Pred poletjem hujša vse, kar leze in gre: mamice, mladenke, deklice v osnovni šoli - Štetje kalorij in minut vadbe, da se znebiš kilogramov in kalorij, ter nalivanje z vodo - Stradanje kot manipulacija s telesom in obvladovanje ega - Stvari lahko uidejo nadzoru, vedo tisti, ki so se izstradali do kosti in so gledali smrti v obraz - Uroševa zgodba kaže, da imajo težave s hrano tudi fantje

"Od zadnjih štirih let sem, če seštejem, skoraj dve preživel po bolnišnicah zaradi težav s hranjenjem. V vsem tem času me je poklicala samo ena sošolka in me vprašala, kako se počutim. Še sedaj mi je ob pogledu na sliko z maturantskega plesa hudo, da bi zajokal. Plesati seveda nisem mogel, saj sem bil celo zadnje leto gimnazije v bolnišnicah. Celo hodil sem tedaj komaj. Na maturantskem plesu sem imel že okoli 40 kilogramov pri 176 centimetrih višine. Vrtelo se mi je, komaj sem obvladoval hojo, vse je bilo prenaporno. Pri manj kot 35 kilogramih sem bil pred smrtjo - prevladala je želja po življenju. Dolgo sem sebi in okolici prikrival, da je z mojim zdravjem nekaj hudo narobe."


Uroš Sobočan se spominja, da so ga otroci v osnovni šoli neusmiljeno zbadali, ker je imel preveč kilogramov. Doživljal je pravo vrstniško verbalno nasilje in ni bilo odraslega, ki bi uspešno zatrl otroško zlobo v šoli in domačem okolju. Da bi imel punco, je bila v tistem času le pobožna želja, vrstniki pa so se radi hvalili z dekleti. Starši so opazili njegovo stisko in v sedmem razredu so obiskali zdravnika. Obiskoval je programe na pediatrični kliniki in z mamino pomočjo, ki je skrbela za predpisano redukcijsko dieto, uspešno ustalil težo.

Ko je šel na gimnazijo v Ljutomer, je sklenil poskrbeti za svojo postavo. "Začelo se je s čezmerno telesno vadbo. Pred štirimi leti sem začel redno kolesariti tudi po tri ure na dan. Kile so šle dol, nato sem iskal način, da bi to pospešil. Najprej sem zelo malo jedel, kasneje je še tisto malo po bruhanju pristalo v straniščni školjki. Kilogrami so hitro kopneli. Potem sem stradal in tudi telo je hiralo neverjetno hitro. Mislim, da se je pod 60 kilogrami začelo upadanje mišične mase. Oče in mama sta opazila, da je nekaj narobe, postala sta sumničava in opazovala, kaj počnem, ko kaj pojem. Tako sta ugotovila, da imam anoreksijo, in začela so se romanja po bolnišnicah. V zadnjih štirih letih sem, če seštejem vse skupaj, kar dve leti preživel v njih. Začelo se je s pediatrično kliniko v Ljubljani in končalo na oddelku za EMH - enota za motnje hranjenja v Ljubljani."


Zapisi iz dnevnika

"Po prihodu domov me je na mizi že čakalo kosilo in v glavi je zapelo: "Ma ne, že spet moram jesti, no!" Zato sem sedel za mizo in razmišljal, kako bi skril hrano, ki sem si jo naložil na krožnik. V žepe ne, ker starši to že vedo. Ah, že vem, najbolje je, da jo pljunem pod majico. Za to moje skrivališče še ne vesta. Tako sem tudi storil. Nato sem hitro odbrzel v svojo sobo, kjer sem teh nekaj kalorij, ki sem jih zaužil, s pretirano vadbo tudi spravil iz sebe. Odhod staršev v trgovino sem izrabil za tehtanje. Nista marala, da se tehtam, toda jaz sem bil obseden s tem. Šlo je tako daleč, da sem bil obseden celo z uro, ker je kot tehtnica imela številke in kazalce. Skrila sta uro, vendar sem jo zmeraj znova našel in potešil svojo potrebo in obsedenost. Preden sta se vrnila, sem v kuhinji vzel rogljiček in nekaj salame in se obojega znebil, da bi lahko kasneje mami dokazal, da sem južno pojedel. Laži o hrani so postajale stalnica, kazalec na tehtnici pa se je na moje veselje pomikal vse bolj na levo."

Svoje izogibanje hrani je težko izpeljal med božičnimi prazniki, ko je na mizi polno hrane. Vrstila so se skrivanje hrane, prekomerna vadba, bruhanja, tehtanja. Po praznikih ga je prav v trenutku, ko je slečen stopil na tehtnico, zalotila mama. Zaradi prizora shiranega sina s preohlapno kožo je planila v jok in z očetom sta se še isti dan dogovorila zdravljenje na pediatrični kliniki. "Niti slišati nisem hotel za kako zdravljenje. Že ko so me v drugi bolnišnici dali na umetno hrano, sem bil silovito užaljen zaradi takega nasilnega posega. Tudi zdaj na pediatrični kliniki več mesecev nisem hotel sodelovati. Bil sem pravi mojster pri izmikanju in skrivanju hrane. Po pogovoru s priljubljeno sestro, po katerem sva zaradi slutnje smrti jokala kar oba, sem se odločil, da bom igral pošteno igro."


