Prelep dan vsem direktno iz Chicaga!

Odločil sem se, da začnem pisati in obveščati ljudi bolj konkretno o Savitri - organizacija - kultura in umetnost življenja. Sem tudi aktivni član peacehikerjev. Drugače sem prvi oboist Slovenske filharmonije in dirigent. Ime mi je Matjaž Rebolj.

Moje življenje stremi k izboljšanju tega sveta. Seveda pa moramo začeti pri sebi in v našem okolju. Savitra je vizija, ki se mi je začela odstirati približno pred enajstimi leti in je namenjena konkretnemu povezovanju ter razvoju vseh organizacij, podjetij in posameznikov, ki se s svojim delom kakorkoli in kjerkoli zavzemajo za zviševanje kvalitete življenja in vrednote. Potencialno je lahko to dejansko kdorkoli - pek, mizar, eko kmetija, frizer, trgovina z naravnimi produkti, šola meditacije ali normalna šola...

V slogi je moč in zato je pomembnost združevanja in ustvarjanja pogojev, da se bo zavest humanosti, ekologije, deljenja začela hitreje širiti skozi konkretna dejanja.

Mestni svet Mestne občine Maribor bo na današnji seji predvidoma obravnaval tudi predlog sprememb statuta javnega zavoda Športni center Maribor. Mestna uprava je namreč pred časom predlagala, naj se azil za živali uredi v opuščenih hlevih v Rošpohu, ki so v lasti ministrstva za šolstvo in šport, z njimi pa upravlja Biotehnična šola Maribor. Občina bi lahko pridobila objekt za daljše obdobje v najem ali pa tudi v last, nato pa ga predala v upravljanje in vzdrževanje Športnemu centru Maribor.

V brazilski metropoli Rio de Janeiro so začeli voziti mestni in primestni vlaki, ki imajo nekaj vagonov rezerviranih samo za ženske. Vagoni so posebej označeni in so rožnate barve, oblasti pa so se za ta ukrep odločile zaradi zaščite nežnejšega spola pred spolnim nadlegovanjem.

Skoraj vsako državo na svetu je že prizadela trgovina z ljudmi, ki se konča s spolno zlorabo ali prisilnim delom, razkriva najnovejše poročilo Urada Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC). V prvi vrsti so žrtve tega zločina ženske in otroci, UNODC pa ob tem izraža obžalovanje zaradi neučinkovitega boja proti tej obliki kriminala.

Čeprav ideja o shranjevanju zamrznjenih genetskih materialov rastlinskih in živalskih vrst, ki so na robu izumrtja, zveni kot scenarij znanstveno fantastičnih filmov, gre za projekt, ki je na pragu realnosti.

Programi za zaščito ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, živalski vrtovi in konzervatoriji rastlinskih vrst poskušajo zaščititi rastlinsko in živalsko populacijo zemlje. In ravno zaradi tega, da bi se določene vrste ohranile, so potrebne alternative v obliki banke genov.

Ko so rastlinske in živalske vrste ogrožene do te mere, da jih ni več v naravnem okolju, ampak jih lahko najdemo samo v živalskih vrtovih in parkih, raziskovalci na vse načine skušajo priti do alternativnih metod zaščite posameznih vrst.

Svet postopoma spoznava, da nas vojne, spopadi ter oklepanje starih in novih zamer le vežejo v brezkončni krog nasilja in napetosti. Vse pogosteje se stari sovražniki oprijemajo sprave in odpuščanja, sporazuma in sodelovanja. Mojster Benjamina Crema je napisal: "Enotnost in sodelovanje sta odskočni deski v prihodnost in zagotovilo uspeha za vse ljudi. V človeštvu je velik nedotaknjeni rezervoar moči, ki čaka, da ga sprosti čarovnija sodelovanja." Predstavljamo vam izbor na temo sodelovanja, ki vsebuje Maitrejeve navedke (Maitrejeva sporočila), navedke Cremovega Mojstra (Mojster govori) in odlomke pisanja Benjamina Crema.

