|   Z mojim izobražanjem in hobijim so se mi začeli ob tem pisanju nekako pojavljati tudi elementi. Prvi je bil ogenj ali hoja po žerjavici. Drugi element ali tekst je še v popravkih. Govori o Vetru ali gonganju. Za ostale tri še nisem vedel (Zemlja, Voda in Akaša), kaj naj bi napisal. Nenazadnje mi tudi o Zemlji, ni kaj reči, da bi opisoval to Zemeljsko potikanje telesa. Ali morda tudi različne telesne tehnike, kot je joga, sufijski ples, nam zahodnjakom bolj znana telovadba, maraton, ko se tvoje človeško telo očisti teh zemeljskih strupov.
No pa je prišel na vrsto ogled film USODA, arabskega avtorja, ki ga vrtijo še v Kino Dvor.
Ogled filma toplo priporočam.
Zgodba govori o preganjanju enega največjih učenjakov islama Averroësa (1126-1198) in njegovih del, ki je živel v Kordovi ali današnji Španiji. Sicer je film malo poamerikaniziran za zahodno občestvo, vendar je vreden ogleda. Zgodba govori o nestrpnosti. Ki pa je nestrpnost oblasti, ali tudi religiozne oblasti. Film se začne, vsaj sam mislim v Franciji, z inkvizicijskim kurjenjem nekega moža - heretika na grmadi, ki je v bistvu sorodnik tega velikega misleca.
Ali če bi zapisal: "Uporabili ste (element) OGNJA, da bi uničili LUČ v nas."
Film se potem nadaljuje na dvoru v Kordovi, kjer prikazuje boj za oblast, kako si zaželi neki fundamentalni imam oblast. Vzporedno poteka zgodba okoli Averroësa, njegove družine in njegovih prijateljev.
In tukaj so prikazane dve poti s tem človeški telesom, joy in uživanje tega življenja skozi ples z razmišljanjem.
In druga pot, pot sekte, ki ji je cilj Bog zunaj tebe, pravi cilj pa ji je priti na oblast, ob tem pa zasužnjiti in zastrupiti človekovo telo z religijo. In ta pot je prikazana s klasičnimi zadevami, kot je zikr, kot je hoja po puščavi - brez vode, da skozi to preiskušnjo telo otopi.
Kot poveličevanje trpljenja. Ki jo je in jo tudi prakticira krščanstvo. Bičanje samega sebe, bičanje z britvicmi, pa recimo potem zbadanje z železnimi predmeti, kar lahko preberete v Da Vicijevi šifri.
Imate torej na voljo dve metodi na tej ljubi Zemlji. Ali pot Luči, razvetljenja. Ali pa pot trpljenja, verske gorečnosti.
Film vam bo sam veliko povedal o tretjem elementu Zemlji ali Usodi. Zato mi ni treba toliko opisovati filma in Zemljo.
