Kdor hoče živeti in curljati po kapljicah svojega zadovoljstva skoz lastno vživetost v ta svet, mora vedeti od kod prihaja, zakaj je tu in kam gre. Čudovit občutek je živeti. Fantastično! Razkošno. Nikoli minljivo. Večno. Kdor hoče živeti, mora najprej verjeti, da njegov čustveni spomin sega v samotno oddaljnost, ki mu vse razloži in ga spodbudi, da se poveže s svojimi tančicami iz preteklosti, ki vznemirljivo plujejo po zraku in ga iščejo s starimi poželenji. Del teh tančic je razseljen navznoter. Nekateri jim pravijo duša. Z njimi človeka povezujejo v enosti velike razdalje. Vprašanje je neizbežno: ali tako lepi, blagi in vsi dišeči po človeškem vonju, imamo moč in upanje, da verjamemo v vrnitev k svojemu izvoru.

Ko sem stopila na šodrasto pokopališče sem razumela, da na tej božji njivi, ležijo za zidcem delci snovi, ki so jo tančice skrivnosti zasedle in se malce odpočile v njih. Nato so prikovane na vesoljni trenutek nadaljevale svojo pot skoz koničasto os cerkvenega zvonika v nebo in plule naprej z angelskimi krili. Vonjave po smrekovi smoli se me povzdignile, ko sem slišala zvonenje iz veličastnega cerkvenega zvonika. Tedaj sem vedela, da ena duša odhaja in da je nastopil zanjo trenutek dopolnitve, trenutek popolnosti in vračanja v slovesu prek šumečih gozdov. Tančice odhajajo novim dogodivščinam naproti. Kozmos spremeni obliko in če izhajamo iz Erosa, je spet harmoničen v žuborenju žive vode iz svojega izvira. Nietzsche pravi, da vsako ugodje zahteva večnost. V temelju pa ugodje noče večnosti, temveč uničenje časa in brezčasnost.

Od kod prihajamo?

Visoka pesem kulture in človeškega bivanja se je razvijala iz krepilnega in osvežujočega izvira studenca, od koder je privrelo vesolje s svojo snovjo, ki se je rodila iz iskre božanske vzvišene lepote. Izvir studenca, ki si je pod vplivom padanja po ledenih ploskvah kristalov onostranstva utiral pot ljubezni, je iskal poti, da se uveljavi zavest svetlobe z raznimi občutljivostmi.

Vesoljna snov se je pojavila s kipečimi valovi, ki jih je vzdignila mogočna sila ljubezni. Snov s svojimi brzicami in kaskadami je v svojem prelivanju in drvenju izražala naravo svoje substance, ki je bila nakopičena v velikih rezsežnostih gladkih viadukotov med zvezdami. Med sprevodom kozmičnih elementov za našo zgradbo je plavala svetla luna in zvezdna snov je plavala kot voda v rečni ladji.

Kakorkoli se obračamo, je naš izvor življenja skrajno muzejski, z nekakšno samoumevnostjo smo prišli iz snovnega v telesno in duhovno in se vračamo oplemeniteni nazaj k našemu izviru.

Odkod prihaja ta strastni sij erotike, ki obseva to našo duhovno dogodivščino življenja? Luč, ki se je zrcalila na gladini, je bila sama ljubezen, ki izvira iz začetka. To je bila predigra Univerzuma, ki se je po poku umirjalo in sprožilo nastanek silno redkega življenja v vsem Univerzumu. Vir življenja je ljubezen in ljubezni je vse podrejeno. Ljubezen je zavest svetlobe.

Človek je s svojo brezbarvno in prozorno tekočino drvel skoz transformacije, kodificiran z genetskim ustrojem Erosa življenju naproti. V izviru smo bili zarodki višjega stanja in tisti, ki jih še ni bilo, a smo nosili to stanje v sebi. Smo sestavni del ure, sestavljene iz kozmične snovi, ki se je sama navila in se lahko tudi sama uniči.