Pokazal vam bom, da je človekova pot pot bratstva, tesnega sodelovanja ter vzajemnega zaupanja in služenja. To je edina pot. Vse druge so spodletele. Prijatelji moji, če človek ne bo zmogel po tej poti, bo na tej Zemlji prenehal obstajati. Ne grozim, temveč enostavno govorim resnico. Le malo časa je še ostalo za obnovitev ravnovesja v naravi in na svetu. (Maitreja, sporočilo št. 12)

Nova medicina
po zdravniku Ryke Geerd Hamerju
{Dr. med., mag. teol.}

Prišel bo dan, ko bo bolezen veljala za sramoto, kajti človek bo spoznal,
da nastaja kot posledica delovanja slabih misli.
Karl Wilhelm von Humboldt (nemški filozof, jezikoslovec, politik, diplomat in naravoslovec, *22. junij 1767 +8. april 1835)

O BOLEZNIH

Uvod

Walter Last je delal kot biokemik in kemik raziskovalec na medicinskih oddelkih na nekaj nemških univerzah in Bio_Science Laboratories v Los Angelesu – ZDA. Kasneje je deloval kot bio nutricionist in naravni terapevt v Novi Zelendiji in Avstraliji.Napisal je nešteto člankov o zdravju in tudi nekaj knjig iz teh področij – n.pr.: Heal Yourself in Healing Foods (Penguin Books) in Natural Way to Heal ( Hampton Roads Publishing). Internetna stran Walterja Lasta katera pokriva teme o zdravju, znanosti in duhovnosti se nahaja na http://mrbean.net.au/~wlast/.

Odkrivali bi svet, pa ne veste, kje bi začeli. Želite si nekaj drugačnega, bolj pristnega, izkušnjo, ki vam bo odprla nova obzorja. A prvi korak je težak ...

Popotnika v vas lahko pomaga obuditi knjižica Špele Kaplja, "Pejmo drugače. Priročnik za odgovorni turizem in prostovoljno delo". V njem bosta našli odgovore na praktična vprašanja, kot so, kaj strpati v nahrbtnik, česa ne smete pozabiti in kaj raje pustite doma, izvedeli boste, zakaj nekaterih spominkov ni dobro kupovati in zakaj turisti niso vedno dobrodošli. Hkrati pa vam bo razkrila, kaj naredi pravega popotnika, za katerega pregovor "Kjer se osel valja, tam dlako pusti" ne velja.

V prvem delu razkriva pasti sodobnega množičnega turizma, nagovarja k bolj odgovornemu ravnanju ter ponuja alternativne načine potovanja. Teh je kar nekaj, namige o tem, kje in kako jih poiskati, pa boste našli v zadnjem poglavju. Vmes pa vam bo Špela razkrila pisan popotniški svet in vam predstavila izkušnje tistih, ki so se na pot podali drugače. Tudi tem je priročnik namenjen.

Sončevim pozitivkam sledimo predvsem ljudje s sončkom v srcu. Želimo pomagati drugim živim bitjem. Nikoli ne storimo nikomur nič takšnega, česar sami ne bi želeli doživeti. In takšni kakršni smo, smo idealni za pomoč drugim, tistim, ki našo pomoč potrebujejo in onim, ki še nimajo sončka v srcu, pa bi ga morda radi imeli. Kaj je lepšega od tega, da druge osrečimo?

Kot posamezniki lahko le malo naredimo, več bi lahko dobrega naredili, če bi se povezovali in bili s svojim delovanjem pozitivni vzgled.
Sedaj imamo priložnost, da se vključimo v Gibanje za pravičnost in razvoj. Storimo to. S skupnimi močmi nam morda uspe postaviti temelj za lepše življenje bodočih generacij, kajti pozitivni vzgledi so najboljši učitelj.
Topel, sončni pozdrav pozitivno mislečim.

Mirja

Kdor hoče živeti in curljati po kapljicah svojega zadovoljstva skoz lastno vživetost v ta svet, mora vedeti od kod prihaja, zakaj je tu in kam gre. Čudovit občutek je živeti. Fantastično! Razkošno. Nikoli minljivo. Večno. Kdor hoče živeti, mora najprej verjeti, da njegov čustveni spomin sega v samotno oddaljnost, ki mu vse razloži in ga spodbudi, da se poveže s svojimi tančicami iz preteklosti, ki vznemirljivo plujejo po zraku in ga iščejo s starimi poželenji. Del teh tančic je razseljen navznoter. Nekateri jim pravijo duša. Z njimi človeka povezujejo v enosti velike razdalje. Vprašanje je neizbežno: ali tako lepi, blagi in vsi dišeči po človeškem vonju, imamo moč in upanje, da verjamemo v vrnitev k svojemu izvoru.

