Piše: Robert Linar

Rad bi se pogovarjal o ljubezni. Videti je namreč, kot da se ljudje zanimamo za ljubezen. Skorajda vsi govorimo o njej in prav vsakdo je že kdaj razmišljal o ljubezni. A naj kar na začetku omenim, da razmišljati o nečem ni nikoli stvar sama. Torej je razmišljanje o ljubezni nekaj povsem drugačnega od dejanske, obstoječe ljubezni. Skozi čas smo odkrivali, da se prav vse povezuje z zakoni delovanja, ki veljajo v vesolju. Lahko bi torej rekli, da ima prav vse svojo naravo, svoje življenje. Torej, če se hočemo zares pogovarjati o ljubezni, moramo najprej razumeti njeno pravo naravo. Ne sme ostati le misel. Kaj je torej narava ljubezni? Kakšno je njeno resnično življenje? Če sploh zares obstaja? Zdaj bo verjetno marsikdo porekel, da ljubezen je, da jo čuti ali da jo je že kdaj čutil. Toda kako veste, da je to zares ljubezen? Občutki so prijetni, čutite privlačnost, toda kaj vam daje vedeti, da je to zares ljubezen?

Nimate nobene primerjave in sploh se ne morete prepričati. Zatorej obstaja velika verjetnost, da ste v popolni zmoti.

Raziščimo zdaj, kaj se dogaja okrog tako imenovane ljubezni. V naši družbi se takšno napačno razumevanje pojavlja takrat, ko srečamo kakšno osebo, kajne? Takrat govorimo o zaljubljenosti, ki pa ni nič drugega, kot rahla razsvetlitev zavesti. Je izziv, ko srečate določeno osebo. Takšna spontana reakcija vam govori, kdo in kaj v resnici ste. Toda - ker tega ne razumete, začnete ta objekt, to osebo, izkoriščati. Še posebej, ker vaju je vesolje po zakonitosti združilo zaradi preteklih nerazrešenih dogodkov, zakona vzroka in posledice ter zakona privlačnosti. To pogosto imenujemo tudi karmična privlačnost ali usodna privlačnost. Najprej posameznika čutita močno privlačnost, pozneje pa, ko v zavest prodrejo razni občutki in čustva nerazrešene preteklosti, se prične izkoriščanje in nenazadnje trpinčenje drug drugega. Verjetno je povsem jasno, da govorimo pravzaprav o sovraštvu.

Nekega dne sem stala ob morju in opazila, da me je nebo odelo s plaščem nedeljive svetlobe. To je bila barva, ki je prišla od daleč, da bi živela tu na Zemlji z ljudmi. Nisem ji mogla dati imena, ker enostavno te barve nisem še nikoli videla. Če bi jo danes lahko opisala po spominu in tedanjih občutjih bi rekla, da je bila nebeško modra kot safir, ognjeno jutranja, opoldansko rdeča in večerno zlata. Barva, ki me je odela, je imela vse odtenke mavrice, bila je kot nekakšno razodetje pralepote, ki me je fasciniralo, da se nisem mogla z njeno lepoto več potešiti in z vdihnjenim duhom njene daritve sem občutila novo obliko sle bivanja. Barva je bila polna karizmatičnih moči, v čistem siju je pramaterinsko sijala name, me prižemala k sebi in se kazala v vsej svoji prvobitni materinski dobrohotnosti in blaženosti.

Tako skrivnostno je izžarevala in me šivala v plašč sprave, miru in ljubezni, da sem se počutila kot bi plavala nad vodno paro in da me njena moč veže in nosi v vsemirske daljave. Odela me je z nezrušljivim redom vesolja in svojim belim ognjem, kakor da bi plapolal nad skrinjo božje navzočnosti. Čutila sem, da je barva ob dotiku mojega telesa doživela svojo bolečino. Ta prabarva , ki se je naslonila name ob morju in me oblačila v svojo tkanino, je bila morda zarja kakšnega kozmičnega angela ali barvno sozvočje, ki je spremljalo šumenje morja onstran občutkov in dražljajev živih bitij. Teh barv svetlobe se nisem mogla dotakniti, niti prejeti jih nisem mogla zaradi vzvišenosti odtenkov, ki so nakazovali nek sestop vsemirske navzočnosti na Zemljo. Jaz sem se podrejala njeni samovolji in zakonom stvarstva.

Neverjetno telesno in jezikovno prožen se ji je zdel pogovor, nekakšna estetska igra telesa in duha v enem. Bil je šaman s smehljajem, ki je znal gledati v njeno dušo in ona se je znala pridružiti praznoverju njegovih zgodb in vraž o viziji sveta in njeni duhovni prihodnosti.

