NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

sobota 11-maj
  • Vegan Hangouts: Veganski piknik v Tivoliju

  • nedelja 12-maj
  • Prijave na tradicionalno gorskokolesarsko preizkušnjo MTB Slavnik 12. maja 2024 v Hrpeljah

  • torek 14-maj
  • Vabilo na izobraževanje Strateško načrtovanje pridobivanja sredstev v prostovoljskih organizacijah

  • sreda 15-maj
  • Umanotera vabi na razpravo ob evropskih volitvah 2024
  • Vabilo na Festival duševnega zdravja 2024

  • četrtek 16-maj
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • petek 17-maj
  • EKO 9: Oči v skali

  • sobota 18-maj
  • Mesec mode v muzeju

  • nedelja 19-maj
  • Čarobna glasba Harryja Potterja

  • četrtek 23-maj
  • Povabilo za sodelovanje na Veselem dnevu prostovoljstva 2024

  • ponedeljek 27-maj
  • Still Corners (UK) - 27. 5. 2024, Škofjeloški grad - Festival In Memoriam prof. Peter Hafner - 15 let

  • petek 31-maj
  • Operna noč

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Umetnost iskanja – duhovnost v praktičnem življenju – pot srca   
    nedelja, 23. april 2006 @ 05:16 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Damjan Plut

    Slej kot prej se vsaka duša, vsak posameznik znajde v razmerah, ki zanj postanejo nevzdržen oziroma se znotraj počuti praznega in neizpolnjenega. Znajde se v vrtincu življenja, ki mu takšno kot ga doživlja, ni čisto nič všeč. Pojavi se notranja potreba po spremembi. Odpravi se na pot iskanja, ne da bi pri tem vedel, kaj pravzaprav išče. Skuša spremeniti svet okoli in zunaj sebe (partnerja, družino, delo, širše okolje, svet…), a se navkljub temu navznoter čuti neizpolnjenega, nekako praznega. In ob tem pogosto čuti bolečine, razočaranja, jezo, strah, hrepenenje, neizpolnjene želje. Odpravi se na pot duhovnosti, iskanja zunaj okolja in razmer, v katerih živi.

    Seveda lahko ob tem čuti polarnost nasprotij v sebi. Razdvojenost med vrednotami duhovne literature in seminarjev ter življenjem, kot ga resnično doživlja, se lahko le še poglablja. Nekatere rešitve iz duhovnega sveta nam vsaj za kratek čas lahko vzpostavijo iluzijo življenja v za naše predstave idealnem in z rožicami postlanim življenjem, ki pa se vedno znova zlomi. Skozi vrzel spet ugledamo »resničnost« naših življenj v vsem obsegu. Hrepenenje po drugačnem svetu se s tem samo poglablja. Lahko smo na izbrani duhovni poti popolnoma upoštevali vsa pravila, ki jih mnogo katera duhovna ali drugačna smer predpiše svojim sledilcem, a vendarle smo ostali le sledilci in hodimo po že prehojeni poti nekoga drugega. Lahko se sicer prepričamo, da smo tudi mi taki, a vendarle še naprej prežvekujemo nekaj, kar je nekdo drugi že prežvečil. S tem se poenotimo z izkušnjami tistih, ki jih najbolj spoštujemo.


    Vse se nam zdi v redu, le nekaj v nas pravi, da to nisi resnični ti (»Jaz sem«). In postavi se ti vprašanje: Kaj pa si ti? Lahko da boš ugotovil, da to ni bila tvoja izkušnja. Manjka ti izkušnja tvojega življenja. Le kako si boš ustvaril svojo lastno izkušnjo, če ne veš, kaj bi ti v resnici rad, kaj ljubiš in kaj ti ni všeč? Če nekomu ali nečemu podariš svoje srce, tega potem pri sebi ne čutiš, ne zaznavaš tistega, kar ti res si, temveč tisto, kar predstavlja izkušnjo življenja drugega. Podariš svoje srce zato, da bi v zameno nekaj pridobil. Rad imaš nekaj in nekoga zato, ker v zameno nekaj pričakuješ. To je pogojna ljubezen. Ljubezen srca pa ne postavlja zahtev in pogojev.

