Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/OStrahuPredIzpostavitvijo

O strahu pred izpostavitvijo petek, 3. marec 2006 @ 05:19 CET Uporabnik: Ljuba Strah pred izpostavitvijo nam je vcepljen že s samim rojstvom. Kdo je že videl novorojenčka, ki bi zadovoljno, sproščeno in navdušeno sam od sebe zapustil varno zavetje maternice in suvereno vstopil v njemu povsem neznano okolje, med neznane ljudi, pod bleščeče reflektorje, pri tem pa bi jih še dobil po ritki?! Če ga k temu ne bi prisilili porodni krči, bi ostal v svojem toplem in varnem bivališču neomejeno dolgo. Ta prva travmatična izkušnja izpostavitve je globoko zakopana v slehernem človeku. Pred vsako novo izpostavitvijo se zato v nas sproži povsem instinktiven strah pred ponovitvijo obrojstne izkušnje, kajti strah ostaja nepreklicno enak in povzroča enake reakcije, ki pa so zaradi "vzgoje" (beri: "pranja možganov") spretno prikrite. Izpostavitve se nam dogajajo skozi vse življenje. Pred njimi pa se z jokom lahko branijo le majhni otroci. Tudi veliko žensk se poslužuje te taktike, pa morda sem ter tja tudi kakšen odrasel mamin sinko. Vendar pa ta taktika učinkuje le v posebnih okoliščinah, zato je ne moremo masovno uporabljati. Tovrstne izraze strahu (namreč solze) nam že v rani mladosti prav hitro zatrejo in preženejo, kajti jokajo le cmere, slabiči in nezrele osebnosti. In tako naše zunanje solze postanejo notranje, nevidne, in spremenijo svojo obliko in način delovanja. Tako se naš strah pred izpostavitvijo razrašča in razvija naprej, kajti vsaka izpostavitev je pogojena s predhodno prisilo, ki je lahko bodisi na fizični, emocionalni ali mentalni ravni. Po rojstvu, ki si ga nisi želel, se nadaljuje s prvim prihodom v jasli ali v vrtec, česar si tudi nisi želel. Enako se zgodi ob vstopu v osnovno šolo, nadaljuje se ob zaposlitvi, kajti prisiljen si delati, če hočeš preživeti. Skratka - nenehno si prisiljen početi tisto, kar se od tebe pričakuje, sicer te lahko doletijo kakšne neprijetne posledice, ki pa si jih tudi ne želiš. Kakšen nepristrani opazovalec človeških življenj bi tako utegnil dobiti vtis, da življenje posameznika ni nič drugega kot ena sama dolga veriga, sestavljena iz drobnih prisil, izsiljevanj in nenehnih izpostavljanj neprijetnim in bolečim situacijam, ter nenehnega prizadevanja tega posameznika, da bi premagal strah oziroma ga skril, da ga drugi ne bi opazili. Vendar pa nas življenje kar naprej uči in nam deli lekcije, takšne ali drugačne. Slejkoprej spoznaš, da ti odpor jemlje veliko energije, da te strah izčrpava in da te jeza peha v bolezen. In tako postopoma postajaš nekakšen kameleon, ki se nenehno prilagaja - in ta tvoja sposobnost prilagajanja je neverjetna in neizčrpna. A dostikrat te pri tem izdaja nebodijetreba govorica telesa - rdečica ali bledica na obrazu, potne kaplje na čelu, tresoč glas, hladne dlani, pretirane kretnje, skrivanje rok v žepih, da o zavozlanem prebavnem sistemu ter o pospešeni peristaltiki niti ne govorim. A proti strahu pred izpostavitvijo obstaja tudi čudežna formula, ki se imenuje HUMOR. V situacijah, ko moraš govoriti pred množico ljudi, kar pomeni najhujšo obliko izpostavljenosti, si vse navzoče predstavljaj, kako sedijo na straniščnih školjkah in se zavzeto napenjajo! Ljudi, ki pravkar opravljajo veliko potrebo, pač ne moreš jemati smrtno resno. Njihov nezavidljivi položaj ti bo tako zagotovil nekakšno superiornost nad njimi, in zlahka se boš sprostil in se osvobodil strahu pred množico. Pravijo, da, kadar ti grozi posilstvo, lezi in uživaj. Ugotavljam, da je po tej logiki življenje ena sama uživancija. Tudi izpostavitev je neke vrste posilstvo - zakaj torej ne bi uživali v njem?! Izpostavitev je situacija, v kateri moraš nenehno premagovati samega sebe. Pri tem pa naletiš na prav zabaven paradoks: - Če premagaš samega sebe, si v bistvu poraženec. Ali je potemtakem to sploh kakšna zmaga? Ker si poraženec, ne moreš ničesar več izgubiti, zato si lahko sproščen, svoboden in neobremenjen. Iz česar spet sledi, da na podlagi tega lahko počenjaš, kar te je volja. In tako postane tvoj poraz v bistvu tvoja zmaga, ker te je osvobodil pritiska. Ali to navsezadnje pomeni, da sta zmaga in poraz eno in isto? Če je to res, česa bi se nam bilo potemtakem sploh še treba bati? Poraz zmagovalca navdihuje, poraženca pa povsem sesuje. Poraz zmagovalca ne prestraši, poraženec pa se znajde v kaši. Poraz zmagovalcu je le "fora", poražencu pa je nočna mora. Poraz je zmagovalcu le izziv, poraženec pa zanj se čuti kriv! Avtorica članka: Ljuba Žerovc http://www.modrostizbrane.com Komentarji (8) www.pozitivke.net