Piše: Neža Žigon www.viva.si

Živim v moderni družbi. V družbi, ki je pred dobrim desetletjem postala del »naprednega«, »zahodnega« sveta in takrat so morale vsem mikavnostim leve strani kompasa slediti tudi moje vrednote, navade, načela, kreposti, vrline in slabosti. Nič več Balkana. Nič več tradicije. Nič več tranzicije. Samo še trendi. Trendi, novosti in zapovedi. Naj stvari so tri. A ne le »naj« v pozitivnem, žal tudi v negativnem smislu.

Imam namreč tri velike frustracije. Postale so sestavni del mojega novodobnega življenjskega sloga, zrasle pa so na koreninah nikjer predpisane, a na tihem zapovedane popolnosti. Dandanes je moderno, da si popoln. Da si popolnega videza, da se popolno giblješ in razmišljaš, da si popoln zaposleni, mati, zakonska partnerica, gospodinja, ljubimka, usklajevalka in ustvarjalka. Od mene se torej pričakuje, da bom nadčlovek. Da bom superženska. Izziv, ki se mu ne morem upreti, ali zgolj slaba šala?

FRUSTRACIJA 1:

POPOLNO TELO, POPOLN VIDEZ

Nedrček št. 5
Spet je tu poletje in kot vsakič so povsod podobe ženskih teles in njihovih telesnih delov. Prsi za nedrček številka 5, metrske noge, ploski trebuščki in zadnjice kot zrele breskvice namreč prodajajo vse, od hrane, obleke in kozmetike do avtomobilov, vložkov za čevlje in vrtnih palčkov. Ženske revije so polne člankov, ki pišejo o tem, da je treba izgubiti le še tistih nekaj (ali nekaj deset) dodatnih kilogramov in imela bom vse: popoln zakon, ljubeče otroke, nadzemeljski, orgazmični seks in bliskovito vzpenjajočo se kariero.
Hja, žal je res tako, da imajo od vseh industrijskih dosežkov 20. stoletja, ki mi sugerirajo, kaj (naj) mislim o svojemu telesu, največji vpliv množični mediji. Vsakodnevno me zasipajo z izpiljenimi podobami popolne lepote in vitkosti, izpostavljajo me enemu samemu »pravemu« videzu in nehote vsrkavam sporočila, da je takšna lepota norma, ki je celo dosegljiva. Največkrat zlahka, v nekaj korakih, nekaj dneh, največ tednu ali dveh, pa naj gre za izgubo desetih kilogramov, popolno pretopitev maščobnih oblog v mišično maso ali takojšnjo pomladitev za vsaj dvajset let. Zadnja sicer stane polovico moje plače, vendar me tolaži misel na to, da če ni učinkov, vloženi denar celo povrnejo.

Živa barbika bi umrla zaradi podhranjenosti!
Raziskovalci so se lotili računalniškega modela ženske s telesom barbike, katere telo je vzor številnih mladih deklet. Ugotovili so, da bi bil njen hrbet prešibak za podpiranje teže zgornjega dela telesa in njeno telo preozko za vsebovanje več kot polovice jeter in nekaj centimetrov črevesja. Če bi imela resnična ženska mere kot barbika, bi imela kronično drisko in umrla zaradi podhranjenosti.

Kaj torej lahko izgubim?
Pravzaprav nič. Če seveda podležem. Toda misel na to, da vse te lepe, srečne in plastično smehljajoče ljudi iz medijev vidim pogosteje kot svoje družinske člane, me kljub temu frustrira. Zato se skušam postaviti na stvarna tla in si dopovedati, da je neizgovorjena obljuba: »kupite naš izdelek in dobili boste ljubezen, srečo in uspeh, ki ga čakate«, navadna debela laž. Tako kot številni drugi sem se namreč tudi sama že bojevala s tem, da sem sprejela svoje telo takšno, kot je, in vzela v zakup svoje prehranjevalne navade. Toda žal še vedno pridejo obdobja negotovosti in sovraštva do same sebe. Takrat pač saj sem pod kožo vendar krvava! potrebujem potrditev, da videz še ne naredi ženske.