    Pa vendarle lahko še naprej ostanemo sledilci velikih mož in žena iz zgodovine in upamo, da se nam bo na naši duhovni poti zgodilo tisto, kar se je, tako pravijo, tistemu, ki je to pot že prehodil. Ostajajo nam hrepenenje in neizpolnjene želje, ki smo si jih kot beg pred »resničnim« življenjem v duhovno zastavili zato, da bi našli sebe, takšnega kot v resnici smo. In neizpolnjene želje in hrepenenje so nekaj, kar v sebi nosi čustva, kot so strah, bolečina, jeza, in podobno. Je bila duhovnost beg pred bolečinami, ki si jih v sebi zaznaval, strahom pred prihodnostjo, neizraženo jezo? Tudi na drugih področjih življenja je tako. Nezadovoljstvo in nesprejemanje življenje takšnega kot je, v sebi nosi pogoje, ki smo ga postavili življenju. Rad imeti nekaj »če se bo zgodilo to in to, če bo takšno in takšno«, je pogojna ljubezen. Zakaj torej nimaš rad tvojega življenja, da bi raje živel življenje nekoga drugega? Vprašanje, na katerega je bilo napisanih že veliko miselnih razprav. Uporabi svoje brezpogojno srce in vse se lahko zgodi.

    To se ne dogaja le na področju t.i. duhovnih življenjskih poti, temveč na vseh ravneh našega življenja. Živeti življenje po sklicevanju na mnenja, vrednote in cilje drugih ljudi pelje v nezmožnost sprejeti odgovornost za svoje življenje. Raje živeti v čim več aspektih življenja, kot so se odločili, ga videli in ga doživljali drugi ljudje ne glede na čas in prostor ter življenjske usmeritve, da ga izkusijo, v nas pušča praznino. Doživljamo nekaj, kar nismo mi. Kar naredi praznino polno, je lahko samo tisto, kar je resnično. Kar resnično čutiš, prepoznavaš, zaznavaš, počneš, ustvarjaš v nekem trenutku svojega življenja. Uporabiš luč (rekli so: »Vedno imej prižgano luč«), ki ni svetilka na stropu v tvojem domu, temveč zavest o tem, kar se resnično v sedanjem trenutku dogaja. In ne da bi ob tem to skušal spremeniti, da bi to ocenjeval oziroma sodil. Zavest pomeni, da si to stanje zaznal, takšno kot pač je. Če tega ne veš, si tudi to priznaš. In si na poti skupaj z »resnico, ki te bo osvobodila«. Brezpogojno sprejmeš življenje, kot je in zato nimaš potrebe, da bi to spreminjal, zbežal pred življenjem, kot ti je dano. In ne ocenjuješ in ne sodiš tistega, kar se ti dogaja, ne pri sebi in ne pri drugih ljudeh in zato »ne sodiš, da ne boš sam obsojen«.

    Ker se počutimo ogrožene, prestrašene, jezne, nesprejete, neljubljene, ne prepoznane, ne varne, nespoštovane, lahko izberemo pot sodbe, da so za to stanje oziroma razmere v našem življenju krivi drugi. Pri duhovnih iskalcih se lahko to kaže kot občutek ogroženosti ob »napadenosti« raznih oblik energij, ki »sigurno« prihajajo od drugih ljudi . Od tukaj do depresij, strahov in jeze (v fizičnem telesu pogosto lahko kot glavoboli, težave s prebavili, ledvicami, jetri in srcem), ni prav dolga pot. V praktičnem življenju (t.i. med »neduhovnimi« ljudmi, če si dovolimo soditi) pa se to kaže kot prelaganja krivde za svoje nerealizirane želje in cilje na katerem koli področju življenja že, na druge. Drugi so krivi, da nisem srečen, zadovoljen, spoštovan, nimam tistega, kar si želim. A res? In kaj si ti želiš? Kakšno življenje si ti ustvarjaš? Kam tebe pelje tvoje srce?