Goljufanje z vodo

Tudi zdravnici je priznal, da je težo uravnaval s pitjem večje količine vode pred vsakodnevnim tehtanjem. Tako so bili navidezno zadovoljni vsi. Po odkritem pogovoru z medicinsko sestro je sam pri sebi vedel, da se bo znova navadil na hrano, pa čeprav zelo počasi. Dva meseca kasneje, ravno na pragu polnoletnosti, je napočil trenutek, da se je preselil na kliniko za motnje hranjenja.

"Ko sem prispel tja, sem doživel pravi šok. Ta bolnišnica je bila nekaj drugega kot ona prej. Prispel sem med ljudi z enakimi težavami, le da so bili vsi veliko starejši od mene. Pretreslo me je, ko so pripeljali mlado žensko, shirano do kosti, ki se je odločila za smrt. Zavrnila je sodelovanje v skupini. Šla je domov in nikoli nismo slišali o njej. Na pediatriji so hrano prinesli predte in gledali, kako ješ, tu pa je bila izbira samostojna in si pojedel, kolikor si sam hotel. Začelo se je hudo bojevanje s samim seboj. V strahu, da se bom nenormalno zredil, sem znova začel jesti le sadje in zelenjavo, kar pa se je poznalo na tehtnici. Znova sem hujšal."


Priletela je klofuta

"Prvi konec tedna sem moral preživeti v bolnišnici, naslednji sem tako kot vsi drugi šel na obisk domov. Oče me prišel iskat na železniško postajo in me videl vsega suhega. Ko sem sedel v avto, mi je zabrusil: "Pa kaj te je spet prijelo. Kaj se sploh greš? Hočeš, da zaradi tebe propade vsa družina?" Solze so se mi začele nabirati v očeh, ker nisem pričakoval takega sprejema. Mama je sedela na kavču vsa objokana in me sprejela z enakimi besedami kot prej oče. Besno sem jima odvrnil, da ravnam tako, kot se zdi meni prav, in naj me pustita na miru. Takrat pa me je zaskelelo na licu. Dobil sem zaušnico. Prvič v življenju. Šokiran zaradi dogodka sem stekel v sobo in sklenil, da ne ostanem doma, da se vrnem v bolnišnico. Ponoči sem skrivaj šel od doma. Strupeno hladno noč sem preživel v stranišču železniške postaje. Na zgodnjem jutranjem vlaku za Ljubljano sem mami poslal sms, kam sem šel. Oče in mati sta se z avtom zapodila za mano. Pred kliniko sta bila hkrati z mano. Nisem mogel govoriti z njima, podal sem se na oddelek in ubit zaradi skrbi in hladne neprespane noči padel v posteljo. Ko sem se zbudil, sem na licu čutil toplo roko. Ob meni sta bila oče in mati. Čutil sem, da sta se spremenila.

Skupina, v katero sem se vključil, je bila v začetku zelo nepovezana, prihajalo je do konfliktov in bilo je skoraj nevzdržno. Nekateri člani so zapustili bolnišnico, nadomestili so jih novi in naslednja skupina je delovala kot velika, močno povezana družina. Tudi moji starši so se vključili v skupino za starše, ki so jo organizirali na tej kliniki, in tudi sam sem začel preobračati stvari na bolje. Ko so ocenili, da sem dovolj napredoval in sem dovolj zrel, so mi povedali, da bom odpuščen in bom k njim prihajal le še občasno na preglede. Vrnitve me je bilo strah. Kaj bo, če bom spet padel v hujšanje? A ob pregledu mi je dr. Karin Sernec, ki je vztrajala ob meni in ni dovolila, da bi popustil, rekla, da sem eden redkih, ki dosežejo, kar sem dosegel sam, in da moram biti na to ponosen."

S pomočjo profesorjev, zdravnikov in socialne delavke Martine Domajnko je Uroš končal gimnazijo in uživa v študiju na strojni fakulteti ter med prijatelji v Mariboru. Toliko bolj, ker v dijaških letih zaradi zdravljenj ni bilo priložnosti za druženja. "Skupaj hodimo na pijačo in hrano. Sam ne maram jesti. Jem vse po vrsti, najmanj tri do štiri obroke na dan, in ne zgodi se več, da bi ostal ves dan brez hrane. Le sladic se izogibam. Ne moti me, če drugi jedo ali pijejo, in tudi nikoli nisem za nobeno dekle pomislil, da je debela. Tudi tedaj ne, ko sem najbolj hujšal. Vem, kako je, če te ocenjujejo po videzu," pripoveduje Uroš in mi gleda v oči.

"Bil sem tik pred tem, da umrem. Želel sem si umreti. Preganjalo me je zmerjanje vrstnikov iz osnovne šole, da sem predebel. Prav zares zadovoljen s svojo podobo sem bil šele kakšen kilogram pod 40, ko se mi je vrtelo, bledlo. V največji krizi se vse tvoje misli vrtijo okoli hrane: kako se ji izogniti, kam jo skriti. Že zjutraj razmišljaš, kako se izogniti večerji. Svoje najhujše krize ne bom pozabil nikdar. Pri višini 176 centimetrov sem imel 35 kilogramov in visel na nitki življenja. A niso dovolili, da bi se pretrgala. In zdaj sem jim hvaležen." Izpite, ki se jih je lotil, je gladko opravil, nekoč v prihodnosti pa se vidi v kakšnem avtomobilskem koncernu. Oblikovanje avtomobilov je njegovo veselje.
Milena Dora
www.dnevnik.si