Odbila je že pozna nočna ura in čas za obisk se je iztekel, ko je urin kazalec segel navpično navzgor. Nikamor se mu ni mudilo. Šaman je napolnil sobo s svojim pogledom in njegove besede so drhtele na središču izvira svetlobe, na polju napetosti dveh kozmičnih polj, ki izzivata nekako nonšalantno, lahkotnega duha s številnimi prepleti z duhovnim ozadjem, z namigi prebuditve nezavednega z mitotvorno močjo, ki ga zdramijo zamolkli klici srca, ko hoče srce uiti iz telesa in dihati v nadjazu, da bi čutilo novo žejo in svojo potešitev.

V vsej enkratnosti in neponovljivosti jo je šaman gledal v srce. Nepretrgana plazma njegovih besed je bila iz krvi in mesa in jo je spominjala na mitsko izročilo princa, ki je vstal iz svilene postelje, o katerem je nekoč sanjala, da je prišel in ji razodel skrivnosti njene prihodnosti z dlani. Vprašanje zakaj je šaman tudi danes umeščen in uvrščen med najbolj reprezentativne sogovornike v šopku skrivnostne moške moči je bilo zanjo uganka. Morda je zanjo to nekakšno ravnotežje med njegovo močjo in njeno predanostjo, morda je v ozračju zavladala nekakšna harmonija duhovnih vizij, ki so prerasle v mitsko doživetje v sanjskih slikah tišine, ki so si upala seči v transcendenco ljubezni in se naseliti v njej. Morda. Kdo bi vedel?

Zaprta v lobanjo svoje pameti
sem ob telovadni uri svojega uma
padla z višine in se udarila s palico,
na katero sem se oprijemala
in jo zamenjala s plezalnim drogom.
Tedaj so se mi naježili lasje,
tudi tisti poganjajoči pod kožo
nad mojimi možgani.
Segla sem v notranjost žepa,
v muzejček konservatorskih strasti
in tam našla star obliž,
ki je še dovolj držal,
da sem si zalepila usta.
S stekleničko etra,
ki sem jo našla v žepu,
sem si pomagala,
da sem si anestetizirala rano
pod lobanjskim svodom,
kajti imela sem zares slab dan,
ki me je prešinil kakor mraz
sredi tropske vročine.

Malokje beremo o svoji identiteti, da smo Slovenci narod kmetov. Da, Slovenci smo bili v naši preteklosti pretežno narod kmetov. Naši predniki so obdelovali polja in živeli z naravo. Obdani z živim svetom rastlinstva in živalstva sredi zmernega podnebja so prebivalci v tem podalpskem in obmorskem prostoru ukoreninili svoj čut do kmečkega življenja. Pred nami se razprostirajo polja, travniki in gozdovi s tisoči in tisoči življenj in rastlinskih vrst. Naši predniki so to zagonetno členovitost narave občudovali in jo znali negovati, obdelovati in izkoristiti za svoje potrebe. Pri naših prednikih se je ta občutek naravne lepote prenašal iz roda v rod, v njih so rastline dremale in živele svoje življenje tudi v slovenski duši.

Kdor opravlja kakšno fizično delo na prostem in ima neprestano stik z naravo, ima drugačno telo in dušo od tistega, ki celo življenje iz generacije v generacijo presedi v zaprtih prostorih, v tovarnah, rudnikih, pisarnah itd. Ta miselni pristop, ki ga ima človeško telo do dela, ima za posledico, da človek doživlja svoje telo in dušo kot situacijo, ki ga motivira za takšno ali drugačno ravnanje. Kar delamo, delamo z zavestjo, z določeno stopnjo izurjenosti in dodajamo delu vrednostno zavest delovanja. Slovenska duša se je že od nekdaj nagibala k ljubezni do zemlje. V najgloblji notranjščini slovenske duše je torej prostor, ki se po svoji izvornosti oduševlja nad zemljo, saj kmečki človek s svojo gensko kodo še vedno doživlja naravo v vsej lepotni luči, brez okrnitve, tudi eksistencialno. To antropološko dimenzijo na čutno-duševni ravni slovenski človek doživlja tako, ker ima bližinski čut in urejajoč princip zavesti, povezan z njegovo vzgojo in adaptacijo zemlji in naravi. S svojim instinktivno kompenzacijskim gibanjem iz vitalnih globin kmečke zavesti se doživlja varen in srečen le v stiku z naravo, ker je le-ta bila od nekdaj temeljni pogoj njegovega obstoja.

