"Nič zasebnega in osebnega ne bom povedala o sebi," se simpatično in široko zasmeji Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, ki te dni praznuje 10. obletnico delovanja. "To, kar želim povedati ljudem in kar mislim, da bi bilo dobro zanje, je zgolj moje delo. Jaz osebno in moja družina nimava nič s tem. Da delam v Društvu za nenasilno komunikacijo in tudi s storilci nasilnih dejanj, je samo moja odločitev in ne odločitev moje hčerke ali družine."

Zasebnost in predvsem družino čuva tudi zato, ker tu in tam dobi grozilno pismo nasilneža, ki ne sebi ne drugim ne prizna, da je nasilen, ampak za vse krivi druge - nasilno partnerico, zaroto centrov za socialno delo, kjer so tako in tako samo ženske, ki ne marajo moških. Katja Zabukovec pa se nasmeje ob trditvi, da društva ni brez nje in nje ni brez društva, a da je to le vtis, ker se zadnje časa malo pogosteje pojavlja v medijih. Navadila pa se je, da jo novinarji ob kampanjah proti nasilju kličejo in sprašujejo, ali je bila tudi ona žrtev nasilja, ali je bila posiljena, zlorabljena. "Nič od tega se mi k sreči ni zgodilo, če pa bi se mi, bi hotela to na glas povedati, deliti z drugimi, ker bi to koristilo meni in predvsem njim," pravi Katja Zabukovec Kerin, ki je vedela, da hoče pomagati ljudem v stiski že na začetku srednje šole.


Skrbeti drug za drugega je dolžnost

"Delala sem kot prostovoljka in ko se je začela vojna v Sloveniji, sem takoj poklicala na Rdeči križ in vprašala, kako lahko pomagam. Od nekdaj so mi govorili, da imamo ljudje dolžnost poskrbeti drug za drugega, ne samo za tistega, s katerim mečeš cunje v isti pralni stroj, tudi za ljudi, ki jih ne srečuješ vsak dan. Vedno me je očaralo, ko sem poslušala pripovedi o ljudeh, ki so pomagali drugim, cenila sem jih, brala njihove življenjepise, zato se mi je zdelo nekaj najbolj samoumevnega, da sem delala kot prostovoljka v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, v Svetovalnici Fužine, PIC in na SOS-telefonih. Kako nemočno sem se počutila, ko so klicale žrtve nasilja ... Vedno sem imela občutek, da nisem dovolj naredila zanje. Seveda smo žrtvam nasilja pomagali, za mnoge našli prostor v varnih hišah, a vedno mi je ostal grenak priokus v ustih. Posebno, ko so klicali pretepeni otroci."

Nasilnež vedno najde novo žrtev

"Vsi smo govorili, da se vse začne v zgodnjem otroštvu, nihče pa ni povedal otrokom, kaj naj naredijo, če živijo v družini, kjer je doma nasilje. Vsi smo vedeli, da nasilje v otroški duši pušča globoke rane, da žrtve nasilja pogosto postanejo storilci, ko odrastejo, naredil pa ni nihče nič. Generacije otrok so odraščale z nasiljem in brez pomoči. Vedela sem, da četudi žrtvi pomagamo in jo pred nasilnežem skrijemo, nasilja ne bo konec. Nasilnež si bo poiskal novo žrtev. Zato sva s prijateljico in sodelavko ustanovili Društvo za nenasilno komunikacijo, v katerem delamo tudi s storilci," pripoveduje Katja Zabukovec Kerin. Prepričana je, da je za nasilje odgovoren tisti, ki ga povzroči, zato je treba storilcu dati priložnost, da za svoja dejanja prevzame odgovornost in nekaj naredi, tudi zase. Takrat, pred desetimi leti, so se nevladne in tudi vladne organizacije ukvarjale le s pomočjo žrtvam in morda s kakšno preventivno dejavnostjo.

Pozitiven pomen moškega principa

K sreči, pravi zdaj Katja Zabukovec. "S kolegico sva hodili po neuhojenih poteh, nisva bili ukalupljeni v že odkrite in znane strokovne ugotovitve, ker jih enostavno ni bilo. Iskali sva in raziskovali. Sreča je bila tudi, da smo imeli v društvu fante, ki so civilno služili vojsko, in v delo so prinesli ‘moški’ princip. V socialnem delu je res posebnost in velika prednost, če so zraven moški, zlasti ko gre za nasilje. Če ženske delamo s storilci, lahko delamo še tako strokovno in dobro, a z nami se pač nasilnež ne more poistovetiti. Zdaj dela pri nas nekdanji nasilnež, ki nima nobene posebne strokovne izobrazbe na tem področju, vendar storilci, ki pridejo k nam po pomoč, z njim radi delajo, saj imajo občutek, da jih razume bolje kot vse ženske v društvu."

Ukvarjanje s storilci nasilnih dejanj

Delo s storilci nasilnih dejanj je zelo pomemben del programa Društva za nenasilno komunikacijo. Približno sto nasilnežev na leto se zateče po pomoč v društvo ali pa jih vanj napotijo sodišča, socialne službe ali tožilstva. "Večinoma se oglasijo sami, najpogosteje na individualno svetovanje. Zanje potem organiziramo skupinske treninge socialnih veščin, pogovarjamo se o vlogi moških in žensk, vlogi očeta, porazdelitvi moči med spoloma, o psihičnem in drugem nasilju, pričakovanjih moških in žensk, ne nazadnje tudi o mitu o romantični ljubezni," razloži program dela s storilci Katja Zabukovec Kerin, ki pa se je v zadnjem času najbolj posvetila svetovni kampanji, imenovani Bele pentlje.

Zvezdniki kot podporniki kampanje

Njen cilj je prek medijev spodbuditi moške, da podprejo sporočilo: "Ne bom nasilen do žensk, ne bom podpiral nasilja nad ženskami, ne bom tiho o nasilju nad ženskami." "Vse akcije in kampanje so do zdaj prikazovale ženske in otroke kot žrtve nasilja in moške kot potencialne nasilneže. Ženskam je zelo koristilo, da so spregovorile na glas, da so videle, da se to dogaja tudi drugim, povečala se je občutljivost družbe za nasilje. Zdaj pa je čas, da slišimo tudi moške, moške, ki pogosto čutijo, kako se morajo opravičevati v imenu nasilnih moških ali dokazovati, da vsi moški niso nasilni. Znane moške, ki jih drugi moški občudujejo in se z njimi istovetijo, medijsko izpostavljene moške smo prosili, da se podpišejo na plakat Bele pentlje in tako pokažejo, da je družba moških, ki nasilja ne podpirajo, mnogo uglednejša kot družba tistih, ki nasilje povzročajo. Med njimi so Peter Vilfan, Milan Kučan, Matjaž Tanko, Matjaž Hanžek, Vlado Bizovičar, Mišo Stevanovič in številni drugi. Vse moške, ki nasilju nad ženskami in otroki nasprotujejo, bi radi vključili v gibanje za nenasilje.
www.dnevnik.si