Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050804090810389

Slovenci smo narod kmetov sreda, 10. avgust 2005 @ 06:20 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Malokje beremo o svoji identiteti, da smo Slovenci narod kmetov. Da, Slovenci smo bili v naši preteklosti pretežno narod kmetov. Naši predniki so obdelovali polja in živeli z naravo. Obdani z živim svetom rastlinstva in živalstva sredi zmernega podnebja so prebivalci v tem podalpskem in obmorskem prostoru ukoreninili svoj čut do kmečkega življenja. Pred nami se razprostirajo polja, travniki in gozdovi s tisoči in tisoči življenj in rastlinskih vrst. Naši predniki so to zagonetno členovitost narave občudovali in jo znali negovati, obdelovati in izkoristiti za svoje potrebe. Pri naših prednikih se je ta občutek naravne lepote prenašal iz roda v rod, v njih so rastline dremale in živele svoje življenje tudi v slovenski duši. Kdor opravlja kakšno fizično delo na prostem in ima neprestano stik z naravo, ima drugačno telo in dušo od tistega, ki celo življenje iz generacije v generacijo presedi v zaprtih prostorih, v tovarnah, rudnikih, pisarnah itd. Ta miselni pristop, ki ga ima človeško telo do dela, ima za posledico, da človek doživlja svoje telo in dušo kot situacijo, ki ga motivira za takšno ali drugačno ravnanje. Kar delamo, delamo z zavestjo, z določeno stopnjo izurjenosti in dodajamo delu vrednostno zavest delovanja. Slovenska duša se je že od nekdaj nagibala k ljubezni do zemlje. V najgloblji notranjščini slovenske duše je torej prostor, ki se po svoji izvornosti oduševlja nad zemljo, saj kmečki človek s svojo gensko kodo še vedno doživlja naravo v vsej lepotni luči, brez okrnitve, tudi eksistencialno. To antropološko dimenzijo na čutno-duševni ravni slovenski človek doživlja tako, ker ima bližinski čut in urejajoč princip zavesti, povezan z njegovo vzgojo in adaptacijo zemlji in naravi. S svojim instinktivno kompenzacijskim gibanjem iz vitalnih globin kmečke zavesti se doživlja varen in srečen le v stiku z naravo, ker je le-ta bila od nekdaj temeljni pogoj njegovega obstoja. Dandanes lahko tako podedovane motorične poti dela v naravi tudi v biološko pomembni situaciji prevedemo v čustveni sunek in notranji podedovan instinktivni odziv, da človek poseže v svojo prvotno zavest in se vrne v okolje narave ter začne z obdelovanjem zemlje (vrtičkarstvo, ljubiteljsko vinogradništvo, sadjarstvo, čebelarstvo, itd). Človekova notranjost sega globoko v vegetativno temnino in ima zgodovinski spomin, ki ga veže na lepoto in vzvišenost narave, da se vrne k njej. Vendar slovenski kmet ni mogel biti vedno izvrševalec svojega poslanstva. Če obravnavamo samo zadnjih osemdeset let lahko kaj hitro ugotovimo, kakšno usodo je slovenski kmečki človek moral preživeti. V vsesplošnem socialnem kaosu, ki je nastopil s svetovno gospodarsko krizo in recesijo leta 1929, je zavladala tudi na podeželju kmečka revščina, da so morali kmetje emigrirati v Ameriko in na druge kontinente in se zaposliti v rudnikih, pristaniščih, na plantažah sladkornega trsa in kjer koli so v tujini lahko dobili delo. Iz vasi so se odseljevali skoraj vsi za delo sposobni moški in kmetije so ostale brez delovne sile. Domačije so bile tudi zaradi slabih socialnih razmer hipotekarno obremenjene od oderuških obresti vaških posojilnic. Kmečke domačije so bile tedaj načete v svojem osnovnem jedru. Mnogi so se vračali domov še bolj revni kot so odhajali v tujino, pogosto izčrpani, za delo nesposobni in bolni za tuberkulozo in druge nalezljive bolezni. Pritisk povojne usmeritve iz leta 1945, ki je kmečko prebivalstvo silil v tovarne in pisarne je bil za mnoge povsem nova situacija, ki ga je silila v nov poklic, ki je pomenil razdvojenost, odtujenost in preizkušnjo lastne prilagodljivosti novim razmeram. Pritiski naraščajoče industrializacije dežele po sovjetskem vzoru, ki je bila usmerjena v storilnost za tekočim trakom ali pa v plezanje k višku po lestvici kariere, stopnjuje usodno krizo identičnosti ali alienacijo od kmečkega življenja, ki je ukoreninjeno v naših genih. V posledici tega je danes v Sloveniji toliko psihičnih bolezni in depresivnih stanj, samomorov in tudi alkoholizma in umorov, ker so se naslednje generacije oddaljile od naravnega življenja, ki so ga imele zakoreninjenega v svojih genih. Zlomljene osebnosti in življenjski polom njihovih staršev, je vplival na mlado generacijo tako psihično kot