Piše: Neža Žigon www.viva.si

Vsakdo med nami je vsaj enkrat v življenju nehote žrtev: žrtev kake osebe, dejanja, ukrepa, navade ali razvade. In vsakdo med nami se vsaj enkrat v življenju žrtvuje tudi hote, namenoma. O takšnih "žrtvah" govorimo v tem prispevku – o ljudeh, ki del življenja namenijo pretirani skrbi za druge ter na ta račun zanemarjajo lastne želje in potrebe.

ODREKANJE - ŽRTVOVANJE

Preden se lotimo konkretnih primerov žrtvovanja, najprej opredelimo razliko med pojmoma, ki ju pogosto zamenjujemo: odrekanjem in žrtvovanjem. V psihološkem smislu obstaja med njima velika razlika. Posameznik se odreče svoji želji, ki je v nasprotju z željo koga drugega, ali določenemu načinu življenja zaradi delovanja višje sile; odrekanje pravzaprav pomeni prilagoditev realnosti. Žrtvovanje pa nima praktične vrednosti; v odnos je vneseno od zunaj in pomeni izključno simbolično dejanje, kot dejanje zahteve do človeka ali samega sebe.

Razlikujemo med dvema oblikama žrtvovanja: nezavednim (nehotnim) in zavednim žrtvovanjem. Razliko med obema najlažje ponazorimo s tako imenovano verigo žrtvovanja, ki jo sestavlja sosledje življenjskih obdobij od otroka (ta se edini v verigi žrtvuje nezavedno oziroma nehote) delavca, partnerja, starša in starega starša pa spet do otroka, ki kot skrbnik svojih staršev sklene življenjski krog.

ŽRTVOVANJE LASTNIH ŽELJA ZA ŽELJE STARŠEV

Žrtvovanje se začne že v najbolj rosnih letih, tako rekoč z rojstvom otroka (skrajneži bi cinično pripomnili, da se otrok žrtvuje že s tem, ko ga starša zaplodita, saj si morda sploh ne želi priti na ta svet), ki že kot dojenček v določeni meri "služi interesom svojih staršev ter se s tem podreja njihovim interesom, željam in potrebam sprva nezavedno, pozneje pa zavedno, vendar ne po lastni volji. Lahko bi torej rekli, da se otrok pogosto odreka tistemu, kar hoče, na račun tega, kar hočejo starši.
Sliši se sicer nekoliko nenavadno, namreč da se otrok žrtvuje za starše, saj je razmišljanje staršev pogosto prav nasprotno: nenehno govorijo o tem, kako se predajajo otroku, čemu vse se morajo zaradi njega odreči in kaj vse morajo spremeniti - da je torej njihovo življenje s prihodom otroka postalo tako rekoč ena sama žrtev. Pa ste kdaj pomislili, da je možno gledati na stvar tudi iz drugega zornega kota? Da je možno vloge obrniti in v vlogo žrtve postaviti otroka ne glede na njegovo starost? Sliši se res nenavadno, in vendar: upoštevaje dejstvo, da se otrok ne more upirati odločitvam staršev, ki ga zadevajo, lahko naštejemo kar nekaj okoliščin, v katerih se mora otrok podrediti zadovoljstvu oziroma zadoščenju staršev, pri čemer nima ne možnosti ne pravice do upiranja!