AURIGO
|
NE ZAMUDITE
Zemlja - usoda
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 29. julij 2005 @ 10:09 CEST
filma nisem gledala, zato o njem sodbe na morem dajati. Knjigo "De Vinčijeva šifra" sem pa brala in name ni pustila kakšnega posebnega vtisa. Je kriminialka, z veliko domišljije in skoraj nič resničnosti, najmanj pa o resničnem krščanstvu. Zame nima kakšne posebne sporočilne vrednosti, razen ko razpreda o zlatem rezu. V tem delu je zelo zanimiva. Tisto povzročanje trpljenja zaradi ohranitve skrivnosti resničnega rodbinskega izvora Marije, nima krščanskega sporočila o trpljenju. Takšno trpljenje lahko povzroča kdor koli drugemu v posledici poškodvanega ega. Ne-le krščanstvo, temveč tudi vsakodnevno življenje in preizkušnje sleherega človeka učijo, da je treba v srečo vračunati tudi trpljnje. Človek prek trpljenja zori. Trpljenje ni samo telesno, je tudi duševno, trpljenje ni le odzivanje na telesne dražljaje (bolečino), je tudi vprašanje vesti. Le komu je trpljenje v življenju prihranjeno? Človek prek trpljenja spoznava tudi doživljanje sveta, po katerem prodira v pomene in smisle življenja na etični višini. Živali doživljajo samo ugodje ali neugodje, bolečino in prijetnost ali užitek, človek pa doživlja, ne samo bolečino, temveč tudi pravo trpljenje, ki pomeni globinsko doživljanje in se nam odkriva s smislom trpljenja in sreče, nam daje tudi možnost, da vse zgrnemo na skupni imenovalec človekove osebnosti. Samo človek lahko duševno trpi, ker ima zavest. Etična višina trpljenja, ko človek zavestno deluje, doživlja in odgovarja za svoja dejanja in za dogajanje okoli sebe, je specifično človeška višina, ki jo pri nobeni drugi vrsti ne najdemo. Trpljenje ima svoj smisel, ki ga lahko spoznava samo človekov duh z močjo enovite sile razuma. Osebnost in sreča v svojem obsegu sovpadata tudi s trpljenjem in ga vključujeta izključno na osebnostni ravni. Človekova osebnost je vseobsegajoča, je človekova vesoljnost in trpljenje ne moramo pojmovati kot kvantitativno razsežnost bolečine, koliko koga noga, roka ali telo boli zaradi vbodov ali drugih poškodb. Trpljenje lahko povežemo n. pr. s prijateljstvom ali sovraštvom, z osamljenostjo in zapuščenostjo, z žalostjo ko nam umre nam draga oseba in še bi lahko naštevali. Ob gospodarskih krizah, ko so ljudje lačni, je tudi prisotno trpljenje in tudi ljudje, ki imajo vse materialne dobrine na tem svetu, so lahko nesrečni in trpijo. Krščanstvo govori o tej razsežnosti trpljenja. Tako srečo kot trpljenje lahko najdemo in občutimo le znotraj sebe, trpljenje ni torej le dražljaj bolečine. Trpljenju moramo prisluhniti in imeti dovolj posluha zanj, z njim sočustvovati, da odkrijemo smisel svojemu življenju. Človekova višina, ki zazna duševno trpljenje pri drugem je zelo tanka rezina sočutja in občutljivosti, komaj merljiva lamela, ki loči človeka od živali, da lovi ultrakratke valove svoje sreče v občutenju ne le svojega trpljenje, temveč tudi v trpljenju drugega, ko drugemu v njegovem trpljenju priskoči na pomoč in mu pomaga.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Zemlja - usoda
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 29. julij 2005 @ 15:22 CEST
Sam tega filma še nisem videl, a hvala da si nas opozoril na njega. Tvoja razmišljanja so zelo zanimiva; svobodomiselna in poštena, vendar pa tudi potrebna majcene korekture glede krščanstva ter "De Vincijeve šifre".
V "De Vincijevi šifri" je nekaj zanimivih podatkov duhovnega alternativnega toka, kot npr. zlati rez(pišem po spominu): Zlati rez je razdelitev razdalje in sicer tako, da je najmanjši del v odnosu do večjega, kot večji do celote (a:b=b: (a+b).
Nekaj malega se omenja tudi Tarot arhetipe, Opus Dei - cerkvena notrajna tajna služba in Sionsko priorstvo-prostozidarstvo Davidove veje. Torej o dveh pretendih za duhovno in posvetno oblast na tem svetu. Zadeve okoli Marije pa so čisti konstrukt, ki pa sploh ni nov, samo na novo reinterpretiran.