Prvi korak…

Zadnji korak…

Med njima pa pot, pot vztrajanja, pot od sebe k sebi, pot vere…


A prvi in zadnji v sebi nosita neko posebno težo, kot rojstvo in smrt, kot jutro in noč, kot izvir reke, ki po neznani poti vijuga k izlivu…

Ko prestopamo prvega moramo dostikrat prestopiti meje sebe, odvreči svoje strahove, dvome. Odvreči preteklost, ki nas s svojimi spomini želi privezati nase. Odvreči poglede, odvreči besede… In ostati goli, novi na začetku te poti.. In tam, v hladu novega dne, ko je jutranja zarja komajda vidna, ko je še čutiti hlad noči, verjetno res ni lahko stati brez vseh spominov, ki bi greli, brez vseh besed, ki bi jih pojmovali za varnost, brez besed, ki bi povedale, kaj nas čaka na koncu poti… Steci, steci zdaj, ne oziraj se, naj te ne bo strah teme (ne pozabi, prebuja se nov dan…), naj te ne bo strah koraka… Teci, le teci po tej poti, poti življenja…

Piše: Danica Vrhovec

Zunaj je bil čudovit dan. Prijetno, toplo sonce je žarelo skozi okno, z nežno hladno sapo vetra, ki mi je prigovarjala naj se zbudim. Prekotalila sem se na drugo stran postelje, poljubila moža, ki je še vedno spal in to sobotno jutro izgledal spočit in srečen.

Ko sem skočila iz postelje, se je tudi on zbudil in vprašala sem ga, če želi z menoj na sprehod. Odklonil je in priznala sem si, da tudi jaz nisem pripravljena za hojo. Tako sem se raje odločila, da odidem na vrt in se poslužim meditacije, medtem ko me obdaja zelena lepota velikih hrastovih dreves in vlažna orošena trava pod menoj. Energija se je začela pretakati, polnila je vse dele mojega telesa in me s sončnimi žarki osvetljevala ter mi dovajala svež zrak iz rastlin in cvetja okrog mene.

Odšla sem nazaj v hišo, da pripravim zajtrk. Odločila sem se, da bom potem dokončala delo, ki sem ga včeraj zvečer pustila nedokončanega na pisalni mizi. Vedela sem, da bom potrebovala veliko energije, da zaženem svojo ustvarjalnost. Odrezala sem nekaj svežih kosov ananasa in jih poskusila. Bili so čudoviti, tako sladki in sočni. Popoln začetek dneva! Narezane koščke sadja sem položila v skledo in jih odnesla v posteljo, da jih podelim z mojim najdražjim. Bila sem resnično hvaležna, da si lahko privoščiva takšen jutranji zajtrk.

Po celotni Sloveniji odpirajo domači in tuji trgovci velikanske veleblagovnice, v katerih dobiš vse, od žeblja do avtomobila, skratka kar si tvoj razum lahko zamisli. Ponudba glede na kupno moč slovenskega potrošnika je gotovo predimenzionirana. Z vsemi mogočimi reklamami, ki jih dobivamo v nabiralnike, spodbujajo nakup in porabo ter obljubljajo srečo v raju novih porabniških dobrin. Odveč je govoriti, da je veleblagovnic v Sloveniji preveč in da druga napram drugi tekmujejo katera bo pridobila več potrošnikov. Za konkurenčnost in nižanje cen je to dobro, vendar resnične pasti so drugje.

V ozadju tega mogočnega vzvoda napredka, ki je le podaljšek znanosti in tehnike, se grozeče izkazuje antiinteligenca ali protipamet človeškega duha. Ne samo zato, ker se s proizvodnjo škoduje ekologiji, da se z izpušnimi plini, dimom, umetnimi gnojili, z raznimi herbicidi zastruplja ozračje, vodo in hrano, temveč tudi zato, ker je ta napredek zapeljiv, varljiv in zato, ker smo šli predaleč v zanemarjanju kvalitete življenja. Zanemarjamo njegove bitne plati z golim količinskim stopnjevanjem porabništva, ki ga ne moremo v nedogled stopnjevati. Ta skrajnost je človeku odvzela sposobnosti za kvalitativnost mišljenja, vzela mu je smisel za vrednostno lestvico, ker mu je odvzela etični čut. Znašli smo se pred skrajno obliko neetičnega mišljenja, ki jo žene porabniška miselnost v suženjstvo porabniških razvad.

Z mojim izobražanjem in hobijim so se mi začeli ob tem pisanju nekako pojavljati tudi elementi. Prvi je bil ogenj ali hoja po žerjavici. Drugi element ali tekst je še v popravkih. Govori o Vetru ali gonganju. Za ostale tri še nisem vedel (Zemlja, Voda in Akaša), kaj naj bi napisal. Nenazadnje mi tudi o Zemlji, ni kaj reči, da bi opisoval to Zemeljsko potikanje telesa. Ali morda tudi različne telesne tehnike, kot je joga, sufijski ples, nam zahodnjakom bolj znana telovadba, maraton, ko se tvoje človeško telo očisti teh zemeljskih strupov.
No pa je prišel na vrsto ogled film USODA, arabskega avtorja, ki ga vrtijo še v Kino Dvor.
Ogled filma toplo priporočam.

Zgodba govori o preganjanju enega največjih učenjakov islama Averroësa (1126-1198) in njegovih del, ki je živel v Kordovi ali današnji Španiji. Sicer je film malo poamerikaniziran za zahodno občestvo, vendar je vreden ogleda. Zgodba govori o nestrpnosti. Ki pa je nestrpnost oblasti, ali tudi religiozne oblasti. Film se začne, vsaj sam mislim v Franciji, z inkvizicijskim kurjenjem nekega moža - heretika na grmadi, ki je v bistvu sorodnik tega velikega misleca.
Ali če bi zapisal: "Uporabili ste (element) OGNJA, da bi uničili LUČ v nas."