Ko sem stopila na šodrasto pokopališče sem razumela, da na tej božji njivi, ležijo za zidcem delci snovi, ki so jo tančice skrivnosti zasedle in se malce odpočile v njih. Nato so prikovane na vesoljni trenutek nadaljevale svojo pot skoz koničasto os cerkvenega zvonika v nebo in plule naprej z angelskimi krili. Vonjave po smrekovi smoli se me povzdignile, ko sem slišala zvonenje iz veličastnega cerkvenega zvonika. Tedaj sem vedela, da ena duša odhaja in da je nastopil zanjo trenutek dopolnitve, trenutek popolnosti in vračanja v slovesu prek šumečih gozdov. Tančice odhajajo novim dogodivščinam naproti. Kozmos spremeni obliko in če izhajamo iz Erosa, je spet harmoničen v žuborenju žive vode iz svojega izvira. Nietzsche pravi, da vsako ugodje zahteva večnost. V temelju pa ugodje noče večnosti, temveč uničenje časa in brezčasnost.

Od kod prihajamo?

Piše: Damjan Plut

Slej kot prej se vsaka duša, vsak posameznik znajde v razmerah, ki zanj postanejo nevzdržen oziroma se znotraj počuti praznega in neizpolnjenega. Znajde se v vrtincu življenja, ki mu takšno kot ga doživlja, ni čisto nič všeč. Pojavi se notranja potreba po spremembi. Odpravi se na pot iskanja, ne da bi pri tem vedel, kaj pravzaprav išče. Skuša spremeniti svet okoli in zunaj sebe (partnerja, družino, delo, širše okolje, svet…), a se navkljub temu navznoter čuti neizpolnjenega, nekako praznega. In ob tem pogosto čuti bolečine, razočaranja, jezo, strah, hrepenenje, neizpolnjene želje. Odpravi se na pot duhovnosti, iskanja zunaj okolja in razmer, v katerih živi.

Seveda lahko ob tem čuti polarnost nasprotij v sebi. Razdvojenost med vrednotami duhovne literature in seminarjev ter življenjem, kot ga resnično doživlja, se lahko le še poglablja. Nekatere rešitve iz duhovnega sveta nam vsaj za kratek čas lahko vzpostavijo iluzijo življenja v za naše predstave idealnem in z rožicami postlanim življenjem, ki pa se vedno znova zlomi. Skozi vrzel spet ugledamo »resničnost« naših življenj v vsem obsegu. Hrepenenje po drugačnem svetu se s tem samo poglablja. Lahko smo na izbrani duhovni poti popolnoma upoštevali vsa pravila, ki jih mnogo katera duhovna ali drugačna smer predpiše svojim sledilcem, a vendarle smo ostali le sledilci in hodimo po že prehojeni poti nekoga drugega. Lahko se sicer prepričamo, da smo tudi mi taki, a vendarle še naprej prežvekujemo nekaj, kar je nekdo drugi že prežvečil. S tem se poenotimo z izkušnjami tistih, ki jih najbolj spoštujemo.

Pravo potovanje našega življenja se začne tistega dne,
ko si zaželimo,
da bi potešili svojo žejo.
Ni se začelo takrat,
ko smo zajeli prvi dih.

Tistega dne so bila vsa okna zaprta
in zavese zagrnjene.
Nič nismo videli.
Nič nismo vedeli,
kako daleč smo pripotovali,
kam smo prišli,
kje smo,
kaj naj iščemo
ali kje naj bi bili.
Potem pride dan,
ko se potovanje začne.

Najnovejši rezultat izmere Sgermove smreke, za katero velja, da je najvišja v srednjeevropskem prostoru, kažejo, da je v desetih letih v višino zrasla za deset centimetrov in je sedaj visoka 61,8 metra. Izmero je 5. aprila letos z geodetsko metodo trigonometričnega višinomerstva opravil Božo Koler z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo, rezultate izračunov pa so ob svetovnem dnevu Zemlje na ekološki kmetiji Sgerm v občini Ribnica na Pohorju predstavili danes.