Smo pahljača velike rože ljubezni, ki se v razkošnem bogastvu lepote razcveti. Globoko v svoji biti ima zakonitost moči, da živi za cvet, ki je nadaljevanje rodu. S tem zakonom je prepredeno vse naše življenje. Smo posebna stvaritev po nastanku in smotru.

Vsako spočeto življenje mora nekaj časa zoreti. Plod je izpolnitev mikavnosti vesoljnih tančic, ki se morajo oskrbeti za samostojno življenje in za dopolnitev ob odhodu v novo stanje. Narava nam je podarjena v svojem smotru, da dobi življenje skrivnostnih tančic od daleč na neki točki svojega vesoljnega potovanja smotrnost v njegovi zadostitvi in izpolnitvi. Kozmos prebuja z življenjem v sebi svoje čisto lepotno čustvo, oblikovano v skladu z Erosom, ki uživa tudi največje svoboščine tako v snovnem kot v duhovnem smislu.

Zakaj smo tu?

V zadnjem času uporabljamo računalnike, da bi našli zakonske partnerje, ki se bodo po vsej verjetnosti ujemali. In zakaj ne bi tudi vesolje imelo vgrajenega svojega naravnega inteligenčnrga računalniškega sistema, ki rešuje vprašanja, ki zadevajo delovanje kozmičnih zakonov. Daljnosežni razum v izviru je ustvaril človeka. Z elegantnimi polzasuki je vesolje oblikovalo Zemljo in vso vegetacijo, ki se giblje, razmnožuje in po svojem zakonu narave vzpenja do človeka in njegovega osebnega sveta. Vzrok za to je iskati samo v ljubezni. Od lišajev, plesni, mahovja do cvetlic in dreves, vse je ena sama ljubezen. Vsa ta živa narava je manifestacija moči življenja in njegovih zakonitosti in brez ljubezni tega ne bi bilo. Vse je miniaturna podoba izvira, od koder prihaja življenje s svojo inteligenčno svetlobo.

In zakaj smo tu? Tu smo zato, da odkrivamo vesolje v sebi. Ultra veliko v ultra malem. Da pogledamo čez rob v skrivnosti. Oblikovanje duše je boj med oblikujočim načelom našega spoznavanja in oblikovanim vesoljem, ki ga doživljamo kot skrivnost.

Življenje se ne more odrekati ustvarjanju. Človek ustvarja v skladu s svojo naravo. Človek je ustvarjalno bitje in ustvarja presežno vrednost zaradi svojega čustva ljubezni. Noč, ki ponazarja daljave vesolja in vrelec, iz katerega človek izhaja, sta vzvišena. Človek je častilec svoje zibelke in brezčasnosti, ki se skrivata za tančicami skrivnosti. Dan, ko nas obsije svetloba, je lep in je utemeljen z minljivostjo časa.

Celotno vesolje je razporejeno po vsem našem telesu. Določenost našega življenja je medsebojno razmerje med popisanim in praznim prostorom v smislu čiste kakovosti v naši duši, kako so razporejene ideje in kakšen je učinek naših idej in dejanj na naše življenje in celotno stvarstvo. Vsak človek je tvorec svoje lastne duše, ki je skrivno povezana s tančicami iz vrelca življenja. Človek je spregovoril. Njegova beseda se sveti kot sonce. Sleherna njegova misel ima svoj prostor in se v njem razteza. Človek se členi z vesoljem. Življenje človeka je povezava med čisto vodo izvira in snovjo, ki pomeni besedo, ki stopa v specializacijo in ustvarja presežno vrednost inteligenci svetlobe.

