"Potniki smo...ne potrebujemo nobenega cilja,
lepo je zato, ker se odvija".

Ali res ne potrebujemo nobenega cilja?
"Ne moremo dalje, če ne vemo, kam gremo." (Goethe)
Žal lastnosti božanskega naravnega reda nikoli ni mogoče čisto uresničiti v tem našem padlem, minljivem svetu. Šele ko se temu svetu odpovemo in se s pomočjo novo prebujene duše vrnemo k praideji božanskega načrta, preneha vse trpljenje in umiranje.

To, kar resnično manjka človeštvu, je Univerzalno zdravilo. To so Kristusove moči, ki človeka v temelju spreminjajo in ga strukturno prenavljajo. Delujejo na vsako našo celico in na vsak atom ter lahko trajno spremenijo svet in človeštvo. Samo tako lahko premagamo nepopolno zemeljsko naravo, ki se je ne da narediti popolne niti z najboljšmi znastvenemi metodami.

Zavedati se moramo, da obstojata dve polji življenja. Eno je bivališče človeka v našem padlem stanju, drugo razkriva popolnost in božanskost večnega življenja. Tako v prostoru in času obstajata obe polji bivanja istočasno, tukaj in zdaj. Vendar pa človek ne more prebiti meje s svojim lastnim "egom". Dostop do Polja večnosti je v naši nesmrtni duši. To dušo pa moramo v trpečem človeku prebuditi in jo nahraniti pri izviru Večne svetobe.

Ko so vprašali Jezusa, če je Kristus, je odgovoril:
"Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v menu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi ne verjamete, ker ne pripadate mojim ovcam. Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in mi sledijo. In jaz jim dajem večno življenje in nikoli ne bodo poginile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vsega in nihče jih ne more iztgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno." (Janez, 10:25 - 30)

V tem besedilu iz Janezovega evangelija se razodeva Očetovo Vsehotenje po "Sinu", ki je Kristus, Svetloba, ki sije nad vsem, Božja modrost in Sveti Duh. Kdor lahko prepozna razodevanje te Svetlobe, lahko prepozna razodevanje Očeta.

Kdor je pokoren kozmični volji in kdor se giblje z in v tej Svetlobi in Ljubezni, je učenec Svetlobe. V svojem očiščenem srcu mora potem slišati Kristusov glas, ki ga želi vrniti kot "izgubljeno ovco" v enost tega, kar je mišljeno z "jaz in Oče sva eno".

"Potem pride nekdo in reče:
Ne.
Izbiro imaš."

No, na tej točki pa nastopi temeljna naša odločitev. Da bi se človek lahko zmogel odločiti za pravo izbiro, oziroma za pravi smisel, mu je potrebna pomoč od zgoraj. No, Bog vsakemu da milostno moč pravilne izbire za prvi korak povratka k svobodi. Svoboda lahko raste vse do popolne predaje Svetemu Duhu. Da bi imel človek moč in modrost za močno odločitev pravilne izbire ter moč da to odločitev tudi izpelje, mu je potrebna pomoč absolutne svobode.

Človek je ustvarjeno bitje. Prišli smo na Zemljo po volji Stvarnika. Zato je naša svoboda ustvarjena in odvisna od Stvarnika. Brez Stvarnika ni stvaritve, brez absolutne ni relativne svobode izbire, brez absolutne ni relativne eksistence. Iz tega vidika nam je jasno, da človek ne more biti brez svojega Začetnika. Brez njega mi ne vemi in nimamo kam iti, ne vemo kdo smo, čigavi smo. Človek ne ve kaj je zgoraj a kaj spodaj, kaj je levo a kaj desno, kaj je zlo a kaj dobro, pravi Nietzsche.

Na naši poti naše spoznanje odkriva v absolutnem bistvu osebo Boga o katerem je vse odvisno. Bog je duh, je svoboda sama po sebi.. Bog je torej, duhovno, svobodno bitje. Človek v svojem duhovnem spoznanju odkriva svet, svojo osebnost in Božansko bitje. Tako se v neki intelektualni transparetnosti spozna eksistencionalno usmerjenim na absolutno bistvo , ki je vse in v katerem se vse dogaja, ki ga religija prepoznava kot božansko bitje ali enostavno Boga.

