Piše: dr. Janez Drnovšek

Mislite samo na ta trenutek, ki ga živite – tukaj, zdaj. V njem ni nesreče. Nesreča je v našem spominu, strah je v naših mislih na jutri. Če ste samo tukaj in zdaj, ni prostora ne za nesrečo, ne za strah. Važno je le bivanje, vse drugo smo si naprtili sami. In zato pozabljamo na bivanje samo, na ta trenutek. Razmišljamo, kaj bo, spominjamo se, kaj je bilo. Trenutek tega bivanja tukaj, zdaj, pa nam uhaja. In na koncu sploh ne bivamo. Samo mučimo se s strahovi, bojimo se jutri, očitamo si včeraj.

Pa je življenje lahko tako enostavno in lepo. Zakaj se mučiti s tem, kaj bo? Nihče zares ne ve, kaj bo. Tudi tisti ne, ki mu danes prihodnost izgleda rožnata. Morda bo drugačna. In tudi tisti ne, ki se je boji. Če se ne bo preveč ukvarjal z njo, bo lahko drugačna. Če izkorišča trenutek za trenutkom, uro za uro, dan za dnem, potem bo strah izginil. Bodo samo trenutki. In enkrat se tako vsakomur končajo. Pa naj bo cesar ali smetar, modrec ali norec.

Vendar, če tiste trenutke, ki jih imamo na tem svetu, preživimo sproščeno, če se ne ukvarjamo preveč sami s sabo, s svojimi ambicijami, s težnjo po bogastvu, oblasti, potem smo jih res živeli. Če nas ne obremenjujejo pretirani načrti, imamo čas za življenje. Če nas ne skrbi, da bomo izgubili denar, oblast, smo mirni in sproščeni. Če smo skromni in se ne obremenjujemo s pretiranimi željami, bomo prej srečni. Če pomagamo drugim ljudem, imamo občutek, da ima naše življenje smisel, da ni namenjeno samo sebi. Če se pretirano ne bojimo zanj, bo najbrž daljše. Če si ne nalagamo preveč skrbi in zahtev, bomo mirnejši in ne bomo zboleli.


Če bomo uredili najprej sebe in se šele potem lotili urejanja drugih, bomo morda uspešni. Če bomo pozitivni do drugih, bodo tudi drugi pozitivni do nas. Če nas ne bo preveč obremenjeval naš lastni Jaz, bomo lažje prenašali sami sebe, pa tudi drugi nas bodo imeli raje. Če ne bomo lagali sami sebi in drugim, bo svet veliko enostavnejši. In v takem svetu bomo lahko celo srečni.

Živi torej danes, tukaj, to je edino, kar obstaja. Vse drugo je proizvedel naš um. Vse skrbi in bojazni, strahove in upanja. Iz tega pa izhaja vse trpljenje. Če smo mirni in zbrani v vsakem trenutku, če se zavedamo njegove izjemnosti, nam ne bo ušel. V njem lahko začutimo povezanost s stvarstvom, z vsem bivajočim, z naravo in vesoljem. Z večnostjo. In to nam daje občutek blaženosti. Smo hkrati v vesolju in tukaj. Večni in umrljivi. Obstajata samo večnost in trenutek bivanja, ki se ga zavedamo. V njem smo hkrati sami in povezani z vsemi živimi bitji. In če ob tem pogledamo tisti naš Jaz, ki se muči z ambicijami, željami, skrbmi, ki tekmuje z drugimi, ki mu je važen prestiž, ki prešteva svoj denar, se nam kar zasmili. Pa še malo smešen je. Čas svojega bivanja tukaj zapravlja s kratkimi utvarami. Če se bo manj trudil, bo lahko vse to imel, pa še veliko več.

Če se ne navežeš na preveč na svoj Jaz, na denar, uspeh, priznanje, če si pripravljen na to, da lahko kadarkoli vse to izgubiš, boš ustvaril pogoje za svojo srečo. Kadar si pripravljen vse izgubiti, takrat boš lahko zares vse imel. Brez skrbi, bojazni, brez trepetanja za prihodnost. Lahko boš užival tukaj, zdaj, povezan s celotnim stvarstvom, z vsemi bitji. In nič slabega se ti ne more zgoditi. Na vse si pripravljen, na nič nisi vezan. Lahko pa delaš dobre stvari. Prepuščaš se notranjemu glasu, ki te bo vedno usmerjal v skladu z zakoni stvarstva. Ne boš imel slabega občutka, slabe vesti, ne boš nesrečen. Ne boš deloval ne proti stvarstvu, ne proti sebi. Boš samo kapljica v morju vesoljne zavesti. Sama se hitro posuši, v vesoljnem morju pa ostane večno.
Vir: gibanje.org