|   Poznam zgodovino očetovskega zatiranja, ker poznam vojne. Poznam, da se očetje ne morejo ogniti potrebi po uničevanju in da mati njegovega sina ne more odvzeti očetu moči. Ali bo tvoj smrtni nagon oče, kdaj slavil zmago tvoje vesti nad človeškimi morijami, da boš sledil zakonom ljubezni, miru, človeškega sožitja, pravičnosti, logike, kontrole razuma in svoje volje. Kdo nadzira tvojo voljo, kdo nadzira tvojo moč, oče?
Kako je s tvojim hidravljičnim mehanizmom, kako je s tvojo napetostjo, neugodjem, sprostitvijo, ugodjem in novo napetostjo, ki se strastno trudi ustvarjati nove nesmisle? Kaj je oče, tvoj moralni problem? Življenje ali smrt? Ali si segnil v udobju svojega ega, ali nisi v stanju spoznati narave erotične ljubezni in zakonov človeške rasti, da dobiš otroka in ga vzgojiš v moža, ki ne bo narejen po tvoji pohabljeni naravi. Zakaj se tako vneto trudiš, da bi bil tvoj sin po tvoji ideologiji manj razumski kot je mati, ki ga je rodila iz ljubezni in si ni mogla predstavljati, da jo boš ti tako kaznoval, da ji boš poslal sina na bojišče.
Kaj je narobe, oče, s tvojimi kliničnimi podatki, v katerih je vpisana tvoja diagnoza: moški? Če diagnozo moški enačim z vojno, te vprašam, ali sta tvoja mati, tvoja žena in tvoj sin tvoja lastnina, ki jih lahko žrtvuješ?
Vedi, da je tvoja bolezen, ko primeš za orožje: zavračanje jedi, ki bi ti dajala moč ljubezni; zaprtje črevesja zaradi pohabe srca, ki ti ne zagotavlja notranjega miru in močenje postelje zaradi strahu.
Jaz sem opazila, dai si perverznež, ki si slabo razrešil konflikte svoje nevrotične bolezni. Pacient si, potreben zdravljenja in ne analitične razlage o pravičnosti tvoje vojne. Tvoja človeška zgodovinska vloga je zares tragična in nič na tem svetu ne more upravičiti odlikovanja za tvoje herojstvo, ki se ti sveti na prsih. Na tvojih prsih se odslikava poligon, na katerem se bojujejo tragika življenjskega in smrtnega nagona ter strahopetnost.
Oče, zapomni si, da zločini zoper človeštvo ne zastarajo in da v živalskem svetu samci ne žrtvujejo svojih mladičev!
|
NE ZAMUDITE
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: navi dne ponedeljek, 4. julij 2005 @ 13:36 CEST
Z zanimanjem sem prebral tvoj sestavek na temo očeta, tvoja stališča so me izzvala da nekaj napišem tudi sam, da si sam osvetlim ''okvir'' do katerega si se opredelila. Ker sem sam oče dveh otrok, se prav tako dnevno srečujem z izzivom, kako biti v današnji družbi dober oče. Naj ti povem iz lastne izkušnje, da zelo težko. Pozitivnih zgledov v okolici praktično ne najdem, žal je tako dejstvo in s tem bremenom ''pomanjkanja moških s kompetentnimi izkušnjami se srečujem tudi sam'', mogoče je razlika le v tem, da si to mojo pomanjkljivost upam sploh dovoliti izraziti in priznati, da nisem imel nobenih možnosti, da bi zrasel v pravega moškega. Ni bilo pravih pogojev v primarni družini…, žal je to preobširna zgodba, da bi jo lahko tukaj tudi v osnovah opisal.
Kaj je v današnji družbi pravi moški, ali lahko to sploh kdo definira? Kdo je bil pravi moški v zgodovini, kako so bila postavljena razmerja med moškim in žensko?
Pravi moški je po mojem mnenju ukoreninjen v svoji službi, je elitnik na svojem področju, vendar trdno povezan v odnosu z žensko, ki v njem vidi plemenskega vodjo, samostojnega urejenega človeka, moškega v katerega je zagledana, očeta svojih otrok, moškega, ki je spoštovan v družbi, ki je sam v svoji samoti, a hkrati dejavno prisoten v družini. Moški je tisti, ki vodi družino preko čeri, ženska ga pri tem s svojo žensko naravo ''le podpira'', otroci pa sledijo obema. Moški je tisti, ki je neprestano v boju, pred odločitvami, ki prihaja in odhaja, ki prinese plen, zato potrebuje dobro zaledje, ki mu ga edino lahko nudi le pametna ženska.
Moški, ki se ga napije, zmerja žensko, je neurejen, nima službe, ki mu daje potrebno samozavest, nima vsaj za eno stopnjo boljše izobrazbe od partnerke, moški ki nima filozofskega zaledja (je načitan in izobražen) in ne goji takšnega odnosa do življenja, moški, ki ni odločen in neustrašen in z jasno vizijo, moški ki nima prave ženske, ki v njem vidi kralja in moža, za katerim je pripravljena hoditi, ne more nikoli opraviti svojega poslanstva. Takšen moški se lahko samo zapije ali zapade v druge odvisnosti (narkomanija, ''skakanje od cveta do cveta'', ali je deloholik, ali pa naredi samomor). Takšnih primerkov moje vrste srečaš v Sloveniji na vsakem metru in delajo sramoto sebi in svojemu spolu.