Človeška sposobnost za duhovno spoznanje inm preglednost bistva sta dovolj velik argument, da se človek ne vrti v mitičnem namišljenem, ampak v realnosti eksistence katera odmerja vsako drugo eksistenco.

Religije in kultna duhovna gibanja to danost pridobljeno s filozofskim ali meditativnim raziskovanjem kažejo na prvi korak v iskanju "človeške" poti do absolutne eksistence. To in nič več. Ta človeška pot so religije in kultna duhovna gibanja. One z naukom, mistiko, kultum, meditativno prakso in molitvijo poskušajo na človeški duhovni način delati most do Boga kot absolutne, izvirne eksistence. To je od nekdaj hrepenenje in naporno v iskanju absolutne svobode.

Toda človek je "ujet" v lastni eksistenci, ne pripada sebi samemu, ne razpolaga v popolnosti s seboj, nima lastne usode v svojih rokah. Vse to je religijsko, kultno in filozofsko iskanje se vrti v krogu, saj človek sam ne more odstraniti stene in verige svoje omejene eksistence. Ne razpolaga z Bogom, ampak Bog z nami. Človek nima oblast nad Bistvom, ampak Bistvo določa nas same.

Pravo krščanstvo, Kristusova religija ljubezni je informacija in radostno sporočilo, da je Jezus Kristus iz Nazareta prebil začarani krog in zlomil naše človeške verige, saj je Sin Božji in zaradi tega mu pripada absolutno in ne relativno Bistvo. Prazaprav je Kristus odgovor na iskanja religij, njihova izpolnitev in s tem konec religij na Zemlji. To je obenem tudi odgovor nebes na klice človeka, prihod Boga v našo človeško eksistenco, je srečanje Boga in človeka.

Jezus Kristus je zdravil vsako bolezen (vem iz lastne izkušnje), obujal je mrtve, oproščal mnoge grehe, osvobajal ljudi od različnih odvisnosti od zlih duhov. Tako je nam ljudem dana milost, ki jo je v svet prinesel Kristus. "Bog je tako postal človek, da bi mi lahko postali Bog" - pravi sv. Grgur Nazijanski.

Bog obstaja, to je naša stvarnost, ki daje največjo razbremenjenost naši duši. ZAVEDANJE, oz. zavest da obstoja Bog je naša sigurna moč, da premagamo zlo in vse pasti na poti življenja skozi prostor in čas. Z zaupanjem v Boga, zlu odvzamemo ostrino, odvzeta mu je prihodnost, odvzet strah. Vse dokler smo z Bogom, je življenje naše in v naših rokah.

Nevarnost zla je v tem, da nas lahko zapelje na pot, da delamo zlo drugim in se tako s tem ločimo od Boga. Zlo ima samo takrat moč nad nami, v kolikor nas je uspelo lolčiti od Njegove moči in veze z Bogom. Tisti, ki zaupa Kristusu s tem dobiva informacije, ki jih prinaša sam Kristus, Bog, ki je postal človek. Tako prava vera v meni postane Znanje o stvareh katere se ne morejo drugače doumeti kot samo s posredovanjem nekoga. S tem, ko vem, na koga se lahko povsem z gotovstjo zanesem, ki mi prinaša te informacije, se moje življenje spreminja, s tem pa perspektiva mojega dela, mojega mišljenja in mojega občutenja postane povsem drugačna.

Tako moje življenje dobiva gotovo sigurnost. Od sedaj naprej vem kam grem in kako moram živeti. Ne zaupati Bogu pomeni biti nevednež v bistvenih stvareh življenja. Ne verovati in ne zaupati v Stvarnika pomeni biti slep za neskončne zmožnosti. Ne predati se vodstvu Stvarniku, vesoljnemu Umu pomeni ne imeti nikaršne perspektive. Vem komu verjamem in zaupam. Ali lahko ti to rečeš? Ja, izbira je ena od največjih kritičnih točk, križišče mnogih poti, ki pa niso vse prave, kot se nam na začetku kažejo. No, izbira je tvoja.

lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]