Piše: Majda Ortan

4.
Zbudilo jo je ptičje petje. Odprla je oči. Njena postelja so bile borove iglice, mehko in skrbno zložene v zavetje. Okoli nje je bilo polno podobnih postelj. Kamrico so razsvetljevali svetlobni žarki, ki so silili skozi vhod. Pretegnila je svoje žuželčje telo in šest črnih nožic. Počasi se je namenila proti vhodu, odločena, da razišče svoj novi dom. Pred vrati jo je ustavila mravlja. »Pozdravljena med nami, Sanja! Star bel konj te je sinoči pustil pri nas in nam zaupal tvojo zgodbo. Veseli smo te,« jo je prijazno pozdravila. »Tako?« je presenečeno odvrnila Sanja. »In kaj bom počela z vami, kaj naj se naučim od mravelj?« je vprašala Sanja. »Odgovor je skrit v dnevu. Dan ti ga bo razkril,« je odvrnila stara mravlja. Sanji je delovala materinsko, preprosto in prijazno. »Kličejo me Jasna. Moja naloga je, da skrbim za urejenost našega doma. Pravzaprav za ta del mravljišča, kjer so spalnice. Razkazala ti bom, kar je prav, da vidiš. Mravljišče je veliko, prav lahko bi se izgubila in zašla v kak drugi trakt,« je prijazno dodala.

Sanja je pomislila, da je v svojem priljubljenem gozdu pogosto opazovala velika mravljišča. Tega, da bi kdaj v njem živela kot mravlja, si ni predstavljala. To naj bo torej začetek njene nove poti, vhod v njeno pravljico? Nejeverno je skomignila z glavo. Jasna jo je opazovala in jo vodila po kamricah. Sanji se je zdelo, da temu ne bo nikdar konca. Tu so bile kašče za hrano, kuhinje, spalnice, orožarne, velike sobane za shajališča mravelj, zaprte sobice, kjer so bila odložena izlegla mravlja jajčeca, učilnice, polne mravljih mladičev, ki so jih poučevale mravlje učiteljice in nešteti hodniki, polni mravelj delavk, ki so odhajale ali se vračale. Pomislila je, da ji Jasna razkazuje odlično urejeno mesto in postajala je vse bolj navdušena. »Modri te želi videti,« je rekla Jasna. »On nam vlada in nas vodi.« Obstali sta pred zastraženo dvorano.


Mravlji stražarja sta Sanjo odpeljali v notranjost. Dvorana je bil delovni prostor, Sanjo je spominjal na direktorjevo pisarno velikega podjetja. Delovna miza, makete in stara, orjaška mravlja, ki jo je nagovorila: »Ti si torej Sanja! Človeško bitje, ki je prevzelo našo telesno podobo, da bi se naučilo svojih naukov! Ljudi ne jemljemo medse. Njihove navade niso naše! A beli konj me je prosil zate. Torej sem naredil izjemo,« je pričel. »Prišla si v času, ko se pripravljamo na vdor vojaških mravelj iz sosednjega mravljišča. Zelo dobro smo organizirani in pripravljeni. Naš cilj je, da sovražne mravlje speljemo na drugo pot. V ta namen smo svoje domovanje in delovanje že pred tednom preselili v rezervno mravljišče. Tja smo že preselili tudi večino naših mravelj. Tu ostanejo samo naši neizleženi mladiči. Nežnih jajčec ni dobro prenašati. Svoj zarod želimo obvarovati pred sovražnikom. Razvili smo načrt obrambe, ki sem ti ga kratko opisal.« Sanja je pomislila, kako bi jim lahko bila koristna. Spomnila se je številnih človeških izkušenj, ko je uspela premagati nasprotnike. »Lahko pomagam!« je navdušeno začela in Modremu opisala nekaj situacij, v katerih se je napram odlično odrezala v svoji človeški podobi. V duhu je pričakovala, da bo Modri zagrabil in se odzval na njeno odkrito ponudbo. Modri jo je poslušal in ji prikimal. »Tvoja naloga je že določena. Ostala boš tu in boš negovala mravlja jajčeca. Tudi mladiče, ki se bodo izlegli čez dan. Iz mravljišča ne smeš pod nobenim pogojem! To je vse!« je zaključil in se posvetil svojemu delu. Sanja je čakala, prepričana, da so se pogajanja šele začela. A Modri se je posvetil drugim opravilom in mravlji stražarja sta jo pospremili pred vhod. Tam jo je čakala Jasna.