Vendar, kdo je kriv za tako porazno stanje moških? Žal moram priznati sebi in ženskemu spolu tragiko slovenskega naroda, da so v večini primerov uničevalke moških ženske, ki s svojo nesposobnostjo nuditi moškemu ljubezen in predanost, ženske svoje može-moške (očete njihovih otrok) otrokom predstavijo kot nesposobne (ženska, ki ni sposobna ljubiti in se predati ljubezni, to svojo pomanjkljivost kompenzira s patološko projekcijo na partnerja). Moški se umaknejo iz odnosa (ker je s takšno žensko nemogoče tvorno sodelovati) v pijančevanje, zahajajo k ljubicam, prostitutkam, bežijo v delo, ekstremne športe …, ženske pa vztrajajo v tem odnosu (Cankarjevski kompleks slovenske matere), saj lahko tako še naprej igrajo svojo pokvarjeno vlogo (pred otroki in pred zunanjo okolico), moški pa ima s pečatom ''pijanca dovoljenje'', da se nad takšno pokvarjeno žensko lahko od časa do časa znese (česar so vsak dan polni stolpci rumenega tiska) in se ''legalno umakne ob popoldnevih''. Pravi moški si tega nikoli v življenju ne dovoli, da bi ženski dal priložnost, da ga lahko zmerja ali celo ''komandira'', v primeru da se to dogaja neupravičeno s strani ženske, bo takšno žensko nemudoma zapustil in si poiskal novo, ne glede na število otrok. Seveda, ker moški v večini primerov nimajo ''jajc'', so prislonjeni na takšno patološko žensko, ki s svojo ''vodilno vlogo'' v družini navidezno rešuje odnos, v resnici pa ima njena vzgoja katastrofalne posledice za otroke, največje za fante, ki so vzgojeni v ''ženskih rokah'' in zato neusposobljeni za ''boj'' naivno vstopajo v življenje, prav tako pa deklice, ki imajo po očeh matere ''moške le za nesposobna bitja'', zato si poiščejo nesposobne partnerje in isto polomijo doživijo v svoji družini, ko si jo ustvarjajo. V resnici se zato ne čudim, da se vsake toliko časa zgodi kakšen pripetljaj, ko ''moški dobesedno zadavi kakšno podivjano žensko'', ozadje v rumenem tisku ne pride dlje, kot do označbe moškega kot kriminalca, morilca, vse, samo ne človeka, ženska je opravičena, kot žrtev ki je vse to prenašala dolga leta. To je katastrofalono pisanje o takšnih primerih, žal je občutek krivde v slovenski družbi tako močno prisoten, da je to le voda na mlin ženskam, ki lahko še naprej ''igrajo svojo vlogo rešiteljic zakonov''. Žal tega fenomena ne znajo razjasniti niti ''študirane glave t.i.psihologov in psihiatrov'', ki se s temi problemi vsakodnevno srečujejo pri svojem delu. Ali si pa o tem ne upajo javno spregovoriti, saj bi jih doma ''dobili po buči od lastne ženkice''.
Kam gremo z današnjim ''razvojem''?
Če razmišljam še malo naprej, je današnja ''uspešna'' družba na poti popolne degradacije družine. Ženske s svojo feministično težnjo konkurirati moškemu izgorevajo na delovnem mestu in zato moškemu ne morejo dolgoročno nuditi dovolj ''ugodnih pogojev'', da bi se lahko nemoteno razvijal. Ženska z današnjo suženjsko 8 urno zaposlitvijo mora doma opraviti še vsa gospodinjska dela, skrbeti za otroke, biti ljubica možu, zato popolnoma pregorijo v nekaj letih, saj nimajo več časa za sebe, kaj šele da bi imele kaj energije, da bi podpirale moškega pri njegovem poslanstvu. Tako se znajdemo v začaranem krogu. Ženska postaja vse bolj histerična, mož se začne umikati iz družinskega okolja, otroci so razdvojeni, in za vedno zaznamovani s patološko vzgojo matere. Oče je izgubil primat družinskega vodje, otroci nimajo komu slediti (žal ženske niso v zgodovini še nikoli pripeljale nobene vojne do konca, vedno je bila to vloga moških). Zato je vse ''besedičenje o današnji enakopravnosti spolov'' popolno zavajanje ''nevednih ženskih ovčk'', ki niso več sposobne lastnih misli. To žal podpira tudi cerkev. Žal ženske tej ''osvoboditvi žensk'' slepo sledijo, kot kokoši, pa ne vedo, da jih edino pravi moški lahko pripelje do ''devete simfonije življenja'', zato bi bilo bolj pametno, da namesto da izgubljajo čas s ''čvekanjem ob kavici pri samskih in zafrustriranih ženskah'', vzamejo usodo v svoje roke in si poiščejo moškega, ki jim bo ustrezal po merilih, ter si tako zagotovijo prihodnost. Samska ženska prej ko slej propade, enako velja za moškega.
Žal je družba takšna kot je, otroke v šolah učijo večinoma ženske (kar je prava katastrofa), moški pa s svojim suženjskim odnosom do dela hirajo ob nezadovoljnih in nezadovoljenih ženskah. Rešitev zato vidim pri moškem v tem, da si prizadeva za vsestransko samouresničitev, da sledi svoji viziji, si poišče žensko, ki mu je pripravljena slediti in se umakne v svoj filozofsko-meditativni svet, s svetom pa komunicira le na specifični način komunikacije, ki mu onemogoča, da se ''mentalno okuži'' od ljudi, ki se prepotentno z lastnim napihovanjem poskušajo uveljaviti, v resnici pa smo zakrivajo svojo lastno nesposobnost za vsestransko delovanje in tvoren odnos z žensko.
Mogoče se ti bo zdelo moje pisanje zastrašujoče, nerazumljivo, nevsakdanje, res je takšno, meni se na poti lastnih zmot odkrivajo številne plasti, ki jih družba hoče prekriti z lepljenjem plakatov in reklam o ''hitri sreči'', ženskah popolnih teles…, žal tega v življenju ni, je pa vse skupaj zanimivo, a hkrati boleče, ko spoznavam, da večina ljudi ne preseže razumevanja življenja z ravni otroškega vrtca. Žal sem med njimi tudi sam.
Bodi lepo.
Navi
Oeetovsko zatiranje
Prispeval/a: en_bk dne torek, 5. julij 2005 @ 09:13 CEST
Berem vajina prispevka in sem malo žalosten. In kdo je kriv? Vidva seveda...bi razmišljal, če bi ne bil samo en bk.
A ker sem le en bk, ne razmišljam tako.
Moje počutje je moja odgovornost...ne vajina.
en bk
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: Igomanca dne torek, 5. julij 2005 @ 10:45 CEST
Vprašanje KDO JE KRIV za vse tegobe na tem svetu in na to odgovor moški/ženska (odvisno od tega kdo piše) je največja "bedarija", ki po mojem mnenju lahko obstaja. Kolikor smo si moški in ženske med seboj različni, smo si na drugi strani tudi podobni in tu smo zato, da se dopolnjujemo. Na tem svetu moški niso zato, da ukazujejo in ne ženske zato, da ponižno poslušajo. Čeprav sem ženska, se nikoli nisem istovetila s skrajnimi feminističnimi gibanji in nikoli nisem podpirala izrazito patriarhalne vloge moškega v katerikoli družbi.
Dejstvo je, da so moški po fizičnih lastnostih močnejši in so zato v predcivilizacijskem času kot lovci zagotavljali preživetje svoji družini/plemenu in res je, da so ženske bolj materinske in čustvene in so se zato bolj posvečale gospodinjstvu in vzgoji otrok. Ampak glede na moje poznavanje zgodovine, v Evropi že več kot 1000 let ne živimo več v lovsko nabiralniških skupnostih. Torej dejati, da so moški zaradi lovskih sposobnosti iz pradavnine še danes, v času visokotehnološke civilizacije, superiorni in zato več vredni, je popoln nesmisel. Tudi ženska danes ni več gospodinja, ki brez besede vzgaja otroke in nudi oporo in podporo ubogemu utrujenemu možu.
Dokler bomo razmišljali na ta način bodo ženske res tepetale in cepetale, da hočejo več pravic in bodo moški res samo še ubogi pijanci, ki so zabredli v alkohol zaradi nerazumevanja svojih žena.
