|  Strah pred izpostavitvijo nam je vcepljen že s samim rojstvom.
Kdo je že videl novorojenčka, ki bi zadovoljno, sproščeno in navdušeno sam od sebe zapustil varno zavetje maternice in suvereno vstopil v njemu povsem neznano okolje, med neznane ljudi, pod bleščeče reflektorje, pri tem pa bi jih še dobil po ritki?!
Če ga k temu ne bi prisilili porodni krči, bi ostal v svojem toplem in varnem bivališču neomejeno dolgo.
Ta prva travmatična izkušnja izpostavitve je globoko zakopana v slehernem človeku. Pred vsako novo izpostavitvijo se zato v nas sproži povsem instinktiven strah pred ponovitvijo obrojstne izkušnje, kajti strah ostaja nepreklicno enak in povzroča enake reakcije, ki pa so zaradi "vzgoje" (beri: "pranja možganov") spretno prikrite.
Izpostavitve se nam dogajajo skozi vse življenje. Pred njimi pa se z jokom lahko branijo le majhni otroci. Tudi veliko žensk se poslužuje te taktike, pa morda sem ter tja tudi kakšen odrasel mamin sinko. Vendar pa ta taktika učinkuje le v posebnih okoliščinah, zato je ne moremo masovno uporabljati. Tovrstne izraze strahu (namreč solze) nam že v rani mladosti prav hitro zatrejo in preženejo, kajti jokajo le cmere, slabiči in nezrele osebnosti. In tako naše zunanje solze postanejo notranje, nevidne, in spremenijo svojo obliko in način delovanja.
Tako se naš strah pred izpostavitvijo razrašča in razvija naprej, kajti vsaka izpostavitev je pogojena s predhodno prisilo, ki je lahko bodisi na fizični, emocionalni ali mentalni ravni. Po rojstvu, ki si ga nisi želel, se nadaljuje s prvim prihodom v jasli ali v vrtec, česar si tudi nisi želel. Enako se zgodi ob vstopu v osnovno šolo, nadaljuje se ob zaposlitvi, kajti prisiljen si delati, če hočeš preživeti. Skratka - nenehno si prisiljen početi tisto, kar se od tebe pričakuje, sicer te lahko doletijo kakšne neprijetne posledice, ki pa si jih tudi ne želiš.
Kakšen nepristrani opazovalec človeških življenj bi tako utegnil dobiti vtis, da življenje posameznika ni nič drugega kot ena sama dolga veriga, sestavljena iz drobnih prisil, izsiljevanj in nenehnih izpostavljanj neprijetnim in bolečim situacijam, ter nenehnega prizadevanja tega posameznika, da bi premagal strah oziroma ga skril, da ga drugi ne bi opazili.
Vendar pa nas življenje kar naprej uči in nam deli lekcije, takšne ali drugačne. Slejkoprej spoznaš, da ti odpor jemlje veliko energije, da te strah izčrpava in da te jeza peha v bolezen. In tako postopoma postajaš nekakšen kameleon, ki se nenehno prilagaja - in ta tvoja sposobnost prilagajanja je neverjetna in neizčrpna. A dostikrat te pri tem izdaja nebodijetreba govorica telesa - rdečica ali bledica na obrazu, potne kaplje na čelu, tresoč glas, hladne dlani, pretirane kretnje, skrivanje rok v žepih, da o zavozlanem prebavnem sistemu ter o pospešeni peristaltiki niti ne govorim.
A proti strahu pred izpostavitvijo obstaja tudi čudežna formula, ki se imenuje HUMOR. V situacijah, ko moraš govoriti pred množico ljudi, kar pomeni najhujšo obliko izpostavljenosti, si vse navzoče predstavljaj, kako sedijo na straniščnih školjkah in se zavzeto napenjajo! Ljudi, ki pravkar opravljajo veliko potrebo, pač ne moreš jemati smrtno resno. Njihov nezavidljivi položaj ti bo tako zagotovil nekakšno superiornost nad njimi, in zlahka se boš sprostil in se osvobodil strahu pred množico.
Pravijo, da, kadar ti grozi posilstvo, lezi in uživaj. Ugotavljam, da je po tej logiki življenje ena sama uživancija. Tudi izpostavitev je neke vrste posilstvo - zakaj torej ne bi uživali v njem?! Izpostavitev je situacija, v kateri moraš nenehno premagovati samega sebe. Pri tem pa naletiš na prav zabaven paradoks: - Če premagaš samega sebe, si v bistvu poraženec. Ali je potemtakem to sploh kakšna zmaga? Ker si poraženec, ne moreš ničesar več izgubiti, zato si lahko sproščen, svoboden in neobremenjen. Iz česar spet sledi, da na podlagi tega lahko počenjaš, kar te je volja. In tako postane tvoj poraz v bistvu tvoja zmaga, ker te je osvobodil pritiska. Ali to navsezadnje pomeni, da sta zmaga in poraz eno in isto? Če je to res, česa bi se nam bilo potemtakem sploh še treba bati?
