Kdor hoče živeti in curljati po kapljicah svojega zadovoljstva skoz lastno vživetost v ta svet, mora vedeti od kod prihaja, zakaj je tu in kam gre. Čudovit občutek je živeti. Fantastično! Razkošno. Nikoli minljivo. Večno. Kdor hoče živeti, mora najprej verjeti, da njegov čustveni spomin sega v samotno oddaljnost, ki mu vse razloži in ga spodbudi, da se poveže s svojimi tančicami iz preteklosti, ki vznemirljivo plujejo po zraku in ga iščejo s starimi poželenji. Del teh tančic je razseljen navznoter. Nekateri jim pravijo duša. Z njimi človeka povezujejo v enosti velike razdalje. Vprašanje je neizbežno: ali tako lepi, blagi in vsi dišeči po človeškem vonju, imamo moč in upanje, da verjamemo v vrnitev k svojemu izvoru.

Ko sem stopila na šodrasto pokopališče sem razumela, da na tej božji njivi, ležijo za zidcem delci snovi, ki so jo tančice skrivnosti zasedle in se malce odpočile v njih. Nato so prikovane na vesoljni trenutek nadaljevale svojo pot skoz koničasto os cerkvenega zvonika v nebo in plule naprej z angelskimi krili. Vonjave po smrekovi smoli se me povzdignile, ko sem slišala zvonenje iz veličastnega cerkvenega zvonika. Tedaj sem vedela, da ena duša odhaja in da je nastopil zanjo trenutek dopolnitve, trenutek popolnosti in vračanja v slovesu prek šumečih gozdov. Tančice odhajajo novim dogodivščinam naproti. Kozmos spremeni obliko in če izhajamo iz Erosa, je spet harmoničen v žuborenju žive vode iz svojega izvira. Nietzsche pravi, da vsako ugodje zahteva večnost. V temelju pa ugodje noče večnosti, temveč uničenje časa in brezčasnost.

Od kod prihajamo?

Piše: Damjan Plut

Slej kot prej se vsaka duša, vsak posameznik znajde v razmerah, ki zanj postanejo nevzdržen oziroma se znotraj počuti praznega in neizpolnjenega. Znajde se v vrtincu življenja, ki mu takšno kot ga doživlja, ni čisto nič všeč. Pojavi se notranja potreba po spremembi. Odpravi se na pot iskanja, ne da bi pri tem vedel, kaj pravzaprav išče. Skuša spremeniti svet okoli in zunaj sebe (partnerja, družino, delo, širše okolje, svet…), a se navkljub temu navznoter čuti neizpolnjenega, nekako praznega. In ob tem pogosto čuti bolečine, razočaranja, jezo, strah, hrepenenje, neizpolnjene želje. Odpravi se na pot duhovnosti, iskanja zunaj okolja in razmer, v katerih živi.

Seveda lahko ob tem čuti polarnost nasprotij v sebi. Razdvojenost med vrednotami duhovne literature in seminarjev ter življenjem, kot ga resnično doživlja, se lahko le še poglablja. Nekatere rešitve iz duhovnega sveta nam vsaj za kratek čas lahko vzpostavijo iluzijo življenja v za naše predstave idealnem in z rožicami postlanim življenjem, ki pa se vedno znova zlomi. Skozi vrzel spet ugledamo »resničnost« naših življenj v vsem obsegu. Hrepenenje po drugačnem svetu se s tem samo poglablja. Lahko smo na izbrani duhovni poti popolnoma upoštevali vsa pravila, ki jih mnogo katera duhovna ali drugačna smer predpiše svojim sledilcem, a vendarle smo ostali le sledilci in hodimo po že prehojeni poti nekoga drugega. Lahko se sicer prepričamo, da smo tudi mi taki, a vendarle še naprej prežvekujemo nekaj, kar je nekdo drugi že prežvečil. S tem se poenotimo z izkušnjami tistih, ki jih najbolj spoštujemo.

Pravo potovanje našega življenja se začne tistega dne,
ko si zaželimo,
da bi potešili svojo žejo.
Ni se začelo takrat,
ko smo zajeli prvi dih.

Tistega dne so bila vsa okna zaprta
in zavese zagrnjene.
Nič nismo videli.
Nič nismo vedeli,
kako daleč smo pripotovali,
kam smo prišli,
kje smo,
kaj naj iščemo
ali kje naj bi bili.
Potem pride dan,
ko se potovanje začne.