Lepo vas prosim! Namen moškega in ženske je, da se dopolnjujeta, da ustvarjata funkcionalno celoto, če hočete in da sta pri tem oba enakovredna. To pomeni, da se med seboj spoštujeta, da si pomagata in, da si prizadevata doseči čim več - SKUPAJ. In kadar skupaj ustvarjata celoto takrat oba podpirata drug drugega, oba vzgajata otroke, oba prispevata k skupnemu gospodinjstvu in v današnji ekonomiji oba hodita v službo (na lov), da svoji družini "zagotovita kruh". Če pa sta v zvezi, kjer je vsak prepričan, da zasluži več kot drugi, ker je moški/ženska, potem pa res ni druge poti, kot da razmišljata tako ekstremno, kot se da prebrati iz zgornjih dveh člankov.
S tem svojim mišljenjem ne želim napadati kogarkoli, ampak samo opozoriti, da imajo vse skrajnosti, srednjo pot. Ali je prava ali ne pa naj se odloči vsak sam.
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 5. julij 2005 @ 12:07 CEST
z zanimanjem sem prebrala tvoj komentar, ki si zasluži, da bi bil samostojno objavljen kot prispevek na prvi strani, saj bi odprl zanimive polemike. Oprl si problem o odnosu moški - ženska, ki presega okvir, ki ga zajema moj prispevek. Odgovorila ti bom z mojega (ženskega) zornega kota, kot jaz pojmujem in razumem problem.
Kot prvo bi rekla, da duša nima spolnosti. Moški in ženska nista kvaliteti, ki bi se jasno zrcalili v umu in duševnosti. Vse psihične razlike med moškim in žensko izhajajo iz različne vzgoje in izobrazbe. Edino to je dejavnik, ki je ustvaril razloček med moškimi in ženskami. Torej problem, ki ga odpiraš o vlogi moškega in ženske v praksi, ni v spolu moški – ženska, temveč v tipih različnih otroštev, vprašanje je, ali so bile otroške potrebe zadovoljene ali motene in srečne ali nesrečne. Iz takih razmer izhaja zdrav odnos do družine ali pa patologija. Če eden prinese v skupno življenje svojo nevrotično držo, svoj zafrustrirani značaj in druge neprijazne psihološke lastnosti, jih bo brez dvoma razširil še na drugega partnerja in otroke in družina bo postala zrcalna slika družine iz otroštva enega ali drugega ali pa obeh skupaj. Za oblikovanje družine se hoče zrelost, medsebojno spoštovanje in druge človeške lastnosti, o katerih bi lahko napisali knjigo in še ne bi izčrpali vseh odnosov v tem zapletenem organizmu, ki mu pravimo družina.
V svojem prispevku govoriš o »pravem moškem«. Kaj pa je to pravi moški?
Navajaš, da je to moški, ukoreninjen v svoji službi, elitnik na svojem področju, vendar trdno privezan v odnosu na žensko, ki v njem vidi plemenskega vodjo, samostojnega urejenega človeka, moškega v katerega je zagledana, očeta svojih otrok, moškega, ki je spoštovan v družbi, ki je sam v svoji samoti, a hkrati dejavno prisoten v družini. Nadalje navajaš, da je moški tisti, ki vodi družino prek čeri, ženska pa ga s svojo naravo le podpira. Da je moški tisti, ki je neprestano v boju, pred odločitvami, ki prihaja in ki prinese plen, zato potrebuje dobro zaledje, ki mu ga lahko edino-le nudi pametna žena. Opisuješ tudi moškega, ki diametralno drugačen, ki se zapije in pada v razne odvisnosti, ali je delaholik ali pa naredi samomor. Torej moški naj bi bil po tvoje lovec, ki lovi divjad v gozdu in jo prinese ženi
v votlino, da preživi moški, ženska in mladiči. Vendar sodobni moški ni več prisiljeno suženj, kot so bili moški pred kapitalizmom, ki so jih s fizičnimi sredstvi prislilili, da so vsak drobec energije posvetili gospodarsko koristnemu delu. Današnji moški naj bi bil elitni predstavnik posebne meščanske delovne etike, ki izpolnjuje naloge vesti, ki mu daje zadoščenje, da v družini pred svojo ženo in otroki ter nenazadnje tudi pred svojimi starši mu to daje zadoščenje, da je član neke ureditve patricentrične strukture, kjer odlično in brezhibno opravlja to svojo vlogo . Tu pa tiči zajec! To njegovo občutenje zadovoljstva pa je zelo skrmno nadomestilo za srečo, saj sta izpolnjevanje dolžnosti in gospodarski uspeh le zares skromno nadomestilo za izgubljeno možnost uživanja življenja in za notranjo gotovost, ki jo daje zavest, da si brezpogojno ljubljen brez vse te krame, ki ti jo življenje nalaga. Popolna predanost delu in ustvarjanje dobrin, ki so nujno potrebne za obstoj civilizacije, le ponotranji pritiske. Ta čustvena struktura, ko jo ti opisuješ, ne zagotavlja harmoničnega razvoja človekove osebnosti. V vsem je treba imeti pravo mero, Ta patricentrična struktura je psihična gonilna sile dosežkov meščansko protestantske družbe, ki je ustvarjala pogoje za uničenje matricentrične stukture družbe in je naredila iz človeka sužnja materialih dobrin.
Sprašuješ se kdo je tega kriv? Tega ni kriv nihče drugi, kot lastni oče, ki je primar takega moškega, to je tip patriarhalnega človeka, ki je v družini avtoriteta, ki uravnava otrokovo življenje. Ubogi otrok je primoran, da stopi na očetovo stran in se z njim identificira. Otrok introjicira očeta kot nosilca moralnih zahtev in to ponotranjenje je močan vir oblikovanja otrokove zavesti. Otrokovo tekmovanje z očetom ima za posledico razvoj ambivalentne čustvene drže, po drugi strani pa se mu pa odkrito upira. Oče je torej nosilec patricentričnega kompleska, ki se godi v njem samem. Oče je po svoje ljubosumen na sina, delno zato ker njegova življenjska moč v nasprotju s sinovo upada. Drugi še pomembnejši razlog za ljubosumje je otrokova življenjska situacija relativno neobremenjena z družbenimi obveznosti, ki jih oče hoče na vsak način naprtiti sinu. Ljubosumje očeta je tem večje, čim večja je teža odgovornosti, ki pritiska na očeta. Za odnos očeta do sina in za oblikovanje njegove psihične strukture so še pomembnejši družbeni in gospodarski dejavniki. Sin bo postal naslednik očetovega imetja, če bo bolan in star pa tudi njegov skrbnik. Torej sin je za očeta naložba kapitala. Z ekonomskega vidika so vsote, naložene v vzgojo in poklicno izobrazbo, nekaj podobnega kot prispevki za nezgodno zavarovanje ali starostno pokojnino. Iz takšne družine prihajajoče žene so identične svojim očetom.Poleg tega ima sin pomembno vlogo, kadar gre za očetov družbeni ugled. Z uspešnim sinom si oče lahko svoj družbeni ugled le še povečuje, medtem ko polom ali če zabrede sin v razne odvisnosti, lahko očetov družbeni ugled zmanjša ali celo uniči. Prav tako pomembna za očetov družbeni ugled je sinova gospodarsko ali družbeno uspešna poroka. Zato velikokrat naletimo na konflikt med sinovo srečo in koristnostjo njegove poroke. Sin se torej poroči z žensko, ki je podobna očetu in pričakuje oziroma kar naravnost zahteva, da ima moški lastnosti, ki so navedene v zgornjem drugem odstavku, torej da je elitnik in plemenski vodja, glava družine, itd. Ta sinova funkcija ima v očetovi ljubezni odločilno vlogo in to svojo funkcijo prinese nezavedno sin tudi v svoj zakon, ki ga bremeni z neznosno težo celo življenje. Če dobi še ženo iz družine s takšnimi psihičnimi držami je okvir suženjstva kompleten in moški se iz takega obroča ne more rešiti, saj se niti ne zaveda kdo ga je zasužnjil in zakaj.
