim za zdravega otroka, danes nam dr. Hana Suralova v dobro plačanih reklamah z nasmehom razlaga, kako neverjetno škodljive so bakterije in nam predlaga tudi čisto pravo sredstvo, da jih bomo premagali, kaj premagali - uničili za vedno! (Da si s tem delamo medvedjo uslugo in na dolge proge zmanjšujemo odpornost, je druga zgodba. Kajti v otroških letih smo nekateri zaradi pomanjkanja kalcija grizli pesek ali omet in s tem verjetno požrli še marsikaj nezdravega zraven, pa se je vse skupaj večinoma izteklo brez urgence. - Jasno je, da dr. Suralova ne propagira čistoče, ampak nakup čistila, ki ga sicer ne bi kupili. )

POTROŠNIŠTVO JE SPREMENILO SVET

Ko so v deželo pričeli voziti avtomobili in s seboj prinesli veliko novih možnosti, smo čez leta pri nekaterih kmalu opazili nekaj zanimivega. Med številnimi novimi jeklenimi konjički smo pri japonskih začeli opažati, da se jim vedno znova reče enako - čeprav so čisto drugačni od prejšnjega (nekaj podobnega je v Evropi s svojimi "rekordi" in "kadetti" počel edinole Opel). Še večji udarec za dojemanje povprečnega evropskega kmečkega fantiča, sanjajočega seveda o lepem in velikem avtomobilu, je bila informacija, da zna kak Američan svoj neuporabni ali celo samo nezaželeni avto s ključi vred pustiti kar ob robu ceste, pa naj ga kdo odpelje; sam ima namreč že naročenega novega…

Potrošniške vrednote, zanikajoče človekove potrebe in istočasno napadajoče njegovo lastno mišljenje s stotinami agresivnih reklam, so spremenile sliko sveta in vrednostni sistem slehernega človeka. Tako čez lužo praktično ne pijejo "navadne" vode (ki jo v zadnjem desetletju v Evropi vedno bolj stekleničimo), ampak prelijejo vase enormne količine gaziranih pijač, med katerimi kajpak kraljuje coca-cola. Kako tudi ne, saj jo srečamo domala na vsakem koraku - coca-cola reklama, coca-cola dežnik, coca-cola nogometna žoga, coca-cola stojalo na bencinskem servisu, coca-cola slinček, coca-cola šilček in še in še. Coca-cola vsepovsod! Reklame, sponzorstva, reklame, nagradne igre, spet reklame … In neobriti najstnik brez zaposlitve sedi v naslanjaču, v desnici drži daljinca za TV, a v levici - rdečo pločevinko. American way of life! Ali se lahko čudimo, da je malo manj strpni arabski svet nedavno reagiral na to čezmerno agresivno vsiljevanje tujih vrednot? Reagiral pretirano, to je res, a če poskušamo pogledati z njihovega zornega kota, postane cela reč precej bolj razumljiva.

HAMBURGER V VSAKO VAS!

Pa to ponujanje dobrot po svetu seveda ne izhaja iz Združenih držav. Američani - v bistvu le posrečena mešanica podjetnih predstavnikov vseh narodov - so določene potenciale, ki so jih v deželo prinesli njihovi predniki, le razvili in izpopolnili. Ideja o širjenju dobrih vzorov je stara najmanj toliko, kolikor je stara težnja krščanstva, da bi to "vsestransko odlično religijo ponudili in omogočili vsem, ki jo potrebujejo", kar včasih ni potekalo ravno miroljubno. Pričevanj o tem početju ne manjka, v slovenščini pa je za enega od najboljših poskrbel kar Prešeren sam, ko je spisal "Krst pri Savici". Ker islam s te plati ni kaj dosti boljši, imamo globalni spor, ki v neposredno vojno sicer ne kani prerasti, ni pa videti, da bi katera od strani popustila. In ker je ameriško razširjanje Coca-cole, Levi's jeansa in McDonald'sovih restavracij (da o širjenju odvisnosti od ameriške in "svetovne" denarne pomoči, s tem pa tudi revščine, ne govorimo posebej) le nadomestna taktika za širjenje religije in obenem vpliva Zahoda, ni pričakovati, da bi se odklanjanje drugega in tretjega sveta poleglo. Ravno nasprotno bodo napetosti verjetno še večje kot danes.