Najnovejši rezultat izmere Sgermove smreke, za katero velja, da je najvišja v srednjeevropskem prostoru, kažejo, da je v desetih letih v višino zrasla za deset centimetrov in je sedaj visoka 61,8 metra. Izmero je 5. aprila letos z geodetsko metodo trigonometričnega višinomerstva opravil Božo Koler z ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo, rezultate izračunov pa so ob svetovnem dnevu Zemlje na ekološki kmetiji Sgerm v občini Ribnica na Pohorju predstavili danes.

Danes je svetovni dan Zemlje, ki ga na pobudo civilne družbe po vsem svetu obeležujejo že 36. leto. Ob tem dnevu - letos je poudarek na preprečevanju nastajanja sprememb podnebja - posamezniki in številne okoljske organizacije pripravljajo dogodke, s katerimi želijo opozoriti na ranljivost in enkratnost našega planeta. Dogajanje bo pestro po vsej Sloveniji, dan Zemlje pa je tudi dan tabornikov, ki bodo svoj praznik dejavno zaznamovali.

Zaradi protesta proti vojni v Iraku je moralo 18 babic v četrtek pred sodišče v New Yorku, kjer so se ene pojavile v visokih petah, druge pa so za prihod na sodišče potrebovale pomoč. V skupini, ki je sama sebe poimenovale "Granny peace brigade" (Mirovniška skupina babic), je najstarejša namreč stara že 91 let, najmlajša pa 50 let.

Zapustila sta širno polje zelenja in stopila na asfaltno cesto, ki se je izgubljala v daljavi. Neznanec se je obrnil k potniku, njegova dlan se je pomirjujoče dotaknila potnikove rame. »Ni pomembno kdo si… kaj si… Pomembno je… kaj zmoreš. Kakšno spremembo lahko narediš.« Po teh besedah je spustil svojo roko, jo zopet dvignil in se z njo navidezno dotaknil obzorja, zemlje, neba. »Vidiš vse to?« je dodal.
Potnikov pogled je objel polja, premeril nebo in se ustavil na točki, kjer se je sonce pogrezalo v horizont. »Nikoli si nisem vzel časa, da bi občutil… videl, kaj tako lepega,« je pripomnil.
»Slišiš?« je zagonteno vprašal neznanec.
»Kaj?« je tiho odvrnil potnik.
»Zapri oči… in poslušaj…«
Potnik je zaprl oči. »Kaj naj bi slišal?« je vprašal.
»Prisluhni planetu,« je skrivnostno rekel neznanec.
Potnik se je namuznil. Neznančev predlog se mu je zazdel smešen.
Zazdel…
Nasmeh je izginil z njegovega obraza.

Nekaj je začutil. Nekaj nedoločenega. Nekaj… skoraj znanega.
Prisluhnil je tišini.
Nekje v oddaljenosti je zaslišal pihljanje vetra, ki je nagajivo premikal liste rastlin.

Utrujena od potaplajnja po vsakodnevnih obvestilih, poročilih, novicah in rekamah, ja reklamah(!) je čisto out. Saj ni res, pa je! Vsakodneve čire-čare, nič »novega«, nič »in« ali, kako bi se že reklo… na finte ali kaj. Nič ni več res in vse je res. Pa o plavih kuvertah se šušlja. Da niso več »In«. Pa kaj hočem. To je mesto, množica s podmnožico v množici ljudi vseh sort, starosti, barve kože, izobrazbe, spolov, itd. In včasih zgleda, da kapitalizem že strmo prerašča ljudi in bo tako prerastel celo živo mejo. Da ga le ne bi na drugi starani ograje čausnil kakšen štirinožni detektiv. Bo že nekako.

Vsi bi bentačili – »To nikamor ne vodi. Tak sistem ne gre več naprej. Pojedli nas bodo.« Kdo bo pa kaj spremenil? Ja, ja , za narodov blagor se je bilo vedno treba boriti. Mi smo borci naroda, ki smo se že v pradavnini borili za svojo votlino, za svoj obstoj s kijem v roki. To je danes prispodoba, ampak povem vam, da smo korenine. Že zato, ker smo zmagovalci v svoji seriji repkarjev. Ja, dva milijona nas je takšnih. Mali narod, globoke korenine. Pa bogati smo bili. Vsi smo imeli milijone, vsi. Pa so nam jih vzeli. »Kar je cesarjevo, cesarju.«

Nekateri od najlepših trenutkov so:

- Zaljubiti se.
- Smejati se od vsega srca.
- Najti polno mail-ov, ko se vrneš z dopusta.
- Sprehajati se po nekem lepem mestu.
- Poslušati priljubljeno pesem na radiu.
- Prebuditi se in poslušati, kako zunaj pada dež.
- Stopiti izpod tuša in se obrisati v toplo brisačo.
- Prejeti poziv osebe, ki je že dolgo nisi videl.
- Dober pogovor.
- Najti denar v hlačah, ki jih nisi oblekel že dolgo.