Obsedenci z lastnim telesom ...
Takšno prepričevanje je seveda najpogosteje Sizifovo delo, saj mi z vseh strani še kar vztrajno perejo možgane, da je za zadovoljstvo s svojim telesom najpomembnejša telesna teža. Ta je, če je seveda previsoka, središče nezadovoljstva. Je center moje labilnosti, ultimativni razlog moje frustriranosti, povod vse moje razdražljivosti in glavna posledica mojih nezdravih, kaj nezdravih, škodljivih (saj jih vendar prenašam tudi na druge!) prehranjevalnih navad. Diete so postale družbena zahteva za ženske in s tem tudi zame. Če nisem na dieti, nisem ženska.

... in gibanjem
Enako velja za telesno dejavnost, ki postaja manifestacija mojega nezadovoljstva z lastnim telesom. Nenehno spodbujanje k teku, dvigovanju uteži, poskakovanju in drugačnemu maltretiranju mišic pospešuje mnenje, da dobra telesna pripravljenost pomeni ne le zdravo telo, temveč tudi zdrav duh. Telesna pripravljenost je postala nov moralni imperativ nadomestek za altruizem in dobro delo. Želja po dobrem videzu nadomešča željo po dobrem delu. V tej novi posvetni moralnosti vrednote in ideali lepote ter videza nadomeščajo etične in verske standarde. Poleg tega je telovadba, v kateri sem nekoč uživala, že zdavnaj izgubila status dejavnosti, ki ponuja zadovoljstvo; postala je še eden od načinov, s katerimi manipuliram s svojim telesom. Obsedenost z lastnim telesom je postala ne le moja osebna, temveč družbena obsedenost. Postali smo narod obsedencev z zunanjim videzom in fitnesom, saj nenehno govorimo samo o bicepsih, tricepsih in ploskih trebuščkih, in to z enakim navdušenjem, kot smo pospremili prve korake človeka na Luno. Na zunaj se bojujemo za svetovni mir, doma pa smo napovedali vojno svoji postavi.

Ogledalce, ogledalce ...
Zaradi vsega tega se, tako kot 99 odstotkov svetovne ženske populacije, v velikem loku izogibam ogledala in tudi takrat, ko se postavim predenj, se v njem ne vidim objektivno. Največkrat zaznam le pomanjkljivosti, in to do njihove najmanjše podrobnosti. In vsakič, ko hodim naokoli sploh pa v tej pasjih poletnih dneh, ko je naokoli vse polno mladenk z razgaljenimi popki, kilometrskimi nogami in majhnimi oblimi zadnjicami s pogledom iščem ljudi, o katerih menim, da so privlačnejši od mene, bolj suhi, bolj seksi, z večjimi prsmi, širšimi rameni, z ožjimi boki itd. Zakaj se nenehno primerjam z drugimi? Kakšne koristi imam od tega? Bojim se, da ne bi prišlo tako daleč, da bom nekoč pomislila, da ni vredno živeti, ker ne ustrezam telesnemu idealu družbe! Da bom obtičala v svetu samokritike, v katerem bo to, kar vidim, daleč od tega, kar sem v resnici, in v katerem bosta moj videz in telesna pripravljenost edino merilo moje družbene veljavnosti. Da bo to, kako zelo lahko približam svoje telo popolnemu idealu, postalo znak tega, kako dobro mi gre v življenju. Seveda, vzamem v zakup in se tudi pogojno strinjam z dejstvom, da je to, da skrbim zase, za svoje telo, normalno in zdravo, in vendar: to, kakšnega videza sem, je postalo daleč preveč pomembno. Postajam sužnja svojega videza in nemogočih ciljev. Sužnja popolnosti. In medtem ko gredo moški, skupaj z mojim, skozi življenje pretežno na svojih dosežkih, bom jaz, vse dokler ne bom dišala po zemlji, nosila breme tega, kako me zaznava družba. Previsoka cena prizadevanja za popolnost!

