Kdor hoče živeti in curljati po kapljicah svojega zadovoljstva skoz lastno vživetost
v ta svet, mora vedeti od kod prihaja, zakaj je tu in kam gre. Čudovit občutek
je živeti. Fantastično! Razkošno. Nikoli minljivo. Večno. Kdor hoče živeti, mora
najprej verjeti, da njegov čustveni spomin sega v samotno oddaljnost, ki mu vse
razloži in ga spodbudi, da se poveže s svojimi tančicami iz preteklosti, ki vznemirljivo
plujejo po zraku in ga iščejo s starimi poželenji. Del teh tančic je razseljen
navznoter. Nekateri jim pravijo duša. Z njimi človeka povezujejo v enosti velike
razdalje. Vprašanje je neizbežno: ali tako lepi, blagi in vsi dišeči po človeškem
vonju, imamo moč in upanje, da verjamemo v vrnitev k svojemu izvoru.
Ko sem stopila na šodrasto pokopališče sem razumela, da na tej božji njivi,
ležijo za zidcem delci snovi, ki so jo tančice skrivnosti zasedle in se malce
odpočile v njih. Nato so prikovane na vesoljni trenutek nadaljevale svojo pot
skoz koničasto os cerkvenega zvonika v nebo in plule naprej z angelskimi krili.
Vonjave po smrekovi smoli se me povzdignile, ko sem slišala zvonenje iz veličastnega
cerkvenega zvonika. Tedaj sem vedela, da ena duša odhaja in da je nastopil zanjo
trenutek dopolnitve, trenutek popolnosti in vračanja v slovesu prek šumečih
gozdov. Tančice odhajajo novim dogodivščinam naproti. Kozmos spremeni obliko
in če izhajamo iz Erosa, je spet harmoničen v žuborenju žive vode iz svojega
izvira. Nietzsche pravi, da vsako ugodje zahteva večnost. V temelju pa ugodje
noče večnosti, temveč uničenje časa in brezčasnost.
Od kod prihajamo?
Visoka pesem kulture in človeškega bivanja se je razvijala iz krepilnega in
osvežujočega izvira studenca, od koder je privrelo vesolje s svojo snovjo, ki
se je rodila iz iskre božanske vzvišene lepote. Izvir studenca, ki si je pod
vplivom padanja po ledenih ploskvah kristalov onostranstva utiral pot ljubezni,
je iskal poti, da se uveljavi zavest svetlobe z raznimi občutljivostmi.
Vesoljna snov se je pojavila s kipečimi valovi, ki jih je vzdignila mogočna
sila ljubezni. Snov s svojimi brzicami in kaskadami je v svojem prelivanju in
drvenju izražala naravo svoje substance, ki je bila nakopičena v velikih rezsežnostih
gladkih viadukotov med zvezdami. Med sprevodom kozmičnih elementov za našo zgradbo
je plavala svetla luna in zvezdna snov je plavala kot voda v rečni ladji.
Kakorkoli se obračamo, je naš izvor življenja skrajno muzejski, z nekakšno
samoumevnostjo smo prišli iz snovnega v telesno in duhovno in se vračamo oplemeniteni
nazaj k našemu izviru.
Odkod prihaja ta strastni sij erotike, ki obseva to našo duhovno dogodivščino
življenja? Luč, ki se je zrcalila na gladini, je bila sama ljubezen, ki izvira
iz začetka. To je bila predigra Univerzuma, ki se je po poku umirjalo in sprožilo
nastanek silno redkega življenja v vsem Univerzumu. Vir življenja je ljubezen
in ljubezni je vse podrejeno. Ljubezen je zavest svetlobe.
Človek je s svojo brezbarvno in prozorno tekočino drvel skoz transformacije,
kodificiran z genetskim ustrojem Erosa življenju naproti. V izviru smo bili
zarodki višjega stanja in tisti, ki jih še ni bilo, a smo nosili to stanje v
sebi. Smo sestavni del ure, sestavljene iz kozmične snovi, ki se je sama navila
in se lahko tudi sama uniči.
Smo pahljača velike rože ljubezni, ki se v razkošnem bogastvu lepote razcveti.
