Take gore poštenih besed so se malokdaj dotaknile TV gledalcev in domnevam, da so zatresle Sabotin in napis Tito. Sen generacij o Indiji Koromandiji prejšnje skupne države še ni ugasnil. Rezultat 83 % glasov »za» na vprašanje "Ali smo v bivšji državi živeli dobro" in 17 % glasov »proti«, češ da v prejšnji državi življenje ljudi ni bilo dobro, kaže na veliko nezadovoljstvo nad sedanjo državo, standardom, socialno varnostjo in državno politiko, skratka odpor do sedanjosti. Vsekakor je to indikator, da se je treba zamisliti nad sedanjim stanjem. Potrebna bo še ena TV oddaja, da si vsaj enkrat pošteno pogledamo v oči in povemo kar mislimo in čutimo o sedanjem liberalizmu ter socialni in pravni državi.

Odkritost udeleženih gostov na četrtkovi oddaji je bila osupljiva. Ugledni gostje so bili enotnega mnenja, da prejšnja skupna država ni bila sposobna življenja, kajti družbeni standard in socialna varnost oziroma družbena raven življenja, za katero danes jočejo državljani, so se plačevali s krediti iz tujine na račun bodočnosti. Država ne bi mogla še naprej vzdržati takega življenja, ekonomski model se je izčrpal in sesul, spopad med republikami je bil nujen, zahteve po svoboščinah čedalje glasnejše.

Nekateri govorci so menili, da je bilo samoupravljanje najbolj prefinjen sistem za podjarmljenje delavcev, samoupravni zmazek, ki je ideološko vzdrževal režim in omogočal borbo za točke in plače ter razmeroma lagodno življenje na račun zadolževanja države. Cel svet se je spremenil in politični sistem bivše države se je moral tudi spremeniti. Demokratični centralizem ni bil demokracija, temveč totalitaristična diktatura. Samoupravljanje in neuvrščenost sta vlekla ljudi za sabo, kazala sta luč kam je treba iti. Vendar politika je bila dvolična, umazana, g. Balažič meni, da je bila že leta 1970 v ozadju politika napeta, umazana in država gnila. Pove, kako so zapirali kolege zaradi verbalnega delikta, pankovstva in vse glasbe, ki je »dišala« po zapadu.

Odmeva odmevno, pa tako nedolžno, neverjetno pozitivno. Ujema se z vsem, kar se dogaja okrog mene.

Minica, pa petke, šminka parfum in kmalu bo pet poljubov sladkih in še več…
»Ta pesem pa te mora razveseliti«, mi pove in skače po stanovanju od ogledala do ogledala, ah, »fajn«, ker je tako razpoložena.

Cmok, cmok, cmok in »čao«.
Ob polnoči pa telefon: »Je tako vlit, kaj naj naredim?«
»Strezniti ga res ne morem«, se pošalim.
Se mi zasmeji in kmalu odloži, da se pač zgodi.
Drugi dan pa spet telefon. » A veš kje sem bila? V gozdu nekje nad Bledom. Nekako se mi je uspelo prebiti do mesta, da sem se lahko »odrolala« domov s taxijem. Živel 1. maj! Čisto odbito.«

Po najnovejših raziskavah, je dognano, da ima vsak četrti moški določene težave pri vzpostavitvi normalnega seksualnega življenja. Največji problemi se pojavljajo, ko moški stopa v nov partnerski odnos. Strah se kaže v tem, da se moški boji, da ne bo izpolnil pričakovanja nove partnerice, da ga bo partnerka primerjala s prejšnjim partnerjem, da bo doživel »poraz«, ali pa, da ga bo nova partnerica smatrala za premalo obdarjenega.

To so zaključki raziskave, v kateri je sodelovalo preko 180 psihologov in psihoterapevtov iz vsega sveta.

Težava, oz. sindrom »druge zveze«, kot so ga poimenovali strokovnjaki, najbolj prizadene moške v tridesetih letih in to v glavnem podjetnike in menedžerje. Poleg njih se to dogaja v največjih primerih moškim, ki v štiridesetih letih stopajo v odnos z veliko mlajšo partnerko.

