Piše: Majda Ortan

5.
Noč ji je prinesla sanje.

Živeli so v varni hiški. Ona, Sanja in njeni trije otroci. Bližina morskega obrežja je njene otroke vabila, da so vse dneve preživljali v brezskrbni igri na morskem obrežju. Sanja je vstajala zgodaj. Zjutraj je pobožala je vsakega izmed svojih treh otrok in odhajala v bližnjo vas delat v veliko hišo. Vsak večer je radostna prinašala vse, kar so potrebovali otroci, da so svoje dneve lahko preživljali v igri, na obrežju, odmaknjenem od vsakodnevnega vrveža in skrbi.
V tem jutru ni zmogla vstati. Svinčena utrujenost in vročica sta jo priklenili na posteljo. Otroci so kot ponavadi brezskrbno zapustili dom in se namenili na svoj potep. V njej je vstal strah: »Kdaj bo pošla zaloga živeža? Kako bodo zmogli, če bo bolehala?« Močna volja jo je napolnila z novim upanjem: »Jutri bo bolje, moram, zmorem!!«

Drugo jutro jo je pozdravilo s hudo vročico.K sebi je poklicala otroke in zaprosila: »Pojdite do studenca in prinesite vodo! Bolna sem in postelje ne morem zapustiti! Voda nam bo najprej pošla!« Otroci so se spogledali in najstarejši jo je tolažil: »Mama, kmalu boš zdrava! Nismo še bili pri studencu. Daleč je do tja in naši čevlji niso najboljši!« Molče jih je opazovala, kako so se šli igrat. V njej je vstajala skrb zanje in svoje žeje ni upala potešiti, da bi prihranila vodo zanje.

Vročica se je stopnjevala in Sanja je ležala tudi tretje jutro. Moči so jo zapustile in spet je poklicala svoje otroke: » Morate po vodo k studencu! Opišem vam pot, ne boste zgrešili! Vročina je zvila moje telo in vode zmanjkuje, tudi za vas! Brez vode ne morem ozdraveti in tudi vi boste ostali žejni!« Otroci so se spogledali! »Mama, ti nam prinašaš vodo in živež! Do studenca je daleč in naši čevlji niso najbolj primerni za pot v gozd! » ji je povedal najstarejši. Ostala dva sta prikimala. Sanja jih je molče opazovala, ko so odhajali. Ta dan se niso šli igrat na morsko obrežje. Posedali so ob hiši zamišljeni in prestrašeni. »Jutri mora mama ozdraveti!« je zvečer oznanil njen najstarejši. »Voda nam bo jutri pošla in shramba z živežem se prazni!«


Ko so otroci naslednje jutro odprli vrata njene spalnice, jih je pozdravila njena postlana postelja. Mame ni bilo v njej. Na oknu je sedela kukavica in jih čakala. »Mama,« so zaklicali hkrati, »počakaj tu, prinesli bomo vodo!« A kukavica je razprla krila in odletela. »Prišel je čas, ko moraš poskrbeti zase!« jo je nagovoril neviden glas. Njen let je bil počasen. Z bolečino je opazovala svoje otroke, kako so jokaje in proseče tekli za njo in jo klicali. Tekli so bosi, brez čevljev. Njihove noge so krvavele, ko so ji sledili k vodnemu izviru. Pripeljala jih je do studenca in pomirjena opazovala, kako pijejo in nalivajo vodo v svojo posodo. Potlej je odletela, globoko ranjena z bodalom slovesa. Zavedla se je, da je šlo za življenje, da je slovo pogojevalo njeno in njihovo preživetje. Ravnala je modro! Niso ostali žejni! Tudi ona ne!

Nikoli več se ni vrnila v hiško na morskem obrežju.Ostala je kukavica.

V snu je čutila, kako jo konj boža in ji šepeče: »Tudi sanje nas veliko naučijo, če jim to dovolimo. Zdaj veš, zakaj kukavica vedno polaga svoja jajca v tuja gnezda!«

6.
Prebudila se je v nenavadno tišino. Želela je odpreti oči in zaprepadena spoznala, da jih nima. Želela je iztegniti roke, noge - ni jih bilo. Presenečena je obmirovala. Začutila je, da je vse kar je le gladka mišica, pritrjena v čvrst školjčni oklep. Karkoli je storila, je povzročilo kvečjemu neznatno, špranjasto odpiranje in zapiranje školjčnega pokrova.
Sanja je raziskovala svojo novo obliko. Ko se je odprla, je vanjo pritekla voda, omočila gladko mišico in jo nahranila z drobnim planktonom. Ko se je zaprla, ni bilo v njej ničesar, ničesar, razen nje same. Samota. Oblivala jo je tišina, ki se je z grozljivo praznino neznosno zajedala vanjo. Polastil se je je nemir. Torej je školjka! Kje je? V katerem morju? Kaj je okoli nje? Zakaj se je znašla tu? Kaj jo čaka?