Najširši pojem, znotraj katerega lahko iščemo primere, ko se otrok nehotno podreja (žrtvuje) interesom staršev, je izkoriščanje skupnega prostega časa. V sodobnem življenjskem ritmu, ko so trenutki, ko je skupno preživljanje prostega časa sploh možno, redkost, seveda vsakdo med nami želi čimbolj izkoristiti tistih nekaj ur na teden, ki so nam na voljo. Bodite iskreni: koliko pri tem pomislite na otrokove želje, v kolikšni meri jih upoštevate in v kolikšni meri preprosto ignorirate, preslišite ali pa otroka skušate prepričati, da je zgolj vaša izbira o izkoriščanju sončne sobote prava izbira, izbira, ki je dobra za vas in zanj? Kolikokrat "popustite" njegovemu prepričevanju in namesto da bi se odpravili na obisk k prijateljem, raje - ker tako želi otrok - ostanete doma in se z njim igrate? V tem primeru, in podobnih je seveda še nešteto, se otrok, ki se podredi vaši želji (ker ga prepričate, da tako ali tako nima izbire) in z vami odide na obisk (čeprav bi se raje igral doma), žrtvuje za vas. Sicer nehote, in vendar.

Podobno velja za vpisovanje otroka k dodatnim dejavnostim, če seveda to počnemo brez njegovega strinjanja ali zanimanja in onstran razumnih meja (vpisovanje v pretirano število dejavnosti/krožkov). Tovrstno žrtvovanje otroka, s katerimi starši izpolnjujejo lastne ambicije in neizpolnjene želje, je zlasti izrazito ob prehodu v šolo. Otroci so za zunajšolske dejavnosti (športne, umetniške, ustvarjalne &) pogosto prisiljeni žrtvovati prosti čas, ki bi ga želeli izkoristiti drugače. Zatrjevanje staršev, da je to "v otrokovo dobro", da ga bodo "dejavnosti odvrnile od neumnosti", da "mora razviti svoje talente", da je "šport v naši družini in da bo sin s tem nadaljeval", so navadno le nepremišljene bližnjice k še večjemu odtujevanju v družini in čustvenemu pohabljanju otroka. Ta je frustriran, ker ne more izkoriščati prostega časa po svoje ali se ne more udejstvovati v dejavnostih, pri katerih bi morda resnično užival, a mu starši to preprečujejo, saj (kot vedno) "najbolje vedo, kaj je zanj dobro". Celo tako dobro, da ga usmerijo v posamezno šolo oziroma na fakulteto. Zadnje je značilno predvsem za dva tipa družin: prvič, za tako imenovana "družinska podjetja", ki zahtevajo določen tip izobrazbe, pri čemer starši od otrok pričakujejo nadaljevanje tradicije/posla (denimo vodenje lokala ali obrti), in drugič, za družine, v katerih prevladuje določen tip izobrazbe in kjer od otroka pričakujejo, da bo sledil stopinjam staršev ali celo dlje po družinskem deblu. To je značilno zlasti za tako imenovane prestižne poklice, kot so zdravniški, odvetniški ipd. Od tod do izbire prijateljev in sovražnikov (tudi te seveda predpišejo starši) je nato le še korak.

Matej, 33-letni vodja sektorja v velikem slovenskem podjetju, pripoveduje: "Odraščal sem v zdravniški družini. Oče je kirurg, mama medicinska sestra. Odkar pomnim, smo se doma pogovarjali le o medicini. Že kot otroka sta me prepričevala, da lahko v življenju uspem le kot zdravnik, mi vsiljevala različne igračke za 'male zdravnike', me jemala s sabo v bolnišnico in na koncu sta me celo prepričala, da sem se vpisal na - po njunem mnenju - primerno šolo. Resda sem dokončal šolanje, vendar sem se v zadnjem letniku odločil, da to ni zame. Nikdar me ni veselilo, z muko sem zaključil šolanje in se pri osemnajstih letih odselil na svoje. Doma smo se skregali, vendar sem, k sreči, podedoval nekaj denarja, tako da sem si to lahko privoščil, začel opravljati priložnostna dela in vmes zaključil šolanje za delo, ki me veseli: menedžment. Zdaj z veseljem opravljam svoj poklic in tudi starša sta naposled dojela, da je bila takšna pot najboljša. Če bi končal v zdravstvenem domu ali celo kot kirurg, bi bil vse življenje nesrečen."

ŽIVETI ZA SLUŽBO - ALI SLUŽITI ZA ŽIVLJENJE?