V tednu pred mednarodnim dnevom svobode tiska v Sobotni prilogi Dela zaradi pritiskov predsednika uprave in odgovornega urednika ni izšel že opravljen intervju z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. To je bila zadnja izdaja priloge pod vodstvom urednika Ervina Hladnika Milharčiča in izvršne urednice Tadeje Zupan Arsov, med njeno pripravo (v petek, 28. aprila) pa smo bili priča še več posegom in poskusom posegov v vsebino.

Na dopoldanski novinarski konferenci pred dvema dnevoma, 4. 5./06 je CZI - "civilna združenja Istre" opozorila na bojazen, da je postopek sprejemanja projekta plinski terminal v Žavljah že v zaključni fazi, kar je na popoldanski tematski konferenci SLS v Izoli, minister Podobnik potrdil.

Piše: dr. Janez Drnovšek

Dragi člani, prejemam številna vaša pisma. Zahvaljujem se zanja, prav tako za vaše ponudbe o sodelovanju in pomoči. Postopno odgovarjam na vaša pisma, nekatere med vami sem že povabil, da mi pomagate.

Pregledujem tudi predloge, ki jih dajete. Nekateri so prav zanimivi. Eden izmed takšnih je npr. ideja o temeljnem enotnem dohodku. Vsekakor je zelo privlačna misel, da bi vsakomur zagotovili nek temeljni dohodek, ne glede na to kdo je, kaj in kje dela ali ne dela. V skladu s cilji Gibanja za pravičnost in razvoj je, da bi zagotovili dostojno preživetje vsakemu državljanu in v končni perspektivi vsakemu človeku. Torej nek dohodek, ki je lahko skromen, a takšen, da bi vsakomur zagotovil dostojno, četudi skromno življenje. To bi moral biti končni cilj uravnotežene in pravične družbe.

Piše: Ivan Mohorič

Pravzaprav je človek najbolj srečen, če vzame za sveto resnico vse, kar so ga naučili v šoli in potem mirno lahko zagovarja svoje znanje, ker "v knjigah tako piše"! In to v tistih knjigah, ki so jih napisali priznani strokovnjaki z akademskimi naslovi in visokimi položaji v svetovni hierarhiji. Prav zaradi tega so njihova dela tudi dobila ustrezno publiciteto in so kanonsko priznana kot verodostojen temelj za vse nadaljnje študije, pa čeprav lahko za marsikatero trditev mirno rečemo, da je na zelo majavih nogah, če že ni čisto za lase privlečena.

Poglejmo si primer Sfinge v Gizi. Ko so jo v začetku tega stoletja ponovno odkopali iz peska, so med njenimi nogami našli kamnito stelo, na katero je faraon Tutmosis IV., ki je Egiptu vladal okoli leta 1.400 pr.n.št., dal vklesati poročilo o tem, kako se mu je nekoč Sfinga prikazala v sanjah in mu obljubila, da bo postal kralj, če jo reši puščavskega peska. Mladenič je stvar vzel zares in veličastni kip odkopal izpod sipin, a tudi Sfinga je držala obljubo - postal je faraon. Na žalost se napis ni v popolnosti ohranil in je od 14. vrste dalje uničen. V 13. vrsti so arheologi našli vklesan hieroglif Khaf, kar je bilo temelj za razmišljanje, da je Sfingo dal zgraditi faraon Khafra (Kefren) in ker je ta faraon, kateremu pripisujejo tudi gradnjo druge piramide v bližini, živel pred približno 4.500 leti, je bila starost Sfinge "nedvoumno" določena. Hkrati se je postavila trditev, da je obraz Sfinge portret tega faraona. Če stvar dobro premislimo, je zelo podobna nesmislu, ki bi ga zagrešil sodobni arheolog, ki bi na odlomljenem rimskem nagrobniku našel vklesane črke TIT in bi kot sveto resnico razglasil svetu, da je spodaj pokopan Josip Broz ter, da je nagrobnik neprimerno mlajši kot se je sprva dozdevalo. Naj živi "znanstvena" domišljija!