Film se potem nadaljuje na dvoru v Kordovi, kjer prikazuje boj za oblast, kako si zaželi neki fundamentalni imam oblast. Vzporedno poteka zgodba okoli Averroësa, njegove družine in njegovih prijateljev.

Piše: Aurigo

»O, Ti, ki si resničnega pogleda, čistega pogleda,
Pogleda obširne in velike modrosti,
Sočutnega in dobrohotnega pogleda!«
(Lotus sutra – Kannon, odlomek iz Avalokitešvare Bodisattve)

Sobota. Drugič se odpravljam po poti žerjavice. Ali tudi osebnega očiščevanja. Tokrat k začetniku slovenskega preganjanja ljudi čez ogenj, Jimmyju. Zbudim se ob norih sanjah, ob pol sedmih zjutraj.
»V sanjah se odpravljam na meditacijo v večjem mestu. Osebno sem prvič pri tej osebi. Soba za meditacijo je v šoli. Po gradnji in kamnih, lahko sklepam, kot da leži v kakšnemu obmorskemu ali primorskemu mestu. V sobi si moramo izbrati svojo podlago za sedenje. Te podloge so iz blaga, različnih barv in oblik in na njih so narisani posamezni prizori. Nekateri ljudje v sobi so že izbrali svojo podlogo. Pridem do kupa podlog za sedenje in izberem podlogo vijolične barve. Nekaj je še narisano na njej, bolj podobno Disneyevim junakom. Izrezano pa je v takšni obliki, ki je podobna školjki pokrovači ali Jakobovi školjki. Potem se usedem in se seznanim z rjavolasko, ki sedi poleg mene. Ženska je podobna eni od mojih sestričen. A točno ne vem, katera bi to bila. Po sanjah se sprašujem, kdaj naj bi se sestrična začela ukvarjati z duhovnostjo?

V prostor pride mojster za meditacijo. Mojster se usede na začelje in premika roke. Jih vije. Ker sem kar blizu njega, oddaljen kakšnih 2 metra, zagledam, da mu iz prsi začno rasti drugi par rok. Prsti in nohti na roki so podobni prašičkastim krempeljcem. Prizor, ki sem ga ugledal, te kar prestraši. Zatem se mu začne spreminjati njegova človeška glava v drugo obliko. Najbližji lik bi bila podoba prašičje. A v bistvu gre bolj za prikaz neke transformacije, preoblikovanja, spreminjanja. Pokliče prvega, ki sedi pred njim, da naj se ga dotakne. Zatem pokliče mene, da se ga dotaknem s prstom na prsih ali prstu. Da se z dotikom prepričam o resničnosti transformacije. Po tem dogodku se stvar zaključi in lahko odidemo iz prostora. Iz sobe odhaja povsem zvit kakor iz dveh, treh delov. Obraz ima ponovno normalen. Njegova lik je podoben človeku iz Bosne.«

Ne glede na to,
koliko koga
v kaj prepričuješ,
ne glede na to,
koliko v kaj verjameš,
vedno komuniciraš
tudi s tisto vibracijo,
ki bo edina odšla s teboj,
s tvojim zadnjim dihom.

Ne vsiljuj svoje dvome,
drugim ljudem,
to zna biti zate greh,
še posebej če ne veš,
kdo si, od kod si prišel
in kam boš po smrti šel.

Bil je čisto navaden dan,
bil je torek ali sreda, ne vem zdaj točno.
To zdaj niti ni tako tako pomenbno. V glavnem;

Znašel sem se v kopalnici in znotraj naše
brazne banje, presenečeno zagledal neverjetno
čudovito ribico.

Neverjetno čudovito ribico:))

Bila je tako lepih pisanih čudovitih barv,
da sem se za nekaj trenutkov kar zasanjal
v globine oceanskega sveta, polnega sladke soli.

Ves čas se sprašujem o svobodi. Sem svobodna, sem osvobojena vseh spon? Še zdaleč ne. Kot prva me omejuje družba, s svojimi pravili. Potem se omejujem še sama, s svojimi strahovi. Kaj pa ta naša 'demokratična' družba s svobodo govora, tiska, mnenj… V njej ni niti duha o svobodi. Povsod pravila, povsod omejitve. Najhuje od vsega pa je, da se jim pokoravamo.