Če ne prej, se nezavedno (nehotno) žrtvovanje zagotovo konča s prvo zaposlitvijo in od tu naprej odgovornost za to, v kolikšni meri bomo žrtve posameznih ljudi ali dejanj, v celoti prevzamemo nase.
Služba je žrtvovanje prostega časa na račun možnosti preživetja. Do tod vse lepo in prav preživeti je treba, zato vsakdo potrebuje službo in denar. Vse pa se konča, ko žrtvovanje za službo začne presegati časovne (nadure, ki jih zaradi želje po hitrem vzpenjanju po hierarhični lestvici opravljamo samoiniciativno) in zdravstvene okvire, ko edini človek, za katerega se žrtvujemo, nismo več mi, ampak naš šef. Tržna logika in tempo službenega življenja, ki ga ta narekuje, nas resda silita, da včasih, če želimo ustreči nadrejenemu ali celo zgolj obdržati službo, izpolnjujemo nemogoče pogoje. Vendar bi to moralo biti prej izjema kot pravilo, če se nočemo znajti v začaranem krogu ustrezanja šefu in navidezne graditve kariere, ki jo lahko že jutri pokopljejo zdravstvene težave zaradi pomanjkanja prostega časa, razrahljanih živcev in novodobnega ubijalca stresa. Je res vredno zamuditi sprehod v sončnem popoldnevu, družinski piknik, dober film, razburljivo noč s partnerjem? Je res vredno zamuditi odraščanje otrok(a), druge medene tedne, nova prijateljstva, nove priložnosti? Kaj nam pomagajo preplezana karierna lestvica, mreža poslovnih poznanstev, gibanje v izbrani družbi in poln bančni račun, če na koncu ugotovimo, da smo zaradi žrtvovanja za službo žrtvovali (in dokončno izgubili) vse, kar bi nam v življenju lahko resnično največ pomenilo, vse, s čimer bi zoreli in se starali ter nekoč na to z nasmehom obujali spomine?

Petra, 46-letna direktorica manjšega podjetja v Mariboru, ima slabe izkušnje: "Od nekdaj sem bila izredno ambiciozna in že v srednji šoli sem natanko vedela, kaj hočem, v čem želim uspeti. Ko sem diplomirala na ekonomski fakulteti, sem, polna znanja in ambicij, odprla podjetje ter vanj vložila ves denar, čas, energijo, tako rekoč vse svoje dosedanje življenje. Ne smem pomisliti na to, kaj vse je zaradi moje pohlepnosti pretrpela moja družina, mož in trije otroci. Vse dopuste, ki sem si jih s težkim srcem privoščila, sem bodisi presedela za računalnikom ali po cele dneve telefonarila. Moje gospodinjstvo je bilo neorganizirano, kot svoje nadomestke sem angažirala čistilko, kuharico in varuško. Družinski odnosi so se na koncu omejili na 'na svidenje' in 'dober dan'. Mož je enkrat že sprožil ločitveni postopek, a sem ga pregovorila, da si je premislil. Ko mi je zagrozil drugič, sem se zamislila, analizirala svoje pretekle poteze in zjokala nad lastno slabovidnostjo. Koliko let sem žrtvovala za službo, kolikim užitkom sem se odrekla in koliko sem jih odrekla svojim najbližjim!"

ŽRTVUJEM (SE), TOREJ LJUBIM?

Dialektično nasprotje med samoljubjem in ljubeznijo, med skrbjo za lastna čustva in skrbjo za čustva ljubljene osebe, je še posebno izrazito v ljubezenskih situacijah znotraj ljubezenskega odnosa. Ko partnerja izrazita pomembne želje, ki se medsebojno izključujejo, vsakdo od njiju pričakuje, da bo drugi zaradi ljubezni odstopil od svoje želje. Ko se en partner odreče svoji želji, da bi drugi lahko zadovoljil svojo, je ljubezenski odnos potrjen.

