To je del iz knjige, ki se pravkar rojeva. Knjiga v kateri so zapisane vse moje misli, čustva in strah.
Knjiga gre v svet z posebnim poslanstvom: pomagati ženskam obolelim za rakom. Želim, da se knjiga dotakne srca ljudi. Sredstva od prodaje se bodo zbirala na posebnem računu in bodo namenjena posameznicam, ki jih je zadela ta bolezen in so v finančni stiski.

******************************

Oddelek za onkološko ginekologijo pestijo kadrovske težave, ni denarja za nabavo zdravil in podobno. Groza!!!

Upam, da se bo za božjo voljo kaj pomaknilo na bolje na tem področju. Da bolniki, ki so že tako prizadeti, ne trpijo še bolj zaradi banalnih stvari.

Zelo bi bila vesela, če te ženske ne bi bile samo številke, pač delo, ki ga morejo opraviti. Malo več sočutja in prijaznosti si bi zares želela.


Soseda na sosednji postelji mami razlaga o svoji operaciji, kako je potekalo pred njo in po njej.

Počasi se poslovim, kajti mama je bila dogovorjena z gospo, ki je ležala na sosednji postelji, ko je bila v bolnici.
Imela je smolo naletela je na zdravnika, ki ni bil tisti dan najbolj razpoložen za operacijo. Posledice tega pa bo čutila celo svoje življenje.
Ta tako zvani zdravnik moje mame ne bo niti pogledal kaj šele operiral!
V to sem odločena 100%.

Popoldne jo pokličem, da vidim, če ji zelo hudo. Že po glasu slišim, da ji tokrat ni tako zelo hudo.

10. feruarja mora poklicati na oddelek, da ji povedo kdaj pride na vrsto na ponovne preiskave pred operacijo. Obe sva nekako mnenja, da bo operacija tako najverjetneje v marcu. Bomo videli.

A gremo lepo pogumno naprej. ....

Iz bolnišnice je bilo sporočeno, da bo mama operirana 10. februarja 2005.
Kar malce s strahom gledam na vse skupaj, za trenutek me spodnese malodušje, pa je hitro spet vredu.

Odhod v bolnišnico : na pustni torek in kulturni praznik 8. februar.
Popoldan mi je na obisku povedala, da je naslednji dan prva na vrsti ob 9. uri. V roko mi je stisnila listek z telefonsko številko internega oddelka.
»Pa šele ob sedmih zvečer lahko pokličeš. Tako so mi rekli.«je odločno rekla.
»Vredu, samo tako pozno, če pa si prva na vrsti. Nas bo doma pobralo od skrbi. No, dobro«sem rekla.
»Bojim se, da se ne bom zbudila iz narkoze« mi z zaskrbljenim glasom dopoveduje že več dni.
»Daj ne nori, seveda se boš. Saj se vse« rečem z precej sigurnim glasom.
Bledo se nasmehne in nič več ne komentira.

Operirana bo na dan, ko je pred 21. leti prav v tej stavbi na svet spravila mojo mlajšo sestro. Danes pa bo ostala brez leve dojke. In vsa negotova se podaja neznanemu napoti.

Topel pozdrav!