    Ali pač modro izberemo sprejemanje življenja brez sodb in z odprtim srcem. Zavedamo se in končno prepoznamo čustva, ki so nas pripeljala v življenjske razmere, v realnost, kakšno sedaj izkušamo. S tem »prižgemo luč« in lahko jasno »vidimo«, s čim smo si to ustvarili. Izkusili smo pot sodb, življenja po predstavah drugih ljudi in/ali svojih lastnih, pogojne ljubezni, strahu in prisile. To je naša izkušnja, v kateri je razkrita velika modrost. To je mogoče tisto, kar si je naša duša na tej zemlji zadala izkusiti, tudi zato, da bi našla pot brezpogojne ljubezni in sprejemanja. Da bi končno našla svojo pot. In pot »kolesa življenja« teh do sedaj nerazsvetljenih delov naše duše, se ustavi, izgine.

    Prepoznavanje pa ne pomeni nove sodbe. Svoje izkušnje ne sodimo, temveč jo enostavno sprejmemo, takšno kot je. Mogoče je bil svet v naših predstavah do sedaj idealističen, je vseboval samo svetlobo kot tisto »dobro« in pozitivno, ter na drugi strani temo, kot tisto »slabo« in negativno, kar nismo mi. Sodili smo svet in sebe! Lahko da si nismo bili sposobni priznati in sprejeti dejstva, da živimo v dualnem svetu, ki zajema tako duhovni (jin/jang, svetlobo/temo..), praktični (pozitivno/negativno, želeno/neželjeno,..), kot tudi vse druge aspekte našega življenja. In nismo bili sposobni sprejeti dejstva, da kjer je ljubezen, je tudi bolečina, strah in negotovost ter kjer je strah, bolečina in negotovost, tam je navidezno skrita ljubezen, radost in gotovost. To ne pomeni, da smo bili pred tem nevedni (kar je spet sodba!), temveč da enostavno nismo prepoznali realnosti, našega življenja in sveta, kot v resnici tudi je. In tedaj se lahko zavemo, da se nam ni potrebno odpovedati radoživosti, življenjskim močem in ustvarjanju zato, ker smo sedaj postali »odrasli«, temveč raje uporabimo moč brezpogojne ljubezni in sprejemanja ter postanemo modri, indigo in kristalni otroci (Čutim, da to niso le tisti otroci, ki se fizično na novo rojevajo v ta svet, kot je to pogosto citirano in navedeno v raznih člankih in knjigah . To smo tudi duše, že rojeni posamezniki različnih starosti, ki to doživljamo v budnem stanju naše zavesti). S tem končno dopustimo, da se življenjska sila prosto pretaka in izraža skozi naša življenja in smo tisto, kar v resnici smo.

    S prepoznavanjem, sprejemanjem in dopuščanjem življenja kot je, se svetloba in tema zmešata skupaj in vse skupaj izžareva kot svetloba iz nas oziroma vse sile stopijo skupaj in nas podprejo pri uresničevanju tistega, kar si mi v resnici srčno brezpogojno želimo.

    Vsak išče svojo pot, zato je moč sočutja tako pomembna. Sočutje ni pomilovanje drugega, skrb za drugega zato, da mu ne bo slabo, niti ni izražanje groze in strahu ob in zaradi njegove življenjske situacije. Pomeni enostavno tisto, kar pomeni beseda: čutenje in zaznavanje njegovih občutij (so-čutenje). Sprejemanje brez sodb, ne da bi ga skušal spremeniti, tja pelje pot brezpogojnega sprejemanja. In spoštovanje ne pomeni, da nekaj ali nekoga kuješ v zvezde, temveč ga s vsem spoštovanjem sprejmeš takšnega, kot je. Ne moti nas torej drugi, ker je, kakršen hoče biti, marveč naše lastno dojemanje življenja.