Globoko v svoji biti ima zakonitost moči, da živi za cvet, ki je nadaljevanje
rodu. S tem zakonom je prepredeno vse naše življenje. Smo posebna stvaritev
po nastanku in smotru.
Vsako spočeto življenje mora nekaj časa zoreti. Plod je izpolnitev mikavnosti
vesoljnih tančic, ki se morajo oskrbeti za samostojno življenje in za dopolnitev
ob odhodu v novo stanje. Narava nam je podarjena v svojem smotru, da dobi življenje
skrivnostnih tančic od daleč na neki točki svojega vesoljnega potovanja smotrnost
v njegovi zadostitvi in izpolnitvi. Kozmos prebuja z življenjem v sebi svoje
čisto lepotno čustvo, oblikovano v skladu z Erosom, ki uživa tudi največje svoboščine
tako v snovnem kot v duhovnem smislu.
Zakaj smo tu?
V zadnjem času uporabljamo računalnike, da bi našli zakonske partnerje, ki
se bodo po vsej verjetnosti ujemali. In zakaj ne bi tudi vesolje imelo vgrajenega
svojega naravnega inteligenčnrga računalniškega sistema, ki rešuje vprašanja,
ki zadevajo delovanje kozmičnih zakonov. Daljnosežni razum v izviru je ustvaril
človeka. Z elegantnimi polzasuki je vesolje oblikovalo Zemljo in vso vegetacijo,
ki se giblje, razmnožuje in po svojem zakonu narave vzpenja do človeka in njegovega
osebnega sveta. Vzrok za to je iskati samo v ljubezni. Od lišajev, plesni, mahovja
do cvetlic in dreves, vse je ena sama ljubezen. Vsa ta živa narava je manifestacija
moči življenja in njegovih zakonitosti in brez ljubezni tega ne bi bilo. Vse
je miniaturna podoba izvira, od koder prihaja življenje s svojo inteligenčno
svetlobo.
In zakaj smo tu? Tu smo zato, da odkrivamo vesolje v sebi. Ultra veliko v ultra
malem. Da pogledamo čez rob v skrivnosti. Oblikovanje duše je boj med oblikujočim
načelom našega spoznavanja in oblikovanim vesoljem, ki ga doživljamo kot skrivnost.
Življenje se ne more odrekati ustvarjanju. Človek ustvarja v skladu s svojo
naravo. Človek je ustvarjalno bitje in ustvarja presežno vrednost zaradi svojega
čustva ljubezni. Noč, ki ponazarja daljave vesolja in vrelec, iz katerega človek
izhaja, sta vzvišena. Človek je častilec svoje zibelke in brezčasnosti, ki se
skrivata za tančicami skrivnosti. Dan, ko nas obsije svetloba, je lep in je
utemeljen z minljivostjo časa.
Celotno vesolje je razporejeno po vsem našem telesu. Določenost našega življenja
je medsebojno razmerje med popisanim in praznim prostorom v smislu čiste kakovosti
v naši duši, kako so razporejene ideje in kakšen je učinek naših idej in dejanj
na naše življenje in celotno stvarstvo. Vsak človek je tvorec svoje lastne duše,
ki je skrivno povezana s tančicami iz vrelca življenja. Človek je spregovoril.
Njegova beseda se sveti kot sonce. Sleherna njegova misel ima svoj prostor in
se v njem razteza. Človek se členi z vesoljem. Življenje človeka je povezava
med čisto vodo izvira in snovjo, ki pomeni besedo, ki stopa v specializacijo
in ustvarja presežno vrednost inteligenci svetlobe.
Ste videli kaplje snovi izvira iz vrelca, ste videli kdaj to snov, ste videli
kdaj duha? Ne, samo občutili ste vse to. Videli ste kamenčke na dnu bistre reke,
videli ste drevesa, hiše, egipčasnke piramide, umetnost in vse kar je težilo
k novemu in novemu ustvarjanju lepote, ki izhaja iz ljubezni. Duh se suče v
večnem krogu. Nikogar ni, ki bi razklenil ta krog. In tu je stanje večnosti.