Danes je svetovni dan Zemlje, ki ga na pobudo civilne družbe po vsem svetu obeležujejo že 36. leto. Ob tem dnevu - letos je poudarek na preprečevanju nastajanja sprememb podnebja - posamezniki in številne okoljske organizacije pripravljajo dogodke, s katerimi želijo opozoriti na ranljivost in enkratnost našega planeta. Dogajanje bo pestro po vsej Sloveniji, dan Zemlje pa je tudi dan tabornikov, ki bodo svoj praznik dejavno zaznamovali.

Zaradi protesta proti vojni v Iraku je moralo 18 babic v četrtek pred sodišče v New Yorku, kjer so se ene pojavile v visokih petah, druge pa so za prihod na sodišče potrebovale pomoč. V skupini, ki je sama sebe poimenovale "Granny peace brigade" (Mirovniška skupina babic), je najstarejša namreč stara že 91 let, najmlajša pa 50 let.

Zapustila sta širno polje zelenja in stopila na asfaltno cesto, ki se je izgubljala v daljavi. Neznanec se je obrnil k potniku, njegova dlan se je pomirjujoče dotaknila potnikove rame. »Ni pomembno kdo si… kaj si… Pomembno je… kaj zmoreš. Kakšno spremembo lahko narediš.« Po teh besedah je spustil svojo roko, jo zopet dvignil in se z njo navidezno dotaknil obzorja, zemlje, neba. »Vidiš vse to?« je dodal.
Potnikov pogled je objel polja, premeril nebo in se ustavil na točki, kjer se je sonce pogrezalo v horizont. »Nikoli si nisem vzel časa, da bi občutil… videl, kaj tako lepega,« je pripomnil.
»Slišiš?« je zagonteno vprašal neznanec.
»Kaj?« je tiho odvrnil potnik.
»Zapri oči… in poslušaj…«
Potnik je zaprl oči. »Kaj naj bi slišal?« je vprašal.
»Prisluhni planetu,« je skrivnostno rekel neznanec.
Potnik se je namuznil. Neznančev predlog se mu je zazdel smešen.
Zazdel…
Nasmeh je izginil z njegovega obraza.

Nekaj je začutil. Nekaj nedoločenega. Nekaj… skoraj znanega.
Prisluhnil je tišini.
Nekje v oddaljenosti je zaslišal pihljanje vetra, ki je nagajivo premikal liste rastlin.

Utrujena od potaplajnja po vsakodnevnih obvestilih, poročilih, novicah in rekamah, ja reklamah(!) je čisto out. Saj ni res, pa je! Vsakodneve čire-čare, nič »novega«, nič »in« ali, kako bi se že reklo… na finte ali kaj. Nič ni več res in vse je res. Pa o plavih kuvertah se šušlja. Da niso več »In«. Pa kaj hočem. To je mesto, množica s podmnožico v množici ljudi vseh sort, starosti, barve kože, izobrazbe, spolov, itd. In včasih zgleda, da kapitalizem že strmo prerašča ljudi in bo tako prerastel celo živo mejo. Da ga le ne bi na drugi starani ograje čausnil kakšen štirinožni detektiv. Bo že nekako.

Vsi bi bentačili – »To nikamor ne vodi. Tak sistem ne gre več naprej. Pojedli nas bodo.« Kdo bo pa kaj spremenil? Ja, ja , za narodov blagor se je bilo vedno treba boriti. Mi smo borci naroda, ki smo se že v pradavnini borili za svojo votlino, za svoj obstoj s kijem v roki. To je danes prispodoba, ampak povem vam, da smo korenine. Že zato, ker smo zmagovalci v svoji seriji repkarjev. Ja, dva milijona nas je takšnih. Mali narod, globoke korenine. Pa bogati smo bili. Vsi smo imeli milijone, vsi. Pa so nam jih vzeli. »Kar je cesarjevo, cesarju.«

Nekateri od najlepših trenutkov so:

- Zaljubiti se.
- Smejati se od vsega srca.
- Najti polno mail-ov, ko se vrneš z dopusta.
- Sprehajati se po nekem lepem mestu.
- Poslušati priljubljeno pesem na radiu.
- Prebuditi se in poslušati, kako zunaj pada dež.
- Stopiti izpod tuša in se obrisati v toplo brisačo.
- Prejeti poziv osebe, ki je že dolgo nisi videl.
- Dober pogovor.
- Najti denar v hlačah, ki jih nisi oblekel že dolgo.