Leonardo De Vinci je bil nedvomno genij in je imel tudi svojega duhovnega učitelja, ki pa ni bil iz cerkvene institucije. "Zadnja večerja", ki jo je ustvarjal kar nekaj let, predstavlja v ozadju skrito ezoterično astrološko znanje. Tri okna, ki se vidijo v ozadju so trije Logosi, roke , ki jih drži Jezus v obliki enakostraničnega trikotnika predstavljajo Zavest-monado-duhovni svet, miza z udeleženci pa predstavlja element-Zemljo. Dvanajst apostolov je 12 znakov živalskega kroga; Juda-orlovski nos=škorpijon, Pavle-riba; stara doba, Janez-vodnar; nova doba itd., da ne naštevam vseh. Jezus Kristus na sredini kot 13. pa je izven teh 12. eonov in nam predstavlja posebno kodo informacij ter predstavlja nesmrtno sfero bivanja, kamor smo namenjeni.
Na tak način je Leonardo po naročilu svojega učitelja podtaknil takratni strogi cerkvi, ezoterično duhovno znanje. Če bi takratni cerkveni dostojanstveniki to dojeli bi končal na grmadi. Samo za lik Jezusa-Kristusa je potreboval tri(3) leta.
Očitno je, da je bil Leonardo pod vplivom takratnega gnostičnega krščanstva. V "Evangeliju Pistis Sophie" so izčrpno opisani pogoji in različne stopnje poti odrešitve, čeprav v zelo zakritem jeziku.
V tem Evangeliju je ravno tako poudarjeno, da Jezus Gospod ne izvira iz tega svetovnega reda, ampak je bil poslan k nam iz kraljestva Svetlobe. To je še enkrat jasen dokaz za dva tako različna sveta-dva naravna reda. Pistis Sophia si prizadeva, da bi se s 13-terim procesom izognila vplivom 12 eonov narave smrti, da bi lahko vstopila v osvobojeno življenje 13. eona, v kraljestvo Svetlobe. S pomočjo 13 spokorniških pesmi je ta proces razjasnen.
Ker današnji človek ne more, ali pa noče razumeti, kako se Vodnar, kozmos, spaja s Kristusovim žarčenjem, je vse povsod po svetu in pri nas povedanih ali storjenih toliko norosti. Človeštvo kot izgleda še vedno ni dojelo globoke Kristusove skrivnosti.
-Iz Boga rojeni
-umrli v Kristusu- in
po Svetem duhu ponovno rojeni.
Če mi kot iskalci duha po zadnjem vzdihu narave zaidemo in umremo v samoti umikajočega ga se jaza-ega, pride duša v stik z duhom(Bog je duh in mi smo duh) in se ponovno rodi v Kristusu. To je skrivnost! Da bi lahko razumeli vodnarjevo delo za to prelomno dobo, moramo poznati pomen svete trojice-troenosti: narava - Kristus - duha. Če pa tega delovanja ne razumemo in se oklepamo te narave, nas vodijo vodnarjeve sile v zaton, ker se ne moremo ponovno roditi v Svetem duhu.
To notranje ezoterično krščanstvo je božanska sila in ne dogma. Sile vodnarja bodo delovale tudi na tiste, ki ne verjamejo v Kristosovo moč kot resnično rešitev, se pravi"ne umrejo v Njem", zašlo bodo v propadajoči naravni materializem, kar se že vidno dogaja v svetu in okoli nas. Povsem razumljivo je, da prestrašen zemeljski človek, ki nima pravih informacij poskuša iuti tej revolucionarni, napadajoči Kristusovi moči. Samo pogumni ljudje z dovolj vpogleda, ki lahko umrejo po naravi, bodo doživeli živo pravo krščanstvo. Šele tedaj bo pokazalo krščanstvo svoj pravi obraz. Odvrglo bo svojo zunanjo obleko in odkrilo se bo, ali je tu, poznavanje Boga, ki vodi človeka k resnici.