Zakaj tako?
Povzetek vseh zapovedi v psiholoških učbenikih bi se glasil: »Iskanje telesne popolnosti je sodoben način spopadanja z negotovostmi življenja.« Preprosta logika, mar ne? V kopico skrbi, s katerimi se ukvarjam, torej sodi tudi nenehno štetje kalorij, minut aerobike, ki jih moram stoično preskakati in predihati, kilogramov, dekagramov in mikrogramov, ki jih moram izgubiti, centimetrov celulita, ki jih moram zdrgniti s sebe. Če že vsega drugega v svojem življenju nimam pod nadzorom, zlahka nadziram vsaj svojo dieto in strogi urnik vadbe.

Nekaj sporoča
Obsedenost z lastnim telesom in videzom, berem, ima tudi psihološko osnovo. Od vseh načinov, kako se zaznavamo, namreč noben ni tako prvinski kot prav občutek našega lastnega telesa. Torej: moja predstava o telesu je v središču moje identitete, to, kakšnega videza sem, pa bistvo moje osebnosti v razmerju do zunanjega sveta. Videz bo vedno pomemben, saj sem socialno bitje; to, kakšna sem videti, nekaj sporoča, pa če to hočem ali ne, in ljudje se na to ustrezno odzivajo. Zato so tudi moji občutki o telesu vpeti v tako rekoč vsak vidik mojega obnašanja.

Prekletstvo obsedenosti z lastnim telesom: statistike iz ZDA
- Od 50 do 75 odstotkov deklet v adolescenci je nezadovoljnih s svojo telesno težo in videzom.
- Povprečen fant ali dekle je približno 6,5 ure na dan izpostavljen različnim medijem (TV, video igrice, video kasete, internet itd.), kar je več časa, kot ga porabimo za druge osebe in dejavnosti.
- Osemdeset odstotkov desetletnih Američank je na dieti. Prva magična želja deklet v starosti med 11 in 17 let je biti vitkejša.
- Več kot pet milijonov Američanov trpi za motnjami hranjenja.
- Med osnovno in srednjo šolo odstotek ameriških deklet, ki so »zadovoljne takšne, kot so«, pade s 60 na 29 odstotkov.
- Mlada dekleta se bolj bojijo, da bi se zredile, kot se bojijo jedrske vojne, raka ali izgube staršev.
- Med letoma 1996 in 1998 se je število estetskih operacij med najstniki skorajda podvojilo (s 14.000 na 25.000).
- Povprečna ženska vidi od 400 do 600 oglasov na dan, do svojega 17. leta pa je izpostavljena 250.000 komercialnim sporočilom v medijih.
- Število estetskih posegov v ZDA se je v zadnjem desetletju povečalo za približno 60 odstotkov.
- Američani na leto porabijo več kot 70 milijard dolarjev za diete ter z njimi povezane izdelke in storitve; dietna industrija je vredna približno 100 milijard ameriških dolarjev na leto
- Več kot 95 odstotkov ljudi, ki shujšajo ob pomoči diete, v petih letih pridobi nazaj vso težo.
- Zaradi anoreksije vsako leto umre več kot 150.000 žensk.
- Več kot tri četrtine ženskih igralk v televizijskih situacijskih komedijah je prelahkih in le ena od dvajsetih je nadpovprečno težka.
- Do adolescence so motnje hranjenja tretja najpogostejša kronična bolezen mladih deklet v ZDA.
- Povprečni fotomodel tehta 80 do 83 odstotkov svoje idealne (ali priporočene) telesne teže (prvi kriterij anoreksije je, da je posameznik lažji od 85 odstotkov svoje pričakovane telesne teže).
- Sobotne jutranje risanke na televizijskih programih v ZDA vsebujejo približno 33 oglasov na uro.
- Ameriški otrok je že pred vstopom v vrtec izpostavljen 80.000 oglasom.
- Ženske revije imajo več kot desetkrat več oglasov in člankov o hujšanju kot moške. Več kot tri četrtine ženskih revij ima na naslovnici vsaj eno sporočilo o tem, kako spremeniti ženski telesni videz (z dieto, telovadbo, estetsko operacijo itd.).