Za Veliko noč sem bil pri maši
in duhovnik je rekel prosimo Boga naj nam odpusti naše grehe.

In rekel sem Bogu: Bog odpusti mi vse.
In Bog je rekel: Ne bom ti vsega odpustil,
dobro ti bom pomnožil,
slabo pa odpusti in spremenil v dobro.

Takrat sem se zavedal veličine Boga.

Za človekovo prehrano ubijejo letno po svetu več deset milijard živali, od tega v Sloveniji okoli 25 milijonov. Živali so v tem primeru le gospodarska surovina. V poskusih na živalih letno umre v Evropi skupaj 10 milijonov živali, v Sloveniji več kot 10.000. Stotisoče živali umre med prevozom, lovci v Evropi pobijejo letno več deset milijonov živali, v Sloveniji okoli 100.000. Za temi številkami se skrivajo milijarde posameznih usod živih bitij.

Ob svetovnem dnevu Zemlje, ki se ga na pobudo civilne družbe obeležuje 22. aprila, v teh dneh po Sloveniji potekajo različne aktivnosti. Vse osveščevalne dejavnosti, ki jih pripravljajo posamezniki in organizacije, imajo letos skupni imenovalec - preprečevanje nastajanja sprememb podnebja, so sporočili z ministrstva za okolje in prostor.

KAKO Z ALEXANDROVO TEHNIKO VDIHNEMO ZDRAVJE

Frederick Matthias Alexander, rojen leta 1869 v majhnem mestu v Avstraliji, se je v mladosti odločil za igralski poklic. Bil je zelo uspešen, vendar je imel težave z dihanjem in vedno hujšo hripavostjo. Ker mu zdravniki niso znali pomagati, se je začel sam opazovati in proučevati svojo držo pri raznih opravkih in v različnih duševnih stanjih. Po desetih letih proučevanja svojega telesa in drže, kot tudi drugih ljudi, je Alexander ugotovil, da je potreben le majhen gib za izboljšanje stanja. Potegnil je namreč glavo navzgor od telesa in temu je sledila cela hrbtenica.

Intervju z bivšim ameriškim senatorjem Georgeom McGovernom
Monte Leach

Share International: Dolga leta se že ukvarjate z zadevami v zvezi z lakoto. Zakaj v svetu, v katerem se pridela dovolj hrane, da bi nahranili slehernega človeka, problem lakote še kar vztraja?
George McGovern: Gre za politični problem, za pomanjkanje politične volje. Primanjkuje nam energije in vztrajnosti pri zagotavljanju hrane revnim ljudem, ki je ne morejo pridelati dovolj za lastne potrebe.

Približno eden od sedmih ljudi na svetu trpi za kronično lakoto. Toda to ni nerešljiv problem. Vlade po vsem svetu, tako v revnih kot bogatih državah, se morajo obvezati, da bodo rešile ta problem. To bi lahko, na primer, storile samo z delčkom tistega, kar mi sedaj zapravimo za iraško vojno. Združeni narodi imajo nekaj zelo dobrih agencij, ki se ukvarjajo s problemom lakote. Ena od teh je Svetovni program za hrano (World Food Program), ki sem ga leta 1962 pomagal postaviti na noge. To je najboljša agencija za razdeljevanje hrane na svetu. Lačnim ljudem dostavlja velikanske količine hrane, a narediti bi morala še več. ZDA so njegova glavna dobaviteljica. Če bomo morda svoj prispevek povečali za dvakrat, če bodo temu sledile še druge države in če bodo vlade revnih držav sodelovale z nami, bomo lakoto odpravili v naslednjih 15 do 20 letih, brez kakršnegakoli naprezanja. Na tem sedaj delam. Skupaj z [bivšim ameriškim senatorjem] Bobom Dolom sva se odločila, da se bova intenzivno prizadevala za pridobitev Združenih narodov, na čelu z ZDA, da bi ti 300 milijonom otrok, ki sedaj ne dobijo nič, preskrbeli dnevni obrok. Temu je sedaj namenjena najina pozornost.