    Ob prebranem se nam ustvari vtis, da to vse že vemo, v razumu, v naših predstavah, a s tem še nimamo lastne izkušnje tega. Čutim, da si svet kreiramo v naših predstavah, z domišljijo, kar imenujem čarobno ustvarjanje naših življenj. Le v tem primeru si je dobro priznati in prepoznati dele v nas, kjer je mogoče skrit strah, stara bolečina, jeza, samopomembnost in podobna čustva, ki predstavljajo osnovno energetsko moč takšnih kreacij. Brezpogojna kreacija ljubezni pa je pot srca. Seveda to potem tudi doživljamo in izkušamo v našem življenju, skozi izkušanje realnosti, kot smo jo sami skreirali, ustvarili. Lahko verjame v »kvaliteto« resničnega sveta tukaj in v nebesa na nebu. Lahko verjamemo, da hudič hodi po tem svetu… in to bom tudi doživljali in izkušali v naših življenjih. Lahko tudi verjamemo v težavnost življenja tukaj na zemlji in v lepoto le-tega po našem vnebovzetju. To je naša kreacija in odločitev. Kreativno moč našega razuma lahko tako spoznamo in če želimo, tudi spremenimo. In kakšna je kreativna moč našega srca?

    Mirne duše lahko raztrgaš takšno pogodbo, na kateri ni tvojega podpisa, če zaznaš, da si to počel nezavedno in si tako nabiral izkušnje. Zavestno prepoznavanje pa ti vrne možnost lastne življenjske izkušnje ponovne odločitve, možnost odločitve v smeri tvojega srca, brezpogojnega sprejemanja in ljubezni, spoštovanja in sočutja. Za svoje življenje se odločiš in ga oblikuješ v vsakem »zdaj« trenutku znova. Seveda se spremembe vedno ne zgodijo čez noč. Tako si lahko pridobimo brezpogojne izkušnje potrpljenja in spoštovanja do samega sebe. Biti potrpežljiv z drugimi, ker si prepričan, da je takšno ravnanje potrebno, da drugi to potrebuje, da boš dosegel in od njega dobil to, kar pričakuješ in si želiš, je pogojna ljubezen. In prav tako do sebe. Se ljubiš in imaš rad brezpogojno in se spoštuješ, ali si želiš in se ti zdi, da se imaš rad zato, da bi nekaj ali nekoga imel, da bi bil drugačen, kot se ti zdi da si (pogoj in sodba)?

    Potrebna je naša zavestna odločitev, namen in vztrajanje, da spremenimo svoje življenje v vseh sferah, tudi duhovni. S tem se začne spreminjati tudi naša realnost, kot jo doživljamo in izkušamo. Kot »tiha voda, ki dere čez bregove«. In več aktivnih praktični in zavestnih dejanj v smeri svojega srca izberemo in izvršimo, bolj uporabljamo čarobno ustvarjalo silo naše življenja. Takšno postaja potem tudi naše življenje, naša realnost. Spoštujmo svoje do sedaj prehojene poti kot korenine oziroma zrna našega življenja. Kamor koli že pade zrno v zemljo, dopusti si umreti, da bi lahko živelo. Dopusti umreti preteklosti s sprejemanjem, dopuščanjem, spoštovanje, sočutjem in brezpogojno ljubeznijo, da se življenje kot v resnici je, t.j. brez iluzij čustev in razuma, lahko začne.

    Zavedam se, da bi lahko marsikaj od zgoraj navedenega bolje pojasnil, nezadostnosti besed. A kaj več mogoče v naslednjem članku.