Smo v stanju hude preizkušnje, kar je vidno iz dogodkov okoli nas in v svetu. Iz te nevidezne brezihodnosti deluje Bratstvo drugega kraljestva v službi Kristusove hierarhije, ki je že prevzelo pobudo za vodenje človeštva. V grozeči katastrofi nam bo nedvomno na svoj način pokazalo pot rešitve. Vodnar ruši staro in prenavlja vse, kar ima nove življenjske možnosti. Priganja nas k izpolnitvi božanskega načrta, odrešuje človeštvo vseh vezi, ki ga še oklepajo.
Vendar tu ne gre za za obnovo obstoječih znanstvenih, religioznih in kulturnih norm, kajti njihov čas je minil; te norme ne spadajo v nov razvoj, čeprav so modernizirane. Ta trenutek gre predvsem izključno za resnično duhovnega, poduhovljenega človeka, ki izhaja iz starega in mora nastati v zato pripravljenih človeških srcih. Vodnar prinaša Kristusov ponovni prihod, novi ipulz za človeštvo, impulz notranjega krščanstva, ki se mora prebuditi v naših srcih. Krščanstvo vsekakor ni pot trpljenja, ampak radosti, ljubezni in zaupanja v končno dobro.
Z nastopom Kristusa je bilo v resnici konec vseh religij; religije so od ljudi in zato ne morejo rešiti ljudi, Evangelij pa je od Njega.V današnji strašni odtujenost med ljudmi (velemesta), kakršne v zgodovini človeštva ne poznamo, je pravo krščanstvo v bistvu razodutovanja odtujevanja.
Če dovoliš ti bom pojasnil še "hojo skozi puščavo"," iskanje
Boga izven sebe" ...itd.
To skrito stran spoznamo pri romarjih, ki so se postili...Vendar pa lakota in telesna vzdržnost nista bila nikoli cilj, ampak sredstvo za uničenje moči zemeljske naravne duše. Ti trpini se niso postili na določene dni, ampak so svoj način življenja spremenili zato, da bi se izognili ustaljenim navadam.
Ta notranja borba je bila poznana tudi ko "velika svetovna vojna". Najhujši sovražnik ne tiči v kom drugem, temveč v našem lastnem bitju. Zato mora ta sovrag biti premagan v notranji"sveti vojni". Tega naj bi se ovedel vsak romar in izkusil dejavnosti naravnih sil v sebi, na svoji lastni poti samospoznanja. Postopno je nekaj novega raslo v romarjih in tako so dosegli drugo stopnjo, to je, rojstvo"očitajoče duše", ki je imenovana tudi"zavest", ki nadzoruje vsako romarjevo dejanje.
Pri tem gre za naraščujočo notranjo moč, ki se pojavi in govori iz sposobnosti razlikovanja med nižjim in višjim. Od tod naprej opominja zavest romarja na vsakem koraku. S tem postane neprekinjena borba dejstvo. Medtem ko se je poprej lahko spustil k silam zemeljske narave, se mora sedaj sam odločati o tem, če in ali hoče ostati na poti samospoznanja. V primeru pa da se preda našim naravnim nagibom, potem poškoduje romar razvijajočo se dušo. To je predel poti, na kateri se nam narava upira. Zelo perfidno, šepetaje se izgovarja na pozornost, kliče in vzklika po zemeljski hrani, po ljubezni, upoštevanju in moči. To je bitka na vse ali nič.
To je tudi pot mistikov; misticizem je pogosto opisan kot intuitivno, neposredno znanje o božanskem. Ta vrsta notranje izkušnje ni vezana na nobeno religiozno obliko, ampak se pojavi iz notranje predaje. V vsakem velikem verstvu se navadno pojavi misticizem kot odcep ali pa včasih kot podtok, ki spremlja celoto. Ko je romar z izkušnjo in spoznanjem dozorel, je oborožen z višjo zavestjo in sposobnost upora proti zapeljevanju sil nižjega bo narasla. Romar začne svojega nasprotnika prepoznavati. Razmišljanje o Bogu je pri tem v veliko pomoč.