Poraz zmagovalca navdihuje,
poraženca pa povsem sesuje.
Poraz zmagovalca ne prestraši,
poraženec pa se znajde v kaši.
Poraz zmagovalcu je le "fora",
poražencu pa je nočna mora.
Poraz je zmagovalcu le izziv,
poraženec pa zanj se čuti kriv!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
|
NE ZAMUDITE
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: eva.n dne nedelja, 5. marec 2006 @ 10:46 CET
s to "straniščno školjko" ste me pa res presenetila.
Kako pa naj si poslušalec predstavlja predavateljico, ki si s tako čudežno formulo zagotavlja superiornost nad njim???
Kar daš, to dobiš!
Mislite, da se ne da kljub spoštovanju in ljubezni do poslušalcev pregnati strah pred izpostavitvijo? Se da.
(V napovedniku dogodkov sem zasledila tečaj Roya Goreya. No, od njega se lahko učite.)
Pa brez zamere in lep pozdrav!
Eva
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 5. marec 2006 @ 13:45 CET
Spoštovana eva.n. - s tem vihanjem nosu nad WC-školjkami tudi ti zražaš neko "superiornost" nad avtorico tegale članka!
Če bi ga bolj pozorno prebrala, bi ugotovila, da je članek napisan v humornem stilu, kar pomeni, da ga ni treba jemati smrtno resno, ker avtorica v njem pač na debelo pretirava. A ti si pač videla v njem le tisto, kar si hotela videti - pomeni - gledala si nanj na način svoje osebne naravnanosti.
Ali to pomeni, da v tebi ni niti trohice humorja? Kako dolgočasno moraš delovati na svojo okolico s to svojo vzvišenostjo in zapetostjo?!
Da, dejstvo, da se vse vrača, mi je še kako jasno in poznano! O čem pa misliš da razpravljam v svoji knjigi "Modrosti zbrane iz verzov stkane"? Vsako posamezno misel v njej preveva eno samo in aboslutno priznavanje osnovnega vesoljnega zakona - ZAKONA ODBOJA.
In ker je bil članek zasnovan humoristično, sem pričakovala tudi komentarje v tovrstnem duhu (kot se je to dogajalo n.pr. pri P-zgodbi, ki je bila tudi izrazito humoristično zasnovana!).
No, pa saj ti ne zamerim - tvoja napaka je le v tem, ker me ne poznaš osebno in ne veš, kako v resnici delujem na ljudi. Naj ti povem, da me imajo za zelo zabavno, le kakšnim zadrtežem, jasno, nisem všeč, ker mojega humorja pač ne razumejo!
No, da se vrnem nazaj na straniščne školjke - nikjer ni bilo omenjeno, da je predavatelj superioren nad občinstvom zaradi svojih vizualizacij, ampak DA SE POČUTI SUPERIORNEGA (kar ni eno in isto!), to občutje pa mu pomeni le nekakšno pomagalo za uspešnejše premagovanje strahu. Kajti ravno humor je za preganjanje strahu najboljši pripomoček, ker vzbuja v človeku smeh, ta pa vzpodbuja izločanje endorfinov, ki človeka najbolj pomirjajo in mu ponovno vzbujajo optimizem.
Kar pa se tiče Roya Goreye - on je moj prijatelj, s katerim sodelujem že kar nekaj časa: V svoji spletni knjigarni osebna-rast.com prodaja tudi moji dve knjigi, poleg tega pa za njegov brezplačni e-mesečnik KORAKI DO USPEHA pišem tudi članke. Kolikor Roya poznam, vem, da bi se ob tistih WC-školjkah le nasmehnil, kajti tudi Roy je šaljivec in rad kakšno hecno razdre. Vem tudi, da Roy na tisti tekst ne bi gledal tako ozko kot ti, ampak bi ga razumel širše, s šaljive strani, kot je bilo prvotno tudi zamišljeno. Kajti humor ima pač to značilnost, da se da z njim močno pretiravati oz. da je največkrat tako absurden, da je nekaj ravno zaradi tega pretiravanja oz. absurda smešno.