Kakšen nazoren primer omejevanja sem doživela pred dnevi. Bila sem v Mariboru, na Lentu. Koncert Femija Kutija. Kdor ga pozna, mu je kristalno jasno, da ti na takem koncertu, hočeš ali nočeš, začne poplesavati celo telo. Želiš si biti v prvi vrsti, čutiti vibracije in se gibati z njimi. Vendar ne! Koncert je bil organiziran tako, da je bil parter rezerviran kot VIP loža, mi pa smo morali biti na tribunah. Kakšno razočaranje je padlo na naše obraze, ko smo to ugotovili. Nato smo še po zvočniku slišali glas, ki nas je opozoril, da je med koncertom prepovedano vstajati in plesati. Seveda smo mislili, da je to le šala. Kakorkoli že, poskusimo potegniti iz dane situacije kar največ. Postavili smo se vrh stopnic in začeli poplesavati. In takrat, ne boste verjeli, pride varnostnik in nam ukaže naj se usedemo. Razočarani smo hoteli kar oditi, a smo vseeno poskusili še na drugi tribuni. Razkropili smo se v dve poplesavajoči skupini. In spet so prišli varnostniki. Da je potrebno sedeti, so rekli. Publika je počasi kapljala na prizorišče in si seveda želela plesati. Vendar so vsakega prišleka takoj zatrli s svojimi pravili.

Poznam zgodovino očetovskega zatiranja, ker poznam vojne. Poznam, da se očetje ne morejo ogniti potrebi po uničevanju in da mati njegovega sina ne more odvzeti očetu moči. Ali bo tvoj smrtni nagon oče, kdaj slavil zmago tvoje vesti nad človeškimi morijami, da boš sledil zakonom ljubezni, miru, človeškega sožitja, pravičnosti, logike, kontrole razuma in svoje volje. Kdo nadzira tvojo voljo, kdo nadzira tvojo moč, oče?

Kako je s tvojim hidravljičnim mehanizmom, kako je s tvojo napetostjo, neugodjem, sprostitvijo, ugodjem in novo napetostjo, ki se strastno trudi ustvarjati nove nesmisle? Kaj je oče, tvoj moralni problem? Življenje ali smrt? Ali si segnil v udobju svojega ega, ali nisi v stanju spoznati narave erotične ljubezni in zakonov človeške rasti, da dobiš otroka in ga vzgojiš v moža, ki ne bo narejen po tvoji pohabljeni naravi. Zakaj se tako vneto trudiš, da bi bil tvoj sin po tvoji ideologiji manj razumski kot je mati, ki ga je rodila iz ljubezni in si ni mogla predstavljati, da jo boš ti tako kaznoval, da ji boš poslal sina na bojišče.

Kaj je narobe, oče, s tvojimi kliničnimi podatki, v katerih je vpisana tvoja diagnoza: moški? Če diagnozo moški enačim z vojno, te vprašam, ali sta tvoja mati, tvoja žena in tvoj sin tvoja lastnina, ki jih lahko žrtvuješ?

To je del iz knjige, ki se pravkar rojeva. Knjiga v kateri so zapisane vse moje misli, čustva in strah.
Knjiga gre v svet z posebnim poslanstvom: pomagati ženskam obolelim za rakom. Želim, da se knjiga dotakne srca ljudi. Sredstva od prodaje se bodo zbirala na posebnem računu in bodo namenjena posameznicam, ki jih je zadela ta bolezen in so v finančni stiski.

******************************

Oddelek za onkološko ginekologijo pestijo kadrovske težave, ni denarja za nabavo zdravil in podobno. Groza!!!

Upam, da se bo za božjo voljo kaj pomaknilo na bolje na tem področju. Da bolniki, ki so že tako prizadeti, ne trpijo še bolj zaradi banalnih stvari.

Zelo bi bila vesela, če te ženske ne bi bile samo številke, pač delo, ki ga morejo opraviti. Malo več sočutja in prijaznosti si bi zares želela.

Mogoče so bile tisto, kar se spominja, le nitke pajčevinaste domišljije. Mogoče pa se ji je to dogajalo kdaj v daljni preteklosti, morebiti celo v katerem od prejšnjih življenj.

Zdelo se je nekako nenavadno, da je ta prepletanja časa in prostora doživljala prav ona, ki je vse svoje življenje preživljala sama v svoji skromni hišici na robu mesta in ni bila na videz prav nič posebnega. Sedaj je bila stara dvainšestdeset let. Vajena je bila samote, družbo ji je delal le oranžen muc s temnimi očmi.

S prašno cunjo je potegovala po še bolj prašni polici nočne omarice in ko se je s krpo dotaknila gladkega rdečega kamna, so ji misli spolzele v čisto drugi čas…

V dolgi snežno beli pajčolanasti obleki je hodila vzdolž obale po rdečem gladkem kamenju. Morje se je prav narahlo valjčkalo ob popolnoma ravni plaži in jutranje sonce je oranžno svetilo. Temni, kratki lasje so se ji svetili, bili so pravo nasprotje vsej tej bleščavi okrog nje. Gledala je predse in se pri sebi čudila. Hodila je po kraju, ki ji je bil navsezadnje tuj, a nekakšna slutnja prepoznavanja ji je od časa do časa spreletela misli. Bila je bosa. Rdeči gladki kamni so bili tako božajoče topli in nekako udobni za hojo (kot da bi razmišljala o čevljih). Dihala in vonjala je s polnimi pljuči morski zrak. Ustavila se je, ko je v pesku zagledala drobno srebrno školjko. Pobrala jo je. Položila jo je na odprto dlan in si jo z začudenjem ogledovala. Sestavljena je bila iz mnogih srebrnih ploščic. Zdelo se je, da menjavajo svoje pozicije, toda, ko je pogledala bolj pozorno, je opazila, da je to premikanje samo navidezno, saj so se v ploščice ujeli sončni žarki in se je svetloba ob gibu roke različno odzivala.