Pogojnost očetove in ženine ljubezni do takega moškega ima dve posledici: izgubo duševne trdnosti, ki jo daje prepričanje, da si brezpogojno ljubljen takšen kot si in krepitev zavesti, kar pomeni, da se v človeku izoblikuje nazor, da je izpolnjevanje dolžnosti osrednja življenjska naloga, kajti le tako je mogoče doseči, da si brezpogojno ljubljen tako od očeta, kot od žene in tudi svojih otrok, ki se jim »vcepi« isti vzorec mišljenja. Toda tudi maksimalno izpolnjevanje zahtev zavesti ne more preprečiti nastajanja občutij krivde pri tekem moškem, kajti človekovo ravnanje ne more doseči idealov, ki se postavljajo predenj. Pred sina in moža se torej postavljajo kriterij za njegovo vrednotenje, ki so kvantitativno seštevanje koristnosti in užitkov sreče in ne kakovost, ki je že sama na sebi sreča. Kdo hoče biti srečen (ne pa jo imeti)
naj se zaveda, da srečo ne prinese nasičenje z dobrinami in užitki ali seštevanje in množenje le-teh. Te pojme mu je vsilila porabniška družba ali družina, kjer so se izoblikovali takšni miselni vzorci. Napačno je strmljenje čimveč imeti, čimveč porabiti, čimveč si privoščiti. S tem se porabniško usmerjen človek ne zadovoljuje. Ta potreba izhaja iz nauka o čutu nadvrednosti, ki se je izoblikoval v patriarhalni drži meščanskih očetov. Maaterialna blaginja človeka ne more osrečiti. Moja in tvoja eksistenca moje ali tvoje imetje, ne to nisem jaz ali pa ti, to je moja ali pa tvoja bit sama, le v njej lahko doživljamo tudi smisel in srečo svojega življenja, vse zunaj tega je le neuspešen lov. Srečo življenja ne moremo iskati zunaj, v nekaj imeti, kajti to je svojevrstna odtujitev samega sebe, lastne eksistence in njenega smisla. Mislim Navi, da je to tvoj problem! Preseči boš moral to nepremostljivo razločevanje med doživetjem »srečen biti« v sebi in med srečo imeti, od zunaj. Sreča je le v lastni notranjosti na črti čiste kvalitete duha. V srečo je treba vračunati tudi trpljenje, prikrajšanosti in razočaranja.
Mnogo ljudi v navidezni sreči, čeprav so elitniki in plemenski vodje naredijo samomor, kajti
»biti« je od vsote dobrin neodvisna vrednota življenja.
Ne samo to. Če pogledamo življenje v dvoje, lahko hitro ugotovimo, da razmere, v katerih živimo postavljajo žensko in moškega v različna položaja.Izhajati moramo iz pojma narave in naravnega življenjskega reda. Nekoč je bila ženska predvsem mati in ljubica in življenje z njo v naročju narave je bilo doživetje prave človečnosti. Emancipacija je prinesla svoje. Ženska je obdržala prejšnjo vlogo matere in žene in se ekonomsko emancipirala s tem, da ji je bila naložena še služba in namajhne zahteve sodobne družbe na vseh pordročjih, kar jo je popolnoma izželo, da je v mnogih primerih izgorela, zlati če je imela ob sebi patriarhalno vzgojenega moškega, ki je od nje zahteval, da ga bo stregla tako, kot je njegova mati stregla očeta. Sodobno življenje zahteva, da si vloge in dolžnosti v družini porazdelita in nesebično pomagata ter skupaj rešujeta življenjske probleme. Kultura, ki se oblikuje v sodobni družini je osebnostna, potrebno je spoštovanje, solidarnost in medsebojna pomoč. Če se prevalijo skrbi na enega ali druga partnerja, postane breme neznosno, ki pripelje do same konice nesporazumov iz utrujenosti, doživljanja krivice, odnosi v takšnem zakonu so porazni in zastrašujoči, ker se izoblikuje izkoriščevalski odnos enega ali pa drugega partnerja. Na zunaj vsiljena zahteva partnerja, ki jo odklanjamo na etični višini,ima za posledico, da se čutimo manipulirani in odpira nepremostljiv prepad med količinskostjo in kakvostjo biti. Taki odnosi so klavrni znaki mehanizirane miselnosti, iz katerih zares ne more nihče od partnerjev »pridelati« osrečujoč drobec osebnega življenja, ker so popolnoma gluhi za človekovo potrebo po smislu in sreči življenja.
V praksi je bilo tako: človeška emancipacija ženske pa je bila v resnici njena meščansko – moška emancipacija. Ženska je ostala še naprej odvisna služabnica moškega, kjer je njegova avtoriteta še danes očitna. Če pa se moški se želi otresti teh miselnih vzorcev, ki mu jih vsiljuje patriarhalno in oblastniško vzgojena žena, je to za moškega trda pot. Moški, ki je pod tako hudimi pritiski je najboljše, da se od žene loči, kajti volk dlako spremeni, svoje naravi pa ne. Nekatere ženske so pravi vampirji in svojega moža popolnoma uničijo s svojimi zahtevami. To so običajno prazne ženske, snobovsko vzgojene ženske, brez življenjskih modrosti, miline in nesposobne brezpogojne ljubezni. Tako na moški in ženski strani se pojavijo takšni ljudje – brezčutni roboti. Beži od njih, če nočeč ostati v suženjskem odnosu in trpeti!