Sanja ji je tiho sledila. Vedela je, da je razpravljanje odveč. V njej je vstajala togota. »Tako torej, ostala bom tu kot varuška,« je pomislila. »Ne razpoznajo, da sem jim lahko koristna pri pomembnih opravilih, pri načrtih, odločitvah, ki se nanašajo na celo mravljišče!« Potem se je spomnila konjevih besed. »Dobro,« je rekla na glas. »Ostala bom pri dodeljeni nalogi in jo odlično opravila!« Jasna se ji je nasmehnila in ji odobravajoče prikimala.

Sedela je v snažni kamri. Trenutki so se raztezali v neskončnost. Mravljišče je bilo prazno, mravlje so ga zapustile, kot je govoril načrt. Sanji se je zdelo, da je tu sama že leta. Jajčeca so bila zložena v snažnih posteljicah. Iz dveh naj bi tekom dneva na svet prikukali mladi mravljici. Njiju je čakala tukaj. »To je pri mravljah drugače,« si je govorila. Misli so jo odnesle nazaj. Mislila je na svoja otroka, na dva čudovita fanta in podoživljala čas, ko je čakala njuno rojstvo. Ni bilo ne tišine, ne tako poglobljenega občutenja vsake drobne spremembe. Opazovala je jajčeca, barvo, obliko. Najprej ni zaznala razlik. Po dobri uri pa je natančno vedela, kako se ločijo po barvi, obliki, velikosti. Čakanje. Čakanje. In opazovanje. Naenkrat se je pričel dogajati čudež. Prozorna ovojnica jajčeca se je premaknila. Nedvomno, drugič, tretjič. Zaznala je lasten nemir. »Kaj zdaj, kaj moram storiti?« je pomislila in se v naslednjem trenutku nasmehnila svoji spontani reakciji. »Nič!« je sporočal odgovor. »Zdaj boš storila vse, če ne boš naredila nič!« Ostala je torej na mestu in opazovala raztezanje jajčne ovojnice, ki je zadrževala pot mlademu življenju. Predstavljala si je drobno žuželčje telesce, ki s svojimi gibi skuša pretrgati jajčno mreno in zbira nabrano moč v ta namen. Jasno se je zavedla, da se mlado življenje tako le krepi, utrjuje, da moči ne izgublja, ampak jo tako nabira! Pred njo so vstali njeni človeški spomini. »Koliko moči sem preprečila razviti svojim otrokom, ker sem storila za njih, kar so se trudili storiti sami?« Spoznanje jo je pretreslo. Zavedla se je pretekle slepote in preplavil jo je občutek hvaležnosti do belega konja in do Modrega. »Dobro, da sem spregledala zdaj!« Zavzdihnila je in z ljubeznijo ter s spoštovanjem pričela opazovati premikanje v naslednjem mravljem jajčecu.

Mladiča sta se izlegla brez njene pomoči. Ovojnici sta odslužili svoje. Sanja ju je pospravila v koš in mravljici pazljivo preložila v posteljici. Počivali sta in Sanja je srečna opazovala dvoje krepkih žuželčjih teles. V sebi je začutila nežnost in željo, da lepo poskrbi zanju. Pripravljala jima je hrano in se med tem ukvarjala s svojimi človeškimi spomini. Njena fanta, njena otroka. Kako jima je kuhala in kolikokrat se ji je ob tem preveč mudilo. Koliko trenutkov lepote je ušlo, ker je delovala v naglici. Koliko lepih občutkov je prezrla. »Tokrat bo drugače, pozorna bom na trenutke v sedanjosti,« si je obljubila in ju pričela hraniti. Uživala je, ko ju je pestovala in božala. »Dati jima moram imeni,« je pomislila. »Ti boš Svit in ti Luna,« jima je povedala. »Svit je začetek dneva,«je nadaljevala, »novo upanje, nov začetek. V sebi nosi vse, kar rabi za nov dan. Je čist in čudovit, prinaša nove možnosti. Luna je skrivnostna, magična lepota, polna moči, ki zmore navdihovati in premikati morske gladine. Naj vama ti vajini imeni vedno odgovorita na vprašanje, kdo sta.« Mladička sta bila zadovoljna. Veselila sta se Sanjinega naročja in varnosti, ki sta jo občutila ob njej.