eksistenčno in posledice, ki smo jim skoraj vsakodnevna priča, so tu. Identifikacija človeka je v svojem jedru proces povezovanja posameznika s skupnimi ideali družbe. In kakšna je zavest človekove identičnosti danes, ko namesto prejšnjih idealov ljudi, ki so bili eksistenčno in čustveno prikovani na zemljo in so imeli svojo oporo v naravi, da doživljajo eksistencialno krizo tako v čustvenem kot v materialnem pogledu? Sodobni človek kmečke provenience je doživel, da stvor »glumi« stvarnika njegovega življenja, doživel je bolno moralno družbe, v kateri je postal nepotreben. To krizo pa pospešuje postopna institucionalizacija družbe in človeka s spremembo lastninskih razmerij. Njegov kmečki rojstni list je postal bleda neprepoznavna izkaznica brez vsebine, novejša osebna izkaznica tovarniškega delavca – proletarca pa je vsebinsko prazna. Tako odtrgan kmet od kmečkega življenja in poslan v mesto ni več kmet in ni več delavec. Tovarne so doživele stečaje in dobile nove lastnike. Kmet – delavec je postal nepotrebna družbena kategorija, ki je družbi le v breme. Človek je ostal brez zemlje, tudi dninar in kajžar je izgubil svojega delodajalca in ta človek je ostal tudi brez tistih idealov, s katerimi se je nekoč njegov prednik identificiral. Inštitucija pomeni za kmečki rod vedno bolj odtujitev od generičnega načina življenja, oddaljitev od nravnega življenja, razen tistih izjem slovenskih kmetij, ki so kljub vsemu navkljub kmetijstvo ohranile in se uspele posodobiti. Organizacija življenja z določenimi cilji razvrednotenja kmetijstva je obšla ljudi kmečkega rodu po mestih, da jim je ostal le urad za delo in socialna podpora kot edino sredstvo in orodje za preživetje. Ko spremljamo človeka kmečke provenience ene ali dveh generacij zadnjih 80 ali 60 let po drugi vojni do današnjih dni, ni težko ugotoviti, da je bila odvzeta kmetom zemlja z podržavljenjem in danes je tem ljudem odvzeta tudi pravica do odločanja o svoji usodi in delo. Tako so ustvarjalne vitalne sile neke generacije in njihovih potomcev zatrte. Družbeni primitivizem in egoizem se za to družbeno plast ljudi ne meni. Vse življenjske oblike, norme in ideali predindustrijske dobe, ki jo je favoriziral in forsiral socializem, so se danes kot nepotrebni in odvečni odpravili. In tu nastopa konflikt, ki navdaja človeka kmečkega rodu z zavestjo praznine v svetu, občutkom odrinjenosti od narave, ki je kmečkemu človeku določala njegove smisle in vrednote, ki niso bili nikoli izpolnjeni. Kmečki dom je pomenil zavarovani prostor, v njem je kmečki človek imel zavetje in mir. Po Goetheju je bil človek brez hiše, nečlovek. Ko vzamemo človeku kmečki dom, gospodarsko poslopje, zemljo in živino, smo mu vzeli mir. V svojem življenjskem vakuumu človek vedno doživlja končnost svojega obstoja, hkrati pa hrepenenje po daljavi, v neskončnost, ki je tudi rodovitnost njegove zemlje, ki jo obdeluje in prenaša na svoje potomce. Vse to ima svoje odmeve v doživljanju kmečkega človeka. Svoboda je iz pradavnine sen človeštva, zadovoljnost počivajočega kmeta ali njegovega potomca v mestnem stanovanjskem bloku, v katerem vegetira najmanj dve ali več generacij pa je izrojeno stanje. V ozadju tega je dejansko dosežena nezadovoljnost malega človeka z doseženim stanjem, ki je ostala prezrta. Davek, ki ga je plačal slovenski kmet zlasti med in po drugi vojni je bil največji v zgodovini, kajti med vojno je kmet moral nahraniti lačno vojsko, utrpeti požiganje domov in uničevanje domačij, kmetje so nevešči vojskovanja padali v spopadih s tujim in domačim sovražnikom; po vojni pa je kmet imel obvezno oddajo pridelkov in živine in je moral v skladu s planskim gospodarstvom na svojih plečih zadovoljevati naraščajoče potrebe izgradnje uničenega gospodarstva in podpirati industrializacijo dežele v vseh povojnih letih, kmetu so nacionalizirali in odvzeli zemljo, izgnali so ga v tovarne in slabo pismenega v pisarne. Danes je kmečki rod in njegovi potomci, ki so imeli do nedavnega status tovarniških delavcev, brez zemlje in kmečkega doma, ki se je v pol stoletja sesul sam vase. Ta mlajša generacija kmečkih potomcev nima niti materialnih možnosti, da bi si ustvarila družino in zagotovila nataliteto, ki predstavlja narodovo reprodukcijo in ohranitev kmečkih korenin pred izumrtjem. To je drama enega dela slovenskega narodovega telesa, o kateri se danes malo govori. Komentarji (1) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog