Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/ClovekSemUstvarjam14

Človek sem - ustvarjam 14.del četrtek, 4. maj 2006 @ 05:08 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Franc Rozman Strinjam se, da sodelovanje v skupinah in dostojanstvo prispeva k ustvarjalnosti, kljub temu pa mislim, da pretiravaš. Kako misliš, da se počuti neustvarjalen človek bodisi v skupini ali izven nje? Neustvarjalen človek bi se lahko počutil odlično, če bi nekdo drug skrbel za njegovo eksistenco. Ob sebi bi moral imeti le "dobre ljudi", ki bi mu stalno nudili vse, kar rabi za življenje. Tako se mu ne bi bilo potrebno truditi za preživljanje. Mislim, da bi bil pod takimi pogoji prav srečen. Najbolj neustvarjalni ljudje so tisti, ki so preleni, da bi ustvarjali red v lastnem stanovanju, da bi skrbeli za lastno higieno ali za karkoli drugega. Pravimo jim tudi klošarji. Vse, kar počnejo, je to, da se potikajo in klatijo po mestu. Torej poznava človeka, ki bi po tvoje moral biti srečen brez ustvarjalnosti. Najbrž mu manjka "dobri človek", ki bi skrbel za njihovo eksistenco. Imamo tudi "dobrega človeka" v obliki dobrodelnih organizacij, kot je Karitas ali Rdeči križ, ki pomagata revežem. Po tvoje bi morali biti klošarji zelo srečni ljudje, kajti Karitas ima primerne količine starih oblačil in ponavadi jim oblačil ne odreka, če zanje prosijo. Tu opažava zanimivo nasprotje. V dobrodelnih organizacijah imamo res rabljena oblačila, na drugi strani pa reveže, ki niso vedno le klošarji. Ti reveži nočejo prositi za oblačila, čeprav so jim na dosegu roke. Dostojanstvo je tisto, ki jim preprečuje, da bi ljudje živeli na tuj račun. Bog nam je postavil visoko in trdno oviro - dostojanstvo, ki nam preprečuje živeti na račun drugih in nas sili v lastno ustvarjanje. Klošarji so po eni strani dokaz človekove svobodne volje, kljub božjemu priganjanju lahko ostanejo neustvarjalni, po drugi strani pa opomin, kam pripelje neustvarjalnost. Pojavlja pa se mi še eno zanimivo vprašanje. Ali cerkev z ustanavljanjem dobrodelnih organizacij na ta način skuša prelisičiti božji mehanizem našega ustvarjanja - dostojanstvo? Uspešnost dobrodelnih organizacij je majhna, kadar se ukvarjajo le z zbiranjem in razdeljevanjem rabljenih oblačil. Zame predstavlja mreža restavracij "McDonalds" uspešno "karitativno dejavnost", ker ljudi ne ponižuje s prosjačenjem starih oblačil, ampak omogoča ljudem s "plitvimi žepi", da se dostojno najedo za malo denarja. Kadar se sam ukvarjam z dobrodelnimi dejavnostmi, nikoli ostareli osebi ne ponujam starih oblačil. Predvsem ugotavljam, ali je v tej osebi še kaj energije za ustvarjalnost. Ko bi skupaj z ostarelo osebo pospravljal njeno stanovanje, bi ves čas pazil, da bo ta oseba imela občutek, da si je sama pospravila stanovanje. Kako blaženo se bo ta oseba počutila po mojem odhodu, ko bo "spoznala", kaj vse lahko še sama napravi. Veš, kaj mi je prišlo na misel? Sosedova stara mama se vedno pritožuje, da so jo mladi odrinili od vsakega dela. Tako rada bi še kaj postorila, pa ji ne dovolijo. Tudi to je zgovoren primer nerazumevanja božje volje. Sosed in soseda sta dobra človeka. Stara mama se jima smili in zato želita narediti vse namesto nje. Ne razumeta pa, da je človeku najpomembnejša ustvarjalnost. Vse bi ji lahko vzeli, le ustvarjalnost, to so njena domača opravila, bi ji morali pustiti, pa bi bila srečna. Vrniva se k ustvarjalnosti v družbi. Vedno poudarjaš, kako moramo biti ustvarjalni tudi v skupini. Neugodno je to, da v skupini ne morejo biti vsi najboljši in da se morajo nekateri zadovoljiti z zadnjimi mesti. Tvoja trditev zahteva nekaj