Kakšna je torej prava vloga matere in žene? Mati naj bi po svoji naravi ostala mati in žena po vsej svoji biološki danosti. Ženska skrbi za nebogljenega otroka (e), k čemur jo prisili biološki položaj. Tu ni dileme, da sta materinsko sočujtje in materinska ljubezen poglavitni moralni načeli njenega življenja Mater bi lahko primerjali s staro legendo o rodovitnem sadnem drevesu in očeta s čudežnim studencem: oba sta se posušila, ko so ju ljudje spremenili v privatno lastnino, kar lahko tudi z drugimi besedami pomeni, da ne moreta mož in ženska krmariti vsak po svoje. Družina je skupen voz, ki ga moreta vleči naprej oba.
Cankarjevski kompleks trpeče slovenske matere so ustvarili patricentrično oziroma patriarhalno vzgojeni moški in matere, ki so zaradi svoje ekonomske odvisnosti, sprejele takšno vlogo. Če ostaneta moški ali ženska prislonjena na patološkega partnerja je to znak nemoči in nesposobnosti, da bi tak nesrečnež razumel sebe in svoje potrebe. Ženske možače so vzgojene od mater možač. Ženske, ki imajo očete za pijance si v svoji nevrotični drži poiščejo može pijance. Ženska v zakonu podivja zato, ker sta v njenem otroštvu divjala njena starša in zato, ker nanjo divja tudi mož. Tam kjer je eden ali drugi žrtev nezdravih odnosov je dolga veriga vzrokov za to, da enkrat zdivja eden, drugič zdivja drugi ali pa oba hkrati. Zgrešena je trditev, da ženske s feministično težnjo konkurirajo moškim in izgorevajo na delovnem mestu. Zgrešeno je, da mora ženska po 8-urnem delu opraviti še vsa gospodinjska dela, skrbeti za otroke, biti ljubica možu in da bi morala podpirati moškega pri njegovem »poslanstvu«. Kje si pa ti moški? Kakšno je tvoje poslanstvo? Tako patološko stanje ne ustvarja samo obremenjena nesrečna mati, temveč ga vzpostavlja moški ego s svojim egoizmom in izkoriščevalskim odnosom ali pa oba skupaj z napačnimi miselnimi in vedenjskimi vzorci. Ženska danes, hvala Bogu, niso ovčke, kot navajaš, ki niso sposobne lastnih misli. Danes se ženske izobražujemo in zasedamo tudi odgovorne položaje in tiste, ki imamo ob sebi razumevajoče in ljubeče moške, to lahko opravljamo brez problemov. Ženske zares niso več dandanes sledljive kokoši, takšno etiketiranje je človeško žaljivo. Tega so sposobni samo tirani, ki si hočejo žensko patriarhalno podrediti in ko jim to »junaštvo in pogum« zatiranja ženska več tako ne uspeva, se znašajo nad ženskami in jim nalgajo vso krivdo za svojo neuspešnost, nesposobnost biti moški v kvalitativnem smislu. Zafrustrirani ljudje so povsod, tako ženske kot moški. Tu ni razlike. Samski človek, ki se je posvetil svojemu poklicu n. pr. zdravnik ali zdravnica, duhovni učitelj, raziskovalec in podobno, ne propada, ker najde sublimacijo na svojem delovnem področju, v katerega vlaga ljubezen in
vse svoje energije. Ženske, ki učijo kot učiteljice v šolah, ne vem zakaj bi bile to prava katastrofa. Ženska učiteljica ima še eno možnost več, da svojo prirojeno materinsko ljubezen,
nežnost in milino prenaša tudi na tuje otroke in s tem izravnava deficit, ker je otrokova mati tisti čas v službi. Suženjski odnos do dela imajo tako ženske kot moški, ki ne najdejo drugih smislov življenja. Za vsestransko samouresničitev, ki sledi svoji viziji naj si prizadevajo tako ženske kot moški. Ne vem kako se lahko človek z lastno pametjo in zavestjo «mentalno okuži« od ljudi, ki se prepotentno z lastnim napihovanjem poskušajo uveljaviti in v katerih se latentno skriva patologija, katero opisuješ. Jaz bi rekla, da po duhu zdrav človek zna ločiti pleve od pšenice. Mislim, da si spoštovani Navi že močno presegel razumevanje življenja na ravni otroškega vrtca, kot navajaš, kajti izpostavil si probleme, ki te tarejo in na katere iščeš odgovore. Včasih se konfliktov, ki tičijo nas samih niti ne zavedamo in si razlagamo pojave na podlagi ideologije svoje družbe, v kateri živimo in na podlagi napačnih miselnih predstav in vzorcev mišljenja.. Situacijo veliko bolj zapleta dejstvo, da iščemo odgovore na napačnih bregovih. Potrebno je le optimistično zaupanje v brezpogojno ljubezen tistih, s katerimi živimo, potrebno je, da se razbremenimo občutij krivce in da zmanjšamo naš superego, z večjo sposobnostjo za uživanje in srečo življenja, ki je nenazadnje tudi v dvoje zelo lepo in lahko je harmonično le, če se potrudimo, da takega soustvarjamo.
Lep pozdrav tebi Navi in vsem, ki ste brali moj komentar. Vesela bom, če se bo kdo nanj odzval s svojimi izkušnjami.
Tatjana
Oeetovsko zatiranje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 5. julij 2005 @ 12:37 CEST
dolžna sem pojasniti, da moj prispevek ni bil naperjen zoper tiste pacifistične in miroljubne moške, ki sem jih simbolično poimenovala očete, temveč v vse tiste patricentrično zagnezdene politike na oblasti, ki so v glavnem moškega spola in generirajo vojne. V vsej preteklosti so zgodvinarji sešteli kom 263 let brez krvavega vojskovanja. Česa podobnega ne srečamo pri nobeni živalski vrsti. Pri živalih je samo boj za prehrano, ki je omejen na potešitev gladu ali pa za tekmo med dvema samcema, kateri bo dobil samico, kar izvira iz fiziološkega dna živalskega organizma. Napadalni gon iz strastnega maščevanja in sovraštva je značilen samo pri človeku. Poleg tega je za človeka značilno, da se ob načrtnizh objih in napovedanih vojnah moški bojujejo za simbole, za narodovo čast, za ideologije, za sisteme, ki so proizvod človekove simbolične zavestne misli in razuma, ne pa gonske, se pravi instinktivne, nezavedne napadalnosti. Človekova napadalnost ima svoj izvor v zavestnem razumu in njegovi simbolični misli. Prvi bratomor med Kajnom in Abelom, čeprav na njivi, se ni bil za njivo, za zemljo, ampak za simbolični dim, ki se ni hotel dvigati v nebo. Bil je boj za nebo, ne za zemljo. Danes so vojne za oblast, za materialne dobrine, za vzdrževanje sistemov, ki ekološko uničujejo planet. Položaje, na katerih odločajo o vojni zasedajo moški, zato je bil moj apel posvečen njim. Človekova tekmovalnost je tragična, ko prihaja v krvoprelitje, kjer v hoji za krivcem in iskanju njegovih sledi pridemo do izvrinega greha, ki je v prebujenju človekovega simboličnega mišljenja, ki si ga je v patricentrični ureditvi sveta prisvojil moški. Te tragične poti in tragične usode moškega se zavedajo danes vsa ljudstva, vsak po svoje. Moški so se prelevili v bogove, ki so oblast nad oblastjo (Hitler, Stalin, Husein, Miloševič, Busc, itd). Kje najdete kakšno žensko, ki je začela vojno? Ženski je pomembno materinstvo in sreča otrok. Apel je torej bil namenjen tistim, ki jim je vojna opravičilo, da vladajo. Če je kakšna ženska med njimi, je bil apel namenjen tudi njej.