Piše: Majda Ortan

9.
Spet sta sedela pod borovcem. Sanja in njen stari, pravljični konj. Božala ga je po beli dlaki in ga gledala v oči. Njene oči so bile jasne, obraz je izžareval umirjeno odločnost in milino. Njeni božajoči gibi so bili ljubeči, nežni, oddajala je vibracije topline in preprostosti. »Občutek imam, da me boža angelsko bitje,« jo je nagovoril konj. »Tudi jaz imam tak občutek,« je Sanja odgovorila z nasmehom.

Zdrznila se je, ko je zaslišala svoj glas. V njem je odzvanjala jasna, a blaga odločnost, radostna čistost, skladnost izgovorjenih besed in občutkov. Prihajal ji je iz srca. Začutila je srečo. Pobožala se je po laseh in povedala konju: »Zdaj se počutim lepo in čisto!« Prikimal ji je, ko je nadaljevala: »Dovolj in povsem zadosti imam, da svojo pravljico črpam iz sebe! Posebna in lepa pravljica sem. Moj glas je drugačen, ima spremenjeno barvo, zven, in prihaja iz srca, iz mesta v meni, kjer sem našla svoje sočutje in modrost. Veliko darov imam za ljudi - za tiste, ki jih še ne poznam, za tiste, ki sem jih že prej imela rada in tudi za tiste, ki so mi bili nasprotniki.

Dovolj sem dobila, da bom znala tuliti z njimi tako, da me bodo lahko slišali! Ne bom spregledala svojih dragocenih učiteljev v njih! Tudi, kadar bom morala izbrati nasprotovanje, bo moje ravnanje drugačno, ker bo izviralo iz spoznanja o skupnem izvoru in dobrem namenu vsega. Zdaj vem, da moram delovati, kot me je naučil Modri, in biti, kot školjka, kot Mirna. Vedno bom našla pravi odgovor na vprašanje, kaj izbrati.

Piše: Majda Ortan

8.
Travnik je žarel od barvitosti pisanih cvetov. Majniške ivanjščice so svoje razkošne glavice vabljivo nastavljale sončnim žarkom, čudovite, elegantne modre zvončnice so se nežno pozibavale na vitkih steblih, zlato rumenilo regratovih cvetov je stkalo žarečo preprogo, pod katero so radoživi črički goslali svoje razposajene viže. Pomlad je slavila življenje v vsej polnosti in brsteči lepoti.

Sanja je ves dan preživela na trpotčevem listu. Prepustila se je sončnim žarkom in nežnemu zibanju toplega vetra, ki je raznašal omamne dišave cvetočih lepotic. Okopala se je v jutranji rosi in se lepotičila. Njene mehke, kratke pokrovke so sramežljivo pokrile le zgornji del zadka in to mini krilo ji je odlično pristajalo. Zapeljivo oprsje je zakrival ščitast ovratnik rahlo oranžastih odtenkov. Njen vrat je kot izbran nakit krasil par zloščenih temnih lis. Kot druge kresničke je pomladni dan preživela v počitku in se veselila trenutkov, ko se bo zmračilo in bo zažarela v vsej svoji zapeljivi lepoti. Z vitkimi nožicami je nežno gladila svoje telo in se radostila svoje lepe podobe.

Pričakovala je svoj prvi večer med majniškimi kresničkami. Veliko prijateljev se je ustavilo ob njenem trpotčevem listu. Klepetali so z njo in se šalili. Radoživi metulji, vestne čebele in nekaj kresničjih samičk ji je polepšalo dan. Vsi so opazili njeno lepoto in posebno milino, ki jo je izžarevala. Sanja je uživala svojo pomlad.

Upam si trditi, da med vsemi nami ne obstaja niti en sam človek, ki še v svojem življenju nebi slišal za ime legendarno slavnega pevca Michael Jacksona. Malokdo bi zares znal ne vedeti, da gre za enega resnično redkih in edinstvenih glasbenih ustvarjalcev, ki so zares znali navdušiti prav vse kontinente tega sveta. Za veliko večino vseh svetovno znanih glasbenih ustvarjalcev, je on neizbežno eden največjih kraljev popa in rocka doslej. Na tisoče in tisoče ljudi po vsem svetu, še danes v njem vidi odsev edine motivacije in veselja, ki ti ga danes lahko ponudi ta svet. Kakorkoli že, tudi v mojem srcu zaseda zelo blagodejno mesto. Zame osebno je on eden največjih glasbenih talentov, ki sem jih uspel videti do sedaj. Njegov ples je še danes tako čaroben in edinstven, da radovednost človeških oči nikakor ne more mimo.