Preplavil jo je občutek, da ima pravico izvedeti, kaj se vendar dogaja. Zbrala je moč in se pričela odpirati. »Ne le za špranjo,« je pomislila, »če se odprem bolj, bom morebiti izvedela…« Čutila je silo vodne gmote, ki je pritiskala nanjo. »Ne, zdaj ne bo popustila, ne sme!«
Utrujena je prenehala. Kljub skrajnim naporom je bilo okoli nje še vedno temno, neznano… Zavedla se je, da se ne znajde. Niti svojega dragega konja ni zmogla priklicati na pomoč. Ni imela glasu.. »Kaj naj storim?« je obupano pomislila… Začutila je nežne vibracije svoje mišice, ki so ji prinašale odgovor od nekje blizu. »Si, kjer ti ni treba storiti ničesar.« »Kdo si?« je skušala vprašati in v tem trenutku začutila, da se njena mišica krči in povzroča nežne vibracije, ki jih prenaša voda. »Mirna sem, školjka, kot ti,« je pravil odgovor. »Dobrodošla v kraljestvu miru in tišine! Čutim, da si zmedena,« je nadaljevala, »a za to ni nobene potrebe. Prišla si na kraj, kjer imaš čisto vse. Ves čas, ki ga potrebuješ in tudi vse drugo..«. »Sanja sem,« je sporočila nazaj. »Prosim, povej mi, kako naj se tu znajdem! Ne vidim, ne zmorem govoriti..« Skušala se je umiriti in kmalu je zaznala nežno valovanje odgovora, ki ji ga je namenila Mirna. »Tod ne govorimo. Za sporočanje tu ne potrebuješ besed. Tu lahko slišiš le svoj resnični notranji glas. Vid ti ni potreben. Vsaj ne za gledanje okolice. Pomembno je le, da vidiš vase. Okolje lahko natanko spoznaš le tako, da ga občutiš. Poslušaj, Sanja, poslušaj in slišala boš samo svoj glas! To je zelo pomembno!«

Sanja je obmirovala. Prešinila jo je misel, da je nemara le kaj, kar bi lahko storila. Sluh in vid ji bodo tu torej nadomestili občutki. A kaj je namen tega potovanja, kaj mora storiti? Nekaj je, nekaj vendar mora biti.. V počasnem toku energije je zaznala Mirnin odgovor:«Tvoje potovanje te tokrat ne vodi nikamor. Ravno zato je mogoče, da boš nemara prišla dlje kot kadarkoli doslej. Nobene potrebe ni, da se skušaš znajti! Za vse je poskrbljeno in vse, kar se zgodi, je prav. Tod vlada veliki zakon življenja. Boj in upor ta tukaj odveč. Ničesar ni, kar bi lahko storila. Trud tu ni potreben!«

Sanjo je preplavil znani občutek negotovosti in obupa, prežet z upanjem, da vendar ni sama. Saj je ob njej Mirna. Ona ve, kaj in kako. »Ali živiš tu, ob meni?« je vprašala. Valujoč odgovor je sporočal: »Živim pač. Kje - tu ali tam, to ni pomembno. O tem, kjer smo, odloča širša zgodba. Kamor me odnese val, je prav. Vedno sem tam, kjer moram biti.«
Sanja je začutila nežen tok vibracij, ki ji je sporočal, da je Mirna zaprla svoj školjčni oklep. Vedela je, da je to slovo. Nekaj časa se je prepuščala morju in dovolila, da je oblivalo nežno, gladko mišico, njeno novo telo. Potlej je utrujena zaprla svojo režo in se potopila vase.

Prebudila se je v samoto, tišino, brezčasnost. Ničesar ni bilo, s čimer bi lahko zaposlila svoj nemirni duh. Odpiranje in zapiranje školjčne lupine jo je pričelo dolgočasiti. Nič novega se ni zgodilo.

Dovoljevala je mislim svojega uma, da so jo preplavljale in odnašale v preteklost. Vstajali so spomini, načrti in razglabljanja, ki jih je predelovala do onemoglosti. Ob tem je čutila neznosne bolečine. Ko je njena mišica postala prenapeta, utrujena in boleča, se je odprla morju in dovolila, da jo je mirni hlad umiril in nahranil. Meja med spanjem in budnostjo je izginjala. Onemogla razglabljanja njenega uma je nežna mišica počasi, vztrajno požirala vase, ga žvečila, izpljuvala in ga izplakovala v brezkončnosti skrivnostnega morja, dokler ga ni izčrpala, izsesala in pustila morju, da ga je odneslo in zabrisalo v nič.
Bolečina je pojenjala. Napetost je popustila. Misli so postajale vse redkejše, počasne. Vse bolj pogosto jih sploh ni bilo. Dokler ni bilo ničesar več. Obstajala je le še prijazna praznina, nežna, gladka mišica, varna školjčna lupina in brezkončna voda, kadar je želela in dovolila, da jo oblije in nahrani. Obstajal je nič, ki je bil vse. Odleglo ji je.

Polagoma se je pričela zavedati tišine, miru in sebe. Do potankosti je spoznala vsako vlakno svojega nežnega telesa in se ljubeče pogovarjala z njim. Potlej se je pričela spoznavati s svojo lupino. Vzljubila je svoj oklep, ki jo je varoval, ščitil in ji dajal dom. Vse bolj pogosto je čutila, da je to vse, da je to dovolj. Kadar je odprla svojo školjčno režo, je začutila povezanost z valujočo morsko globino in se zavedala brezkončnosti ter brezčasnosti. Slišala je, natanko je slišala svoj notranji glas. Pogosto ni sporočal nič drugega kot besedico »Mir.« Sprejela je varni spokoj in se prepustila utripu, ki ga je tu narekoval veliki zakon. Čas ni več obstajal. Vse je bilo zdaj. Mir je bil vse. In ona, Sanja, potopljena vase.