Tatjana
Oeetovsko zatiranje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 5. julij 2005 @ 12:39 CEST
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: Drago dne torek, 5. julij 2005 @ 14:22 CEST
Tatjani in njenim sledil-kam/cem:
Kako strašna slepota je človeštva,
pravi pesnik.
Le Bog nam lahko pomaga, če je to res.
Le On nam lahko pomaga zato,
ker je vsemogočen.
Vse ostalo bi bilo jalovo početje,
kajti norost je prevečkrat brezmeja.
Psihologi trdijo, in jaz jim verjamem,
da vsakdo izhaja le iz sebe.
Dalmatinci v pregovoru rečejo,
da vsakdo meri drugega s svojim lastnim metrom.
Neka znanka pa mi je na praktičnem primeru pokazala:
Oglej si roko, ki s prstom kaže na drugega!
En prst kaže res na drugega. In kam kažejo ostali prsti?
Trije kažejo nazaj,
a eden navzgor, kjer naj bi bil Bog,
ki opazuje takšno nerazumno početje.
Še več pa v knjigi: don Miguel Ruiz; Štirje dogovori:
tolteške modrosti; praktični vodnik na poti k osebni svobodi.
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: navi dne četrtek, 7. julij 2005 @ 09:12 CEST
Naj povem da sem z velikim veseljem danes prebiral vse komentarje, posebej tvojega Tatjana, hvala za izčrpen pregled, v glavnem ti dam prav. Ne bi te rad ocenjeval, a moram reči samo to, če bi bila samska ženska (kar pa zagotovo nisi) bi se bil pripravljen potruditi s teboj, a jaz sem že v drugem zakonu, v katerem s svojo žensko odkrivam veličino ženske in svoje narave.
Vse stvari so v svetu zelo preproste, zelo preprosto urejene, a govoriti moramo o kompleksnosti, da postane vse skupaj ''zapleteno'', da se večina zgublja, da išče, tava, trpi- na tem temelji ves čas želja človeka po preseganju samega sebe. Človek pa hoče imeti želje-pa sploh niso potrebne, ha, ha. Žal sam nimam filozofske, antropološke, psihološke, družboslovne ali teološke izobrazbe, pa nič zato, znam brati, v knjigah vse piše, toda potrebno je izbirati prave knjige in brati in brati. večina knjig pač ni vredna da bi jih pregledal, a nekater pa so (kakšen 1 %) Fakulteta ne pomeni nič, znanje ki ti ga povedo drugi ne pomeni nič, če jaz nisem tega sam podoživel. Žal je v današnjem svetu tako, da bi vsak rad nekaj povedal, vsak rad govoril, se izpostavljal, a malokdo ima sploh kaj povedati. Vendar to je vse v stilu šova, to je krasno, svet se vrti naprej, vzorci se ponavljajo-ljudje moledujejo, prosijo, iščejo, molijo, slavijo Boga. Krasno. To je svet v katerem želim živeti, a ne v njem, jaz sem le opazovalec, ker sem moški, si to lahko privoščim, ženska si tega ne more in v tem je ključ za razumevanje razlik med obema. Ženska je zavezana, da donosi otroka (devet mesecev), ne more prehitevati, moški pa je svojo nalogo opravil po spolni združitvi. Ali ni res? Res je, da lahko moški ves čas podpira žensko v času nosečnosti, toda to ni nujno za razvoj otroka, moški lahko izstopi, gre na pohod za ne vem čem, na vojno, k drugi ženski. Ženska tega ne more, zato ker je po naravi zavezana, da tega ne more storiti. Zato pa ženska v tej svoji vlogi potrpežljivosti zori v modrosti in to je tisto, kar moški nujno rabi od ženske (pa ne samo to), da je nenehno v intimnem stiku z njo, z njeno žensko energijo, ki mu daje življenje, da se lahko zopet vrne v boj, v vojno, da lahko preseka spore, da lahko ostro in agresivno nastopi, ko je potrebno. Moški mora znati žensko božati na ''pravi način'', da je ženska ''začarana od moškega'', da mu lahko sledi. Brez te napetosti med obema je vse skupaj le igra, vse skupaj le tolažba, ženska na rabi tolažbe, ženska rabi samo močno roko, zaščitnika, ki se je pripravljen boriti za znjo tudi za ceno smrti, ki jo je pripravljen v vsakem trenutku zaščititi, ne glede na to, da se sam podaja v veliko nevarnost, samo moški lahko zaščiti ženo in otroke, ne država, ne socialne službe, ne duhovniki-to so vse le nadomestki, ki podpirajo trenutno obstoječi sistem. Vesel sem da je tako, ljudje pač hočemo ostati do konca življenja na maminem sesku-to je glavni problem. Edino moški lahko reši to v resnici enostavno situacijo-tako da se ''vpiše'' v klub ''elitnikov'' (to z današnjimi-t.i. elitniki nima nobene zveze, no nekaj ljudi tudi v Sloveniji resnično razume za kaj se sploh gre) večina pač ne, ker ljudje nočejo razumeti-nočejo prevzeti odgovornosti za sebe, kot je to napisal en_bk. V dveh stavkih je povedal več, kot jaz na eni strani.
Hvala.
Pa še to tukaj na tem mestu en_bk (ker imaš ravno takšno posrečeno ime). Ali si bil kdaj kje blizu kmetije in mogoče videl naravni pripust bika h goneči kravi? Bik to opravi z več predigre, z večjo zavzetostjo, z večjim občutkom, kot večina moških v prelepi Sloveniji, ko se podaja v posteljo k svoji ženi. Katastrofa, to je resnična tragedija današnjega človeka. In ženske to nam moškim resnično zamerijo.
Pa še nekaj o ''neki bistveni zadevi'', o spolnosti med moškim in žensko, tej famozni ''odkriti zadevi zadnjega stoletja''. Joj kako so ljudje prestrašeni, ne poznajo niti svojih pravic do spolnosti, pa se dajo vplivati od vseh mogočih inštitucij (zdravnikov, cerkve, psihologov, gurujev) ne poslušajo pa sebe, kako za hudiča bo kdo drug vedel več o meni kot jaz sam-naj mi to kdo razloži? Prepotentno, egoistično, moško. Havla.
