»Spoznanje, ki si ga pridobil, je dragoceno… Ne poskušaj pa takoj razumeti vsega, kar vidiš,« je odvrnil Popotnik. »Tvoje oči ti povedo le tisto, kar si želiš videti… ne povedo ti resnice. Resnico se boš moral naučiti sprejemati, spoznavati… prepoznavati. Zato naj bodo tvoja spoznanja majhna, določena… Ko boš pripravljen, se bodo združila v silo, ki bo koristila tistim, ki bodo potrebovali tvojo pomoč. Za začetek… spoznaj sebe. Nauči se vedeti, kaj zmoreš. Nauči se premagati vse človeške slabosti, ki omejujejo tvoje izražanje in preprečujejo, da spoznaš svoje lastno vesolje.«

»Kaj misliš s tem… moje lastno vesolje?« je vprašal Eden.

»Vsak človek je vesolje, dimenzija… čas. V njem se kopiči prostor, kakršnega poznamo tam zunaj. Ogromen in brezčasen. Da bi lahko razumeli skrivnost enega samega človeka bi morali vse svoje življenje posvetiti le preučevanju njegove stvarnosti. Tako veliko je lahko človeško bitje. Toda človek tega ne razume. Ne razume, kakšen potencial spi v njem. Ne razume koliko novega je sposoben ustvariti. In kar je najhujše… niti ne poskuša razumeti.«
Popotnik se je približal vhodnim vratom stanovanja. »Zato večina izbere lažjo pot… pot nerazumevanja, uničevanja… nesmiselnega pohlepa po materialnih stvareh.

Nekateri živijo v iluziji, da lahko kontrolirajo kakršnokoli obliko moči. Moči se ne da kontrolirati. Ne da se je kopičiti. Moč vedno zasužnji človeka… njegov neizmerni pohlep je tudi njegova poguba. Poti nazaj ni več. Vedno znova je nekdo izgubljen… in v času pozabljen. Še eno inteligentno bitje, ki bi lahko spreminjalo in soustvarjalo svet, v katerem živimo.« Popotnikove oči so se v soju zadimljene svetlobe prostora skrivnostno zasvetile. »Moč moraš razumeti… spoštovati. Moč moraš deliti z drugimi… s tistimi, ki jo potrebujejo. Le tako izničiš svoje človeške slabosti… slabosti, ki te ogrožajo… slabosti, ki te omejujejo.«

Iz knjige Začetek