Nekega dne sem stala ob morju in opazila, da me je nebo odelo s plaščem nedeljive svetlobe. To je bila barva, ki je prišla od daleč, da bi živela tu na Zemlji z ljudmi. Nisem ji mogla dati imena, ker enostavno te barve nisem še nikoli videla. Če bi jo danes lahko opisala po spominu in tedanjih občutjih bi rekla, da je bila nebeško modra kot safir, ognjeno jutranja, opoldansko rdeča in večerno zlata. Barva, ki me je odela, je imela vse odtenke mavrice, bila je kot nekakšno razodetje pralepote, ki me je fasciniralo, da se nisem mogla z njeno lepoto več potešiti in z vdihnjenim duhom njene daritve sem občutila novo obliko sle bivanja. Barva je bila polna karizmatičnih moči, v čistem siju je pramaterinsko sijala name, me prižemala k sebi in se kazala v vsej svoji prvobitni materinski dobrohotnosti in blaženosti.

Tako skrivnostno je izžarevala in me šivala v plašč sprave, miru in ljubezni, da sem se počutila kot bi plavala nad vodno paro in da me njena moč veže in nosi v vsemirske daljave. Odela me je z nezrušljivim redom vesolja in svojim belim ognjem, kakor da bi plapolal nad skrinjo božje navzočnosti. Čutila sem, da je barva ob dotiku mojega telesa doživela svojo bolečino. Ta prabarva , ki se je naslonila name ob morju in me oblačila v svojo tkanino, je bila morda zarja kakšnega kozmičnega angela ali barvno sozvočje, ki je spremljalo šumenje morja onstran občutkov in dražljajev živih bitij. Teh barv svetlobe se nisem mogla dotakniti, niti prejeti jih nisem mogla zaradi vzvišenosti odtenkov, ki so nakazovali nek sestop vsemirske navzočnosti na Zemljo. Jaz sem se podrejala njeni samovolji in zakonom stvarstva.


Morda je bila ta čudežna barva podoba neke duše, ki si je izbrala prav mene. Oblečena v ta kozmični žarek svetlobe sem čutila, da sem postala nepomični steber, napolnjen z lepoto onostranstva. Odeta sem bila v oblačilo z oranžnim odtenkom, modrikasto rdeče barve in z belo tkanino iz morske svile. Sebe skorajda nisem več poznala in tudi nisem natančno vedela kje se nahajam. Stene poslopij za mano so se premikale, drevesa so shodila in sebe sem čutila kot duhovno bitje, ki nima telesa. Vse svoje zaznavanje občutij bi lahko reducirala na estetski pojav svoje zavesti, zavesti brez mej, na prijetnost opažanja in uživanja neskončnosti do skrajnih meja. Vse to estetsko zaznavanje, doživljanje in uživanje spektra barv se mi je zdel skrajno zapleten proces lastnega spreminjanja, kot potovanje v kristalni svet z zlatimi robovi.

Ta svetloba je bila živi duh, nek udejanjen odnos z irealnim. Čutila sem neko lebdeče odrešenje teže tega sveta in prehajanje v neko svetišče čudežnega izžarevanja sil. Koža svetlobe, ki je prihajala od zgoraj je bila podobna beli luči, bila je kakor božje delovanje, ki se je preselilo na Zemljo. Čutila sem, da je ta belina svetlobe prihajala tudi na otroke. Opazila sem, da je neko deklico obsijala barva granatnega jabolka in da je vstopala po belem platnu v pozlačen šotor ter se izgubila v nevidnem izžarevanju.

Soj svetlobe me je nagovarjal na podobe iz sanj, na neko novo rojstvo sveta, z bolečino izrekanja in bivanja v meni. Na zastrti način me je svetloba nagovarjala in mi sporočala, da se je naselila v mojo ustno votlino, da bi lahko izgovorila besede: »Mir vsem ljudem sveta!«

Skrivnostno me je nagovarjala naj prenesem njeno sporočilo ljudem in dala mi je vedeti, da bo zasedla mesto, kjer domujejo v svetu varljive besede, negotovost, laž, izigravanje in razseljene duše podzemlja.

Svetloba torej prihaja v svobodi lastnega navdiha in izbranega trenutka, da bo v Vodnarjevi dobi izročila človeštvo mutantov razsvetljenju in v človeku prebudila dušo Stvarstva.