Zelo me boli, ko danes vidim že kar veliko število ljudi, ki se že samo ob slišanju njegovega imena dobesedno refleksivno in avtomatizirano zdrzne, in to v negativnem smislu. Češ, to je pa on črnc, ki se je dal pobeliti in ima plastičen obraz. Ali pa, to je pa on pevec, ki rad seksa z otroci itd.

Kaj na rečem?

Vsa ta prepričanja in domneve so posledica Junk tabloidov, s katerimi si je marsikateri novinar prislužil kakšen tolar oz. dolar več. Zato sem se odločil, da le malo predstavim življenje tega izjemno izjemnega človeka, ki je še pred kratkim dokazal, da pri svojih 46 letih, še vedno zna prodati vse vstopnice svojih že zelo redkih nastopov.

Piše: Majda Ortan

7.
Ni vedela, kako dolgo je tako mirovala. Spokojno prepuščanje je bilo vse, kar je zdaj zanjo obstajalo. To ji je popolnoma zadoščalo. Zgolj biti je sreča, zadostnost za mir.

Leno je odprla svojo režo in se presenečeno zdrznila. Namesto znanega obliva prijaznega toka morske vode, je nenadoma začutila grob udarec vala in rezanje peska, ki ga je v njeno mišico zarivala razbesnela voda. V trenutku se je skušala zapreti, a peska je bilo preveč; voda je udarjala, bičala njeno telo in začutila je, da jo trga iz varnega zavetja… »Odnaša me!« je pomislila, » odnaša me in ne morem se zapreti!« Ena sama pulzirajoča misel je napolnila vsako vlakno njene biti: » Kako naj se rešim?« Zaznavala je oglušujoče bobnenje razpenjene vode, ostrino peska, ki je udarjal vanjo in ji prizadeval bolečine. Val jo je nosil, jo potiskal ob potopljene čeri, jo premetaval. Spomnila se je nauka, ki ga je sprejela hitro po rojstvu: »Veliko napora je treba, da lahko živiš. Bori se, ali pa boš umrla!« Zbrala je vso moč, da bi vendarle zaprla svojo režo in oster pesek se je še globlje zaril v nežno mišično tkivo. Bolečina je postala neznosna.

V neurju razbesnelo morje je spremenilo njeno rojeniško sporočilo. »Če se bom borila naprej, bom umrla!« se je zavedla Sanja. Spomnila se je Mirninega sporočila: »Boj in upor sta tu odveč. Ničesar ni, kar bi lahko storila! Tod vlada veliki zakon in vse, kar se zgodi, je prav.«
»Torej,« je pomislila Sanja, »ne morem storiti ničesar! Kar se bo zgodilo, bo prav!« V naslednjih trenutkih ni razmišljala, kako bi se zaprla. Mislila je na svojega starega, belega konja in na njegove besede: »Če ti bo sporočeno, da ne moreš storiti ničesar, obmiruj v vednosti, da se bo vse uredilo na način, ki ga ti pač ne zmoreš razumeti.« V tistem trenutku se je odločila. Prenehala se je boriti in upirati!

Piše: Majda Ortan

5.
Noč ji je prinesla sanje.

Živeli so v varni hiški. Ona, Sanja in njeni trije otroci. Bližina morskega obrežja je njene otroke vabila, da so vse dneve preživljali v brezskrbni igri na morskem obrežju. Sanja je vstajala zgodaj. Zjutraj je pobožala je vsakega izmed svojih treh otrok in odhajala v bližnjo vas delat v veliko hišo. Vsak večer je radostna prinašala vse, kar so potrebovali otroci, da so svoje dneve lahko preživljali v igri, na obrežju, odmaknjenem od vsakodnevnega vrveža in skrbi.
V tem jutru ni zmogla vstati. Svinčena utrujenost in vročica sta jo priklenili na posteljo. Otroci so kot ponavadi brezskrbno zapustili dom in se namenili na svoj potep. V njej je vstal strah: »Kdaj bo pošla zaloga živeža? Kako bodo zmogli, če bo bolehala?« Močna volja jo je napolnila z novim upanjem: »Jutri bo bolje, moram, zmorem!!«

Drugo jutro jo je pozdravilo s hudo vročico.K sebi je poklicala otroke in zaprosila: »Pojdite do studenca in prinesite vodo! Bolna sem in postelje ne morem zapustiti! Voda nam bo najprej pošla!« Otroci so se spogledali in najstarejši jo je tolažil: »Mama, kmalu boš zdrava! Nismo še bili pri studencu. Daleč je do tja in naši čevlji niso najboljši!« Molče jih je opazovala, kako so se šli igrat. V njej je vstajala skrb zanje in svoje žeje ni upala potešiti, da bi prihranila vodo zanje.