pojasnitev. Neustvarjalni člani skupine se morajo res zadovoljiti z zadnjimi mesti, ustvarjalni člani skupine pa so lahko vsi prvi. Ta trditev je verjetno protislovna in jo boš težko dokazal. Mogoče je res videti protislovna, zato predlagam, da pogledava v tvoj košarkaški klub. Kdo v klubu je najboljši "komik" in je sposoben kadarkoli dvigniti potrtost kolegov v dobro razpoloženje? To vlogo pripisujejo meni. Po kakšni izgubljeni tekmi so kolegi tako potrti, da jih je nujno razvedriti s kakšno domislico. Nadaljujva. Kdo v klubu je sposoben organizirati potovanje in dobiti karte za letalo tudi takrat, ko je za ostale že vse izgubljeno? Te že razumem. Marko je ekspert za organizacijo potovanj, Andrej je najboljši branilec in da tudi največ košev, Miha je sposoben umiriti igro, kadar doživimo silovit napad s strani nasprotnikov, jaz pa sem dušezdravnik, kadar tekmo izgubimo. Pravzaprav je res dovolj možnosti, da smo vsi najboljši. Za vse je dovolj možnosti, da se izkazujemo v skupini. Če dobro pomisliva, ste v klubu vsi priznani in slavni. Slavni ste zaradi ustvarjalnih dosežkov pri igranju košarke. Te svoje želje po slavi ne skrivate in vam je tudi ni treba skrivati, saj vam omogoča zmagovati na tekmah. Če ne bi imeli teh lastnih ambicij, tudi uspehov na tekmah ne bi bilo. Zaradi zanosa in samozaupanja članov je vaš klub slaven. Slava je rezultat ustvarjalnosti, zato nas ta slava verjetno tudi osrečuje. Slava pa je nekaj zelo vabljivega tudi za tiste, ki je niso pripravljeni doseči z naporom in ustvarjalnostjo. Nekateri želijo biti priznani in slavni kar brez ustvarjalnih uspehov. To so tisti, ki si izmišljajo razna herojstva in jih bahavo razlagajo, pri tem pa se ne zavedajo, da se jim okolica le posmehuje. To je že en primer poskusa doseganja priznanja po lažni poti. V življenju sem srečal tudi bolj tragične primere oholosti. Ena od oblik razkazovanja svoje veljave je vožnja v bogatih avtomobilih. Avto postaja eden od osrednjih statusnih simbolov v današnji družbi. Jeseni sem bil na pikniku, kjer ljudje po tem, ko popijejo kozarec ali dva, govorijo resnico. Eden od udeležencev mi je potožil, da celo življenje ne dela drugega, kot gara od jutra do večera, da si lahko kupi drag avto ter se v družbi z njim pobaha. Ljudje običajno opravičujejo nakup dražjih avtomobilov z varnostjo in zanesljivostjo le teh. Prepričljivo opravičilo za nakup dragega avtomobila je dokaj redko, zato je za večino snobov to kar standardno opravičilo. Primer je očiten. Ustvarjalnost je nagrajena, oholost pa kaznovana. Pri tem morava povedati, da nagrajevanje in kaznovanje poteka spontano, sprotno in učinkovito. V tem "plačilnem" sistemu človek sploh ne nastopa. Videti je, kot da Bog vsakemu njegovo ustvarjalnost in dobra dela takoj poplača s srečo, oholost, častihlepnost in druga slaba dela pa s pogubo. Kaj pa nagrade, ki si jih ljudje podeljujemo za ustvarjalne uspehe? Nagrada je navsezadnje že plača v službi ter tudi druge nagrade, ki jih podeljujejo na raznih prireditvah. Človek s svojim vtikanjem v nagrajevanje pogosto naredi več škode kot koristi. Oglejva si primer pozitivne vloge človeka v nagrajevanju. Kadar smo na dobrem koncertu, nas lepota glasbe tako prevzame, da izvajalce in avtorje glasbe nagradimo s spontanim aplavzom. V tem primeru jih niti ne nagradimo zavestno, ampak spontano; lahko bi rekli iz srca. Največ napak pri nagrajevanju je narejenih takrat, ko človek nagrajuje zavestno. V življenju sem takšne napake nekajkrat občutil na svoji koži. Naj ti opišem enega od teh primerov. Ob prvi zaposlitvi nas je nekaj delalo v zelo ustvarjalni skupini. Med nami ni