Sploh ti pa lahko povem, da je največji šaljivec ravno Bog, ki nas je ustvaril tudi zato, da se nam lahko nasmeje - meni, ker sem hecna in zabavna, in tebi, ker sama sebe jemlješ preveč resno, kar je tudi po svoje smešno! Ne rečemo zaman n.pr. "Ironija usode je hotela, da..."
Torej eva.n.- zdajle si se tudi ti lahko prepričala, da se res vse vrača.
Boš lahko pogoltnila tale neslani cmok?
P.S. - v objavah na Najdi.si in Mat kurja sem naletela na zanimiv oglas za spletno stran v zvezi s sekreti (stranišči)! Preberi si vse tisto, je zelo poučno - in predvsem zabavno!
Lep pozdrav
Ljuba
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: Andres dne nedelja, 5. marec 2006 @ 15:11 CET
V enem od preteklih komentarjev si rekla, da si tršica. Morda si ti pravi naslov za podajo odgovora na moje vprašanje.
Se učenci s srednjo, visoko ali višjo samozavestjo manj bojijo izpita kot drugi, ki tega ne dosegajo?
Andres
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 5. marec 2006 @ 16:49 CET
Dragi Andres, na tvoje vprašanje bi težko odgovorila. Morda bom malo "mutila", a po mojem mnenju ga ni človeka, ki pred izpitom ne bi imel treme, ne glede na to, kako visoka je njegova samozavest oz. kako dobro je pripravljen na izpit. Kajti vedno obstaja tudi faktor X (neznanka, slučaj, naključje...), ki zna vsak izpit pošteno zasoliti oz. spraviti izpraševanca v največjo negotovost, da ne rečem kar v nevarnost.
Obstajajo seveda "učenci" z visoko razvito samozavestjo, ki meji že na domišljavost, pa jim na izpitih vseeno rado spodrsne. In obstajajo takšni, ki popolnoma nič ne zaupajo vase, pa vendar na izpitih briljirajo.
Naj ti opišem svojo tovrstno izkušnjo:
Na Pedagoški akademiji sem se skupaj s še dvema sotrpinoma prijavila na izpit iz filozofije, a tega izpita sem se bala kot hudič križa, kajti imela sem občutek, da sem popolna budala na tem področju. En mesec sem se učila kot nora, ko pa je napočil dan D, sta me prijateljica in prijatelj dobesedno zvlekla v predavalnico (izpit je bil pisni), kajti hotela sem zbežati. Toliko časa sta me vlekla noter, da so nam ostali udeleženci izpita zasedli vse prostore zadaj, pa smo se po sili razmer morali vsesti v prvo vrsto, jaz celo čisto k vratom, ker drugje ni bilo več prostora.
Profesor nam je na tablo napisal tri vprašanja, nato pa se je ta zgaga (a prav zares se je pisal Zgaga!) vsedel k vratom, se pravi kak meter stran od mene, in nas ves čas pozorno motril.
Pod najlonkami in na notranjem robu krila sem sicer imela pripete plonkceglce, ki pa jih nisem mogla uporabiti, ker je profesor pazil name kot jastreb, vsaj jaz sem imela tak občutek - namreč da sem prav jaz predmet njegovega zanimanja in pozornosti. Vsi ostali okoli mene so veselo plonkali, še posebno tisti v zadnjih vrstah, kajti profesor se od vrat ni premaknil niti za mišji lulek.
In tako sem nekaj časa prazno in votlo slonela ob vseh tistih belih polah papirja, in si mislila, da bom tako ali tako pogrnila, kolikor sem dolga in široka - kaj se čem potlej sekirat. In v tisti praznini obupa me je nenadoma prevzel nekakšen mir, pa sem kar pričela pisat. Spomnim se, da je bilo govora nekaj o tretji internacionali, pa o dialektiki, pa ne vem o čem še. In sem pisala in pisala in dobesedno "izumljala" neke teorije, posebno v zvezi z dialektiko, in jih spretno povezovala s tisto malo znanja, kar sem ga premogla. Moram priznati, da sem bila pri tem zelo "ustvarjalna".
Morda je bilo ravno to profesorju tako všeč, namreč, da sem razmišljala s svojo glavo, če ne omenim dejstva, da se je na licu mesta lahko tudi osebno prepričal, da nisem plonkala, torej - da je vse tisto v resnici "zraslo na mojem zelniku". Dal mi je oceno 10, kljub precej šepavemu odgovoru na enega od ostalih dveh vprašanj.
Tako vidiš, dragi Andres - vse je odvisno od okoliščin!