Za Veliko noč sem bil pri maši
in duhovnik je rekel prosimo Boga naj nam odpusti naše grehe.

In rekel sem Bogu: Bog odpusti mi vse.
In Bog je rekel: Ne bom ti vsega odpustil,
dobro ti bom pomnožil,
slabo pa odpusti in spremenil v dobro.

Takrat sem se zavedal veličine Boga.

Za človekovo prehrano ubijejo letno po svetu več deset milijard živali, od tega v Sloveniji okoli 25 milijonov. Živali so v tem primeru le gospodarska surovina. V poskusih na živalih letno umre v Evropi skupaj 10 milijonov živali, v Sloveniji več kot 10.000. Stotisoče živali umre med prevozom, lovci v Evropi pobijejo letno več deset milijonov živali, v Sloveniji okoli 100.000. Za temi številkami se skrivajo milijarde posameznih usod živih bitij.

Ob svetovnem dnevu Zemlje, ki se ga na pobudo civilne družbe obeležuje 22. aprila, v teh dneh po Sloveniji potekajo različne aktivnosti. Vse osveščevalne dejavnosti, ki jih pripravljajo posamezniki in organizacije, imajo letos skupni imenovalec - preprečevanje nastajanja sprememb podnebja, so sporočili z ministrstva za okolje in prostor.

KAKO Z ALEXANDROVO TEHNIKO VDIHNEMO ZDRAVJE

Frederick Matthias Alexander, rojen leta 1869 v majhnem mestu v Avstraliji, se je v mladosti odločil za igralski poklic. Bil je zelo uspešen, vendar je imel težave z dihanjem in vedno hujšo hripavostjo. Ker mu zdravniki niso znali pomagati, se je začel sam opazovati in proučevati svojo držo pri raznih opravkih in v različnih duševnih stanjih. Po desetih letih proučevanja svojega telesa in drže, kot tudi drugih ljudi, je Alexander ugotovil, da je potreben le majhen gib za izboljšanje stanja. Potegnil je namreč glavo navzgor od telesa in temu je sledila cela hrbtenica.

Intervju z bivšim ameriškim senatorjem Georgeom McGovernom
Monte Leach

Share International: Dolga leta se že ukvarjate z zadevami v zvezi z lakoto. Zakaj v svetu, v katerem se pridela dovolj hrane, da bi nahranili slehernega človeka, problem lakote še kar vztraja?
George McGovern: Gre za politični problem, za pomanjkanje politične volje. Primanjkuje nam energije in vztrajnosti pri zagotavljanju hrane revnim ljudem, ki je ne morejo pridelati dovolj za lastne potrebe.

Približno eden od sedmih ljudi na svetu trpi za kronično lakoto. Toda to ni nerešljiv problem. Vlade po vsem svetu, tako v revnih kot bogatih državah, se morajo obvezati, da bodo rešile ta problem. To bi lahko, na primer, storile samo z delčkom tistega, kar mi sedaj zapravimo za iraško vojno. Združeni narodi imajo nekaj zelo dobrih agencij, ki se ukvarjajo s problemom lakote. Ena od teh je Svetovni program za hrano (World Food Program), ki sem ga leta 1962 pomagal postaviti na noge. To je najboljša agencija za razdeljevanje hrane na svetu. Lačnim ljudem dostavlja velikanske količine hrane, a narediti bi morala še več. ZDA so njegova glavna dobaviteljica. Če bomo morda svoj prispevek povečali za dvakrat, če bodo temu sledile še druge države in če bodo vlade revnih držav sodelovale z nami, bomo lakoto odpravili v naslednjih 15 do 20 letih, brez kakršnegakoli naprezanja. Na tem sedaj delam. Skupaj z [bivšim ameriškim senatorjem] Bobom Dolom sva se odločila, da se bova intenzivno prizadevala za pridobitev Združenih narodov, na čelu z ZDA, da bi ti 300 milijonom otrok, ki sedaj ne dobijo nič, preskrbeli dnevni obrok. Temu je sedaj namenjena najina pozornost.

