Poet, ki svoj venec viješ,

včasih tudi jaz plešem po vesolju in čutim, da bi vse spremenil, pretrgal pajčevino in razbil okove, ki me držijo na tleh, vendar ko je mojega vzleta le kakšen meter od tal, ugotovim, da sem spravljen v sarkofagu medsebojnih utečenih odnosov in da se tu niti za življenje na Zemlji ne moreš nadihati.

Pri vsem tem stanju pa je presenetljivo, da nihča nima slabe vesti. Vsi se delajo moralisti, nekateri kažejo svoje okrasje kot najhujši farizeji, ki svoje lastno razdejanje in vsakdanjo tlako slovenski kulturi tlakujejo z žrtvami, ki so jih grdo popljuvali.

Poznam nekoga, ki je s svetom pretrgal svoje vezi in skočil v elipso ter umrl, umrl dokočno. Bil je velik pogreb in koliko krst je šlo za njim in nobena svojega karakterja ni spremenila.

Pretrgal naj bi pajčevino, razbil okove, ki so ga držali na tleh.

Ustavil naj bi nered v duši, razvozljal naj bi uganke v glavi.

Ločil se je od telesa in obešeno dušo na drevo je povabil na ples.

Šel je, da prečistiti v sonce. A sonce ga je oslepelo.

Obplul je kot atom ljubezni, ga osvojil, podvojil, početveril...
Vendar na Slovenskem vsakdo lahko hitro zbledi ali potemni, odvisno od vremena. Zame je umrl dokončno, pa vem, da ne bo počival v umiru, ker bo njegova krsta nekje živela svoje življenje kot dežela pod sončnimi gorami, kjer je bil rojen in je delal od zore do mraka.

Iz spoštovanja do svoje deželice se je revež vrnil v telo in se
zahvalil Bogu, da je prišel k tebi poet.

Pobožal si mu njegovo žalostno dušo, mu pokazal pot, malo počakal... in mu rekel, poet, ne obupuj!

A v deželi slovenski se težko pripravljajo na spremembe.
Sarkofagi razuma in zdrave pameti niti za življenje ne morejo več dihati. Le upanje jim zaljša njihovo bivanje.

Za to tvojo pesem se zahvalim Bogu, da ti je dal takšen navdih.

Lep pozdrav in veliko poguma
Pič

[ Odgovori na to | # ]