Ob trendu napovedujočih prerokb, kakor jih zasledimo od proameriških avtorjev, v primeru Fu kuyame in njegove knjige Konec zgodovine ali Huntingtonove knjige Spopad civilizacij, ki bi jo lahko pomensko prevedli tudi v Smrt civilizacij, so ideje ali tudi paradigme, ki jih izpostavljajo navedeni avtorji, včasih povsem nekritične ali vsaj v nekaterih sklopih. Na oltar izpostavijo (zahodne) ideje, ki so za človeštvo šokantne, in to v slogu: to je edina resnica, ki vam je na voljo. Koliko zaslužijo s temi idejami, je druga stvar.

Te ideje trenutno spominjajo na »refomatorske« ideje, le to je dobro in nič drugega. Le tako in v to smer se vrti mlinsko kolo. In nič drugače. Vštric z vsemi temi prepričevanji ubogega modernega človeka stopajo mediji, ki v vsakodnevnem opozarjanju nase in kovanju dobička za svoje lastnike, družbene mogotce ali tekoče vlade, ponujajo senzualistične naslove s povsem plehko vsebino ali vsebino, ki je povsem negativistična (opis nesreč in ostalega). Mere dobrega okusa so prešle že vse meje.

Povrnimo se naslovu naše teme Konec reinkarnacije človeštva, ki bi lahko sodila ob bok vsem prejšnjim temam. Sama vsebina te teme je prišla na moj um povsem slučajno, kot nekakšen historičen prikaz zgodovine človeštva, religij in verovanj človeka v tej moderni družbi. Če primerjamo to stvar s Huntingtonovim konfliktom med islamom in krščanstvom ali zahodno civilizacijo, ki ga lahko opredelimo o vsiljevanju verskih čustev (standardov in norm obnašanja verskega) s strani muslimanov zahodni družbi ter nasproti t.i. blagovni modernizaciji in prostemu pretoku storitev ter človekovih pravic, ki jih zagovarja zahodna krščanska družba, je očem zakrito precej resnice. Zahod zagovarja prost prehod denarja, storitev, blaga skupaj z obrestmi, vendar zanika prost pretok ljudi. Po drugi strani je muslimanski svet usmerjen v neko tradicionalistično družbo, ki sloni na družinski povezanosti, ki pa v svojem sistemu ne pozna denarnih obresti. In prav te denarne obresti so kaveljc te zemlje. Tudi razmerij in odvisnosti med razvitim in nerazvitim svetom, med revnimi in bogatimi. Verjetno si že mislite, le kaj ta tukaj plete in kaj ima veze tukaj z naslovom pričakovane teme. Ja, karma je lahko nekaj takšnega kakor obresti. Rastejo in rastejo in se nikakor ne zmanjšajo. Sedaj skorajda že pišem v stilu, kakor vsi ti reformatorji.

A pojdimo od začetka ali od konca, kar je vse-eno. Po religijah. Animizem. Totemizem. Indijske religije. Budizem. Krščanstvo. Islam. Kako sta se skozi zgodovino človeštva, ali vam na ljubo civilizacije, razvijala vera do boga in odnos ter pojmovanje človeške reinkarnacije. Ta razvoj ima na koncu tudi neko notranjo logiko, ki je povezana predvsem z omejitvami družbenega oziroma človeškega konteksta. Tukaj ne bom opisoval, kaj vse je skozi ta zgodovinski razvoj civilizacij izgubljal človek ali posameznik.

Lahko bi celo dejal ali postavil hipotezo, bolj ko je človek razvijal svojo civilizacijo, premosorazmerno s tem je veroval v boga, različna božanstva. Bolj, ko je odvisen od narave, več ima bogov. In obratno, manj ko je človek odvisen od narave, vse bolj pa je odvisen od dosežkov civilizacije, manj ima bogov, vse dokler več ne potrebuje boga.
Nekako takole se zavrti ta zgodovina človeškega verovanja v božanstva ali boga. Animizem, šamanizem in totemizem pozna več vrst bogov. Njihova razlaga je odvisna predvsem od plemenskega statusa v svetu. Napredne civilizacije ta posamična krajevna božanstva že zreducirajo na velike bogove in včasih še na stranska božanstva. Indijska religija. Egipčanska religija. Babilonska religija. Iranska religija. Majevska religija. Azteška religija. Vse do časa Izraela, ko se začne razvijati monoteistična religija (verovanje v enega boga), iz katere sta vzšli dve veliki religiji, krščanstvo in kasneje islam.

Z moderno dobo se vzpostavita še dve verovanji. Prva je ateizem ali samozadostnost modernega človeka, ki zanika na splošno obstoj boga. Potem imamo še nekakšne novodobne »sekte«, kot je npr. scientizem, ki nekaj blebeta o bogu z novodobnimi modernimi prijemi marketinga. Ko natančno preučuješ te vzpone in padce religij, opaziš, da je to en kompot ali komplot novo nastalega iz poprejšnjih verovanj. Posameznik je v tem časovnem cirkusu izgubil le svojo iniciacijo in njen pomen.