Piše: Vesna V. Godina v novi Vivi www.viva.si

Ko smo zadnjič spregovorili o odnosu g. Drnovška do njegovega zdravja in bolezni, sem omenila, da gre med njim in zdravniki v resnici za veliko več kot zgolj za nesoglasje okrog tega, kaj naj počne predsednik države in česa ne. Ta "veliko več" se navezuje na dejstvo, da so pogledi in razumevanja sodobne znanosti, s tem pa tudi zdajšnje medicine, prostorsko in zgodovinsko določeni. To ne pomeni ne le tega, da se skozi zgodovino spreminjajo in da se razlikujejo od kulture do kulture, temveč nekaj znatno radikalnejšega: da to, o čemer medicina meni, da je objektivno točno, objektivno res, sploh ni nujno res. In točno. To ima seveda ključne posledice za razumevanje bolnikovega zdravja in bolezni.

Evropocentrizem in relativizem
Težava današnje medicine je torej v resnici enaka težavam vseh sodobnih znanosti. Strokovno tej reči pravimo evropocentrizem in neupoštevanje kulturnega relativizma. Evropocentrizem pomeni, da na obravnavan problem gledamo z zornega kota Evrope ter samo in zgolj s tega zornega kota. Samo ta zorni kot je pravilen. Samo ta zorni kot je tudi upoštevan. Stvari so takšne, kot se zdijo ljudem v Evropi. Samo to je prav. Samo to je res. Takšna drža je zahodnjakom tako domača, da se jim z njo ne zdi prav nič narobe. Seveda je pravilen življenjski slog zahodnjakov in ne življenjski slog drugih narodov in kultur, denimo islamske. In seveda je razvoj, kakršnega poznajo zahodne družbe, edini pravi. To je način, ki ga morajo privzeti tudi druge družbe, saj to zanje pomeni napredek, razvoj. To so argumenti za vojno v Iraku. In to so navsezadnje argumenti za reforme v Sloveniji. Treba je postati tak, kot je Zahod. Tak, kot je Amerika. To je edina prava pot. Ali celo več: to je edina pot.

Že nekaj časa iščem načine, kako zmanjšati onesnaževanje okolja, ki ga vsak dan povzročamo v gospodinjstvu. Eden od virov onesnaževanja so tudi pralni praški in tako sem pred nekaj leti začel iskati pralni stroj, ki za pranje ne potrebuje pralnega praška. Zvedel sem, da takšne stroje izdelujejo nekateri proizvajalci na daljnjem vzhodu (Daewoo, Sanyo, Haier), vendar jih v Evropi ni mogoče kupiti - kdo ve zakaj... Evropski proizvajalci so tem tehnologijam nenaklonjeni in pravijo, da takšni stroji ne perejo dobro (izjava predstavnika Gorenja). Morda, a o tem bi se (še vedno) rad prepričal sam.

Zalozba Sanje organizira zbiranje podpisov proti povišanju davčne stopnje na knjigo. Prilagamo spletni naslov, kjer se lahko, če se vam zdi pomembno, pridružite podpisnikom. http://www.peticija.si/index.php.

Včeraj se je na sedežu italijanskega ministrstva za produktivne dejavnosti v Rimu pričela tako imenovana konferenca storitev o načrtovanem plinskem terminalu v Tržaškem zalivu. To je ključni usklajevalni sestanek, ki ga predvideva zakonodaja v postopku za pridobitev vladnega soglasja k gradnji terminala na katerem , poleg pristojnega ministrstva in vlagatelja, sodelujejo prizadete občine in dežela Furlanija Julijska Krajina.

Prijatelji narave pripravljamo za Dan Zemlje – shod v Ankaranu v Sv.Katarini na skoljcni sipini v petek, 21.04.2006 ob12 uri. Postavila se bo tabla za zavarovanje školjčne sipine. Pozvali bomo ministra za okolje Janeza Podobnika in vlado in predsednika vlade in države R. Slovenije, da se zavaruje skoljčna sipina in da se vzpostavi nov vodni režim za reko Rižano in njeno izlitje ob školjčni sipini v Ankaranu, kar bo omogočilo prost dostop do izlitja v morje.
Školjcna sipina je del učne poti, ki bo potekala ob reki Rižani od izvira do izlitja v morje.
Vabljeni vsi. David Stepan

http://www.geocities.com/sznslovenije/sos_reka_Rizana

Irska vlada je končno izdala nacionalno strategijo o biološko razgradljivih odpadkih, in sicer skoraj tri leta po roku, ki ga je leta 1999 predpisala evropska direktiva o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Glavna rešitev, ki jo strategija predvideva za problem odlagališč bioloških odpadkov, je dodatna kapaciteta sežiganja, a so davki za odlagališča in večja odgovornost povzročiteljev odpadkov vprašljivi.