FRUSTRACIJA 2:

SEKS

Moja naslednja frustracija je seks. Seks je namreč z lepoto, o kateri je bil govor v prejšnji točki, tesno povezan. To lahko tudi utemeljim:

Prvič: seksajo samo lepi ljudje.
Vsakič, ko si ogledam ljubezenski film, bodisi v mehki ali trdi izvedbi, med rjuhami telovadijo sami mišičasti, trenirani mladci in suhljate, dolgolase, modrooke, dolgonoge, čvrstoprse, oblozadnjične mladenke. Vsi ti srečneži ostanejo tako zelo lepi tudi takrat, ko se med akcijo zvijajo, upogibajo, sklanjajo, priklanjajo, skačejo, kričijo, vzdihujejo, pačijo in, da, celo ko dosegajo in dosežejo orgazem, so vzor lepote in idealni potencialni modeli za kozmetično industrijo, saj ličila na njih, tudi po večurnem poljubljanju in mencanju, ostanejo nedotaknjena, lasje počesani in celo obleke, ki jih filmska ljubimca zmečeta po tleh, navadno ostanejo brezhibno čiste in zlikane. Pa ne samo na televiziji; lepi ljudje seksajo tudi v različnih priročnikih o spolnosti, v oglasih (seveda vedno pod rjuho, ki je brezhibno zlikana, partnerja pa urejena in počesana, kot bi se pravkar vrnila z modne brvi), kot foto oprema člankov v ženskih in moških revijah & V različnih medijih sem opazila celo nekaj ilustracij, ki karikirajo spolne odnose, in celo te ilustracije, karikature pravzaprav, v akciji izrisujejo manekene.

Drugič: če seksaš, si lep.
Čim večkrat, tem bolje, seveda. Priporočeno povprečje je (vsaj!!!) trikrat na teden. Trikrat na teden in upočasnila bom staranje, izboljšala mišični tonus in napetost kože (sploh ob redni rabi nekaterih snovi, ki se izločajo med seksom), ves čas bom nasmejana, ja, celo malce hudomušna in razposajena, gubice bodo nenadoma izginile in izžarevala bom tisto posebno notranjo lepoto, srečo, bi lahko rekli, zadovoljstvo s seboj in z vsem svetom. Temu pravilu se seveda skušam čimbolj prilagajati, saj želim tudi jaz ostati lepa in kaj je lažjega kot to doseči z zadostno količino seksa? Trikrat na teden? Mala malica. V bistvu sem se že pred časom odločila, da bom za to žrtvovala ponedeljke, srede in petke, kajti torke in četrtke imam rezervirane za druge vrste lepotnih neg in mučenj, konec tedna pa je doma toliko dela, da je moja lepota nekako potisnjena na stranski tir. Seveda, precej dela je tudi ob ponedeljkih, sredah in petkih in priznam: zvečer, po deseturnem delavniku, popoldanskemu kuhanju in skrbi za otroka ter sočasnemu usklajevanju mobilnika, prenosnika in zajemalke, na smrt utrujena padem v posteljo. Toda za lepoto je treba potrpeti, zato stisnem zobe in se delam, da z užitkom prevzemam pobudo.