bilo skrivnosti, sodelovali smo in lahko bi rekel, da smo bili ustvarjalna in uspešna skupina. Čez nekaj časa me je poklical šef in me povprašal, če bi želel voditi to skupino. Seveda sem na izziv pristal. Mislil sem si, zakaj bi člani naše skupine morali biti odvisni od nekega zunanjega šefa, če si na ta način življenje lahko uredimo sami znotraj skupine. Vendar sem se zmotil. Ko sem postal vodja skupine, sem moral kolegom določati plače, dovoljeval sem jim izhode iz tovarne, preverjal sem njihovo uspešnost. Čeprav sem se trudil biti nadvse razumevajoč in pravičen, čeprav sem pričakoval, da bomo na ta način rešili probleme skupine, je bilo drugače. Kolegi so me začeli gledati kot šefa. Zamrlo je mladostniško kramljanje, zamrlo je celo veselje ob srečanju. Pogovarjali smo se prijazno in ustvarjalno, vendar popolnoma drugače kot prej. Bil sem njihov šef! Lahko bi rekel, da te Bog za tvoje napredovanje ni nagradil, kajti o tej tvoji novi vlogi ne izražaš navdušenja. Res je. Oblastništvo, kot šef sem bil zanje oblast, me ni pretirano osrečevalo. Svojo nalogo sem po tem spoznanju jemal zgolj razumsko. Kljub temu pa brez vodenja oziroma oblasti, kot ti to imenuješ, ne gre. Kako pa bi upravljali tovarne brez vodenja? Domnevam, da si je človek v svoji omejenosti izmislil sistem vodenja, ki pa Stvarniku ni najbolj pogodu, zato ga tudi ne nagrajuje dobro. Mislim, da tudi nekaterim verstvom oblast ni pretirano pogodu. Ob obisku papeža v Ljubljani nas je nagovoril "bratje in sestre", s čimer je verjetno želel izraziti enakost vseh, brez šefov in podrejenih. Mogoče pa vodenje dojemaš tako le ti! Oblastniki zaradi svoje vloge niso videti pretirano nesrečni. Kadarkoli povezano skupino ljudi razdelimo na dva dela, po pravilu opažam podobne pojave. V službi, ne ravno v mojem oddelku, so imeli nalogo v kratkem času izdelati in kupcu odposlati večjo količino izdelkov, kar je zahtevalo kar nekaj naporov vseh zaposlenih. Vsi so delali kot eden in na videz nemogočo nalogo odlično opravili. Bili smo presrečni, da smo uspeli. Tudi vodstvo podjetja je bilo zadovoljno, zato se je odločilo, da bo uspeh objavilo v časopisu skupaj s tremi najzaslužnejšimi delavci. Po objavi tega članka sem bil prisoten na naključnem pogovoru dveh dobrih prijateljev. Tisti, ki je bil objavljen v časopisu, je še vedno vzneseno povprašal kolega, ki ni bil objavljen, če je že videl časopis. Drugi pa mu je z ledeno hladnostjo na kratko odgovoril "videl". Drugi je bil prvemu najbrž malo nevoščljiv. Nevoščljivost res ni vrlina. V tem primeru pa je šlo za dva prijatelja, ki sta najbrž enako prispevala k uspehu posla. Oba sta bila ob uspehu bogato spontano nagrajena s srečo. Poteza vodstva v tem primeru ni prispevala k nagradi v obliki sreče, ampak je srečo in vznesenost delavcev pokvarila. Opažam, da je duhovni svet nekaj dokaj zapletenega in da ljudje mnogokrat pokvarimo tudi tisto, kar nam je dano samo od sebe. Lahko bi rekla, da se ljudje rodimo srečni. Mi sami zaradi omejenega dojemanja naše duševnosti pa to srečo največkrat pokvarimo. Ne pokvarimo je le drugim, zelo učinkoviti smo pri rušenju lastne sreče, tako kot tisti, ki se je izgaral za lastno oholost ob dražjem avtomobilu. Mislimo, da skrbimo. Čim bolj nas lastna sreča skrbi, tem bolj jo uničujemo. Naj ti navedem nekaj primerov. Skopuhi garajo za denar, ki si ga celo pridobijo, potem pa živijo v stalnem strahu in stresu, da ga ne izgubijo. Naduteži vse življenje za drago ceno igrajo vlogo pomembneža, kar jih izčrpava do onemoglosti, oholi ljudje od soljudi zahtevajo, da jim priznavajo mesto v družbi, ki jim ne pripada in se zaradi