Pozitivke je sončno ime za štiriletno deklico, ki jo vodi sonce skoz goščavo prividov in zapeljivih glasov skrivnostnega gozda, ptičjega petja in plesa veveričk po vejah. Deklica poskakuje z eno nogo, si poje svojo pesem: »Dobra volja je najboljša« in seje okrog sebe prešerno radost.

Ker je deklica, jo bomo poimenovali za njen četrti rojstni dan kar z imenom Pozitivka. Deklica se komajda še spomni svojega rojstnega kraja, materinega obraza, svojih prvih korakov, razbitih kolen, joka in stoka, smrkavega nosu in pomladanskega cvetočega vrta, kjer so ji gugalnica in njene prve igre prinesle malo veselja. Kočo, v kateri je bila rojena so naselile vile rojenice in ji predejo zlato srajčko. Deklica se tudi spomni, kako je še pred kratkim hodila v najhujši zimi okrog bosa in kako so ji Miklavž, Božiček in Dedek mraz prinesli nove čevlje in nov plašč, da nima več bosih in mokrih nog ter da jo ne zebe.

Pozitivka se druži z veliko prijateljicami in prijatelji, ki jih še sama ne zna prešteti. Pozitivko vsaki mesec obišče že okoli 40.000 obiskovalk in obiskovalcev, saj brez nje sploh ne morejo živeti. Visijo na njej kot metulj na pisani roži. Njeni najljubši prijatelji pa so strici Igor, Gape in Aleš. Veseli jo, da svojega strica Igorja vsaki dan zbudi zgodaj zjutraj ob zori in ko zaide večerna zarja, jo mora vprašati, če lahko leže k počitku. Ta mala vrtavka vsaki dan preizkusi svojo svetlobo na očeh svojih obiskovalcev. Trdno se drži načela, da veselje, radost ter čustva bolečine ali užaljenosti obiskovalcev so njena žetev, ne pa njena setev. Tu je toliko sejalcev, da se ona ne počuti odgovorna zanje. Deklica seje samo zlato zrnje, odžeja sušno zemljo in rože. Ko kdo zajoka, se deklica pogrezne v globoko spanje in ko se zjutraj zbudi, vstane čila in sveža kot kristalna rosna solzica z novimi pisanimi barvami po telesu.

Brecelj Erik, sobota, 22.04.2006

Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden. Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku. Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo. Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi servisa »izseliti« iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru. Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno. Koga naj dam na operativni program?

Sreda, 11. 5. 2005, ob 19. uri. Cankarjev dom, dvorana M 3,4.

Ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) govori o tem, da naj bi vsi člani družbe imeli zajamčen temeljni dohodek. Država naj bi UTD izplačevala v enotni višini in rednih presledkih vsakemu članu družbe, ne glede na njegov socialni ali materialni položaj, ter brez kakršnih koli pogojev in omejitev. Zanj ne bi bilo treba delati ali se udeleževati kakšne druge družbeno konstruktivne dejavnosti.

Piše: dr. Janez Drnovšek

Mislite samo na ta trenutek, ki ga živite – tukaj, zdaj. V njem ni nesreče. Nesreča je v našem spominu, strah je v naših mislih na jutri. Če ste samo tukaj in zdaj, ni prostora ne za nesrečo, ne za strah. Važno je le bivanje, vse drugo smo si naprtili sami. In zato pozabljamo na bivanje samo, na ta trenutek. Razmišljamo, kaj bo, spominjamo se, kaj je bilo. Trenutek tega bivanja tukaj, zdaj, pa nam uhaja. In na koncu sploh ne bivamo. Samo mučimo se s strahovi, bojimo se jutri, očitamo si včeraj.

Pa je življenje lahko tako enostavno in lepo. Zakaj se mučiti s tem, kaj bo? Nihče zares ne ve, kaj bo. Tudi tisti ne, ki mu danes prihodnost izgleda rožnata. Morda bo drugačna. In tudi tisti ne, ki se je boji. Če se ne bo preveč ukvarjal z njo, bo lahko drugačna. Če izkorišča trenutek za trenutkom, uro za uro, dan za dnem, potem bo strah izginil. Bodo samo trenutki. In enkrat se tako vsakomur končajo. Pa naj bo cesar ali smetar, modrec ali norec.