Dva tipa mehanizma žrtvovanja v ljubezenskem odnosu
Prepričanje, da mora drugi svojo ljubezen dokazovati skozi žrtvovanje, se pojavlja v dveh oblikah:
· Kot središčno prepričanje, okrog katerega se organizira in gradi značaj. V tem primeru gre za egocentrično, sebično in narcisoidno osebo, ki v socialnih stikih od drugih pričakuje, da se ji bodo podrejali in ji ugajali. Takšna oseba vedno postavlja na prvo mesto svoje potrebe in želje, potrebe drugih popolnoma ignorira, od njih pa zahteva, da zadovoljijo njene želje. V osnovi "ljubi" sebe v tolikšni meri, da ni zmožna ljubiti drugih drugega vzljubi samo takrat, ko mu ta ugaja in ko ga ljubi. Ljubi samo zato, ker je ljubljena, zanjo pa je sebičnost vsaka situacija, v kateri partner lastne potrebe postavlja pred njihove. Ta ljubezen do partnerja je v osnovi pogojna: "Ljubil te bom, če boš najprej ti ljubila mene." Tako se prekinitev lahko opraviči z enostavno logiko - "če bi me ljubil, bi se žrtvoval," "ker se ne žrtvuje, to pomeni, da me ne ljubi" in "če me ne ljubi, ga niti jaz ne bom ljubila".
· Kot mehanizem, ki ni tako močno povezan s celotno strukturo osebnosti. Ta tip ljudi, ki zahteva, da se ljubezen do njih dokazuje z žrtvami, nima tako generalizirane zahteve do drugih po zadovoljitvi njihovih potreb. Usmerjeni so samo na tistega, s katerim so v ljubezenskem odnosu. Takšna oseba zna zadovoljiti želje drugih ljudi, vendar od partnerja izrecno pričakuje, da zadovolji njene želje.
Vir: dr. Zoran Milivojevič: Formule ljubezni, Založba Noemi, 2002

Ko oseba v svoji predstavi o ljubezni izenačuje ljubezen z žrtvovanjem, je njena formula ljubezni naslednja:

Ljubezen = žrtvovanje

Na osnovi te enakosti oseba prepozna, kdaj je v ljubezenskem odnosu.

Žrtvovanje = ljubezen

Tako sklepa o moči in veličini ljubezni.

Velika žrtev = velika ljubezen.

Če izhajamo iz takšnega stališča, je formula prave ljubezni naslednja:

Prava ljubezen = največja žrtev,

pri čemer je žrtvovanje glavni znak, s katerim sebi in drugim dokazujemo ljubezen. Žrtvovanje uporabljamo kot sporočilo partnerju o kakovosti in moči naše ljubezni do njega.

S postavljanjem partnerjevih potreb na prvo mesto, z neupoštevanjem lastnih želja postopno izgubljamo svojo identiteto

Iz zgornje logike izhaja, da je žrtvovanje osnovni pogoj ljubezni, da pomeni "dokaz ljubezni" ter nujen postopek za dokazovanje in objektivizacijo ljubezni, ki jo začnemo enačiti z žrtvovanjem za drugega ali zaradi drugega. Bolj dragocena vrednost žrtve pomeni večji "dokaz" ljubezni ("zaradi njega sem prenehala zahajati v družbo", "dala sem mu vse, kar imam", "ves svoj čas namenim zadovoljevanju njegovih želja, tako zelo ga ljubim."). V "pravi" ljubezni torej tisto, kar je najpomembnejše, nima vrednosti. In to je življenje. Vendar s popolnim žrtvovanjem in podrejanjem partnerju naredimo več škode kot koristi, saj tako rekoč (simbolično) prenehamo obstajati. S postavljanjem partnerjevih potreb na prvo mesto, z neupoštevanjem lastnih želja, interesov in potreb ter z odpovedovanju tistemu, kar sicer najraje počnemo (druženje s prijatelji, konjički &) postopno izgubljamo svojo identiteto in gradimo novo, ki se v celoti organizira okrog partnerja: postane njegov podaljšek. Kadar pristanemo na takšno simbiozo, zapustimo lastno identiteto, "jaz", in dobimo identiteto "midva".