Ta neprestana notranja molitev je meč, s katerim se bije borba. "Ti, ki nenehno mislijo na Boga, bodo zaščiteni pred vpadom kakršnekoli nevarnosti". Staroperzijski mistiki so to razvojno stopnjo imenovali kot "čiščenje ogledala srca z mislimi na Boga". Stopnja očiščevanja je opisana kakor "stopnja rdečega sonca". V ognju rdečega sonca je preizkušena in očiščena romarjeva duša. Če ostane pravšnja in se spet oglasi glas očiščene duše, bodo izginile njegove želje po stvareh tega sveta.
Mistik al- Hallaj ( usmrčen leta 922, ker se s svojimi verskimi pogledi ni strinjal z državno vero) je v stihih "Pomirjena duša" izrazil stanje romarjev, ki so se popolnoma odrešili in doživljali božansko ljubezen v velikem notranjem miru. To pa je tretje stanje duše, ki je opisano kot pomirjena duša ali "mirna duša". O tej duši je bilo malo napisanega najbrž zaradi tega, ker je bilo izkušnje te duše težko izraziti z besedami. Pomirjena duša je imenovana tudi "ljubeča duša". Tako imenovani "ljubezenski pesniki" ( nekaj jih najdemo tudi na Pozitivkah) staroperzijskega misticizma so uporabljali tudi ta izraz, ki je tako prešel po njihovi notranji izkušnji na druge.
Takšni verzi pogosto opisujejo pogovor z Bogom, kar priča o poplni predaji in zaupanju v božansko ljubezen.
"POMIRJENA DUŠA":
" Moje telo se je stopilo v žaru
mojega srca.
Še celo moje srce ne more več dolgo
obstati.
Odveži ali zavaruj moje okove,
karkoli storiš, se mi zdi čudovito.
Ljudje vedo, da nekoga ljubim,
le da ne vedo, kdo je ta!"
( al Hallaj)
"Naj se meseci bleščijo ali spuščajo,
pred našim mesecem ne morejo obstati.
Iz njegovega sijaja žarči svetloba skozi
dobe.
Nedotaknjena s plotovi časa."
Tako je napisal pesnik Šibli,
ki je umrl leta 945 n.št.
Za konec te dolge razprave bi samo rad povedal, da to ni reprika na članek, ki me je tako močno navdihnil za tole pisanje, ampak samo izmenjava informacij v želji za še podobnimi članki, če pa se ob tem branju sprostimo in duševno razgibamo je moj namen dosežen.
Lep pozdrav AURIGO in vse dobro.
Miran.
Zemlja - usoda
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 29. julij 2005 @ 18:25 CEST
tvoj komentar je zelo zanimiv in razgibano branje, ki obogati človeka v svojem duhovnem razmišljanju. Odpira se nam problematika strmljenja še naprej, kajti vsako strmljenje izvira iz čiste duše, ki hoče na dnu svoje biti spoznati vse skrivnosti tudi s pomočjo dolge hoje k vrelcem našega življenja.
Lep pozdrav
Tatjana
Zemlja - usoda
Prispeval/a: aurigo dne sreda, 3. avgust 2005 @ 16:42 CEST
Če bi si ogledal film, bi morda vedel o čemu govorim v Zemlji.
Če sem te navdihnil je lepo, ker sem s pisanjem o elementih začel bolj po navdihu.
Tudi takratna oblast je potrebovala da Vicija. Moje mnenje o da Vicijevi knjige je tale: ameriški performans pisanja knjig z zgodbami, ki so kar poznane, na eni prostozidarji-ki naj bi izhajali iz veje templjarjev, na drugi pa religijska oblast.
O Sveti Magdaleni ne bom komentiral.
Knjiga me je samo toliko navdihnil, ko govori o svetih krajih, npr. St. Dennis, tudi malo zlatem rezu. Zanimajo me predvsem sveti kraji in njihove energije, ker so ključ do nečesa. Je pa res, da energije ne moreš toliko čutiti, dokler nisi čist. Čutenje je odvisno od tvoje čistosti.