Stanje večne ljubezni. V tem stanju večne ljubezni potuje tudi človek s svojo
prostornino v glasu izrečene besede, s svojo prostornino v duši. Svetloba določa
obliko in prostornino poezije, ki jo napišemo. In človek se s svojim duhom znajde
v duhovnem krogu kozmosa. Človeška beseda ima svojo svetlobo, svoje telo in
celo telo celotnega kozmosa. Človek je po besedi človek. Ko mislimo in govorimo,
sledimo ritmu vesolja. Dodajamo mu samega sebe, obogatimo ga z novo presežnostjo.
Zgrajeni smo iz neznanih snovi, ki jih moramo šele odkriti v sebi. Svetloba
uprizarja pojav človeškega srca. Svetloba ima tisočletne zamisli svojih zakonov,
ki jih uprizarja in realizira v človeku. Človek je nekakšna zagonetna resničnost
svetlobe, nekakšna posvetitev življenja za življenje Univerzuma, za nekakšno
višje življenje, v katero prihaja po zakonu zavesti stvarstva. Svetloba ima
svoje dolžnosti nasproti življenju in človek ima svoje dolžnosti napram spojitvi
svoje ljubezni z mass medio - tančicami izvira življenja, kamor se vrača. Vrača
se v večni krog z začudenjem nad svojo nevednostjo.Odhaja z nekakšnim občutkom
dolžnosti. Nasproti komu? Nasproti spoznanju samega sebe.
Kam gremo?
Dopolnitev življenja je polna svojevrstnega obžalovanja in hrepenenja po vekotrajnosti,
da bi človek svoj duh premaknil iz brezimnosti v brezčasje svoje sreče. Človek
je bil tako težko zaskrbljen za svoje dobrine in za svojo bodočnost na Zemlji,
nesproščen in omejeno sebičen. Pride trenutek, ko človek spozna skoz prosojnost
svojega delovanja, da ni odkrival vesolja v sebi, temveč je prakticiral le obdukcije
svojih človeških bolezni, ki so začele poganjati, ko se je začel ločevati od
globin in skrivnosti vesolja v sebi. Ni razvijal svojega višjega življenjskega
okusa in presežne ravni svojih prizadevanj. Koliko časa je posvetil zlu, sovraštvu,
zavisti in nerezveseljivim stanjem duha. V prsih se je čutil vkleščenega in
se sklanjal nad svojimi težkimi nogami ter si ogledoval svoje otrple ude in
razmišljal o svojem koncu. Čas se je naglo oddaljeval od njega in življenju
ni znal dati pravega imena. Tako nadležno se je počutil. Obšla ga je obešenjaška
stiska, čutil je minevanje in začel žugati končnosti. V svoji končni vsoti in
seštevku dobrih in slabih del se je počutil le še malo oddaljenega od zadnjega
praga. Mislil si je, da ni hujše kazni kot ostati mrtev živ. Počutil se je duhovno
slabokrvnega in anemičnega. Aktivna plat njegovega razmišljanja je bila le ta,
da bo smrt prizanesljiva. Hrepenel je po večnem življenju, ki ga bo vrnilo razpoloženjsko
očiščenega k vrelcu izvira in v ponovno življenje. Zadnja izkušnja, ki jo vsakdo
doživi je, da mora skoz vrata, ki se nanadno odpro in da mora za zmeraj skoznje.
Vselej se pa vrača med tančice skrivnosti k izviru življenja. Kontrapunkt o
zemeljski problematiki je uničenje časa in brezčasnost. Zavest svetlobe se širi
z vesoljem, ki se splošči. Na ploskvi vstajajo novi svetovi in novi ljudje.
Med njimi boš ponovno vstal tudi ti.