Ste videli kaplje snovi izvira iz vrelca, ste videli kdaj to snov, ste videli kdaj duha? Ne, samo občutili ste vse to. Videli ste kamenčke na dnu bistre reke, videli ste drevesa, hiše, egipčasnke piramide, umetnost in vse kar je težilo k novemu in novemu ustvarjanju lepote, ki izhaja iz ljubezni. Duh se suče v večnem krogu. Nikogar ni, ki bi razklenil ta krog. In tu je stanje večnosti. Stanje večne ljubezni. V tem stanju večne ljubezni potuje tudi človek s svojo prostornino v glasu izrečene besede, s svojo prostornino v duši. Svetloba določa obliko in prostornino poezije, ki jo napišemo. In človek se s svojim duhom znajde v duhovnem krogu kozmosa. Človeška beseda ima svojo svetlobo, svoje telo in celo telo celotnega kozmosa. Človek je po besedi človek. Ko mislimo in govorimo, sledimo ritmu vesolja. Dodajamo mu samega sebe, obogatimo ga z novo presežnostjo. Zgrajeni smo iz neznanih snovi, ki jih moramo šele odkriti v sebi. Svetloba uprizarja pojav človeškega srca. Svetloba ima tisočletne zamisli svojih zakonov, ki jih uprizarja in realizira v človeku. Človek je nekakšna zagonetna resničnost svetlobe, nekakšna posvetitev življenja za življenje Univerzuma, za nekakšno višje življenje, v katero prihaja po zakonu zavesti stvarstva. Svetloba ima svoje dolžnosti nasproti življenju in človek ima svoje dolžnosti napram spojitvi svoje ljubezni z mass medio - tančicami izvira življenja, kamor se vrača. Vrača se v večni krog z začudenjem nad svojo nevednostjo.Odhaja z nekakšnim občutkom dolžnosti. Nasproti komu? Nasproti spoznanju samega sebe.

Kam gremo?

Dopolnitev življenja je polna svojevrstnega obžalovanja in hrepenenja po vekotrajnosti, da bi človek svoj duh premaknil iz brezimnosti v brezčasje svoje sreče. Človek je bil tako težko zaskrbljen za svoje dobrine in za svojo bodočnost na Zemlji, nesproščen in omejeno sebičen. Pride trenutek, ko človek spozna skoz prosojnost svojega delovanja, da ni odkrival vesolja v sebi, temveč je prakticiral le obdukcije svojih človeških bolezni, ki so začele poganjati, ko se je začel ločevati od globin in skrivnosti vesolja v sebi. Ni razvijal svojega višjega življenjskega okusa in presežne ravni svojih prizadevanj. Koliko časa je posvetil zlu, sovraštvu, zavisti in nerezveseljivim stanjem duha. V prsih se je čutil vkleščenega in se sklanjal nad svojimi težkimi nogami ter si ogledoval svoje otrple ude in razmišljal o svojem koncu. Čas se je naglo oddaljeval od njega in življenju ni znal dati pravega imena. Tako nadležno se je počutil. Obšla ga je obešenjaška stiska, čutil je minevanje in začel žugati končnosti. V svoji končni vsoti in seštevku dobrih in slabih del se je počutil le še malo oddaljenega od zadnjega praga. Mislil si je, da ni hujše kazni kot ostati mrtev živ. Počutil se je duhovno slabokrvnega in anemičnega. Aktivna plat njegovega razmišljanja je bila le ta, da bo smrt prizanesljiva. Hrepenel je po večnem življenju, ki ga bo vrnilo razpoloženjsko očiščenega k vrelcu izvira in v ponovno življenje. Zadnja izkušnja, ki jo vsakdo doživi je, da mora skoz vrata, ki se nanadno odpro in da mora za zmeraj skoznje. Vselej se pa vrača med tančice skrivnosti k izviru življenja. Kontrapunkt o zemeljski problematiki je uničenje časa in brezčasnost. Zavest svetlobe se širi z vesoljem, ki se splošči. Na ploskvi vstajajo novi svetovi in novi ljudje. Med njimi boš ponovno vstal tudi ti.