Po mnenju vlade bo potrebno ogromno truda za dosego ciljev direktive, ki narekuje v primerjavi z letom 1995 35-odstotno zmanjšanje biološko razgradljivih odpadkov, ki pridejo na odlagališča, do leta 2016 (EED 04/04/05 http://www.endseuropedaily.com/18512). Ko je bil evropski cilj določen, je imela Irska enega izmed najvišjih odstotkov recikliranja med državami članicami, skoraj 90 odstotkov biološko razgradljivih komunalnih odpadkov je končalo na odlagališčih.

Mojster - preko Benjamina Crema (april 2006)

Kadar koli je človeštvo v stiski, tako kot sedaj, ko ne ve, ali naj se pomika naprej ali nazaj, levo ali desno, pride do zanimivega pojava: ljudje začnejo iskati znamenja, celo tisti, ki ne verjamejo vanje; nerazložljive pojave jemljejo resno in jim pripisujejo pomen; ljudje iščejo ključ, s katerim bodo odklenili vrata svoje prihodnosti, zaenkrat pa še ne vedo, kaj jim ta prinaša. Znamenj, ki lahko vodijo človeka, je v izobilju, vendar ljudje kmalu pozabijo na čudeže, ki so jim bili ponujani mnoga leta. Tako večina ljudi spregleda pokazatelje, ki jih išče in za katere moleduje.

Naglo se bliža čas, ko se bodo ljudje spomnili na ta znamenja in jih bodo sprejeli kot napoved resničnih čudežev, ki jih bo razkrila prihodnost. Razumeli jih bodo kot načrtovano in s prihodom Maitreje in njegove skupine Mojstrov usklajeno manifestacijo, v času, ki je edinstven v zgodovini sveta. Mnogi in raznoliki so bili signali, ki ljudem sporočajo, da se na Zemlji pripravlja nekaj resnično velikega. Tiste, ki imajo oči, da vidijo, so opominjali, da je v življenju še veliko neodkritega in nedoumljivega, opozarjali so, da obstajajo zakoni, o katerih ljudje vedo zelo malo, predvsem pa so sporočali, da človek ni sam.

Piše: Franc Rozman

Ali to pomeni, da neke omejitve obstajajo tudi pri Bogu?

Isto vprašanje bi se dalo drugače zastaviti in sicer: Ali je Bog popolnoma svobodno bitje? Temu vprašanju pa bi sledila tudi naslednja vprašanja: Kaj pa je popolna svoboda? Kje bi lahko bile meje svobode? Predlagam, da poskušaš opisati največjo možno svobodo, ki si jo lahko predstavljaš.

"Mizica pogrni se", bi bil primer popolne svobode. Karkoli bi si poželel, bi se znašlo na mizici, brez omejitev.

Odličen primer. Zakaj misliš, da je to popolna svoboda?

Zato, ker si popolnoma svoboden v izbiri živil. Katerokoli živilo si zamisliš, se pojavi na čarobni mizici. Še več, svoboden si pri izbiri, kako hitro naj se živilo pojavi na čarobni mizici. Rečeš takoj in želeno živilo je že na mizici. Pravzaprav ni ničesar, kar bi človeka omejevalo.

Za najin miselni poizkus imaš preveč skromne želje po svobodi. Zakaj si ne bi zaželel, da se vsa živila pojavijo v obliki atomov, nevezanih v molekule. Še več si lahko zaželiva. Atomom naj se preuredijo atomska jedra tako, da bodo vsi imeli po osem protonov, osem nevtronov ter šestnajst elektronov.

Vse karkoli vidiš in česarkoli se dotakneš je vibracija,
včasih tudi trda, še posebej če se z glavo udariš kdaj vanjo,
ampak še vedno je vibracija,
vsaj tako pravijo znanstveniki,
ki se spoznajo na energijo, na atome, kvarke in tahione.

Seveda sva tudi ti in jaz vibracija,
znotraj sebe lepo utripava v različnih frekvencah.

Najine notranje frekvence so bodisi uglašene, ali pa razglašene,
kar je seveda vse odvisno od tega,
kakšen imava odnos do samega sebe
na fizičnem, čustvenem , mentalnem in duhovnem nivoju.

Vse pa se začne pri vprašanju:
Ali ljubim samega sebe, ali se ljubim dovolj in zakaj zaboga ne?