Tretjič: lepo je seksati.
Toda kaj je v tem primeru »lepo«? To, da oba uživata in počneta to, s čimer se oba strinjata, najbrž. S strinjanjem v postelji (in občasno drugod) resda nikdar nisva in še zdaj nimava težav, toda zadnje čase se sprašujem, ali res vse »to« in »tisto« počneva pravilno? Sva res na tekočem s seksualnimi trendi? Mislila sem namreč, da so najbolj normalne stvari pri seksu tri »-ale«: vaginala, klitorala in orala. A glej ga, zlomka, pred dnevi me je priletna gospa v neki televizijski oddaji (kjer je seveda ves čas govor o trendih v lepoti in seksu) poučevala, da je zdaj izjemno »in« še ena -ala! (pa ne morala!). Da to počne vse več Slovencev, ki da jih je ona v tej variaciji seksa pošteno izobrazila. Brez nje te četrte -ale ne bi bilo! In brez te četrte -ale bojda tudi seks ni več pravi. Seveda, se pohvali, saj ima s tem tudi sama veliko izkušenj in priporočil iz prve roke. Pa ne le to: pokaže tudi takšne seksualne pripomočke klasika, kot je vibrator in japonske kroglice, je očitno že out! , za katere ne vem niti tega, kako se jih prime, kaj šele vklopi in uporablja. Sprašujem se, ali mi bo še kdaj dano brez slabe vesti prakticirati tisto dobri stari klasični seks, brez plastičnih in kovinskih dodatkov ter brez nasilnega raziskovanja odprtin in izboklin, za katere želim, da jih nikdar ne raziskuje kdo drug razen mene, otologa in proktologa?

Da je lepo seksati, nas prepričuje tudi televizija, konkretneje erotični in pornografski filmi, v katerih glavna igralca pardon, igralci, saj je v teh filmih, menda pa vse bolj tudi v resničnem življenju, skupinski seks skoraj pravilo, tako kričijo in vpijejo od naslade in so tako srečni v vseh položajih, v vseh kombinacijah ter z vsemi nastavki in vstavki, da se resno sprašujem, ali pri nas doma vse štima. Najhujši pri »lepoti« seksa pa so orgazmi. Poudarek je seveda na množini. Orgazmi. Mora jih biti več. Doživeti med seksom samo en orgazem je dandanes sramotno. V enem aktu morata biti najmanj dva. Idealno trije do pet. Zaporednih (bolj izkušenim uspevajo menda celo vzporedni!). Maksimalno intenzivnih. Več minut trajajočih. Sočasno klitoralnih, vaginalnih in g-točkovnih. Seveda mora medtem ali neposredno zatem ženska malodane pasti v nezavest, prav tako njen partner, ki mu jo je uspelo tako dobro potešiti.

Lepota je vseh velikosti ne le številke 5.
(Roseanne Arnold)

Skrivnost, kako ostati mlad, je živeti pošteno, jesti počasi in lagati o svoji resnični starosti.
(Lucille Ball)

Sreča je dobro zdravje in slab spomin.
(Ingrid Bergman)

Ne rodiš se ženska, to postaneš.
(Simone de Beauvoir)

Eleganca ne pomeni to, da nase navesiš novo obleko.
(Coco Chanel)

Nihče vam ne more dati občutka manjvrednosti brez vaše privolitve.
(Eleanor Roosevelt)

Zakaj sem torej frustrirana?
Največji problem, ko beseda (in dejanje) nanese na seks, je ta, da je o seksu toliko laži, zmotnih predstav in posplošenih pravil. Predvsem me vedno znova zmedejo v učbenikih, priročnikih, romanih, filmih ter kontaktnih in poljudnoznanstvenih oddajah predpisani »določeni koraki«, ki narekujejo, kakšen naj bi bil idealni seks. Za dober seks je namreč treba izpolnjevati natanko določene pogoje, ki si v pravilnem zaporedju sledijo od predigre do spolnega akta in orgazma, ki se praviloma vselej zgodi in konča z glasnimi kriki (ja, tudi kričanje med seksom in po njem je skorajda pravilo, pa če gre za kričanje iz užitka ali zgolj iz navade). Ubogljivo se prilagajam tem pravilom, berem in se poučujem ter se vsakič znova razočarano čudim, kako da mi spet ni uspelo iti po pravi poti, v pravem zaporedju, z istim zaključkom.