Sanja je bila srečna. Trenutki so bili izpolnjeni in v svoji materinski ljubezni je neizmerno uživala. Svit in Luna sta že zapustila svoji posteljici in raziskovala kamrico. Bila sta radovedna, vedoželjna in polna presenečenj. Sanja jima je pripovedovala o lepoti, ki ju čaka zunaj mravljišča, opisovala jima je gozd, kristalno roso, sončne zahode in jutra. Povedala jima je za njuno veliko družino mravelj. Luna in Svit sta željno poslušala. Bila sta zdrava, polna moči in trenutki, ko sta počivala, so bili vse bolj redki.

V Sanji je zorela želja, da jima popestri dan in jima pokaže, kako lep je gozd. Razmišljala je, zakaj neki ji je Modri naročil, da mora ostati v mravljišču. Nobene nevarnosti ni bilo in svojo nalogo je popolno opravljala. Zlahka ji je šlo od rok. »Modri vsega o meni ne ve,« je razmišljala. »Verjetno je mislil, da mi ne bo šlo tako gladko. Presenetila ga bom in razveselila! Luna in Svit sta čudovita. Kratek potep v gozd jima bo koristil. Veliko se bosta naučila in igraje osvojila to, kar druge učiteljice mlade mravlje učijo toliko časa.« V njej se je krepil občutek navdušenega veselja nad novo idejo. Luni in Svitu je povedala, da gredo pokukat v gozd. Ne, ni se motila, njuno veselje in radovednost sta ji potrdili pravilnost odločitve.

Radoživo spoznavanje lepote gozda je bilo pravljično za vso trojico. Sanja je opazovala Lunino in Svitovo veselo čudenje. Presenečena je spoznavala, da lepoto narave, ki jima jo razkazuje, sama doživlja novo, drugače. S spoštovanjem je opisovala rastline, barve, kapljice rose, igro svetlobe in se tudi sama čudila velikosti travnih bilk, resja, praproti, cvetočih mahov,…. Gobe so bile orjaške, barvite, drevesa veličastna, vsak odpadli list jim je ponujal zavetje in s kapljico rose se je čudovito odžejala. Odkrivala je presenetljive in nove detajle - hrapavost in debelino iglic na gozdnih tleh, neštete odtenke zelenila, velikanske storže in suhe veje, ki so se ji zdeli veličastni. »Kako drugačno je vse videti s temi očmi,« je pomislila, »koliko skrivnosti o popolnosti in lepoti je ostajalo skritih mojim človeškim očem.« Mladi mravlji sta jo zaposlovali s svojimi radovednimi vprašanji. Igrivo sta sprejemali novo okolje in se radostno čudili. Skrivali sta se pod suhimi vejicami, se lovili med bilkami trav in plezali čez borove iglice, ki so mehko pokrivale gozdna tla.
Sanja je pomislila, da sama ni tako spretna. Zavedla se je, da se privaja na svoje žuželčje telo, mravljici pa sta ga uporabljali spontano. Ovirale so jo njene človeške izkušnje. »Kot mravlja vidim in delujem drugače,« je naposled pomislila. »Kar sem prinesla iz svojega človeškega življenja, mi tu ne koristi! Je prej ovira, saj se moram svojemu vedenju odpovedati, da zmorem sprejeti to, kar zdaj zaznavajo moja čutila.« Spoznanje jo je presunilo kot strela iz jasnega. »Ni dobro, da jima opisujem, kakšne so stvari videti iz mojih človeških izkušenj, iz mojih spominov! To zanju ni dobro! Mravlje vidijo drugače in za svoje preživetje potrebujejo svoje videnje!« V tistem trenutku se je zavedla, da je storila napako. Peljala ju je v gozd, prepričana, da ga pozna! A kot mravlja je bila na gozd nepripravljena, enako kot Luna in Svit. Poklicala ju je k sebi. »Odpočili se bomo, potem pa se bomo vrnili v mravljišče,« jima je povedala in pobožala radovedni glavici.