tega s sosedi na smrt sprejo. Zase sem vesel, da sem se bil sposoben rešiti, kadar sem padel v takšno past. Na žalost opažam pri mnogih ljudeh, da so trajno podlegli eni od naštetih skušnjav. Na poti življenja nam je nastavljenih veliko čeri, kot so oholost, lakomnost, skopuštvo, sovraštvo in še kaj. Razlika med tistimi, ki so ustvarjalni v moralnih skupinah, in tistimi, ki so nasedli na čeri oholosti ali skopuštva in v osami preklinjajo tegobe življenja, je tako velika, da bi lahko simbolično rekla, da imajo prvi nebesa, drugi pa pekel na Zemlji. Predstavljaj si podjetnika, ki je v času lastninjenja na osnovi poneverbe pridobil podjetje. Ker ni sposoben podjetnik, tega podjetja ni sposoben upravljati. Na videz ima lepo pisarno, drag avto, vikend in barko na morju. Večina ljudi bi ocenila, da ima nebesa na Zemlji. Skušajva tega človeka globlje razumeti! Sledovi poneverbe še niso zabrisani in se jih tudi ne da zabrisati. Čeprav teh sledov še ni nihče odkril, ta človek živi v večnem strahu pred razkritjem. Ponoči ne more spati, kadar pa spi, sanja, kako izgublja krivično pridobljeno imetje. Po neprespanih nočeh hodi v službo utrujen. V podjetju nikomur ne zaupa, zato z nikomur ni sposoben vzpostaviti prijateljstva, ne hodi v družbo lastnih delavcev in se jih zaradi nesposobnosti vodenja začenja bati. Vsak dan gre v podjetje z večjim odporom. Odide na morje, da bi pobegnil moram, vendar ga ne veseli niti urejanje barke niti jadranje, kajti njegove misli so priklenjene na prekletstvo lastnega podjetja. Zelo nazorno si opisal moro in prekletstvo človeka, za katerega nekateri celo domnevajo, da živi idilično in srečno življenje. Kako pa bo ta podjetnik našel izhod iz svoje bede? Izhoda ne bo našel. Krivično pridobljenemu imetju, ki je izvor njegove bede, se ne bo odrekel. Trpel bo peklenske muke, se vidno staral in šele prezgodnja smrt bo prekinila to njegovo prekletstvo. Do tega namišljenega podjetnika pa nisi preveč usmiljen. Ali mu ne bi vsaj v tem miselnem poskusu skušala pomagati iz tega njegovega pekla? Verjetno ima ta podjetnik iskrene prijatelje, ki mu svetujejo, naj spremeni način življenja. Svetujejo mu, naj se odreče pridobitništvu in posveti ustvarjalnosti. Ali misliš, da jih bo ubogal? Ne bo jih niti poslušal niti ubogal. Da ne bova zašla v preveč temačna razglabljanja, naj ti navedem še primer velike sreče, simbolično "nebes" na Zemlji. Nebesa imam takrat, ko opravim zahteven izpit. Mogoče še ne takrat, ko ga opravim, temveč takrat, ko se vrnem domov in domačim povem, kaj mi je uspelo, ko opazujem njihove radostne obraze ob mojem uspehu. Neverjetno je, kako ljudje silijo v nesrečo, ko pa imajo toliko možnosti za srečo. Spomnil sem se sosedovega Luke. Skopuh je. Ob vsem svojem denarju si privošči zelo malo. Ne le to, da je njegovo življenje zaradi skopuštva skoraj nevredno človeka, stalno živi v hudem strahu, da mu kdo denarja ne ukrade. Včasih ga zašije v suknjič, drugič ga da v hladilnik, celo v peč ga je poleti že shranil. Vse, kar bi mu bilo potrebno napraviti za srečo, bi bilo to, da bi se začel ukvarjati z nečim koristnim, živeti pa od svojih mesečnih dohodkov, ki so primerno veliki za njegovo spodobno življenje. Razmisliva, kje Luka dela napako! On misli, da je njegov pekel možno odkupiti z njegovo prijaznostjo do sosedov in drugimi dobrimi deli. Ne zaveda se, da je njegov pekel možno odpraviti le z odpravo pravih vzrokov, to je z odpravo njegovega skopuštva. Kako se bova midva zavarovala, da ne padeva v kakšno od podobnih pasti? Zadosti bi bilo, če bi uspela dovolj zgodaj dovolj jasno prepoznati stvari, ki naju pehajo