Čistost pa je velikokrat odvisna tudi trpljenja (da ostalega ne omenjam-odgovor Tatjani).
Upam, da razumeš zakaj je Jezus pregnal prodajalce golobov in menjalce denarja iz svetišča. in jim nekako takole rekel:
Izginite iz hrama mojega očeta. (ne zaradi tega, ker je bilo tam že postavljeno svetšče, amapk zato, ker so prav energijsko mesto očeta izbrali za svoje materialno prodajanje.)
In upam, da ne preveč koga psoiljujem s svojim razmišljanjem.
Lepo si zapisal v svojem zadnjem članku, ki ti ga bom citiral (ko ego umre):
Bistvo našega duhovnega napredka je preseganje naše sebične - grešne osebnosti. Zato je velika resnica, da najhitreje napredujemo, ko najmanj razmišljamo o sebi, da nismo obsesivno usmerjeni vase, kar se pri mnogih duhovnih ljudeh odrazi v njihovem močnem duhovnem ego-"tripu", ki nenehno razmišljajo o svojem duhovnem napredku. Toda prav tu tiči in nas čaka past. Postati popolnoma nesebičen ne pomeni biti dober človek,"dobričina", ki se žrtvuje oz. meni, da je njegovo delovanje "žrtev in odrekanje". To pa pomeni, da smo še vedno vezani na svojo lastnino in svojo osebnost. Vse, dokler sami menimo, da nekaj počnemo ali dajemo, še nismo osvobojeni svoje sebičnosti.
Do prave nesebičnosti pridemo le takrat, ko nismo več emocionalno vezani niti na denar niti na imetje niti na svoj ugled, kariero, čast, slavo v družbi. Ko spoznamo kje smo in kaj smo, bomo uvideli, da nismo nič, a obenem bomo spregledali, da smo to, kar smo, da smo vse. Takrat bomo uspeli.
Priti moramo torej do spoznanja, preseči svoj človeški jaz - ego. In rezultat tega je: "Spoznanje Boga je prav v tej neosebnosti do te mere, da niti ne pomislimo več na sebe, na ego, ki je mrtev. Ta duh najdemo do neke mere tudi pri običajnem zaljubljenemu paru, ko ena oseba ljubi drugo iz globine srca:" Ko nekdo pravi:"Ljubim te, vendar samo toliko; ljubim te, dajem ti pet tolarjev, pet pa zadržim zase; ljubim te, vendar te držim na varni razdalji, nikoli se ne približam čisto blizu," takrat smo vidite ločena bitja, ljubezen osebe je pomešana s sebičnostjo. Vse , dokler obstaja to, pomeni, da ljubezen ni opravila svojega. Ko razširi svoja krila in prekrije naš jaz, ga skrije pred lastnim pogledom, takrat je ljubezen izpolnjena.
Tako je življenje svetih ljudi, ki so ljubili Boga ne samo s svojim javnim prepričanjem ali prikazovanjem te ljubezni, ampak do te mere, da so pozabili na sebe. To stanje spoznanja se imenuje pot križa. Te svete duše imajo križ povsod, vsak korak, ki ga naredijo predstavlja križ in razpetje..Kot prvo, živijo v svetu, polnem laži, prevar, izdaj in sebičnosti. Vsak korak, ki ga naredijo, vsa njihova dela in postopki, vse kar izgovorijo in pomislijo, dokazuje, da so njihova srca in oči odprte k nečemu drugačnemu od tistega, kar vidi svet.To je neprekinjena borba. Je življenje v svetu, ki je drugačen, življenje med ljudmi tega sveta; in vendar gledajo v drugi svet, ki je drugačen od nam poznanega.
Celo če bi poskušali o tem govoriti, ne bi mogli; besede ne morejo izraziti resnice. Jezik je preveč neustrezen, da bi lahko dal končni, pravi pojem o končni, pravi resnici.
Lep pozdrav
Aurigo