Vročica se je stopnjevala in Sanja je ležala tudi tretje jutro. Moči so jo zapustile in spet je poklicala svoje otroke: » Morate po vodo k studencu! Opišem vam pot, ne boste zgrešili! Vročina je zvila moje telo in vode zmanjkuje, tudi za vas! Brez vode ne morem ozdraveti in tudi vi boste ostali žejni!« Otroci so se spogledali! »Mama, ti nam prinašaš vodo in živež! Do studenca je daleč in naši čevlji niso najbolj primerni za pot v gozd! » ji je povedal najstarejši. Ostala dva sta prikimala. Sanja jih je molče opazovala, ko so odhajali. Ta dan se niso šli igrat na morsko obrežje. Posedali so ob hiši zamišljeni in prestrašeni. »Jutri mora mama ozdraveti!« je zvečer oznanil njen najstarejši. »Voda nam bo jutri pošla in shramba z živežem se prazni!«

Piše: Majda Ortan

4.
Zbudilo jo je ptičje petje. Odprla je oči. Njena postelja so bile borove iglice, mehko in skrbno zložene v zavetje. Okoli nje je bilo polno podobnih postelj. Kamrico so razsvetljevali svetlobni žarki, ki so silili skozi vhod. Pretegnila je svoje žuželčje telo in šest črnih nožic. Počasi se je namenila proti vhodu, odločena, da razišče svoj novi dom. Pred vrati jo je ustavila mravlja. »Pozdravljena med nami, Sanja! Star bel konj te je sinoči pustil pri nas in nam zaupal tvojo zgodbo. Veseli smo te,« jo je prijazno pozdravila. »Tako?« je presenečeno odvrnila Sanja. »In kaj bom počela z vami, kaj naj se naučim od mravelj?« je vprašala Sanja. »Odgovor je skrit v dnevu. Dan ti ga bo razkril,« je odvrnila stara mravlja. Sanji je delovala materinsko, preprosto in prijazno. »Kličejo me Jasna. Moja naloga je, da skrbim za urejenost našega doma. Pravzaprav za ta del mravljišča, kjer so spalnice. Razkazala ti bom, kar je prav, da vidiš. Mravljišče je veliko, prav lahko bi se izgubila in zašla v kak drugi trakt,« je prijazno dodala.

Sanja je pomislila, da je v svojem priljubljenem gozdu pogosto opazovala velika mravljišča. Tega, da bi kdaj v njem živela kot mravlja, si ni predstavljala. To naj bo torej začetek njene nove poti, vhod v njeno pravljico? Nejeverno je skomignila z glavo. Jasna jo je opazovala in jo vodila po kamricah. Sanji se je zdelo, da temu ne bo nikdar konca. Tu so bile kašče za hrano, kuhinje, spalnice, orožarne, velike sobane za shajališča mravelj, zaprte sobice, kjer so bila odložena izlegla mravlja jajčeca, učilnice, polne mravljih mladičev, ki so jih poučevale mravlje učiteljice in nešteti hodniki, polni mravelj delavk, ki so odhajale ali se vračale. Pomislila je, da ji Jasna razkazuje odlično urejeno mesto in postajala je vse bolj navdušena. »Modri te želi videti,« je rekla Jasna. »On nam vlada in nas vodi.« Obstali sta pred zastraženo dvorano.

...bil je večer, ki se je že počasi prevešal v noč. Spet ta prekleta noč! Bala sem se noči. Teme. Ko vsi spijo in si sam s sabo...Ko te lastne misli ovijejo v črnino in te vabijo v brezno tihe negotovosti vase in strahu, ki se preveša v paniko. Pogledovala sem skozi okno in poskušala zaspati... Razmišljala sem o knjigi, ki sem jo ravnokar prebrala, o celestinski prerokbi, o knjigi, ki mi je ponujala čisto drugačen pogled na svet in na vse, kar je kdajkoli obstajalo, kar obstaja in vse, kar bo nekoč obstajalo.

Ponujala mi je roko... zaprla sem oči in sprejela energijo, ki me je vabila k sebi...Dihanje je postalo enakomerno in sproščeno, pred očmi je bila lepa - pozitivna tema. Naenkrat so se pred očmi začeli vrteti prebliski, ki jih še nisem doživela. Slike, ki jih moje oči še niso uzrle. To preprosto vem. Drevo z dvema krošnjama, veter, ki podi oblake z neskončno hitrostjo, obrazi, ki se poljubljajo, med njimi pa žari sonce,... najlepši pa je bil občutek... doživela sem ga le za trenutek, a je bil tako spokojen, večen in stopljen z enostjo vsega, kar obstaja, da si ga bom za vedno zapomnila...

...zdaj me ni več strah teme... in zdaj gledam na svet z drugačnimi očmi...