v nesrečo, pa tudi tiste, ki naju osrečujejo. Ali obstojajo zgodnji znaki ali simptomi, po katerih se da spoznati, ali sva na poti v "nebesa" ali na poti v "pekel"? Kaj napravimo, kadar se nam dogodi kaj zelo velikega ali lepega? Povabimo vso okolico, da se z njo veselimo. Včasih se mi zdi, da se veselje in sreča v družbi razmnožujeta kar sama od sebe. Kako pa se jezimo in sovražimo? Nekaj časa nas je mogoče še kdo pripravljen poslušati, potem pa ostanemo sami s svojo hudobo, maščevalnostjo in sovraštvom. Prepričan sem, da vse tisto, zaradi česar me imajo prijatelji radi in si želijo moje družbe, ter vse tisto, zaradi česar sam rad hodim v njihovo družbo, prinaša srečo in nas osrečuje. Obratno pa vse tisto, kar ruši prijateljstva in me vodi v osamo, pa pomeni nesrečo. Teh tvojih trditev se še bolj zavedam in jih še bolj dojemam, če pomislim, kakšne so poti iz prekletstva osame. Izolacija v osami naše stanje samo poslabšuje. V večini primerov je poslušanje nesrečnika najbolj uspešen način, kako ga rešiti iz duhovnih tegob. Če si tak človek uspe dobiti zaupnika, ki mu lahko pripoveduje o svojih duševnih stiskah in težavah, je na dobri poti, da se reši. Strinjam se. Psihiatri večino svojega časa s pacienti preživijo v poslušanju. Seveda pa je pot nesrečnika do psihiatra dolga in naporna. Zakaj naj bi bil razgovor s psihiatrom naporen? Pot iz duševnega pekla poteka preko več stopenj, od katerih morajo biti vse uspešne. Najprej se vprašajva, zakaj sploh pride do nevzdržnega duhovnega stanja! Zanesljivo ne zaradi ustvarjalnosti in drugih vrednot, ki so nagrajevane z dobrim. Do katastrof duha pride zaradi kršenja moralnih norm. Če se nesrečnik želi osvoboditi travm, mora biti pripravljen prepoznati in sprejeti svoje zablode. To je najtežji del, ki mnogim nikoli ne dovoli prehoda v srečno življenje. Ko smo pripravljeni na spremembo načina lastnega razmišljanja in življenja, pa moramo pospešeno odpravljati vzroke, kar pa nam najhitreje uspe z učinkovitim vključevanjem v družbo. Ko pridemo v stanje, ko se o svojih zmotah, ki so nas pripeljale v težave, pogovarjamo z nekom, ki mu zaupamo, imamo občutek, da kar čutimo, kako odlagamo svoje duhovno breme, in takrat smo že na dobri poti k rešitvi. Tvoja razlaga me zelo spominja na spoved v cerkvi. Cerkev se ukvarja predvsem z duhovnimi pojavi in zelo dobro pozna posledice nemorale in drugih pregreh v življenju, obenem pa tudi ve, da je najboljši način za zdravljenje duhovnih padcev v pogovarjanju. Spoved ni nič drugega kot povabilo na pogovor, kjer je tema pogovora vnaprej določena: pogovor o duševnih stiskah z namenom zmanjšati te stiske ter po možnosti odpraviti vzroke za nastajanje le-teh. Povezano skupino ustvarjalnih ljudi začenjam doživljati kot nek univerzalni duhovni organizem, sestavljen iz duhovnosti mnogih ljudi. Naše bivanje ima verjetno smisel le, v kolikor se uspemo vključiti v ta univerzalni organizem. Ljudje vedno razmišljamo, da moramo ustvarjati nekaj, kar je izven nas samih, pozabljamo pa na ustvarjanje prijateljstev in drugih povezav s soljudmi. Mogoče je občestvo ljudi zelo pomembna vrednota, ki se jo splača ustvarjati. Strinjam se s tabo. Spoznavam, da mi brez povezave z drugimi ljudmi življenje zelo malo pomeni. Kadar se ne uspemo vključiti v družbo, ki je prepoznavna oblika univerzalnega duhovnega organizma, smo odvečni, balast, odpadek, nezanimivi, pozabljeni in s tem osiromašeni sreče. Strinjam se, da smo ljudje kot bitja vrednota, vredna lastne izgradnje, vendar ne posamično, ampak le povezani v družbi. Se nadaljuje Človek sem - ustvarjam 1.del Komentarji (0) www.pozitivke.net