Enajst let sem preživela v zakonski skupnosti, v kateri sem se popolnoma podredila možu oziroma zanj in njegove potrebe zavestno žrtvovala vse svoje želje in interese. Poročila sva se mlada in bila sem zelo zaljubljena ter prepričana, da je edini način, da ga obdržim, to, da se mu v celoti 'predam' oziroma 'podredim'. Pretrgala sem vse stike s prejšnjo družbo in svoje socialno življenje omejila na službo in dom. Ustregla sem vsaki njegovi želji, dobesedno udinjala sem se, žrtvovala svoje življenje za to, da je bilo njegovo izpopolnjeno, prepričana, da me bo, če ne bo vse po njegovem, zapustil. No, na koncu me je res in zdaj, ko imam novega partnerja, ravnam povsem drugače. Verjetno sem odrasla tudi v svojih pogledih na svet in se začela zavedati, da moram živeti zase, ne za druge. Zdi se mi, da je ta partnerska zveza prav zato veliko zanimivejša, razburljiva. Končno si vzamem čas zase in za svoje potrebe, zato sem povsem drug človek, zadovoljna in nasmejana, česar toliko let nisem poznala," opisuje svojo izkušnjo 44-letna Petra iz Kopra, značilen primer ženske, ki je enačila ljubezen in žrtvovanje in za katero sta bila odrekanje in žrtvovanje znaka, s katerima je dokazovala ljubezen sebi in drugim.

OTROK: SREDIŠČE SVETA - ALI SESTAVNI DEL ŽIVLJENJA?

Na začetku prispevka smo opisali nehotno žrtvovanje skozi oči otroka ter njegovo podrejanje zahtevam, željam, ambicijam in neizživetim fantazijam staršev. Kaj pa nasproten primer, ko se starši podrejajo zahtevam otrok in zanje žrtvujejo vse svoje potrebe in prosti čas? Da ne bo nesporazuma: razumljivo je, da prihod otroka za starše pomeni veliko življenjsko spremembo. Otrok seveda prinese obveznosti, podrejanje, žrtvovanje, skratka, popolno spremembo prioritet ter prilagoditev življenjskih navad in življenjskega sloga, od začetka pa do konca dneva - in to najmanj do konca osnovnega šolanja, v sodobnem svetu, polnem pasti in nevarnosti, ki prežijo na mladoletnike, pa se ta obveznost skoraj praviloma raztegne vse do konca najstniških let. (Posebno področje so seveda telesno in duševno drugačni otroci, ki jih v tem prispevku ne obravnavamo, saj "žrtvovanje" v tem kontekstu dobi drugačen predznak, a tudi sicer gre za specifično področje, ki bi zahtevalo samostojen prispevek.) In vendar: obstajajo (oziroma bi morale obstajati!) meje, znotraj katerih je prilagajanje potrebam otrok opredeljeno kot normalno oziroma zunaj katerih je takšno prilagajanje pretirano in povsem nepotrebno žrtvovanje, ki ne le popolnoma okupira življenje staršev, ampak lahko v določeni meri ali celo pomembno zaznamuje otroka in njegovo prihodnost v svetu odraslih.

Kaj nam pomaga preplezana karierna lestvica, če na koncu ugotovimo, da smo zaradi žrtvovanja za službo žrtvovali vse, s čimer bi zoreli in se starali

Nekaj značilnih primerov čezmernega žrtvovanja obsega:
· Podaljšano dojenje pod pretvezo krepitve vezi z materjo in zdravega hranjenja, ko otrok že shodi ali celo ko že obiskuje vrtec. Znano je, da materino mleko po določenem obdobju začne izgubljati hranilno vrednost in da je namesto podaljšanega "crkljanja" otroka pametneje zamotiti s koristnejšimi "igrami".