Vsem ženskam želim, da bi našle prave moške, potem jim ne bo potrebno kričati na otroke, histerično reagirati, se ubadati s frigidnostjo, z lastno kariero, ker bo vse to videla in našla v krogu svoje družine, ker bo popolnoma zaupala svojemu moškemu. Če se mu bo vsa predala in izpolnjevala naloge, dane njej ženski naravi (biti mati, gospodinja, modra svetovalka, ljubica možu), moški niti pomislil ne bo, da bi šel k drugi. Zakaj le, saj vse to, kar potrebuje dobi doma in se lahko popolnoma sproščeno posveti svojemu moškemu svetu.
Ženska naj vstopi v kariero, politiko, biznis-takrat pričakuj hudiča v hiši, histerično vpitje, bežanje moškega, hitenje za ne vem čem, moški od takšne ženske lahko samo zbeži v ne vem katero odvisnost (no v primeru, da so otroci že odrasli in so se obvezno odselili od staršev, dopuščam tudi to možnost, če ima ženska pač željo, zakaj pa ne).
Prave posledice ''ženske izobrazbe'' se bodo pokazale čez 10-20 let, sedaj še ni hudo, trenutno smo le še v porodnih krčih, vendar, ljudje poglejte malo okrog sebe, poglejte svoje sorodstvo, poglejte v svojo lastno družino in si priznajte-nekaj je...izzivajte, vendar na sebi, ženske-izobražujte se, vendar za svoj ženski svet, in vendar pustite moškega v njegovi vlogi, ki se ni spremenila od kamene dobe naprej, moški je ''brez vsega znanja'' v kameni dobi dobro vedel kaj mora narediti, prav tako ženska. Danes imamo ''znanje'', pa ne vemo kaj bi s to mrtvo substanco. Ženske, zakaj ubijate sebe in svoje otroke, zakaj izzivate naravo, je to v naravi ženske, mislim da je, zato pa zraven sebe rabi moškega, ki to preseka, prekine, odstrani če hočete, očisti smrdljivo rano, če tega ni sposoben, sta šla tako moški kot ženska po gobe. Kar poskušajte se s ''hudičem'', ples je v peklu, ne v nebesih, dobesedno. Mislim pa da je življenje preveč lepo, da bi si ga grenili drug drugemu. Seveda, pameten moški in pametna ženska se bosta prej razšla. Samo mazohistični ljudje, patološki primerki vztrajajo z žensko, ki ne izpolnjuje svoje naloge. Doker bodo ženske še mislile, da alhko s svojo ljubeznijo spremenijo moškega? Prav pa plešimo. In ženska usmerjena v kariero, ne more biti vodja, tista, ki ukazuje, preseka, terorizira, žal tega ne more, zakaj ne, zato, ker je zvečer potem tako utrujena od vseh dnevnih pretresov in obveznosti, da niti pod razno ne more zadovoljiti moškega. To je pa ključno za normalen odnos med moškim in žensko, ključno z njun razvoj. Seveda če si ga želita, lahko pa se ''prislonita'' drug na drugega, tudi tako se preživi življenje.
Pa ne bom več, ker me čaka delo v katerem uživam, čaka me ženska s katero uživam, pač vsak po svoje, jaz kot kralj, ti kot suženj, sam si izbral, sam nosi breme. Sama si izbiraš, sama nosi breme. Vse je prav dobro, za odlično se moraš potruditi sam in delati noč in dan, današnja uživaška družba pa hoče le vse na hitro, na lahko. Tudi prav. Življenje je trdo delo, vendar tudi trdo delo ne obrodi sadov, če ni v pravi smeri. Če ženska pravzame vajeti v družini v svoje roke, ni v pravi smeri, če moški, so vsaj minimalne možnosti da s parnerko uspeta, če ženska jih ni-nobenih.
Želim vam prijeten dan, vse nam je dano, le vzeti si moramo in to je lahkotno početje, ko veš kako.
Sem bil blag, da, sem bil trd, da-življenje je težko, a prijetno v objemu ženske, ki je ženska. Vse drugo nič ne pomeni.
Navi
Oeetovsko zatiranje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 7. julij 2005 @ 23:01 CEST
kaj naj rečem drugega kot da si izčrpen Navi, v analitičnem pristopu razvozlavanja odnosov moški – ženska. Človek, dejanski, živi človek je tisti, ki vse dela in kar naredi je perfektno, elitno, z vsem razpolaga in se bori. Pri ženskih naj bi bil tak človek torej Bog. Ta človek naj bi bil moški, moški ki mu kritična zvest ohranja svobodo misli, zlasti sposobnost analitčne misli z ne povsem jasnim odgovorom v kakšnem položaju se je znašel z njegovo žensko in kaj to zanj pomeni. Moč takega vsebinskega mišljenja, razumljivo načenja vsa načelna vprašanja, ki zadevajo razhajanje moški –ženska in položaj, v katerem živita.
S pojmom določene negacije ženske kot enakovrednega bitja moškemu, nastopi moški v ospredje s svojo zvijačnostjo dialektičnega uma, ki je znal trajno prisluhniti svoji notranji bolečini, da ženska, ali celo njegova lastna žena, ga s svojo sposobnostjo, znanjem in drugimi atributi dosega, v mnogih primerih pa celo presega. Hop, tu se pa stvar ustavi. Vse da, le da je ženska bolj pametna, izobražena in uspešna kot moški, to pa ne. Moški mora biti glavni, poglavar in čredni vodja družine. Pretirana je trditev, da bo takšno uspešno in izobraženo žensko moški razumel in jo podpiral. Veliko raje bi takšno žensko videl za štedilnikom, vdano, ubogljivo, poslušno in ponižno.Toda njegova ženska ni to. Razvoj je tekel pri enem ali drugem po različnih poteh in z različno intenzivnostjo.Pametna ženska izbriše vse meje tradicionalne delitve moški - ženska in ob sebi bi želela imeti resnega zgovornega partnerja, ki bi se identificiral z njo po razumu. Iluzijam, da je moški glavni, se moški ne more odpovedati, spoznanje resnice pa je žalosten privilegij uma, ki lahko reflektira samega sebe in se celo omejuje. Moški pa je lahko izredno intelektualno pošten, samokritičen in povrhu še soliden mož in oče. Kako iz zagate, ki jo prinašajo kompleksi? Jaz mislim, da je stvar zelo preprosta, saj jo doživlja in uspešno razrešuje kar veliko število parov.