|
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: A dne nedelja, 23. april 2006 @ 08:46 CEST
---
your life, your stile, your software
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. april 2006 @ 12:13 CEST
hvala za tvoje pozitivno in pohvalno mnenje o prispevku. Prispevek sega do tja, do koder lahko sega naše razumevanje sebe in skrivnosti, ki nas obdajajo. Do kje lahko človek sploh lahko razširi svojo filozofsko dušo, da bi zajel in razumel vse, kar se mu kaže kot skrivnost. Če človeku postane delovni kabinet preozek, tedaj se začne truditi, da bi se razumel kot človek v njegovem visokem pomenu in zgodi se, v mejah utopičnega išče odgovore. Človek je zapleten prav v tistem delu duše, kjer ga je strah in se obupno upira smrti. Sebe ne more kar tako odvreči, kot da je lupina svoje duše. Kako priromati k idealu svoje duše, ki bo večna? Kako izpolniti mnogotersost hotenj in stanj, ki jih skriva življenje. Saj človek ne more živeti le zato, da ga eksistenca vrže v umazani tok nastajanja in bivanja zaradi preživetja, ne da bi človek ubral najnapornejšo pot do lastnega spoznanja, učlovečenja in svojo zapletenost še bolj zapletel z razumom svetlobe in vesolja, ki ves Univerzum upravlja. Človek hoče na prebrisan način ogoljufati pramater Naravo kakor tudi nadležnega praočeta Duha, da bi večno živel. Na vse načine si izmišlja kako bi nagovoril sončno uro, in si je izmislil poleg svojega očeta, še vesoljnega očeta, ki ga ni nikdar videl, a ga občuti ob sebi, še bolj kot svojega pravega očeta. Izmislil si je verovanje, večnost in posmrtno življenje, da bi ugnal tisto belo gospo, ki kolovrati po njem. Hrepenenje in upanje sta dve gonilni sili, ki omogočita človeku dopolnitev življenja in eksotičnega vsemogočnega boga v njegovi bližini, ki bo poskrbel, da bo za človeka tako, kot si sam človek najbolj želi. Kakšne lepote in lastnosti je vse človek prenesel na svojega boga in ga pobožanstvil, da bi sam dosegel njegov ideal. Vse žene naprej Eros, ljubezen. Vendar ljubezen brez poželjivosti po večnem življenju ne bi bila to kar je. Koliko milih iger nam nudi Eros skozi življenje, le pri eni nas opehari. Ne usliši nam naše poželjivosti po večnem življenju,vendar hrepenenje in upanje je tisto, ki nas drži pokonci. To je vsa naša presežnost. Vendar jaz upam, da ne bom opeharjena in da bom večno živela, to je moje veliko hrepenenje. Ker je ljubezen večna, sem prepričana, da mi bo tudi to poželjivost Eros uresničil.
Lep pozdrav
Tatjana
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: ljudmil dne ponedeljek, 24. april 2006 @ 12:17 CEST
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 24. april 2006 @ 14:43 CEST
lepo, da si se oglasil. Ob poti na sprehodu sem videla veliko drevo in ko sem gori pogledala, se mi je utrnila misel: smisel življenja je, da človek odkrije v sebi vesolje. Vesela sem, da ti je esej všeč.
Prihaja pomlad, ki je pognala zelene liste in popke, polne drhtečega poželenja. Gledam ljudi, ki se sprehajajo in vidim, da so vsi v kipečem hrepenenju življenja, zapredeni v tisoč ljubezenskih želja in pričakovanj. To pomlad se mi zdi izjemno lepo, saj smo jo dolgo pričakovali. Pojdi nabirat vijolice in trobentice in napiši nam kakšno pomladno pesem.
Lep pozdrav in vse dobro v Veliko Kladušo
Tatjana
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: ljudmil dne sreda, 26. april 2006 @ 10:48 CEST
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 26. april 2006 @ 20:59 CEST
upam, da se bo stanje pri vas počasi spreminjalo in da vam bo življenje prineslo tudi lepe strani, ki vas bodo razveselile in v milo tolažbo. Glasba je zagotovo nekaj lepega, prinaša blaženost, odrešitev in človeka žene naprej. Ali imaš ti kaj možnosti kaj več izvedeti o podatkih ubitih v vojni v Sarajevu. Včeraj me je razžalostilo, ker sem na internetu zagledala ime enega mojega prijatelja, da je umrl v vojni od 1992 -1995. Res nisem imela od njega nobenih novic odkar je začela pri vas vojna. Ti bom poslala po emailu njegove podatke, morda bi kaj več ti lahko izvedel. Videla sem ga tudi na seznamu, ki je šel v Haag. Ob vojnah se zares lahko vprašamo o smislu našega bivanja. Ta lepo pozdravljam, želim tebi in tvojemu sinu vse dobro
Tatjana
Esej o izvoru in smislu bivanja
Prispeval/a: ljudmil dne petek, 28. april 2006 @ 07:36 CEST