· Zanemarjanje lastnega prostega časa, konjičkov in skrbi zase v zameno za celodnevno ukvarjanje z otrokom. Številne matere po rojstvu otroka oziroma po koncu porodniškega dopusta namenoma prekinejo stik z zunanjim svetom, misleč, da bo zaradi njihove občasne odsotnosti ogrožena otrokova dobrobit oziroma da bo zaradi nekaj ur tedensko, ki bi jih lahko namenile ukvarjanju s sabo, otrok kakorkoli zapostavljen oziroma ogrožen. Takšno razmišljanje je seveda povsem zgrešeno ne le, da za otroka ni dobro, če je ves čas ob njem ista oseba z istim pristopom, razmišljanjem in ravnanjem, to ni dobro niti za starša, ki se tako žrtvuje, niti za njegovega partnerja. Matere, ki v otrokovo "dobro" iz svojega življenja izločijo zunanji svet, se skoraj praviloma zanemarijo ter spremenijo v požrtvovalne, trpeče gospodinje in pestunje, zaradi česar ne le razpadajo zakoni, temveč tudi zdrave vezi z otrokom. Takšne matere otroka kaj rade priklepajo nase, to pa utegne pozneje vplivati na njegovo ravnanje in odločitve v svetu odraslih, predvsem če so v ozadju očitki "razsvetljenih" staršev, kot so: "vse sem ti dala, ti pa takole &", "zaradi tebe sem storila to-in-to, v zameno pa mi vračaš s tem &" Najbolj skrajen primer tovrstnega žrtvovanja je seveda opustitev službe, kar pomeni pomembno izgubo stika z ljudmi, s poslovnim svetom, nenazadnje tudi stagnacijo, kar zadeva splošno razgledanost in izobrazbo, saj se teme pogovorov omejijo na skrb za otroka, njegovo nego in težave, povezane z odraščanjem. To utegne biti za okolico, ki živi "normalno", nerazumljivo in moteče. Takšni starši zato pogosto izgubijo prijatelje oziroma najožji krog ljudi, s katerimi so se prej znali pogovarjati še kaj drugega kot o najprimernejši blagovni znamki plenic in problemih odraščajočega otroka.

· Pretirana skrb za dobrobit najstnika in "odraslega otroka". S prehodom v najstniška ali, kot jim radi rečemo, "problematična" leta, je povezana kopica skrbi in problemov, ki staršem načenjajo živce in povzročajo sive lase. Toda mnogi starši to obdobje napačno izkoristijo za še večje "žrtvovanje" za otroka. Namesto da bi ga usmerjali v dejavnosti, ki bi utegnile vzbuditi njegovo zanimanje ter tako preusmerili njegovo pozornost z nezdravih na "zdrave" navade (in bili pri tem čimmanj vsiljivi); namesto da bi mu postavili meje normalnega vedenja in pravila igre; namesto da bi mu služili kot zgled modrega obnašanja; namesto da bi uveljavili avtoriteto, ki jim kot staršem pripada, raje popustijo svoji "mehki" strani. Prevzamejo vlogo žrtve in z dejanji, kot so čakanje na prihod iz diskoteke, jok, vpitje in neuspešno prepričevanje, ne le spodbijajo svojo vlogo v družini in zmanjšujejo svoj vpliv, ampak otroka učijo nepravilnega pristopa k reševanju težav in komuniciranja, ki na dolgi rok ne obrodi sadov.

· Priklepanje (posesivnost) je logični seštevek naštetih primerov čezmernega žrtvovanja in je najslabša možna posledica odraščanja v okolju, polnem nezdravih navad in pretirane starševske ljubezni, ki nima nič skupnega z dobrim namenom vzgojiti otroka v samostojno oseb(n)o(st).