Obstajajo tudi nekatere seksualne modne zapovedi, ki predpisujejo, kaj je v seksu »in«. Trenutno so to baje svingerstvo, eksperimentiranje z istospolnimi partnerji in, kot me je poučila že omenjena gospa v že omenjeni oddaji, različni eksperimenti v smislu vtikanja in natikanja. Ker me ne mika nič od naštetega, sem frustrirana. Ker nisem in. Ker sem dolgočasna povprečna seksualka s povprečnimi željami in povprečnimi izkušnjami, pa čeprav je seks tudi brez uzd in samo klasično, »v dvoje«, pri nas doma še vedno zelo dober.
Najbolj pri vsem tem je bedasto to, da je ženska seksualnost v službi moškega užitka. Žal je še vedno tako, da številne ženske in moške revije vsebujejo eno samo vizijo ženske seksualnosti, ki se glasi: ženska naj se ukvarja s tem, kako privlačiti in spolno zadovoljiti moškega. Samo nekaj značilnih naslovov: »Zapelji ga v rdečem«; »Pritisni na njegovo točko »G«; »Kako vzburiti partnerja v treh korakih«; »Obnorite ga med rjuhami« itd. Ženska mora biti tista, ki skrbi za to, da se njen partner med (čim pogostejšim) seksom kar najbolj sprosti, da je predigra, ki jo izvaja na njem, čim daljša (tista, ki se izvaja na njej, niti ni tako pomembna), da ga pred, med in po seksu sem in tja pohvali, kako velik, gibčen, dišeč, okusen in prodoren je njegov korenjak, in da je njegov orgazem kar najbolj intenziven. Čudno je le, zakaj potem tako hitro zaspi, saj vendarle ni on opravil najtežjega dela?

Vprašajte žensko, kaj bi rada spremenila na sebi, in takoj bo odgovorila. Vprašajte jo, kaj na njej ji je všeč, in trajalo bo dlje časa, če bo sploh odgovorila.

FRUSTRACIJA 3:

MED SLUŽBO, DOMOM IN DRUŽBO

Moja tretja frustracija sicer ni neposredno povezana s prejšnjo, s seksom, kljub temu pa vsebuje nekaj tovrstne terminologije, ki jo najlažje ponazorim s pridevnikom: hektično. Kot povprečna Zemljanka moram namreč sočasno obvladovati (in poudarek je na besedi sočasno, ki je tudi glavni vir vseh podfrustracij, povezanih s to točko) ne le tri vogale svoje hiše, ampak kar pet dodatnih dejavnikov, ki odločajo o tem, ali sem ali nisem superženska: zakon, vzgojo otroka, gospodinjstvo, kariero in prosti čas. No, z obvladovanjem zadnjega pravzaprav nimam večjih težav, saj ga tako rekoč ni, in vendar: v stresu sem že, če pomislim, da bi ga lahko imela, a ga nimam možnosti izkoristiti.

Po korakih!
Vedno znova z velikim začudenjem prebiram različne svetovalne članke, knjige in mnenja strokovnjakov, ki se praviloma vse začnejo s »Kako&« (»& učinkovito reči »Ne«; »& obvladovati čas, preden čas obvlada vas?«; »& optimalno izkoristiti dan, tako da nam na koncu ostane vsaj še nekaj ur zase«; ipd.), še bolj pa ženskih izjav iz prve roke, ki pravijo, da je ravnovesje možno doseči, celo z minimalnim stresom in konfliktnimi situacijami, ter da je krmarjenje med možem, otrokom, lonci in službo pravzaprav zelo preprosto, če le sledimo posameznim korakom, kot so »načrtovanje skupnega časa«, »določanje prioritet«, »poenostavljanje življenja« in »opravljanje več stvari hkrati« (zadnji nasvet je sploh zelo zanimiv, saj mi še vedno ni uspelo ugotoviti, kako lahko počneš več stvari hkrati, ne da bi sočasno doživljal histerične izpade in živčne zlome).

Svojo tretjo frustracijo pravzaprav najlažje ponazorim prav z opisom značilnega dne in pri tem je popolnoma vseeno, ali se lotim delavnika ali konca tedna, saj so razlike, če odštejem število ur spanja, minimalne. Pa poglejmo.