    Damjan Plut, naravni zdravilec in učitelj Čarobnih gibov

    Članek je bil objavljen v nekoliko spremenjeni obliki v reviji Karma Plus (marec 2006) in ga verjetno najdete tudi na kakšni od internetnih straneh.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/UmetnostIskanjeDuhovnostPotSrca

    No trackback comments for this entry.
    Umetnost iskanja – duhovnost v praktičnem življenju – pot srca | 1 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Umetnost iskanja – duhovnost v praktičnem življenju – pot srca

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 23. april 2006 @ 11:18 CEST
    Pozdravljen Dmaijan Plut,

    vaš prispevek me je pritegnil, ker na preprost in poljuden način pišete o iskanju poti do lastnega srca. Ne iščete nadomestkov, ljubezen opisujete kot nekakšno neprestano veselje s tem, da ne temelji na preračunljivih interesih, temveč kot odprtost do sebe in drugega.

    Po mojem mnenju gre za naravno zahtevo ekvivalentnosti moje dolžnosti in dolžnosti drugega do mene. Ta recipročnost in ekvivalentnost sta atribut za oblikovanje človeške etike. Všeč mi je vaša trditev, da mirne duše lahko raztrgaš pogodbo, na kateri ni tvojega podpisa.

    Partnerji v pogodbeni teoriji skrbijo zgolj za izpolnjevanje obvez, gledajo na lastni interes in nikakor ne gredo preko tega. Posameznik je podpisnik pogodbe in v tem smislu nič več kot partner, povezan z drugimi na osnovi zakonov skupnega dogovora. Po takšni pogodbi partnerji niso obvezni, da bi skrbeli za blagor drugega, nihče ni poklican, da bi skrbel za interese partnerjev v pogodbi. Kot partner stopiš k pogodbi zato, da bi zavaroval sebe. Vstop v pogodbo ima ekspliciten cilj, ta cilj pa je sebičnost. Zato je posameznik pozoren na delo drugega partnerja. Kriterij drugega partnerja je torej njegovo ravnanje in od tega je odvisno ali se bo držal pogodbe da li ne. Če partner ne naredi svoje dolžnosti, potem sem tudi sam opravičen, da ne izpolnim nekega dejanja. Če poenostavimo bi rekli, da je partner tisti, ki me odveže določene dolžnosti.

    Ideja dolžnost ima zunanji pomen, ne pa notranjega. Zato je pogodbeno razmerje nek skupen element, ki postavlja neke kriterije dolžnosti, izrazito neoseben. Moralni klic mora biti v polni meri oseben, aplira na mojo odgovornost in v tej odgovornosti se ne morem sklicevati na druge. Sem družbeno bitje vedno z drugimi, jaz sama, vdana svoji lastni svobodi. Ko govorimo o pogodbi in odnosom med posameznikom in drugimi, se moramo dobro zavedati, da je v srcu družbenosti vedno samota moralne osebe.

    Ne želim biti razosebljena, želim si čutiti moralno bližino drugega, kjer prihaja moj moralni jaz do svojega lastnega bistva. Moje spoznanje in moje izkušnja je edini način kako jih lahko izgovorim. Jaz sem pooblaščenka svoje lastne vesti, svojega "jaza" in prizadevanja drugega do mene lahko presojam le po ljubezni, ki je najpopolnejši izraz človekovega prizadevanja. Pravila v pogodbi ne more zamenjati moralnega teženja in prizadevanja. Prava ljubezen nima svojega mesta v pogodbi, temveč v kvaliteti medsebojnih odnosov in presežnosti bivanja, ki se rojeva v svobodni odločitvi biti za drugega in sposobnosti biti moralen v sebi.

    Prispevek Damijana Pluta je vodilo kakšnih kvalitetnih prispevkov si bralci na Pozitivkah v umetnosti iskanja poti do srca, resnično želimo. Takšni prispevki poglabljajo naše vedenje in razmišljanje o življenju in so deleženi trajne pozornosti. Avtorju vsa pohvala.

    Lep pozdrav
    Tatjana Malec



    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,47 seconds