Vendar, če tiste trenutke, ki jih imamo na tem svetu, preživimo sproščeno, če se ne ukvarjamo preveč sami s sabo, s svojimi ambicijami, s težnjo po bogastvu, oblasti, potem smo jih res živeli. Če nas ne obremenjujejo pretirani načrti, imamo čas za življenje. Če nas ne skrbi, da bomo izgubili denar, oblast, smo mirni in sproščeni. Če smo skromni in se ne obremenjujemo s pretiranimi željami, bomo prej srečni. Če pomagamo drugim ljudem, imamo občutek, da ima naše življenje smisel, da ni namenjeno samo sebi. Če se pretirano ne bojimo zanj, bo najbrž daljše. Če si ne nalagamo preveč skrbi in zahtev, bomo mirnejši in ne bomo zboleli.

Piše: Miran Zupančič

Vsak človek je odvisen od žarčenj in sil vesolja, ki ne oblikujejo samo naše osebnosti, ampak tudi našo družbo, naš svet in celo vse vesolje. Seveda lahko trdimo, da smo svobodni. Svoja mnenja in prepričanja o svoji svobodi lahko delimo z ostalimi posamezniki, vendar pa v resnici nismo svobodni. Naša ujetost je znanstveno potrjena.

Mnogo ljudi svojo ujetost, svoj zapor prekriva s kulturo, z ideali, z religijo, z raznimi oblikami magije itd. Toda sile našega sveta pa nas s sevanjem planetov in vplivi višjega jaza, nadzorujejo in okujejo v ta obstoj. Vseeno pa se je v vedno večjem številu ljudi prebudilo hrepenenje, globoko stremljenje po svobodi in osvoboditvi iz tega zapora.

Vsak človek se lahko poda na pot svobode, na ponovno rojstvo svoje duše. Vsak izmed nas ima kot posameznik priložnost zapustiti svoj zapor in napredovati ter odgovoriti na glas večnosti, ki nas kliče. Večnost ne moremo iskati izven sebe, večnost namreč prebiva v nas samih. Vse to pa nima prav nobene zveze z določeno filozofijo oz. določeno dogmo. Resnice, pretopljene v besede, so kot niti in valovi zlate luči, ki nenehno prodirajo v temo našega sveta. Sile Svetlobe nam omogočajo, da skupaj z drugimi na duhovni poti spregovorimo in razmišljamo o svojem globokem hrepenenju, da bi se osvobodili verig zapora.

Skupina 20 mladih Slovenjgradčanov se je odločila podreti 28 let star Guinnessov rekord v potiskanju spačka. Pod vodstvom Mirka Pogorevčnika - Mikea želijo s postavitvijo novega rekorda opozoriti na katastrofalne ekološke posledice napovedane postavitve plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Spaček so začeli potiskati v četrtek ob 19. uri na nogometnem stadionu v Slovenj Gradcu, v soboto ob 21. uri pa bo znano, ali jim bo rekord uspelo podreti.

Piše: Matej - Peacehiker

Danes je bil fantastičen dan.

Nihče me sicer ni prišel obiskat, nikogar danes ne pričakujem in tudi poklical me ni nihče, pa tudi vreme se že cel dan drži nekam kislo. Zdi se mi, kot da so temno-sivi oblaki žalostni, zaradi hladnega vetra in vsake toliko iztisnejo nekaj solz. Sedim na stolu v moji mali sobici zadaj za visokimi ljubljanskimi nebotičniki in slišim kaplje dežja kako rahlo udarjajo ob strešno okno.

Srečen sem. Niti ne vem zakaj. Kar razganja me od lepih občutkov. Prejle sem šel v Noč in dan po banane in nekaj oreškov pa kar nisem mogel skriti doušesnega nasmeha. Namrgodeni prodajalci so me kar čudno gledali. Celo to mrzlo deževno vreme se mi je danes zdelo neznansko lepo.