Začne se s trenutkom, ko zazvoni budilka. To pomeni, da lahko dva člana moje družine še spita. Jaz žal nisem ena od njiju. Velja namreč nenapisano pravilo, da sem dolžna pripraviti vse za prijeten začetek dneva. Torej: skuhati kavo, pripraviti zajtrk in vse potrebno za odhod od doma (ker mi to včeraj, ko sem okrog polnoči zaključevala z likanjem pete žehte perila, žal ni uspelo), hkrati pa vsaj približno urediti še sebe. Seveda, saj tudi mamice v oglasih zjutraj svojo družino zbudijo stoodstotno urejene in nasmejane. Težava je le v tem, da so v teh oglasih že navsezgodaj zjutraj urejeni in nasmejani tudi drugi družinski člani, čeravno so pravkar prilezli izpod odeje. Pri nas doma, žal, sodimo v tisto povprečje, kjer se skoraj vsako jutro začne z mukotrpnim prepričevanjem, prepiranjem, prerivanjem, odrivanjem, spotikanjem, (tihim) preklinjanjem, živčnim pogledovanjem na uro, dajanjem navodil in končno odrešilnim poslavljanjem. Ja, včasih se zdi prihod v službo prav odrešilen. Pa čeprav imam, tako kot veliko drugih, le malo nadzora nad tem, kaj se na delovnem mestu dogaja in kako se bo iztekel dan. Naj si še tako prizadevam, včasih vendarle obupam nad temperamentnim šefom, zahrbtno sodelavko in nadležno stranko. O delovnih razmerah in vselej prenizki plači pa raje ne izgubljam besed. Še dobro, da vsaj v naši firmi lahko nosimo hlače in da si vsaj včasih domišljam da imam, oprostite izrazu, jajca. Jajca imam, da vse to obvladujem. Tudi pri nas saj smo vendar v Evropski uniji! je namreč čedalje več dela razdeljenega med čedalje manj ljudi, pričakovanja šefa so čedalje bolj nerealna, podaljšani delavniki in pritisk z roki pa nekaj popolnoma običajnega. Kariera? Kakšna kariera neki! Vse, kar si želim, je, da če imam srečo po osemurnem delavniku pridem domov, v upanju, da bom doma prva in da mi bo uspelo izkoristiti vsaj nekaj prostih minut. To mi seveda nikdar ne uspe: vsaj nekdo je vedno doma prej in čaka name, na povprečno slovensko gospodinjo, ki naj vstopi skozi vrata, vsa bohotna na eni in skrbna na drugi strani, ter podpre preostale tri vogale hiše. V vseh pomenih tega réka. Mene je namreč lahko prepričati, da sem superženska. Da obvladujem več stvari hkrati. Zato medtem, ko z eno roko držim kuhalnico, z desno pomagam otroku reševati matematično enačbo, za obe dojki pa me drži vedno »pripravljeni« mož, hkrati po telefonu, ki ga držim med ramenom in ušesom, poslušam šefova navodila za jutrišnje dopoldne, na prenosnem računalniku, položenem nekje med krompirjeve olupke in kup perila, ki čaka na odrešilno likanje, pa preverjam šestmestno negativno stanje na tekočem računu, iz katerega se mi zadnjih nekaj let ni uspelo izkopati. Kam gre denar, raje ne razmišljam. Razmišljam pa vmes, v vsem tem kaosu, o še enem dnevu, ki je minil, o priložnostih, ki sem jih zamudila, o objemih, ki jih nisem podelila, o trenutkih, ki se ne vrnejo. Ker sem hotela biti popolna. Pa ne zase. Za druge.

NEPOPOLNO JE POPOLNO!