Sedela je pod listom gozdne jagode. Rastlina je vsem trem nudila blagodejno senco. Luna in Svit sta zaspala. Sanja je opazovala velikansko belo socvetje. Spominjala se je, kako je s svojima sinovoma nabirala gozdne jagode. Kolikokrat jih je sama nabrala zanju… Kako so dišale, kako sladek je bil njihov okus in kako sta se jih njena fanta razveselila. Sama rastlina se ji je vedno zdela tako nežna in krhka. Zdaj je sedela pod njo in bila prevzeta od njene velikosti. Razlika je bila jasna. Prevzel jo je občutek krivde. Gledala je mravljici in pomislila, kako ju je spravila v nevarnost. »Del življenja, ki sem ga preživela v prejšnji podobi je kriv,« je razmišljala, »moj program, ki sem ga uporabljala, ko sem bila človek. Zakaj mi je ostal, zakaj ni preprosto izbrisan? Že takrat mi ni služil! V njem nisem videla jasno. Mislila sem, kako sem dobra in kako pomagam drugim ljudem. Pa sem v svoji slepoti škodovala sebi in svojim dragim. Zdaj sem to zgodbo ponovila. Luni in Svitu sem opisovala življenje, kot ga vidijo ljudje. Le kako naj izbrišem svoj stari program?« Odgovora ni našla. »Mogoče, da na to še nisem povsem pripravljena,« je pomislila. »Saj bi z brisanjem vsega, kar je vezano na mojo preteklost, izginilo tudi tisto, kar mi pomeni največ. Moja sinova, čudovita fanta in ljubezen, ki jo čutim do njiju. Tudi če sem zdaj mravlja.« Pomirjena se je nasmehnila. »Domov gremo, v mravljišče,« se je odločila. »Popravila bom to svojo zmoto. Počakala bom, da se Luna in Svit prebudita, potlej gremo!«

Napredovali so počasi. Luna in Svit sta hodila pred njo. Klepetala sta, se smejala in uživala v novih spoznanjih. Sanja je bila zamišljena. Želela si je, da bi se čimprej vrnili. »Odslej ne bom več sledila napotkom svojega človeškega uma. Vselej me spravi na krivo pot!« si je obljubljala. Preletela jo je senca in ozrla se je nazaj. Zagledala je čudovitega metulja in opazovala, kako je sedel na modro zvončnico. »Srečnež,« je pomislila, »kako si lep in svoboden! Brez starih, nerabnih programov, ki bi se jih moral odučiti. Brez kupa odvečnega znanja, ki bi ga moral pozabiti. Brez spominov, ki bi te vlekli nazaj, nekam, kjer ne želiš biti.« Opazovala je barvitost njegovih kril in popolna lepota jo je prevzela. »Sanja, poišči naju!« Zaslišala je Svitov glas in se obrnila. Svita in Lune ni bilo pred njo! »Skrivalnice se igrata,« je pomislila. »Tako sta se rada igrala tudi moja sinova…« Pričela ju je iskati. Sledila je glasu: »Sanja, poišči naju…« »Tu sta!« je pomislila, ko je ugledala šop travnih bilk, »mednje sta se skrila!« Lezla je vse globlje v goščavo resastih trav. Naenkrat je njene nožice niso več ubogale. Lepljiva mrena se je sprijela nanje in bolj so bili njeni gibi sunkoviti, več je bilo lepljive snovi, ki jo je naposled celo ovila. Sanja je obmirovala, zapletena v skoraj prozorno sivkasto lepljivo tančico v gostem šopu travnih bilk. Čvrsta pajkova mreža jo je ovila in ni popustila njenemu sunkovitemu upiranju. »Zaman je!« je obupano pomislila in sukala glavo, da bi ugledala Luno in Svita. Ni ju bilo! »Ne smem ju poklicati,« jo je prešinilo, »da se ne zapleteta v to past še onadva!« Obmirovala je v krču strahu in spoznanju, da je ujeta.

Čas se je raztegnil v brezkončnost. Prenehala je čutiti svoje odrevenelo telo in ni več mislila nase. Izgubila je Luno in Svita. Ni vedela, kaj je z njima. Ali sta na varnem, ali ju je zapeljala v pogubo?
Ali so se mravlje vrnile v mravljišče in ju poiskale? Teža občutkov krivde zaradi izgubljenih mladičev je odprla njene stare rane iz človeškega življenja. Spet je izgubila otroke! Ni zmogla! Ni znala! Ni opravila zaupane naloge! Navkljub trudu, ki ga je vložila, navkljub njeni ljubezni do malih mravljic. Ni ji uspelo! »Zaslužim si, kar me je doletelo!« je pomislila in zajokala.