Zase vem, da se še zdaj silno nerada izpostavljam v javnosti, čeprav je za mano nekaj nastopov na televiziji, radiu in na neki dobrodelni prireditvi. Še vedno nisem v sebi razvila tolikšnega samozaupanja, da bi lahko rekla - pred ničemer me ni strah, vse se mi dogaja gladko in neobremenjeno, z lahkoto dosegam uspeh za uspehom... Do česa takega je še zelo daleč. Morda bom šele v kakšnem od naslednjih življenj lahko šla preko tistih pogubnih sugestij, ki mi jih je v otroštvu v podzavest vcepljala moja stara mama:"Tih bod pamž, kva pa ti veš, a zdej bo pa pšanc kuro učil!"
No, upam, da sem bila s tem odgovorom dovolj izčrpna!?
Lep pozdrav
Ljuba
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: Andres dne nedelja, 5. marec 2006 @ 20:09 CET
Obenem ne gre prezreti, da v tem času punce bolj redno dokončujeja šolanja, kar pomeni, da veliko truda vložijo v knjige, saj med njimi so tudi tiste brez samozavesti, torej s tremo pred izpitom.
Sicer pa mene 17. 3. en mednarodni izpit čaka in se moram pripraviti. Samozavest imam, zato naredil pač bom. :) Ne bo pa lahko, saj gre za precej zahtevno gradivo, ki je pisano samo v poslovni angleščini, kot se v tem jeziku tudi tri ure dolg izpit dela.
Andres
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 5. marec 2006 @ 20:32 CET
Andres, glede izpita 17. 3. sem ti pa mal za hec še v karte pogledala (ja, ja, tud šlogat znam...he he he!)!
Potegnila sem 5 kart:
1. ZVESTOBA
2. LJUBOSUMNOST oz. STRAH (saj kaj pa je ljubosumje drugega kot strah?!)
3. OBISK
4. ZAKLAD, in
5. VESELA DRUŽBA.
Kaj češ boljšega?! Vse te karte pomenijo, da ti zagotovo kaže uspeh, kljub strahu, kajti na obisku
(pred izpitno komisijo) dobiš zaklad (desetico?!), ki jo nato proslaviš!
Naj se pišem DREK, če ne bo tako?!
Lep večer ti želim
Ljuba
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: Andres dne ponedeljek, 6. marec 2006 @ 01:38 CET
Nisem vedel, da v karte gledaš. Zanimivo.
Glede na tisto, ko praviš, da ljubosumnost in strah sta isto. Hmm. Tu si nisva ista. Nalašč sem se postavil v kakšno življensko situacijo kjer ni bila prisotna ljubosumnost, bil pa je strah.
Mogoče imaš pa le delno prav, saj po naravi sem itak pogumen, torej me nikoli ni strah, ljubosumen pa itak nisem.
Če sem iskren, sem knjigo komaj štiri poglavja prebral, od skupno dvanajstih, tako da še precej učenja me čaka. Nimam pa nobenega izostanka na predavanjih, kar mi precej olajšuje delo.
Vsekakor si bom tvojih kart zapomnil, saj če nič drugega je pravilna vsaj zadnja, VESELA DRUŽBA. Maja namreč nameravamo v Dublin na žurko. Oziroma gremo nekam za štiri dni.
Četudi padem, te ne bom za besedo vlekel, da bi se preimenovala v drug priimek. Seveda pa na prerokbe nekaj tudi dam, le da nikoli nobenemu 100% ne verjamem.
Lep dan ti želim.
Andres
O strahu pred izpostavitvijo
Prispeval/a: eva.n dne ponedeljek, 6. marec 2006 @ 07:43 CET
Gospa Ljuba, nisem vas želela spraviti "v ture".
Cmok? Halooo? Zakaj pa?
Zdaj sem se pa res nasmejala. Ali ne jemljete vse skupaj preveč resno?
Poglejte, ni bil moj namen, da se vi počutute napadeno.
Resnično, ne zdi se mi prav in pošteno do poslušalcev, da si predavatelj pomaga na tak način, ponižujoč za poslušalca. To lahko še trikrat napišem in podčrtam! Kakšna komunikacija se potem lahko razvije med poslušalci in predavateljem? Na nebesednem nivoju se to začuti, in - kar daš, to dobiš!
Glede ostalega - kaj si vi mislite o meni - je pač vaš problem.
Ampak nima smisla, da bi si podajali pink-ponk žogice. Morda bova šli še kdaj skupaj na kavico in se smejali druga drugi.
Za zdaj pa: NA SNEG, uživancija po belem polju!
In iskreno - želim vam vse najlepše!
Eva
In pika in konec!