Tako.
Prebila sem se skozi svoje frustracije. In ugotovila, da imam samo dve možnosti. Prva je, da si prizadevam za to, da bi bila na vseh področjih popolna. Stoodstotna. Stoodstotna žena, ljubica, mati, delavka, bogatašinja in lepotica. Hipotetično a vseeno zelo verjetno bi v tem primeru kaj hitro zblaznela. Druga možnost je bolj stvarna: namesto da skušam biti popolna, se bom raje potrudila in dala vse od sebe. In če vsega ne bom naredila stoodstotno, ne bom prestroga s sabo. Osemdeset odstotkov bo dovolj, da bom le do tu konsistentna. Nihče namreč ne more narediti vsega stoodstotno in prepričana sem, da perfekcionizem za katerikoli del mojega življenja gre jemlje čas in energijo ter me sili k zastavljanju nedosegljivih ciljev, k vztrajanju pri iluziji, ki ne obstaja.

Blagoslov
Odločila sem se torej, da bom popolna prav v svoji nepopolnosti. Prepričala sem se, da sem čudovito, inteligentno, ustvarjalno bitje in karkoli naredim, bo čudovito. Nič hudega, če kdaj naredim napako, saj je to priložnost za rast in učenje. Če ne maram tega, kar storim, je to moja lastna presoja in če želim, se bom naslednjič potrudila narediti tako, da bo rezultat drugačen. In se pri tem učila: o sebi, o čemerkoli, kar želim doseči, in o življenju nasploh. Kajti življenje je blagoslov. In je prekratko, da bi do njegovega konca zaman iskala popolnost.

Grem sam s sabo!
Zdaj pa grem z vsemi svojimi nekaj odvečnimi kilogrami v kratkih hlačah, v katerih se JAZ najbolje počutim, na kremšnito ali dve. Brez mobilnika. Brez prenosnika. In brez vseh frustracij. Grem sama s sabo. Vse drugo in vsi drugi lahko počakajo.

Telesna past: obstaja izhod?
Nenehno prizadevanje za doseganje idealov lepote ima lahko katastrofalne posledice, saj povzroča stres in kronično izčrpanost. Neuspeh pri doseganju nedosegljivih idealov ima za posledico občutke frustracije, nizko samospoštovanje in depresijo. Ker se neprivlačni ljudje težje vklapljajo v družbo in načeloma težje najdejo partnerja, ima lahko neuspeh pri doseganju »lepote« resne posledice. Lepotne »zapovedi« ženskam omejujejo priložnosti ter jih ovirajo pri napredovanju in promociji. Hkrati je dokazano, da je ženska privlačnost bolj strogo ocenjevana kot moška, a tudi to, da se ženske, posledično, bolj obremenjujejo s svojim videzom kot moški.

" Zavedanje problema je prvi korak k njegovemu reševanju. Če obravnavamo svoje telo s spoštovanjem, ga bomo imeli raje. Kar naše telo resnično potrebuje, so zmerno gibanje, zdrava hrana, senzualni občutki in sprostitev. Zaradi tega se bo tudi samo do nas vedlo lepše.
" Ne moremo si vsi privoščiti dragih večerij in oblek lahko pa si vsakdo od nas privošči dolgo, toplo kopel, polurni oddih, novo pričesko. Presenečeni boste, kako težko je nekaj dobrega storiti zase. Toda če boste s svojim telesom delali lepše, se boste tudi sami bolje počutili.
" Ne glede na to, ali želimo ceniti, sprejeti ali spremeniti svoje telo, moramo najprej spremeniti svoje razmišljanje. Naučiti se moramo opazovati sami sebe. Namesto da iščemo napake, se moramo naučiti opazovati objektivno.
" Obkrožajmo se z ljudmi, ki jih imamo radi.
" Kupujmo si obleke, ki so nam všeč in v katerih se udobno počutimo.
" Obnašajmo se tako, kot da imamo svoje telo radi in smo ga od nekdaj imeli.
" Bodimo manj strogi do sebe.
" Naučimo se izražati kot samozavestna oseba.
" Nadgrajujmo svojo samopodobo in hkrati védimo, kaj pričakujemo od življenja ter sledimo tem ciljem.
" Sami se odločimo, kaj je prava lepota in do katere mere si bomo prizadevali za svojo privlačnost.

Neža Žigon