Kako naj ravna ženska, ko ugotovi kaj njenega moža muči? Pusti mu, da on kraljuje in ona vlada, če ta posel dobro opravlja in če moški nima potrebnih sposobnosti za vladanje pa je ona za vladanje bolj spretna in v odločitvah ravna bolj modro v družini. Situacija je lahko diametralno obrnjena. Vendar ženska mora narediti vse, da se moški zares počuti kot kralj in da njeno vladanje mož sprejme kot ljubečo skrb zanj. Nikoli žena ne sme možu s svojim superiornim ravnanjem pokazati ali ga ponižati in ogrožati, da je manj vreden. Moški pa četudi ne dosega ženinega razvoja in uspeha na poklicnem, izobraževalnem ali drugem področju, mora svoji ženi izkazovati spoštovanje, je podpirati v njenih prizadevanjih in jo ceniti za to kar je. Nekateri mislijo, da je s perfekcionalizmom enega ali drugega zakonca zagotovljen uspeh v skupnem življenju. Ni perfekcionalizem tisti, ki zagotavlja srečo, zadovoljstvo in harmonijo.Partnerja se morata znati sprejeti takšna kot v resnici sta, brez pretvarjanja.
Iz svojih lastnih izkušenj vem, da sreča ni absolutna zaprta, bivajoča vrednota v kontroli eden drugega, nenehnem prežanju kako se drug drugemu odzivata, ali v prelomljenih manjših obljubah, ki se niso mogla spolniti, ali v boljši ali slabši poklicni karieri enega ali drugega. Stvar je zelo, zalo preprosta. Potrebno je spoštovanje drug drugega in medsebojna solidarnost, pomoč in prijateljstvo. Neglede na to, kateri partner je to (eden je običajno pametnejši in bolj izobražen od drugega, to ni nobena tragedija, temveč stvarnost), se mora veseliti poklicnega in izobraževalnega uspeha in sposobnosti drugega partnerja. Na temelju medsebojnega zaupanja si morata partnerja dopustiti svobodo drug drugemu, da se vsak izmed niju razvija po svojih ustvarjalnih sposobnostih. Stične interesne točke v skupnem življenju se morajo oblikovati in najti brez prisile enega ali drugega, spontano in ta stičišča morajo oba življenjsko razveseljevati in radostiti. Po mojem niti ni toliko pomembno, da imata enako izobrazbo in veliko število skupnih interesov. Pomembnejša je kakovst odnosov, toleranca in in razumevanje. Pomembno je povsem nekaj drugega: sposobnost in pripravljenost dojeti in čutiti svojega partnerja v vsem njegovem bistvu. To sta dva različna človeka, ki sprejemata različnost eden drugega in se v tej različnosti spoštujeta in si pustita »dihati«. Partnerja se morata spoznati. Ko ta medsebojna pripadnost med parnerjema raste in narašča, prijateljsko čustvo nadgradi spolnost, blaginjo in vse tiste atribute, ki se zdijo v začetku zelo pomembni za skupno življenje in v pojmu nove resnice globokega prijateljstva, ki se je razvila iz globoke pripadnosti, se nam odslikava čudovita slika bodočnosti v dvoje. Slike niti ne vidimo, to le občutimo kot kvaliteto čustev na višji ravni. Takšno občutenje pa naredi vse stvari zelo preproste in izjemno lepe, brez ezopovske zatrtosti ali pa nerazumljive vzvišenosti do svojega partnerja.
Kar lepo je bilo kramljati o moralnih vzponih in padcih partnerjev v skupnem življenju. Partnerja, ki ima težave je potrebno večkrat potegniti s potezo nazaj domov in se z njim pogovoriti o vseh, za dušo žlahtnih stvareh in se mu nasloniti na ramo ter mu povedati, da ti je drag.
Lep pozdrav Navi in vsi ostali. Bilo mi je veselje, da smo modrovali o odnosu: moški – ženska, o tej večno živi tematiki.
Tatjana
.
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: navi dne petek, 8. julij 2005 @ 09:51 CEST
Sedaj razmišljam o tem, lepo mi je biti moški in se tega vsaj malo zavedati. Ženska narava me privlači, a nočem ponavljati za žensko, ker potem bi se moral odpovedati sebi, moji moški naravi.
Biti kralj in ''dovoliti ženski'', da me vidi kot kralja-moškega.
A najprej mora VSAK kralj, tudi če je rojen na prestolu, odrasti-to je moje ključno spoznanje za razumevanje tega sveta.
Kralj brez kraljice-ha, ha, potem ni kraljestva, ZATO, ŽENSKE ZAVZEMITE ŽE ENKRAT SVOJ PROSTOR POD SONCEM.
Le to sem hotel povedati Z VSEM svojim pisanjem, ni mi žal časa.
Kaj pa pomešanje vlog, porazdelitev, malo ti, malo jaz, lahko poskusite, a potem ni kraljestva.
Za kralja se ve, kaj dela, za kraljico tudi, mogoče pa pravljice le niso samo za otroke da bi jim jih MI prebirali od starosti 3 mesecev pa do 7 leta, kaj pa sebi?
Seveda, da, vedno-odločitev je vaša.
Z odličnim spoštovanjem do izjemnih posameznikov in žensk, ki vedo kako, tvoj trud, tvoja nagrada.
Navi
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 10. julij 2005 @ 08:47 CEST
LP Tatjana
Očetovsko zatiranje
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 22. julij 2005 @ 09:05 CEST
KRVAVI PISKER
Do živega so ga obgrizli psi,
nanj so tulili volkovi.
Vsak je drugače opravljal svoje delo,
vsem pa je bilo skupno eno:
ostri zobje in krvav gobec.
Bili so živali.
Eni so imeli kljukasto,
drugi peterokratko srce,
z ostrimi kraki kot noži.
Eni s svastiko,
drugi s srpom na steni.
Bil je čas pirotehničnih eksplozij
v čutih maščevanja in sovraštva.
Usta so razprla zobovje
in sitost s krvjo je določala prihodnost.
Da je mera polna,
so imele vse živali isto napako:
vsaka svoje dopolnilo k pobijanju
in mučenju: specialnost
intimnih zadovoljstev in potlačeni gon,
ki ne umre pod rušo živali.
Zatiskali so si oči v škrlatni plašč zemlje
s poltihim plapolanjem žanlne zastave
pod nebo, ki opozarja,
da je vlak pravice in sočutja
odpeljal na slepi tir.
Nespodobne roke so na delu
v vojni in miru. Vselej in povsod.
Vse kar se začne s krvavimi rokami
mezi potuhnjeno naprej
in spodbuja, da podivja vrenje
v krvavem piskru zanamcev.
...o0o...
BALKAN GORI
Balkan gori!
Zemlja drhti,
ji kri ledeni,
je brez moči.
Črne noči,
v rafalih luči.
Jok v nebo,
mrtvim slovo.
Razklana v šivu,
revna v predivu.
Križ na samem,
sekalec v kamen.
V bolščavi sli,
pleme ne pleme preži.
Prerezan goltanec,
sosed izgnanec.
Teče kri.
Katedrala gori.
Kdo si ti?
V tebi demonstvo živi.
Balkan gori!
Po sežganem diši.
Umri še ti,
štejem do tri.
Štej do tri,
umri še ti,
sovražnik si mi.
Brat umri!
...o0o...