Danes je res fenomenalen dan!

Začel sem se zavedati, kakšno srečo imam. Predvčerajšnjim smo imeli družinski večer in smo si povedali, kako radi se imamo in kako močni smo, kadar držimo skupaj. Vsi smo jokali. Pa včeraj je bila pri meni v Ljubljani mala sestrica in sva šla v kino in v Argentinsko restavracijo.

Informacijska kampanja EU »Za raznolikost. Proti diskriminaciji« poziva študente umetnosti in oblikovanja iz vse EU, da se ustvarjalno izrečejo za raznolikost in se udeležijo natečaja za najboljši plakat »Breaking Stereotypes«. Natečaja se lahko udeležijo študenti umetnosti, grafičnega oblikovanja, oblikovanja komunikacij, vizualnih komunikacij, oblikovanja za medije in sorodnih smeri. Prijavljenci morajo biti vpisani na akademijo, univerzo ali fakulteto v eni od 25 držav članic EU. Najboljša dela bodo na ogled na potujoči razstavi po Evropi v okviru turneje tovornjaka »Za raznolikost. Proti diskriminaciji.«.

Info: http://postercompetition.stop-discrimination.info/index.php?id=202, postercompetition@stop-discrimination. Rok prijave 31.7.2006.

Ameriške televizije vse prepogosto pogledajo stran od krute realnosti v sudanski pokrajini Darfur. Tri osrednje družbe NBC, ABC in CBS so v svojih večernih poročilih o etničnem in političnem konfliktu, ki je v Darfurju od leta 2003 zahteval že najmanj 180.000 življenj in z domov pregnal dva milijona ljudi, v letošnjem letu namenile vsega deset minut. V lanskem letu so o njem poročale 18 minut, medtem ko so Darfurju v letu 2004 namenile 26 minut, kažejo podatki publicista Andrewa Tyndalla.

Piše: Tina Gajšek

ZRNO JE ENAKO - KRUH JE RAZLIČEN
MED NJIMA PA JE SPOŠTOVANJA VREDNA PŠENIČNA BILKA

Ko se sprehajamo po njivskih poteh se razveselimo sedanjega trenutka, nas nežno preplavijo lepi spomini iz preteklosti in nas popeljejo v sanjavo prihodnost. Res so lepa žita, ko se nežno pozibavajo v vetru, v soncu zaživijo v toplejšem odtenku in se lesketajo v dežnih kapljicah. Medse sprejemajo in čutijo v vsakem trenutku na tisoče drobnih obiskovalcev živih bitij, jim nudijo ugoden življenjski prostor in pripomorejo k uravnoteženosti celotnega prostora - njive. Za ljudi pomenijo žitna polja glavni vir hrane, prvi in najpomembnejši člen verige do žitnih jedi. In tako je bilo tudi v preteklosti in tako bo tudi v prihodnosti.

Ko se sprehajamo po pekarni in si zbiramo kaj za pod zob, pač ne razmišljamo kaj dosti o postopku pridelava žita, o mletju in dodajanju še drugih stvari k naši izbrani dobroti, ampak se bolj posvetimo ceni izdelka, najočitnejšim dodatkom in izgledom in mogoče še iz katere pekarne prihaja. Zato menim, da bi bilo nujno potrebno vedeti nekaj resnic o žitnih izdelkih.

Vila Muzika
Kjer ti srce in duša zaigra

Muzika je obnovljena mediteranska vila, ugnezdena med dvema cedrama. Na vrtu se tudi v največji poletni vročini najde senca pod oljkami, bori, stoletnimi cipresami ali široko figo.
Pri načrtovanju nove namembnosti je arhitektka upoštevala identiteto rezidenčne vile tržaškega morjeplovca Richarda Stefanija, ki je hišo zgradil na takrat neposeljenem griču, da bi z okna opazoval morje, ko z leti zapusti kapitanske zadolžitve. Zasnoval jo je tako, da vsak vogal hiše kaže natančno smer neba, je neke vrste kompas, ki ti pomaga tja, kamor si namenjen.