Da obe struji vozita po isti cesti, je pričala tudi papeževa poslanica Urbi et orbi, izrečena pred dnevi. Izrekel je namreč lepo število (z nekoliko drugačnimi besedami izraženih) trditev, kakršnih smo vajeni iz ust ameriškega predsednika. Ko je na primer omenil "jedrske spore" (Irana izrecno sicer ne), je želel strpnost in pogajanja - ki si jih domnevno želijo Američani. A kako bi se strpnost dalo propagirati bolj kot z nasvetom Američanom, naj Iran lepo pustijo pri miru? Kajti ob jedrskem oboroževanju denimo Pakistana niso zganjali vraga, kvečjemu nasprotno …

NIČ VEČ "MARLJIVI SLOVENCI"?

Tudi na sončni strani Alp se stvari precej hitro menjajo. Dandanes si oblast želi zavzetost in marljivost slovenskega delavca. Kako? Ali niso ravno to značilnosti Slovenca? Ali nas niso vsa stoletja poznali prav po tem? - So, toda pičlih nekaj desetletij sobivanja s tistimi, ki jim je dela zvečine malo mar, znajo pa zelo dobro o delu govoriti, je miselnost pri nas dodobra spremenilo. In zdaj znamo odlično iskati bližnjice, "bolehati po potrebi", izmikati se predpisom in podobno. Naša včerajšnja Jugoslavija je bila znana po neverjetnem številu zakonskih in podzakonskih aktov, ki so skrbeli zgolj za to, da so bile pravne luknje za silo pokrpane. Je pri nas danes kaj drugače? Se predpisov držimo? Cestnih in tistih drugih? Ali pa jih znamo odlično obvoziti? In - ali je z državo kaj drugače? Ali morda ne drži, da od nas zahteva poplačilo dohodnine v nekaj dnevih, sama pa si za isto stvar odredi kar nekaj mesecev?

Danes sestankujejo o stanju v državi, o vrednotah in o boljšem jutri. Tistem, v katerem naj bi bilo delo bolj pravično plačano. V kapitalizmu bo to določala država? Narobe svet. In na pravo mesto naj bi prišli "pravi" ljudje, tisti, ki obvladajo poverjeni jim posel. To je vsekakor lepo slišati in upamo le lahko, da bo tako tudi res. Kajti v zadnjem času so bili "pravi" ljudje praviloma le lojalni ljudje - pa če so posel obvladali ali pa ne. Reklo staroste slovenske novodobne politike, Ivana Omana, po katerem "ni važno, da je dober, važno, da je naš", se razvija v pravo umetnost. In ker je tako, bomo pravkar pričeli skrivaj opazovati soseda, brata, ali ni morda "na oni drugi strani" - "vrednote", za katere smo bili prepričani, da nam ne bodo več prišle prav. "Vrednote", ki so pod Alpe ne tako davno prinesle hude stvari.

A svet gre naprej in vrednote se spreminjajo iz dneva v dan. Čim več bolščimo v televizor, tem bolj je jasno, katere vrednote so "tiste prave" in kaj moramo pojesti, popiti ali natakniti nase. Če pa se temu že izognemo, nas na nove vrednote spomni radio, jumbo plakat, SMS-sporočilo. In potem se še čudimo nemškemu milijarderju, ki je posle prepustil partnerjem, sam pa si je za svoje mirne dni kupil - galapaški otoček!

Svet gre naprej, in ko gledamo tekmo ameriške hokejske lige, lahko opazimo, da pretep dveh igralcev sploh ni posledica kakega sovraštva, ampak čisto dogovorjeni vložek, če tekma ni dovolj zanimiva! Le kje so časi, ko je bilo dovolj, da tekmeca športno premagaš?