Kako in kaj z reinkarancijo? Imate izbiro od novodobnega krščanstva, ki je reinkarancijo ukinilo, vse do najnovejših knjig ali priročnikov new agevske dobe, v katerih osebe skozi reinkarnacije na Zemlji nastopajo preko nekakšnih (njihovih) belolasih učiteljev iz drugih vesolij. Največ od te teme in zelenega zaslužka imajo od takšnega pisanja kakšni ameriški pisci, po možnosti »psihoterapevti z izkušnjo«, ki pa privedejo kakšnega bralca, ki se preveč oddalji od trenutne družbene realnosti, v psihične težave ali na psihiatrijo.

Vendar sedaj resno. Če enako povzamemo časovno primerjavo pojma reinkarnacije z razvojem verstev in religij, lahko opazimo, da ima pojmovanje prav podoben razvoj. V animizmu in totemizmu se veruje, da se človeška duša po smrti lahko preseli v živalsko. Dopušča prehode iz ene v drugo smer. Tudi v duhove.

Potem se začne indijska religija (recimo brahmanizem), ki izdela celovit sistem reinkarnacije duše. Nekako sistem reinkarnacije na koncu služi tudi samemu obstoječemu tu-zemeljskemu sistemu. Iz te veje se nekako razvije budizem. Reinkarnacije človeka se lahko odvrtijo v šestih delih kolesa življenja v samsari. Pekel, svet duhov, svet živali, svet polbogov, svet bogov in svet človeka, ki je najboljša možna dana možnost. Vendar budizem dopušča tudi človekovo odrešitev ali popolno razsvetljenje.

Sočasno ob Budovem učenju se je v Indiji razvijala tudi ena druga smer reinkarnacij. Razvil jo je jogin Maskarin (Makkhali) Gosala. To je strogo fatalistična teorija reinkarnacij, zajeta v besedi: niyati ali usoda. Človekov napor je zaman. Ni karme, ker ni vzroka, prečiščena bitja so prečiščena bitja, ker so prečiščena brez vzora in motiva. Vzrokov ni, ni motiva za pokvarjenost biti in pokvarjena so brez vzroka in motiva. Vsa bitja, vsi individuumi, vse žive stvari so brez volje, brez sile, brez energije, njihovo gibanje vsiljuje moč usode, okoliščin, samim stanjem stvari. Vsa bitja morajo iti skozi svoj ciklus za čas od 8.400.000 mahakalp, da bi na koncu odrešitev prišla spontano, brez napora. Odrešitev ni možna, dokler ne pride čas, človek se vedno na novo reinkarnira v trpljenje. V stilu, da je vse brezsmiselno človekovo početje.

Nekakšno vmesno stopnjo predstavljajo dokaj sodobna verovanja, ki izhajajo iz vzhoda ter pravijo, da realizirani človek ne more več pasti. Običajno naj ne bi več padel na nižjo stopnjo, kakor je človek. Razen izjem, da je recimo kot človek izkoristil svoje nadnaravne moči v slabe namene.

Proti koncu imamo še krščanstvo in islam. V nadaljevanju verstev ti dve religiji zaradi nadzora človeka ukineta reinkarnacijo ter zreducirata verovanje in uvedeta dualizem. Obstaja samo to življenje in nobeno drugo življenje. Reinkarnacije duše ni. Poleg tega življenja človeka bo obstajalo samo še posmrtno življenje, ki gre v neskončnost, ko pride čas (odrešenik) in takrat se ljudje razdelijo v tri smeri: nebesa, vice in pekel. Če boš priden, boš šel v nebesa, če pa poreden, v pekel. Če boš priden, te bodo hranile in opijanjale na rajskem vrtu device, če boš poreden, boš večno gorel v peklu. Pridemo do nekakšne stopnje v tuzemnem življenju, ki jo je recimo vzpostavil indijski brahmanizem.

No pol pa smo že kmalu pri koncu, ko imamo recimo še (materialistični potrošniški) ateizem, ki pravi, da si edinkrat na tej ljubi Zemljici, zato jo je potrebno popolnoma izcuzati. In vsaka minuta tvojega življenja je neprecenljiva za izkoristek potrošništva in zabave. In za nič drugega.

To je bil hiter pregled razvoja paradigem religije in reinkarnacije v modernem stilu sodobnega človeka. Kot vidite, ima vse svojo zakonitost v časovnem zaporedju dogodkov. Vi sami se lahko odločite, v kaj boste verovali in v kaj se boste reinkarnirali. V miš, purana, kravo, boga, lačnega duha. V pekel ali nebesa. Morda v človeka, če bo še Zemljica obstajala. Ali pa v nič.

Ali imamo na voljo srednjo pot?