Mogoče so bile tisto, kar se spominja, le nitke pajčevinaste domišljije. Mogoče pa se ji je to dogajalo kdaj v daljni preteklosti, morebiti celo v katerem od prejšnjih življenj.

Zdelo se je nekako nenavadno, da je ta prepletanja časa in prostora doživljala prav ona, ki je vse svoje življenje preživljala sama v svoji skromni hišici na robu mesta in ni bila na videz prav nič posebnega. Sedaj je bila stara dvainšestdeset let. Vajena je bila samote, družbo ji je delal le oranžen muc s temnimi očmi.

S prašno cunjo je potegovala po še bolj prašni polici nočne omarice in ko se je s krpo dotaknila gladkega rdečega kamna, so ji misli spolzele v čisto drugi čas…

V dolgi snežno beli pajčolanasti obleki je hodila vzdolž obale po rdečem gladkem kamenju. Morje se je prav narahlo valjčkalo ob popolnoma ravni plaži in jutranje sonce je oranžno svetilo. Temni, kratki lasje so se ji svetili, bili so pravo nasprotje vsej tej bleščavi okrog nje. Gledala je predse in se pri sebi čudila. Hodila je po kraju, ki ji je bil navsezadnje tuj, a nekakšna slutnja prepoznavanja ji je od časa do časa spreletela misli. Bila je bosa. Rdeči gladki kamni so bili tako božajoče topli in nekako udobni za hojo (kot da bi razmišljala o čevljih). Dihala in vonjala je s polnimi pljuči morski zrak. Ustavila se je, ko je v pesku zagledala drobno srebrno školjko. Pobrala jo je. Položila jo je na odprto dlan in si jo z začudenjem ogledovala. Sestavljena je bila iz mnogih srebrnih ploščic. Zdelo se je, da menjavajo svoje pozicije, toda, ko je pogledala bolj pozorno, je opazila, da je to premikanje samo navidezno, saj so se v ploščice ujeli sončni žarki in se je svetloba ob gibu roke različno odzivala.


Zamižala je ter sklenila dlan s školjko. Nenadoma je ni več čutila v roki. Odprla je oči in – vse naokoli nje je bilo drugače. Znašla se je v sobi, katere stene so se srebrno svetile. Ob oknu je stala mizica in na njej vaza s popkom vrtnice. Ko ji je pogled obstal na njej, se je roža pričela razcvetati, dehteti, vedno večja je postajala, dokler ji niso cvetni listi pričeli odpadati in je nastal sodčkast plod. Stopila je do vrtničnega plodu in ga pojedla. Začutila je rahlo tresenje, ki ji je napolnilo celo telo. Obšlo jo je spoznanje, da je v nekakšni drugi dimenziji. Skozi okno ni bilo videti obale z rdečimi kamni, le turkizno modro nebo je bilo povsod, do koder je segel pogled. Sedla je za mizico, odprla predal, ki ga je opazila na njej, vzela ven oranžno pisalo in svetlo zelen pergamentni papir z metulji ob robu, ter začela pisati:

»Ljubi Jass!

O tebi sem sanjala že precej tega spremenljivega časa. Sedaj sem tukaj blizu tebe. S prsti se dotikam tvoje prelepe mizice in pišem po tvojem pergamentu. Še enkrat ti zagotovim – tukaj sem.

Poljub v tvoje srce,

Sonja«

Pismo je dvakrat preganila, odprla okno in ga potisnila ven. Opazovala je, kako je sveženjček lepo počasi zavil okoli vogala srebrnega domovanja in izginil za oknom sosednje stene.

Sonja se je odmaknila od okna. Obrnila se je in zaslišala šumenje potočka. V steni sobe so se pojavila vrata, se odprla, skoznje je noter stekel potok, pritekle so pisane cvetlice in trave, grmi, drevesa, ptice, metulji, sonce in oblaki. Zabredla je po vodi. Onkraj potočka je zagledala gugalnico, na njej pa dečka. Stekla je k njemu, srce ji je pričelo razbijati, oči so se ji orosile. Zagledala se je Jassu v oranžne lase.

»Sonja…« je zašepetal. Ničesar drugega.

Sedla je kraj njega na gugalnico in solze so jima padale z drobnih obrazkov na tla. Tam so se spreminjale v modre spominčice. Teh je bilo čedalje več in več.

»Dovolj!« je nenadoma planila Sonja. »Dovolj spominčic, domislila sem se! Ko sva se prejšnjikrat srečala, sem bila dekle bosih nog nekje na Zemlji. Sprehajala sem se po poti med vinogradi. Pripeljala je kočija. Ustavila se je ob meni. Stopil si ven, si popravil svojo umetelno lasuljo in me povprašal za pot. Ko sem ti obrazložila kod in kam, si se zahvalil ter izginil v kočijo. Skozi okno si mi pomaha in zaklical – še se vidiva! To je bilo vse. Pomisli, da si takrat tako zdrvel od mene in koliko časa, ki ga pravzaprav ni, je moralo preteči, da sva se ponovno srečala. Zdaj pa – poglej, poglej se, otrok si!«

Jass jo je pogledal s svojimi temnimi nagajivimi očmi. Z deškim glasom ji je dejal:

»Tudi ti se poglej, saj si tudi ti otrok, majhna punčka si! In dovolj časa imava, da ga skupaj preživiva, takrat pa, ko sva se srečala ob tisti kočiji, sem imel zelo nujne opravke. Bil sem sel kralja Borgandije in sem v najkrajšem možnem času moral prenesti sporočilo svojega gospodarja kraljici, ki je počivala v letni rezidenci ob obali. Pozneje me je življenje vodilo na vojne pohode v tuje kraje in nisem te mogel niti znal poiskati. Zdaj veš.«

Zagugala sta se višje in višje. Vesel smeh se je razlegel po sobi. Zagledala se je v njegove oči. Začutila je zelo zelo varen prostor, prostor, ki ji daje dom in človeka, ki ji je blizu, pravzaprav ji je najbližji. Zaprla je oči, srce ji je divje razbijalo, hrepenenje ji je preplavljalo vso njeno bit, zavzdihnila je…

Odprla je oči. Znašla se je na obali z rdečim kamenjem. Otrla si je solzo, sedla in v roko vzela lep, gladek rdeč kamen…

Prebudila se je. Ozrla se je okoli sebe. Ležala je v svoji stari postelji v hiši na robu mesta. Srce ji je razbijalo in iz oči ji je kanila solza.

Na nočni omarici se je znašel gladek rdeč kamen, pod posteljo pa se je pretegoval oranžen muc.