Priklepanje otrok nase je najslabša možna posledica odraščanja v okolju, polnem nezdravih navad in pretirane starševske ljubezni

DEŽURNE VARUŠKE ALI KO UPOKOJENCEM PRIMANJKUJE ČASA

Od trenutka, ko otroka spravimo do kruha, do trenutka, ko naš otrok dobi svojega otroka/otroke, je navadno le kratko obdobje, zato se veriga žrtvovanja tako rekoč skorajda ne pretrga. Vloga starša je namreč dosmrtna, zato čutimo obveznosti do svojega (že odraslega) otroka tudi potem, ko ne živi več z nami, ko ima torej svojo družino in gospodinjstvo. Prihod prvega vnuka (in vseh naslednjih) zato radi vzamemo kot obveznost. Po prvi vzhičenosti in skorajda obvezni pomoči mladi družini, ki se z novorojenčkom ne znajde najbolje, skušamo pomagati po najboljših močeh. Najprej po porodu. Potem med porodniškim dopustom, ko smo polni nasvetov o spanju, prehranjevanju, dojenju in reševanju zdravstvenih zapletov. Sledi odhod vnuka v vrtec, kamor hodimo ponj, in prve bolezni. Seveda smo (ali moramo biti) vselej na voljo za varstvo bolnega vnuka, ki nam vzame ves dan ali v primeru težje bolezni več dni ali celo tednov. Kadar želita mlada starša v kino ali na celonočno zabavo, smo seveda pripravljeni na nočno dežurstvo. Ko je vnuk malce večji, ga vzamemo s sabo na morje, da si starša malce odpočijeta, ponj hodimo v šolo in ga razvažamo na popoldanske obveznosti: v plesno šolo, na nogometni trening, k uri klavirja, baleta, angleščine & In tako naprej, dokler ne odraste, mi pa se začnemo spraševati, kdaj in kam so odšla upokojenska leta, ki smo jih sicer nameravali dejavno preživeti s partnerjem in v njih nadomestiti vse, kar nam ni uspelo v letih, ko smo bili zasedeni s službenimi obveznostmi in vzgojo lastnih otrok.
Pomoč pri skrbi za vnuke je sicer normalna in sprejemljiva, ni pa (oziroma ne sme postati) samoumevna.

Mira, 67-letna upokojenka, razlaga: "Ko je sin dobil prvega vnuka, Žiga, se je moje življenje in življenje mojega moža postavilo na glavo. Ravno sva začela uživati v pokoju, že so se začele nove obveznosti, lahko bi rekla, da celo večje in zahtevnejše od službenih. Sin in snaha sta od naju sprva pričakovala le to, da bova hodila po Žiga v vrtec. Kmalu sta naju prosila, naj ga v vrtec tudi voziva, naj torej prideva vsako jutro ponj, ga odpeljeva v vrtec in odideva ponj, mu doma skuhava kosilo in ga zabavava do prihoda staršev. Sledila so zaporedna celodnevna varstva, saj je Žiga v enem letu prebolel vse možne otroške bolezni. Zgodba se je ponavljala vse do odhoda v šolo. Tedaj se je vse še poslabšalo, saj sta naju starša prosila, naj ga voziva na ponedeljkove treninge karateja, sredine ure klarineta in četrtkov tečaj nemščine. Takrat smo se prvič resno pogovorili. Z možem imava Žiga srčno rada, vendar ne želiva zamuditi užitkov, ki jih prinaša prosti čas, za katerega sva delala vse življenje. Sin in snaha sta bila sprva neprijetno presenečena, a ko sta nama vendarle pozorno prisluhnila, sta razumela, kaj želiva povedati, in stvari so se vsaj malce spremenile. Resda morata zdaj na račun kariere žrtvovati kar nekaj časa, ampak, žal, pomemben je tudi moj prosti čas. Žiga zdaj, ko ni vsak dan pri nama, gledam z drugimi očmi. Veliko bolj se veselim časa, ki ga bova preživela z njim, z večjim zanimanjem spremljam njegov napredek, odraščanje, in tudi Žiga bolj ceni trenutke, ki jih lahko preživi z nama, kot tedaj, ko so mu bili ti povsem samoumevni."

DOLŽNOST SKRBETI ZA STARŠE

Življenjski krog žrtvovanja sklenemo z vlogo, s katero smo ga začeli: z vlogo otroka - le da je ta tokrat zavedna in hotna: smo otroci, dolžni poskrbeti za dobro počutje ostarelih staršev. Meja med normalnim in pretiranim žrtvovanjem je zdaj morda nekoliko bolj nejasna kot na prejšnjih stopnjah, saj težko rečemo, da je skrb za starše lahko pretirana, predvsem v primerih, ko so ti bolni, nemočni, osamljeni (ko, denimo, izgubijo življenjskega sopotnika). Najtežje odločitve, povezane z ostarelimi starši, oziroma odločitve, ki jih v tem življenjskem obdobju verjetno edino lahko opišemo kot žrtvovanje, so navadno povezane s sobivanjem oziroma, na drugi strani, z oddajo starša (staršev), ki ni zmožen sam skrbeti zase, v dom za ostarele.
Odločitev za skupno bivanje (starša vzamemo k sebi v skupno gospodinjstvo) je lahko tudi posledica slabe vesti in občutka moralne odgovornosti, vendar ni vedno prava zlasti ne v primeru, ko se zaradi generacijskih razlik življenjski slogi in vsakdanje rutine medsebojno tako razlikujejo, da postanejo osnova za prepire in neredko tudi za razpad zakonov. Zato je, preden se odločimo za tako velik korak, potreben temeljit premislek in pogovor vseh strani, med katerim pretehtamo pluse in minuse takšne odločitve - tudi dolgoročne.

"Po smrti mojega očeta sva se z možem odločila mojo mamo povabiti, naj živi z nami. Imamo trisobno stanovanje in nekaj povsem običajnega se mi je zdelo, da bomo normalno shajali. Prvo leto je še nekako šlo, nato so se začele težave. Mama je bila kar naprej bolna in potrebovala je strokovno oskrbo. Ker imava oba z možem naporno službo, povrhu pa še odraščajočo hči, ni bilo vedno lahko. Več smo bili v avtu, na cesti, kot doma. Poleg tega je mama postajala melanholična, brezvoljna, zdelo se mi je, da ji takšno življenje ne ustreza najbolj. Kar nekaj časa sem razmišljala in na koncu s slabo vestjo načela temo: dom za ostarele da ali ne? Sprva je bilo nekaj hude krvi, grdih pogledov, solz in zamer, vendar je tudi mati sčasoma ugotovila, da je to zanjo najbolje. Zdaj mineva leto dni, odkar je v domu. Tam ima strokovno oskrbo, dobila je tudi kopico novih prijateljev in prijateljic in zdi sem mi popolnoma drug človek," pripoveduje 47- letna Anita, prodajalka iz Ljubljane.

NE BODIMO ŽRTVE ŽRTVOVANJA

Katero žrtvovanje je torej še "zdravo"? Odgovor je preprost: tisto, ki nas ne "zasvoji" v tem smislu, da postanemo tudi sami njegove žrtve. Če postanemo žrtve žrtvovanja, zamujamo priložnosti, ki nam jih ponuja življenje, in izpuščamo ugodnosti, ki nam pripadajo. Z drugimi besedami: ko živimo življenje nekoga drugega in za nekoga drugega, svojega pa puščamo ob strani. Je res vredno?

Pri pripravi prispevka je bila v veliko pomoč knjiga dr. Zorana Milivojeviča Formule ljubezn, Založba Noemi, 2002

Neža Žigon