Prostor pod orjaško mušnico je bil veličasten. Na visokem stolu je za mogočno mizo sedel Modri. Iz gozda so jo mravlje vojščaki vodile naravnost k njemu. Nihče ni govoril z njo. Izrezale so jo iz pajkove mreže in jo peljale po sodbo. Sanja je bila izžeta. Ni zmogla slediti dogodkom, niti obvladati svojih misli. Le - te so obvladovale njo. Kot deli grozečega, uničujočega kometa so jo zadevale in kamenjale. Želela se je zbrati, najti v sebi točko moči. Ko je stopila pred Modrega, je mislila na svojega konja. Na svoja sinova in na Luno ter Svita.
Modri jo je gledal v oči. Tišina je bila oglušujoča.
»Učili smo te pripadati skupini, Sanja,« je spregovoril Modri, » veliki, urejeni družini, kjer ima vsakdo jasno nalogo. Sprejeli smo te medse in ti zaupali svoje največje bogastvo, naš zarod. Nisi se nam zmogla predati z vsem srcem! Kadar se predamo s srcem, je predanost tako popolna, da se popolnoma posvetimo svojim odgovornostim in jih popolnoma izpolnimo z ljubeznijo. Ne opravimo ne več in ne manj, ampak natančno toliko in tisto, kar nam je zaupano.
Zapustila si mravljišče! Pozabila si, da moraš čuvati tudi jajčeca, ne le Lune in Svita. Mladiča si odpeljala v nevarnost in sebe si izpostavila nevarnosti, ki bi te lahko stala življenje. Nisi ubogala moje zapovedi. Nisi razpoznala svoje vloge in nisi spoštovala njenega velikega pomena!
Razumem, da si se trudila. A to za nas ni dovolj. Konj mi je povedal, da si v svojem človeškem življenju izgubila vse, kar ljudje cenijo. Otroka, katerih stalno bližino si izgubila, sta ti vendar odprla vrata v širšo zgodbo življenja! Ti pa se še vedno trudiš živeti, kot si živela v preteklosti, kot bi ti tvoja stara zgodba in njen nauk ne zadoščali, kot bi se nič ne spremenilo!
Širša zgodba življenja teče s ciklom začetkov in koncev, rojstva in smrti, dneva in noči. Jutro ne ve za vsebino prejšnjega dne. To bi mu odvzelo poslanstvo in nove priložnosti. A vsak dan je povezan s prejšnjim z nočjo ki ju druži. In to je dovolj!
Da najdeš svoj glas moraš opustiti zamere in sovraštvo, žalost in jezo, krivdo in strah. Znati moraš zatuliti s svojimi nasprotniki in se izogniti vojnam in bojevanju! Samo tako te bodo lahko slišali, Sanja, in samo tako boš nasprotnike za vselej izgubila!«

Sanja je molčala. Njen vprašujoči pogled je moledoval za resnico o Luni in Svitu. Modri jo je slišal brez izgovorjenih besed.
»Na varnem sta, doma. Vojščaki, ki so skriti čuvali naše mravljišče so pazili tudi na tvoje korake. Bili ste zavarovani, nič hudega se vam ni moglo zgoditi. A to ne opraviči tvoje samovoljne neposlušnosti. Pri nas si opravila svoje!« je zaključil Modri.
»Želim se posloviti od Lune in Svita!« je zaprosila Sanja. »Te želje ti ne bom izpolnil! Zanju je dobro poskrbljeno! Pojdi zdaj in dobro poskrbi zase!« je odvrnil Modri in vstal od mize.
Sanja se je obrnila proti gozdu. V njej sta se mešala občutka olajšanja in bolečine. Brezciljno je prestavljala drobne mravlje nožice. Da, dobro bo poskrbela zase! Opazovala je sence, ki so se pričele sramežljivo risati po tleh in so oznanjale prihod večera. »Res je, kar mi je zjutraj rekla Jasna,« je pomislila. »Zdaj vem, česa sem se učila od mravelj! Odgovor zame je bil skrit v tem dnevu.« Poiskala je udobno zavetje v borovih iglicah tik ob borovcu. »Tu si bom lahko odpočila,« si je rekla in se utrujena zleknila na udobni stelji. Čutila je še božajočo sapo svojega dragega konja in njegov šepet, ki ji je sporočal: »Zaspi, moja draga Sanja. Tu bom, ob tebi. Popolnoma varna si. Odpočij se, jutri potujeva dalje!«