Drevesa, ki jih je zasadil, zdaj zastirajo pogled in so že prerasla hišo, vendar vonj morja in butanje valov ob obalo segajo prav v vsak kotiček. Kadar zvečer zaspiš pri odprtem oknu ali kar zunaj, pod zvezdami, te z lahkoto odnese na obalo. Vrhove cipres osvetljuje luč savudrijskega svetilnika, ki je v jasnih nočeh vidna po vsem Piranskem pa tudi Tržaškem zalivu. V takih trenutkih se zahvaljujem mornarju in prijateljem, brez katerih ne bi zmogla, da vse to lahko delim z vami.

Piše: Franc Rozman

Strinjam se, da sodelovanje v skupinah in dostojanstvo prispeva k ustvarjalnosti, kljub temu pa mislim, da pretiravaš.

Kako misliš, da se počuti neustvarjalen človek bodisi v skupini ali izven nje?

Neustvarjalen človek bi se lahko počutil odlično, če bi nekdo drug skrbel za njegovo eksistenco. Ob sebi bi moral imeti le "dobre ljudi", ki bi mu stalno nudili vse, kar rabi za življenje. Tako se mu ne bi bilo potrebno truditi za preživljanje. Mislim, da bi bil pod takimi pogoji prav srečen.

Najbolj neustvarjalni ljudje so tisti, ki so preleni, da bi ustvarjali red v lastnem stanovanju, da bi skrbeli za lastno higieno ali za karkoli drugega. Pravimo jim tudi klošarji. Vse, kar počnejo, je to, da se potikajo in klatijo po mestu. Torej poznava človeka, ki bi po tvoje moral biti srečen brez ustvarjalnosti.

Najbrž mu manjka "dobri človek", ki bi skrbel za njihovo eksistenco.

Več kot 50 orangutanov, ki so jih pred leti pretihotapili na Tajsko, da bi organizirali tekme kikboksa, se bo po dolgem času končno lahko vrnilo v svoja domača okolja.

Mučene živali se bodo vrnile skoraj dve leti po tem, ko jih je zasegla tajska vlada. Predstavniki tajske vlade se bodo v prihodnjih dneh pogovarjali s predstavniki malezijske in indonezijske vlade, da bi se dogovorili, kam poslati 54 opic.

Orangutane so na Tajsko pretihotapili po naročilu lastnikov nekega zasebnega živalskega vrta v Bangkoku. Ko so Tajske oblasti pred dvema letoma zasegle 114 orangutanov, je lastnik zatrjeval, da so vse orangutane vzredili v ujetništvu, vendar pa so testi DNK pokazali, da se 57 izmed njih ni skotilo v okviru programa vzreje živalskega vrta ter da niso s Tajske.

Kako najdemo Boga v dejanju?
Tako, da ljubimo dejanje z vsem srcem, ne glede na sadove, ki jih prinese.

Neznani avtor

Generalna konferenca Unesca je leta 1991 predlagala generalni skupščini ZN, naj 3. maj razglasi za svetovni dan svobode tiska. Unesco je istega leta sprejel resolucijo o promociji in razširjanju svobode tiska na svetu, v kateri je poudarjeno, da so svobodni, pluralni in neodvisni mediji temeljna sestavina vsake demokratične družbe. Svoboda medijev je tudi v Sloveniji v zadnjem času pogosta tema; med drugim so v javnosti veliko prahu dvignili vladni predlogi sprememb medijske zakonodaje.

Združenje Zelena Primorska je na Dan zemlje – 22.april 2006, ko smo postavili tablo na školjčno sipino , povabilo predsednika R. Slovenije Janeza Drnovška , predsednika vlade Janeza Janšo in ministra za okolje Janeza Podobnika v Ankaran. Od vseh se je povabilu najprej odzval predsednik države Janez Drnovšek. Povabilu in na sprejem predsednika Janeza Drnovška sta se odzvala tudi Iztok Geister – naravovarstvenik in Marija Dumanič – predsednica KS Ankaran.